Obeti za 2016: Naprej, vendar s polovičnim “gasom”

V začetku letošnjega leta smo lahko nekoliko bolj optimistični, kot smo bili še pred enim letom in bistveno bolj kot pred dvema letoma. Obeti so boljši, vendar ne spektakularni. Pozitivno pa je spoznanje med ključnimi institucijami v državi, da bo dinamika rasti odvisna predvsem od nas samih. Od tega, kako “pametno” bomo zasnovali razvojno strategijo za naslednja leta. *

Gospodarska rast se bo letos ohladila za približno eno tretjino glede na leto 2014. Da ne pozabimo, leta 2014 smo zabeležili spektakularno rast BDP za 3%. Vendar je bila to predvsem zasluga iztekanja prejšnjega kohezijskega obdobja in preusmeritve kohezijskih sredstev v lokalne infrastrukturne investicije. V letu 2015 se je koriščenje teh evropskih sredstev izpelo, infrastrukturne naložbe so začele upadati, s čimer je tudi rast upadla za pol odstotne točke. Letos bo koriščenja teh evropskih sredstev zgolj za vzorec, zato bo rast upadla na le še okrog 2%. Rast bo letos odvisna večinoma le od izvoza in morebitnega počasnega okrevanja domačega povpraševanja, predvsem od trošenja gospodinjstev in morda države, investicije pa še naprej upadajo.

Glede izvoznega povpraševanja so obeti stabilni, kljub globalnemu gospodarskemu ohlajanju. V evro območju naj bi bila gospodarska rast približno na ravni slovenske, toda od naših glavnih trgovinskih partnerjev naj bi solidno rasla le Nemčija, medtem ko naj bi bila rast v Avstriji, Italiji, Franciji in na Hrvaškem za četrtino do polovico nižja od naše. To bo omogočalo približno enake stopnje rasti izvoza še naprej, vendar premalo, da bi močneje pospešilo rast slovenskega BDP.

Ključ ostaja domače povpraševanje, ki je bilo do lani zelo depresivno. Nekoliko optimizma glede slednjega vlivajo podatki iz trga dela, ki kažejo, da se je število brezposelnih lani trendno zmanjšalo za dobrih 8 tisoč, stopnja brezposelnosti je upadla za eno odstotno točko, medtem ko se je število zaposlenih trendno povečalo za dobrih 10 tisoč. Plače so sicer v povprečju upadle za pol odstotne točke, vendar se je njihova kupna moč ohranila zaradi deflacije v enakem obsegu. Je pa zaradi večje zaposlenosti porasla skupna masa plač, kar je vplivalo na večje trošenje gospodinjstev za tri četrtine odstotka. Tudi trošenje države se nekoliko popravlja. Toda rast trošenja gospodinjstev in države (med 0.5 in 1%) bo prenizko, da bi bistveno poganjalo rast.

Dvo-odstotna gospodarska rast v naslednjih dveh letih tako ostaja dokaj realistična, vendar pa to ne prinaša hitrega razvoja, niti dohitevanja EU. V najboljšem primeru bo Slovenija do konca leta 2017 nadoknadila tisto, kar je izgubila od leta 2008. Ali drugače rečeno, v desetih letih bomo prišli tja, kjer smo bili leta 2008, medtem ko je večina EU držav v tem času napredovala. Za hitrejši gospodarski preboj so potrebne spremembe predvsem v domačem razmišljanju. Kot pozitivni premik vidim premike v razmišljanju nekaterih domačih institucij, vključno z GZS, ki so dojele, da je stava zgolj na rast izvoza premalo in da je zniževanje plač, da bi tako povečali konkurenčnost izvoza, dvorezen meč. Znižuje namreč domače povpraševanje.

Glede na to, da na hitro rast izvoza, ki sicer predstavlja zgolj eno tretjino BDP, v naslednjih letih ne moremo staviti, je ključno, kako bomo oblikovali politike, da bi stimulirali rast domačega povpraševanja. Zmerna rast plač (nižja od rasti produktivnosti) lahko pri tem pomaga, toda ključno bo, kako domača in evropska sredstva učinkovito usmeriti v strateške naložbe z velikimi multiplikativnimi učinki. Pozitivni premiki prihajajo na infrastrukturnem področju, kjer država razmišlja, da bi z optimalno kombinacijo domačih in evropskih sredstev povečala naložbe v cestno in železniško infrastrukturo na okrog 600 -700 mio evrov letno. Podobno lahko naredimo glede vlaganj v energetsko sanacijo stavb. To bi lahko prineslo tisto dodatno eno do dve odstotni točki letno višje rasti BDP, kar bi omogočilo tudi hitrejšo rast zaposlenosti in plač in s tem okrepitev trošenja gospodinjstev.

Kako financirati te naložbe? Razmišljanje v smeri uvedbe bencinskega centa (5 do 10 centov na liter goriva) gre ob padajočih cenah nafte na svetovnem trgu v pravilno smer. Drugi vir je povečanje cestnin za tranzit prek Slovenije. Tretji vir pa izdaja dolgroročnih infrastrukturnih obveznic, kjer so obrestne mere rekordno nizke in kaže, da bodo na tej ravni ostale še kakšno desetletje.

Kot vidite, je zgolj z nekaj pametne razporeditve sredstev v pravo smer, mogoče spodbuditi rast in domači optimizem. Slednje bo ključno za poganjanje rasti in blaginje v prihodnjih letih. Škarje in platno sta tokrat v naših rokah.

________

* Izvorno objavljeno v Večerovih Pogledih

%d bloggers like this: