Vikend branje

 

Debata o eklekticizmu v akademski makroekonomiji

Nadaljevanje zanimive (akademske) diskusije o tem, da v ekonomiji ne obstaja ena univerzalna teorija, pač pa več dopolnjujočih se parcialnih teorij in da je treba v realnem svetu biti pragmatičen pri njihovem kombiniranju. Eklektičen. No shit.

In še izjava očeta neoklasične sinteze (= klasična mikro + keynesianska makro):

Experience has shown that Mother Nature is eclectic” – Paul Samuelson

Makroekonomija je nujno eklektična

Eric Lonergan je napisal izvrsten komentar o tem, kako gospodarstva ni mogoče razložiti samo z eno teorijo oziroma samo s koncepti iz arzenala ene ekonomske šole. Ne obstaja univerzalna, enotna ekonomska teorija. Tudi v fiziki je ni. Pač pa je za razumevanje gospodarstva na makro ravni treba kombinirati različne koncepte iz različnih ekonomskih šol, določene situacije je mogoče pojasniti s koncepti iz ene šole, spet naslednje pa s koncepti druge, tretje, četrte in tako naprej šole. To je nekako jasno samo po sebi. Razen če ste goreč pripadnik ene izmed šol.

Nadaljujte z branjem

Kako vrniti Ameriki nasmeh…, pardon, rast

Pred dvema letoma sem opozoril na raziskavi Roberta Gordona, vrhunskega razvojnega ekonomista iz Northwestern University (Chicago), ki je v nekaj raziskavah pokazal, da je ameriške visoke gospodarske rasti konec. Pa ne zaradi Velike recesije, ki je sledila finančni krizi iz leta 2008, pač pa zaradi strukturnih razlogov oziroma “protivetrov”, ki vplivajo na upočasnitev trenda rasti: negativna demografija, nezadovoljiva izobrazbena struktura, prevelika neenakost, prevelika zadolženost in zmanjšanje učinkovitosti inovacij. Po Gordonovih izračunih bi se trendna 2% rast, če odštejemo vpliv prvih štirih “protivetrov”, upočasnila na vsega 0.8% letno. Če pa odštejemo še “protiveter” zmanjšane koristnosti inovacij, pa naj bi se letna stopnja prihodnje rasti zmanjšala na vsega 0.2%.

No, Gordon je pred dvema dnevoma izdal knjigo “The Rise and Fall of American Growth: The US Standard of Living Since the Civil War“, kjer navaja 10 ukrepov, s katerimi bi lahko vlada spodbudila rast. Presenečeni boste, kajti za ekonomista iz freshwater univerze so predlagani ukrepi neverjetno “socialni”. Kar 7 izmed 10 predlaganih ukrepov se nanaša na davčni sistem, zmanjšanje neenakosti in izboljšanje dostopa do izobraževanja, preostali 3 pa na imigracijsko politiko, deregulacijo trga dela in legalizacijo drog.

Nadaljujte z branjem

Kako se odlepiti z ničle?

Zadnjih 20 let do Velike finančne krize leta 2008 se je ekonomska politika zdela dokaj preprosta zadeva. Ko je gospodarstvo začelo kašljati, mu je centralna banka z znižanjem obrestnih mer dala aspirin, prehlad je hitro minil in gospodarstvo se je hitro postavilo na noge. Ko je gospodarstvo brzelo s previsokimi obrati in je grozila rast cen in plač, je centralna banka z dvigom obrestnih mer gospodarstvu zaustavila dotok goriva in prišlo je do umiritve. Zadeva se je zdela trivialna – centralna banka je morala zgolj slediti preprostemu Taylorjevemu pravilu.

Nato pa je Velika finančna kriza svet obrnila na glavo. Osem let trajajoče počasno okrevanje razvitih držav kljub ničelnim obrestnim meram, neskončne dileme Fed glede tega, kdaj naj bi dvignil obrestno mero in neskončne debate med ekonomisti, zakaj je to bila / ni bila velika napaka, kažejo na to, kako malo v bistvu razumemo gospodarstvo. Nadaljujte z branjem

David Bowie -The man who sold the world

Rockovsko izobraževanje moje generacije, rojene v 1960-ih in 1970-ih, se je težko izognilo vplivu Davida Bowieja. Naredil je revolucijo. Priznam, da sem bil jaz glede njega bolj kot ne agnostičen. Najbrž sem (bil) preveč kmetavzarski, da bi razumel vse izraze in mojstrovine tega moža tisočih obrazov. Meni je bila pač všeč njegova bolj rockovska faza, njegovo šminkanje, preoblačenje in eksperimentiranje z vsemi mogočimi in nemogočimi zadevami, se pravi umetnost, pa prepuščam drugim. Tale je ob Heroes moja najljubša Bowiejeva pesem (sploh pa kasnejša priredba Nirvane).

Nadaljujte z branjem

Vprašljiva logika v ozadju Fedovega dviga obrestnih mer

Če kitajski borzni zlom oziroma delni pok balona povezujete s Fedovim dvigom obrestnih mer, imate najbrž prav. Tak strah je v svetu globalne mobilnosti kapitala in do skrajnosti napolnjenih kapitalskih in nepremičninskih balonov v hitro rastočih državah v razvoju več kot upravičen. Prav tako kot strah, da bo prehiter dvig obrestnih mer zavrl domače okrevanje.

Katera logika torej žene Fed, da se tako boji galopirajoče inflacije? Da bodo zaradi nizke stopnje brezposelnosti oziroma polne zaposlenosti plače ponorele, inflacija plač pa bo pognala še inflacijo cen? Toda v Fedu pozabljajo, da ameriški trg dela danes (zaradi prekarnosti delovnih mest in ekstremno nizke moči sindikatov) že zdavnaj in niti približno ni več takšen, kot je bil pred štirimi desetletji, ko je pustošila visoka inflacija. The Economist ima tukaj zelo dober point:

Nadaljujte z branjem

Tveganja povezana z neizgradnjo drugega tira Koper – Divača in možne alternative

Jože P. Damijan, Aleš Groznik & Bogdan Zgonc

Spodaj je povzetek naše študije glede drugega tora Koper – Divača. Študija in PPT predstavitev sta dosegljivi na naslovu Iniciative za modernizacijo železniške infrastrukture pri GZS.

Odmikanje začetka gradnje drugega tira Koper – Divača (DK2) prinaša za slovensko logistično panogo resna tveganja glede možnosti dolgoročnega razvoja. Obstoječi prvi tir (DK1), bo kljub pravkar končani modernizaciji in nadaljevanju modernizacije z izgradnjo izvlečnega tira v Kopru, ob nadaljevanju sedanje dinamike pretovora v Luki Koper popolnoma izkoriščen že do leta 2019 ali najkasneje leta 2022.

Po doseženi točki saturacije obstoječega prvega tira se bo pretežni del (okrog 80%) tovora, ki bi bil sicer namenjen v Luko Koper, preusmeril v sosednja pristanišča (predvsem v Trst in Reko), preostali (manjši) del tovora, ki bo vseeno prišel v koprsko pristanišče, pa se bo preusmeril na ceste.

Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Obeti za 2016: Naprej, vendar s polovičnim “gasom”

V začetku letošnjega leta smo lahko nekoliko bolj optimistični, kot smo bili še pred enim letom in bistveno bolj kot pred dvema letoma. Obeti so boljši, vendar ne spektakularni. Pozitivno pa je spoznanje med ključnimi institucijami v državi, da bo dinamika rasti odvisna predvsem od nas samih. Od tega, kako “pametno” bomo zasnovali razvojno strategijo za naslednja leta. *

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: