Kako se odlepiti z ničle?

Zadnjih 20 let do Velike finančne krize leta 2008 se je ekonomska politika zdela dokaj preprosta zadeva. Ko je gospodarstvo začelo kašljati, mu je centralna banka z znižanjem obrestnih mer dala aspirin, prehlad je hitro minil in gospodarstvo se je hitro postavilo na noge. Ko je gospodarstvo brzelo s previsokimi obrati in je grozila rast cen in plač, je centralna banka z dvigom obrestnih mer gospodarstvu zaustavila dotok goriva in prišlo je do umiritve. Zadeva se je zdela trivialna – centralna banka je morala zgolj slediti preprostemu Taylorjevemu pravilu.

Nato pa je Velika finančna kriza svet obrnila na glavo. Osem let trajajoče počasno okrevanje razvitih držav kljub ničelnim obrestnim meram, neskončne dileme Fed glede tega, kdaj naj bi dvignil obrestno mero in neskončne debate med ekonomisti, zakaj je to bila / ni bila velika napaka, kažejo na to, kako malo v bistvu razumemo gospodarstvo.

Obstaja sicer veliko teorij, mnogo diametralno nasprotujočih si, toda danes pravzaprav ni nikogar, ki bi res VEDEL, kaj narediti. Ni nobene vrhunske avtoritete in nobene prepričljive teorije (kot sta bila denimo John M. Keynes in njegova Splošna teorija iz leta 1936), o kateri bi bilo mogoče doseči vsaj minimalen konsenz. Če se je nekdanji predsednik Fed Ben Bernanke še do pred kratkim zdel prepričljiv čarovnik s svojim friedmanovsko inspiriranim poplavljanjem finančnih trgov s presežno likvidnostjo prek politike kvantitativnega sproščanja, za katero je dejal, da “sicer ne deluje v teoriji, v praksi pa”, danes v to večina ekonomistov dvomi. Zadeva je namreč, vsaj na prvi pogled, delno delovala v ZDA, ne pa v vseh ostalih državah, od Japonske do evro območja, ki uporabljajo enako recepturo. Kljub enormnim količinam denarja je inflacija ostala dramatično nizka ali pa je v negativnem območju, gospodarske rasti pa je komaj za vzorec. Friedman-Schwartz-Bernanke receptura torej ni univerzalno zdravilo. Kaj torej?

Težava, ki preprečuje, da bi se ekonomisti vsaj približno oziroma vsaj polovično lahko poenotili glede recepta (teoretičnega okvirja) za izhod iz krize, je predvsem v tem, da se ne morejo poenotiti niti glede diagnoze stanja. Gre za keynesiansko “likvidnostno past”, v kateri postane monetarna politika impotentna, ker ne more dovolj znižati realnih obrestnih mer? Če ja, potem je odgovor v povečanem javnem zadolževanju v namen trošenja, medtem ko mora centralna banka, kot pravi Paul Krugman, “kredibilno obljubiti, da bo ostala nekredibilna” – denimo z dvigom inflacijskega cilja iz 2% na 4%.

Kaj pa če gre za drugačno vrsto “likvidnostne pasti”, in sicer tiste, ki sledi iz Hansen-Summersove “sekularne stagnacije”, torej “za vedno” nizkih obrestnih mer zaradi presežne ponudbe varčevanja, ki išče varne naložbe? Tukaj gre za problem velikih zunanjetrgovinskih neravnotežij, kjer nekatere države (regije) ustvarjajo velike zunanjetrgovinske presežke in posledično v enaki meri velik izvoz kapitala. Ti kapitalski tokovi pa nato zbijajo obrestne mere v državah s trgovinskim deficitom, in sicer predvsem v tistih, ki hkrati ponujajo “varne naložbe”. Ta trend je viden vse od azijske finančne krize konec 1990-ih naprej. Hkrati pa države z zunanjetrgovinskimi presežki in hkrati s presežnim varčevanjem sesajo povpraševanje iz domačih gospodarstve in tako zbijajo domačo rast.

Če ta zgodba drži, je problem v globalizaciji. Torej v liberalizaciji trgovine in kapitalskih tokov, ki omogoča nastanek tako velikih zunanjetrgovinskih neravnotežij ter posledične krize. Tukaj je monetarna politika povsem brez moči. Poplavljanje finančnih trgov z likvidnostjo ne deluje. Dvigovanje obrestnih mer vodi le k revalvaciji tečajev, kar znižuje inflacijo in povečuje rizike za recesijo. Devalvacije tečajev sicer kratkoročno povečujejo domačo konkurenčnost, vendar sesajo povpraševanje iz drugih držav, zaradi česar slednje vrnejo z isto mero ali celo z uvedbo kapitalskih tokov.

Kakorkoli obrnete, edino zdravilo za izhod iz krize je povečanje zadolževanja držav, ki izdajajo “varna sredstva” v namen povečanja domačega agregatnega povpraševanja. To pa pomeni neko vrsto helikopterskega denarja – javno zadolževanje bodisi za potrebe velikih infrastrukturnih in energetskih investicij ali pa za povečane transferje gospodinjstvom, ki bi na to več trošila.

Alternativa je, da se odpovemo globalizaciji – prosti trgovini in prostim tokovom kapitala. Tega  pa nočemo, mar ne? Toda dejstvo je, da bo do slednjega neminovno prišlo, če se bo svet še naprej pogrezal v stanje nizke rasti. Kajti nekatere države bodo želele zaradi deflacije in socialnih pritiskov iz tega izstopiti.

%d bloggers like this: