Ideologija ne-umnega vladanja, Cerarjeva verzija

Stanko Štrajn

Zgodovinski spomin vrednoti sposobnost in umnost vladarjev, vlad, predsednikov in kraljev predvsem po uspešnosti gospodarstva v času določenega vladanja.

Sijajen pregled zgodovine kapitalizma, kot ga v trilogiji »Igre menjave« poda oče sodobnega zgodovinopisja Fernand Braudel, ki ga lahko preberemo v slovenski izdaji Studije humanitatis, nadvse nazorno prikaže gospodarske oscilacije gibanja družbenega proizvoda v odvisnosti od družbenih razmerij, v katerih se družba trudi producirati dobrine in zmanjšati njihovo omejenost. Igre menjave se ne ukvarjajo z ideologijo, ki ves čas spremlja gospodarska gibanja, saj je prav ideologija kapitalizma, ki tu ni razumljena kot marksistična izkrivljena zavest, element kapitalistične proizvodnje in kot temeljna ideja Francoske revolucije (svoboda, bratstvo, enakost) tvori idejno podstat najburnejšega razvoja gospodarstva in največje rasti premoženja narodov v vsej svetovni zgodovini do sedaj. Gre za proces globalizacije kapitala, ki posledično producira tudi globalizacijo ideologije. Zdi se, da po kriterijih pragmatizma kapitalistične igre menjave same po sebi vsebujejo razumnost, kajti če bi bilo obratno, ne bi bili priče tako evidentni rasti premoženja in trendu izboljšanja standarda vedno večjega števila ljudi in to kljub izrazitemu trendu rasti neenakosti, kot ga izmeri Piketty v Kapitalu v 21. stoletju.

Toda te igre menjave, v katerih manjšina bogati na račun izkoriščanja večine, niso kot vreme od človeka neodvisen pojav. Te igre menjave so dogajanje, ki ga obvladujejo oblastne strukture. V parlamentarnih demokracijah so to zakonodajna, izvršna in sodna veja oblasti. Govorimo o državah vladavine prava, to je o državah, v katerih je gospodarstvo politično obvladovano in imamo oblast, ki v javnem interesu zagotavlja pogoje za nemoteno gospodarjenje kot pogoj materialne baze dostojnega življenja državljanov določene države. Umne vladavine skrbijo predvsem za enakost, bratstvo in svobodo, kar vse omogoča ustvarjanje novih dobrin, hrane, stanovanj, obleke, strojev in naprav, avtomobilov, knjig in računalnikov, pleničk za otroke in farmacevtskih pripravkov za zdravljenje in vsega, kar potrebujemo za dostojno življenje. V takšnih umnih vladavinah imamo urejeno zdravstvo, šolstvo in varnost, ki jo zagotavlja policija, vozimo se po dobrih cestah in v hitrih ter udobnih vlakih. V državah z umno vladavino so skratka ljudje zadovoljni s svojim življenjem, lahko se v sreči plodijo in množijo, uživajo srečno otroštvo, ustvarjalno življenje v času delovne sposobnosti in zadovoljstvo v času starosti. Smisel umnega vladanja je prav zagotavljanje sreče in dostojnega življenja kolikor mogoče največjemu številu državljanov, ki v imajo v takšnem sistemu možnost živeti človeka vredno življenje.

Žal so le redke vladavine dovolj umne, da upoštevajo jasne nauke iger menjave, da z izvrševanjem oblasti kreirajo svobodo, bratstvo in enakost kot pogoj uspešnega gospodarjenja. Večina vladavin posega v realna razmerja svojih državljanov in v interesu določenih posameznikov ali skupin zlorablja oblast pravo zato, da si nekateri lahko v škodo javnega premoženja in na račun izkoriščanja dela ostalih prigrabijo mnogo več premoženja in zaslužijo mnogo več, kot bi bilo primerno glede na njihov prispevek v delu in premoženju k družbenemu proizvodu. Takšne vladavine nujno producirajo nezadovoljstvo večine državljanov in nenehno nevarnost nepredvidljivih družbenih nemirov, državljanskih vojn in krvavih obračunov med ljudmi, običajno v imenu vere, nacionalizma ali kakršnih koli drugih ideološko diktiranih fantazij, kot je na primer begunska nevarnost, pred katero se Slovenija brani s Cerarjevo žilet ograjo na slovensko-hrvaški meji.

Zdrava pamet nam govori, da je mnogo prijetneje vladati v urejeni državi, kjer se cedita med in mleko, kot pa se v neurejenih razmerah izpostavljati možnosti, da vladarja zaradi krivic in neenakosti razbesnjeno ljudstvo linča, kot se je to zgodilo Gadafiju, Ceaucescu ali Mussolliniju.

Kje so vzroki, da mnoge vladavine temeljijo svoje vladanje raje na ne-umnosti, kot na upoštevanju razumnosti, ki nas pelje k urejenemu in dostojnemu življenju večine državljanov? Gotovo je vzrokov za prepričanje, ki ga opredeli B. Traven v romanu Upor obešencev , da je »oblast zato, da se zlorabi«, več, a je gotovo najpomembnejši vzrok neumnost vladarjev, ki ne razumejo, da je ne-umno vladanje gotova pot v izgubo oblasti. Tako ti vladarji izgubijo prav tisti predmet poželjenja, zaradi katerega so pripravljeni pozabiti vsakršno, zlasti intelektualno poštenje.

Temeljna zmota vladarjev je prepričanje, ki se vleče že od Platona, da je večina državljanov ne-umna in zato ni mogoče vladati z razumnim odločanjem, pač pa je nujno državljane nenehno izigravati, jim lagati in goljufati, jih nenehno ustrahovati, kajti po tej ideologiji je le z zvijačami in prisilo mogoče »neumne« državljane obvladovati in jim vladati. Zato je nujno čim več ljudi podrediti, poneumiti in jim odvzeti svobodo misliti drugače, pravico misliti s svojo glavo in pravico živeti, tako kot sami menijo, da je dobro in prav. To je ideologija ne–umnega vladanja, kajti ni neumno ljudstvo, neumen je vladar, ki misli, da je ljudstvo brez pameti in da se lahko norčuje iz ljudske razsodnosti. Seveda ima vladar lahko takšen občutek le toliko časa, dokler vlada, ko pa oblast izgubi, hitro spozna, kako minljiva je slava sveta.

Veliki vladarji so, kot na primer Mahatma Gandhi ali Džingis Khan razumeli, da je nujno spoštovati razsodnost ljudskih množic, ki vedno zelo subtilno ugotovijo kdaj vlada laže in goljufa, kdaj sprejema krivične predpise in kdaj zlorablja oblast v škodo večine in v korist manjšine. Umen vladar zato nikoli ne stori ničesar v nasprotju z pametjo, ki jo Jean Jack Roosseau imenuje splošna volja, temveč temelji svoje odločitve na strokovnosti, resnici in na upoštevanju javne koristi. Velike vladarje zgodovina pomni kot ustvarjalce velikih uspehov družb pravičnih in urejenih sistemov, v katerih je lahko vsakdo našel svoj smisel bivanja, sreče in zadovoljstva.

Vladarje, ki ne razumejo, da ljudstvo prej ali slej spregleda njihove zvijače in pritlehne zlorabe oblasti, veter sprememb hitro odplakne na smetišče zgodovine in jih prepusti pozabi. Ti vladarji ostanejo v zgodovinskem spominu le kot simboli nečesa grdega, škodljivega in vsega, kar je vredno obsojanja in zgražanja, ker so svojo oblast gradili na ideologiji ne-umnega vladanja.

Aktualno vlado Mira Cerarja označuje dejstvo, da še ni začela reševati problemov v zdravstvu, šolstvu, kulturi in zlasti v gospodarstvu. Dejstvo je, da imamo veliko brezposelnost, da še tisti, ki imajo delo, delajo v tako imenovanih prekarnih oblikah dela. Velik del mladih ljudi je zaposlenih pravzaprav le fiktivno, ker so samozaposleni in živijo od premoženja in pokojnin svojih staršev. Prav kmalu bodo stari prihranki pošli in tudi pokojnin bo vedno manj, zaradi česar se bo prav kmalu tudi sesul navidezni socialni status vseh brezposelnih in navidezno zaposlenih. Čedalje več plodnih njiv se zarašča in vedno več plodnega svata spreminjamo v zazidljiva zemljiča. Nadaljuje se propadanje velikih delodajalcev in razprodaja slovenskih podjetij, ki so dolgo pomenila steber slovenskega gospodarstva. Vse manj je velikih davkoplačevalcev in Vlada ne sprevidi, da z davčnim izterjevanjem majhnih podjetij in fizičnih oseb ne more napolniti proračuna in poravnati obveznosti do javnega sektorja. Zaradi česar še vedno narašča javni dolg, saj primanjkljaja v proračunu ne morejo pokriti skromni prilivi od podcenjeno prodanega premoženja.

Kadrovska politika vlade je katastrofalna in še vedno temelji na političnih namesto na strokovnih kriterijih. Javna naročila so še vedno izvor korupcije, ne pa zdrave konkurence in zagotavljanja dela za slovensko gospodarstvo. Velike razpise javnih naročil (kot na primer DARS-ov razpis za cestninjenje kamionov brez ustavljanja) še vedno javni naročniki razpisujejo tako, da je izključena domača ponudba in da domača podjetja ne pridobijo dela in referenc. Les po žledolomu gnije v gozdovih, kar pa koncesionarji požagajo, izvozijo hlodovino v Avstrijo na pol zastonj, saj naše lesne industrije in delovnih mest v njej praktično ni več. Nadaljuje se eksodus mladih visoko šolanih kadrov. Namesto da bi zaposlili mlade zdravnike, katerih šolanje je stalo menda dober milijon EUR za vsakega, raje mirno gledamo, kako nam odhajajo v tujino. Bencinski tolar v višini 20% trošarine od prodanih motornih goriv še vedno plačujemo v proračun, le ta pa nima denarja niti za vzdrževanje, kaj šele za kakšno resnejšo novogradnjo cest in železnic. Veselo varčujemo in tonemo v revščino. Bančni kriminal, ki je povzročil menda za dobrih pet milijard EUR škode, se ne razčisti in banke veselo nadaljujejo svojo, za narodno gospodarstvo katastrofalno politiko bančnega poslovanja, ki je namenjeno ustvarjanju dobička bank, ne pa financiranju realnega gospodarstva. Kapital veča dobičke na račun dejstva da zaposleni, ki imajo delo, ne delajo več 8, temveč 12 in več ur na dan brez plačila nadur. Tako imamo še večje število brezposelnih, ki so upravičeni do socialnih transferjev, namesto, da bi plačevali davke in prispevke. Veča se število praznih postelj v domovih za ostarele, saj pokojnine ne pokrijejo oskrbnin. Svojci jemljejo starčke v domačo oskrbo, saj brezposelni otroci tako preživijo na račun pokojnin staršev.

Vsa našteta in podobna dejstva slovenske Vlade Mira Cerarja ne skrbijo. Vladi se ne zdi primerno, da bi se ukvarjala z resnimi problemi, noče početi, kar je po zakonu njena funkcija in dolžnost. Ne, Vlada raje skrbi za ideologijo in nam namesto umnega vladanja vsiljuje strah pred begunci in kljub proračunskim omejitvam z velikimi stroški gradi žične ograje na meji, ki dokazujejo, da je naša vlada skregana z zdravim razumom.

Ja, tako nimamo »modre« gospodarske politike, imamo pa škodljivo ograjo. Miro Cerar bo zapisan v zgodovinskem spominu kot predsednik ograjevalec Slovenije, kot mučitelj živali in krivolovec, kot deklarirani kristijan, ki ignorira krščansko ljubezen in usmiljenje ter ki ne razume, da so begunci po opredelitvi papeža Frančiška in našega nadškofa Zoreta naši bratje in sestre.

Namesto produktivnega ustvarjanja dobrin za dostojno življenje se tako po zaslugi naše Vlade ukvarjamo z neumnostmi, ideologija ne-umnega vladanja pa se sprevrača v neumnost ideologije, ki vodi ravnanje naše izvršne in za njo še zakonodajne in sodne oblasti.

Vsekakor bomo to neumnost Slovenci drago plačali s svojo revščino.

%d bloggers like this: