Kriza in lažni preroki – Čas je za novo politično alternativo

Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Gospodarska kriza v Sloveniji dobiva akutne razsežnosti. Glede na napovedi bo Slovenija s štiriodstotnim upadom gospodarske aktivnosti letos med najbolj prizadetimi državami EU. Rušilni val globalne krize je najbolj prizadel izvozni del gospodarstva, kjer so naročila upadla v povprečju za 50%, v mnogih podjetjih pa še bistveno bolj. Kot pravi direktor GZS Samo Hribar Milič, je razsežnost krize tako velika, ker je bila Slovenija na krizo povsem nepripravljena. Še lani so se naši politiki opijanjevali z vodenjem EU, nato so se pred, med in po volilnem času ukvarjali izključno sami s seboj, po volitvah pa nova vlada preprosto ni reagirala na krizo niti dovolj hitro niti dovolj premišljeno in sistemsko. Kot pravi Hribar Milič so razmere predvsem na področju likvidnosti v gospodarstvu katastrofične, gospodarstvo zato terja hitrejše in bolj sistematične ukrepe za ublažitev krize s strani vlade.

Najhuje je, da gospodarstveniki in ekonomisti že več kot pol leta vladi natančno svetujejo, katere ukrepe bi morala izpeljati za ublažitev krize, ta pa jih vztrajno ignorira. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko majhno odprto gospodarstvo, kot je slovensko, povsem imuno na razsežnosti globalne gospodarske krize, pa je vendar precej točen splošni vtis gospodarstvenikov in celotne javnosti, da krizo še poglablja neučinkovitost vladnega kriznega menedžmenta. Natančneje, splošni vtis je, da gre predvsem za krizo vodenja države. To se zelo jasno kaže tudi v hitrem trendu upadanja tako gospodarskega optimizma kot javne podpore vladi. Po zadnji anketi Episcentra vlado maja letos podpira samo še 43 odstotkov vprašanih (še februarja je vlado podpiralo 55 odstotkov), hkrati pa se je med marcem in majem letos delež tistih, ki vlade ne podpirajo, povečal z 28 na 40 odstotkov.

V odsotnosti učinkovite vlade se ob okrepljenem nezadovoljstvu javnosti predvsem širi prostor za alternativne rešitelje in »rešitelje«. V času negotovih razmer si ljudje želijo več varnosti in zagotovila za izboljšanje razmer. In v pomanjkanju takšnih trdnih zagotovil se zadovoljijo tudi z iluzijo varnosti in blaginje. Spomnite se velike tranzijske depresije iz začetka 1990 let, spomnite se raznih Grubeličev, Leljakov in raznih piramidnih catch-the-cash verig, ki so lahkovernim državljanom ponujali bližnjice do velikih, za zdravo pamet nepojmljivo velikih ugodnosti. Tudi iluzija blaginje, čeprav karatkoročna, je boljša kot prihodnost brez perspektive. Na drugi strani pa je tudi iluzija varnosti, ki jo z odločnim nastopom prodajajo populistični politiki, lahko sprejemljiva alternativa za velik del javnosti, nezadovoljen z obstoječim političnim vodenjem.

Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode.

Prav to strategijo danes zelo uspešno uporablja vodilna opozicijska stranka SDS. Po nekajmesečnem zatišju je začela veliko ofenzivo na različnih frontah. SDS je danes prisotna povsod, na javnih shodih in vseh medijih. Njeni predstavniki so v zadnjem mesecu dni v javnosti povsem zasenčili vlado in njene ministre. Poglejte si spletno stran SDS, kjer boste našli vzorno urejeno zbirko starejših in zelo aktualnih programskih resolucij, predsednikovih govorov in dnevnih javnih nastopov ter časovnico preteklih in aktualnih dnevnih aktivnosti vodilnih članov (vsak dan vsaj dva dogodka). Še več, tam najdete tudi vzoren napovednik bodočih aktivnosti – od tega, da se bo dr. Milan Zver v četrtek, 4. junija 2009, ob 20.00, udeležil predvolilnega soočenja nosilcev list na POP TV v petek ob isti uri pa na RTV Slovenija, do tega, da SDS v soboto, 1. avgusta 2009 organizira tradicionalni pohod na Škrlatico. SDS vzorno skrbi za svojo pojavnost.

Predvsem pa je odločilno to, da predstavniki SDS ne govorijo v prazno, ampak da na eni strani izvajajo učinkovito kritiko dela sedanje vlade, na drugi pa ponujajo alternativne rešitve. Še več, oboji – tako kritike kot ukrepi – se zdijo precej dobro utemeljeni. Celo meni kot predstavniku strokovne javnosti. Kritika neučinkovitosti delovanja vlade glede blaženja gospodarske krize se zdi povsem upravičena. Prav tako kritika glede zamenjav v gospodarstvu. Sedanja vladna koalicija se popolnoma nič ne razlikuje od pretekle pod vodstvom SDS glede zamenjav obstoječih in političnega nastavljanja lastnih direktorjev. Uporablja celo povsem enake metode. Odstopljeni direktorji za prostovoljni odstop dobijo nekaj mesečnih odpravnin in zagotovilo, da nadzorni sveti in organi pregona ne bodo problematizirali njihovega preteklega dela. Nato pa koalicija nastavi svoje ljudi, za katere izgleda, kot da so padli z Marsa. Draško Veselinovič v NLB, Drago Podobnik v Hitu, Mišo Čeplak v Triglavu, Marko Pavliha v Luki Koper?! V javnosti seveda to zbuja vtis, da je sedanja koalicija tako po metodah zamenjav kot po (ne)usposobljenosti kadrov povsem enaka. Najhuje pa je, da širša javnost ne problematizira odločilnega vpliva države na kadrovanje v gospodarstvu, pač pa samo dobiva vtis, da so »vsi enaki«. Vtis je, da ni razlik, če kadruje Golobič, Janša ali sedaj Pahorjevi mladinci. Pomembno je, da si »naš«. Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki. To je porazno za dolgoročni razvoj naše družbe.

Janševa SDS ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu.

Janševa SDS s kritiko kadrovanja sedanje koalicije uspešno briše vrednostne razlike med levo in desno opcijo, med prejšnjimi in sedanjimi. Hkrati vsak dan ponuja učinkovito kritiko katastrofalno slabega kriznega menedžmenta sedanje vlade in jih dnevno podkrepljuje s primerjavo ukrepov, ki jih je že sama sprejela ob koncu mandata in slabim izvajanjem teh s strani sedanje vlade. Na drugi strani pa dela ogromen korak naprej s promoviranjem lastnih alternativnih razvojnih konceptov. Ponuja politični program za drugo republiko in alternativni protikrizni gospodarski program. Lahko se posmehujete programu za drugo republiko, toda predlogi so tukaj, na mizi. Vtis je, da SDS ima politično vizijo prihodnjega političnega razvoja te države. Naj bo ta vizija prava ali napačna, toda tu je.

Še bolj očitna pa je programska in politična odločenost SDS vidna v alternativnem protikriznem gospodarskem programu. Šel sem prebrat ta njihov Paket ukrepov za izboljšanje gospodarske in socialne situacije v Sloveniji. Pričakoval sem tipičen janševski zmazek makroekonomskih nesmislov in populističnih socialnih floskul. Toda resnici na ljubo protikrizni program SDS sploh ni slab. Nasprotno, protikrizni program SDS je sistematično napisan razvojni program ukrepov za kratkoročno popuščanje finančnega krča in dolgoročno prestrukturiranje gospodarstva z zniževanjem davčnega bremena in administrativnih ovir, spodbujanjem podjetništva, spodbujanjem investicij in trošenja ter spodbujanjem naložb v znanje, tehnološke projekte in bolj čiste energetske vire.

Nabor protikriznih ukrepov SDS je sistematičen in eklektičen. Pri ukrepih za stabilizacijo in normalno delovanje finančnega sistema ter finančnega trga v SDS predlagajo najprej oceno »zdravstvenega stanja« slovenskega finančnega sistema. V nadaljevanju pa predlagajo ustanovitev t.i. slabe banke, na katero bi poslovne banke prenesle svoje slabe terjatve, s čimer bi sprostili kreditno aktivnost bank. Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.« Zelo smiselni predlogi.

Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.). Nekaj je neučinkovitih ukrepov v času krize (dvig olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj), nekaj je nesmiselnih (denimo predlog izvoznih subvencij, kar prepoveduje WTO). Še bolje pa se SDS odreže pri predlogih na področju spodbujanja tehnološkega razvoja, okolja (subvencije gospodinjstvom za izboljšanje učinkovite rabe energije, inovativno financiranje vlaganj v učinkovito rabo energije itd.), sociale (nakupovalne socialne kartice, subvencioniranje vrtcev, spodbujanje daljše delovne aktivnosti itd.) in spodbujanja podjetništva (zmanjšanje administrativnih ovir, v celoti elektronsko poslovanje itd.).

Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Pustimo ob strani vprašanje, zakaj v SDS teh ukrepov niso uveljavili že v prejšnjem mandatu. Prav tako lahko oporekamo smiselnosti in učinkovitosti glavnih predlaganih ukrepov pri spodbujanju zasebnega trošenja, kjer SDS predlaga subvencijo mladim družinam za nakup stanovanja v višini 10,000 evrov in subvencijo za zamenjavo starega avtomobila v višini 1,000 evrov. Pri spodbujanju potrošnje Janševa stranka namreč predpostavlja, da je Slovenija veliko gospodarstvo in da se subvencije za avtomobile ne bodo prelile v tujino. Pri stanovanjskih subvencijah pa gre za pomoč gradbenim podjetjem, ki so se zainvestirala in ki še vedno držijo nenormalno visoke cene nepremičnin. Hkrati pa v SDS pozabljajo, da se v času sedanje finančne in gospodarske krize ljudje ne bo odločali za naložbe v nepremičnine, ker upravičeno pričakujejo velik popravek cen navzdol, hkrati pa na bankah ne morejo dobiti dovolj ugodnih kreditnih pogojev (obrestne mere, višina možnega zavarovanja s hipoteko itd.).

Protikriznemu programu SDS lahko tudi očitamo, da gre za napaberkovano zbirko individualno sicer smiselnih ukrepov, da pa programu manjka notranje konsistentnosti in makrofinančnega ovrednotenja posameznih ukrepov in skupnih javnofinančnih stroškov uveljavitve teh ukrepov ter njihovega učinka na javne finance, na rast BDP in rast zaposlenosti. Toda ne glede na te očitke, je dejstvo, da je bila opozicijska SDS sposobna v zadnjega pol leta sestaviti sistematičen in smiseln paket protikriznih ukrepov, medtem ko vladi tega po vseh treh iteracijah in navkljub vsemu birokratskemu stroju to ni uspelo. Dejstvo je, da se vlada v javnosti smeši z nedodelanimi predlogi protikriznih paketov, s ponavljajočimi se rebalansi proračuna, z nesposobnostjo uveljavitve jamstvene sheme za banke in ujetjem v zanko med preganjanjem tajkunov in željo po obvladovanju njihovih podjetij.

Splošni vtis v javnosti je, da sedanja vlada nima nobenega koncepta, kaj šele kakšnega sistematičnega protikriznega programa, in da tava od enega do drugega ad hoc ukrepa kot kura brez glave. Če bi še bilo kaj modrosti v tej vladi in elementarnega poštenja, ki bi se uspelo dvigniti izza lastnih materialnih interesov posameznih frakcij znotraj SD ter v Zares in LDS, bi preprosto prevzela protikrizni program SDS, prepisala uredbo o jamstveni shemi od Britancev in zakon o slabi banki od Nemcev ter te ukrepe začela sistematično izvajati. Toda kaj takega je po videnem v zadnjega pol leta iluzorno pričakovati. V stanju sedanjega notranjega vladnega razsula politično pobudo pridobiva SDS, ki tako vsega pol leta po izgubi oblasti suvereno naskakuje bodisi predčasne bodisi redne parlamentarne volitve.

Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti. Ko se SDS vrne na oblast, bo nadaljevala tam, kjer so jo prekinile zadnje volitve – z nadaljevanjem popolne politične instrumentalizacije oblasti in omogočanjem zasebnega ropanja gospodarstva. Sedanja vlada se je res pokazala kot nesposobna kriznega vodenja, toda alternativa, ki jo ponuja SDS kljub dobrim programskim izhodiščem, ni alternativa za odprto in prosperirajočo družbo. Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze.

12 responses

  1. Realno politične “tretje poti” v Sloveniji ni. Ali Janša ali levica. Delitev je tako globinska, da je ni mogoče preseči z nobeno politično idejo in nobeno strategijo. Dokler se bodo Slovenci delili na tiste, ki bivši režim dojemajo kot zločinski in totalitaren ter tiste, ki tega ne zmorejo ali nočejo razumeti, bo naša družba v pat poziciji. Kot zdaj, ko nam desnica ponuja konkretne predloge, pa se o njih še pogovarjati ne zmoremo, ker so jih predlagali oni. Saj bi jih lahko predlagal genialni Gaspari, pa jih žal ni.

  2. “Toda imeli smo možnost opazovati vzorec vladanja SDS v prejšnjem mandatu. Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva v zavetju najbolj ugodne gospodarske konjunkture v svetu v zadnjih dveh desetletjih. Zato nas politična ofenziva SDS ne sme preslepiti.”

    K ofenzivi spadajo tudi anonimke, ki se pojavijo vedno ob pravem času. trenutno za kaj takega niti jelinčiča ne potrebujejo.
    Da, to smo že videli. Volk si je spet nadel jagenčjo kožo.

  3. Kot avtor: upam na novo pot, nove obraze, novo politično alternativo.
    škoda, da se v avtoritarnih okoljih izgubi sijajna vizija: sonce, razum in srca ter posledično mrežna povezava miniaturnih dobaviteljev energije v “internet” podobni povezavi, npr (če parafraziram Žigo Turka ter Rifkina) ali, da prevladajo zastarele incercije megalomanij v smislu logističnih velecentrov za nudenje uslug drugim za enormno ceno uničenja lastne državice.

  4. v vsakem primeru je usoda enaka al vlada desnica ali levica v obeh primerih nas čaka enaka usoda :

    umiranje po obrokih !

  5. SDS- nikdar vec!

    Alternativa?

    Zunaj levice in se bolj desnice, svet bi morali zgraditi na novih NEIDEOLOSKIH TEMELJIH, na temeljih gospodarskega humanizma in eticnih vrednot, ki niso ne leve in ne desne, ampak so zgolj srcne.

  6. “Pomembno je, da si »naš«. Ste se kdaj vprašali, kakšne vrednostne norme takšno obnašanje oblastnikov vceplja novim generacijam? Prav gotovo ne, da se splača biti dober in pošten, pač pa da je treba biti vedno v pravi stranki.” – še moj del, k omenjenemu spoznanju : star sem 22 let, zaključujem študij ekonomije in sem verjtno bolj kot kdo moji let seznanjen in zanimajoč za eko-politične vsebina. V tem delu se z g. Damijanom v celoti strinjam. Takšno obnašanje vlade in slovenskih managerjev v meni in mojeh kolegih iste starosti vzbuje pohlep po denarju in vključevanje v politiko zgolj zaradi kadrovskih nastavitev. Priča sem vedno več mladim, ki se ob preprostih barskih študentsih pogovorih pogovarjajo h kateri stranki se priključiti, da postanem večji lopov, tat malega človega, torej slovenski manager v državnem podjetju. Dragi politiki, s takšnim in podobnim obnašanjem vplivate na nas, nam vzbujate željo po pohlepu, denarju, zatirate malega človega obrtinka njegovo delo pa postavljate za podcenjeno in konec koncev Slovenijo dolgoročno delate revno. Predragi, na koncu ne boste najbali vi, ne moja generacija, ki ji MORALNO več ni pomoči, pač pa vaši otroci.

    Pa lep oblasti željen pozdrav!

  7. No, eden od aktualnih ministrov je danes objavil svoj pogled na naloge, ki bi jih morala imeti vlada. V zvezi z gospodarsko krizo in tudi na splošno.

    http://www.lds.si/si/medijski_center/blog/5242/detail.html

    Verjetno to ni ravno mnenje celotne koalicije, zaradi česar se težko tudi najde soglasje v koaliciji, ampak vsekakor je drugačno do obeh, ki sta v zapisu najbolj izpostavljena.

  8. Strinjam se samo z zadnjim odstavkom Damjanovega pisanja. Ampak bodimo realni – kaj je lahko bolje od obeh alternativ ? Novi politični obrazi, nova politična alternativa ? Odkod, kdo jo lahko sestavi in organizira ? Ali sedanja neorganizirana, neizražena in neprofilirana civilna družba ? Kje pa je in kakšna je, kdo jo vodi, kaj programira ??? Ali menimo, da je sedanje družbeno nezadovoljstvo sposobno mutirati v organizirano, programirano in učinkovito alternativo ? Žal ne !

    Osebno sem doživel pet držav in režimov; tudi bi rad spomnil, da je razsulu etičnih vrednot po prvi svetovni vojni sledila gospodarska in družbena kriza, le-tej pa fašizem in nacizem, nato pa druga svetovna vojna ! Ta je imela poleg neizmernega trpljenja in grozot samo to dobro stran, da so se po njenem koncu vsaj kratkoročno obnovile občečloveške vrednote, ki jih je prestana vojna popolnoma izničila. Toda nebrzdani globalni turbokapitalizem je vrednote zopet izničil in družbena etika je spet v razsulu…Zgodovina se, kot kaže, zares ponavlja in bojim se, da se bo scenarij ponovil tudi v najradikalnejših oblikah !

    Ali je sploh jasno, katere trenutne družbene sile bi lahko ta potek spremenile ? In ker jih na obzorju (še) ni, so vsa sedanja jadikovanja, kako so vsi “ničvredni” in “oboji enaki”, brez haska in so zgolj neproduktivne jeremiade ugotavljanja stanja brez realne perspektive za uveljavitev prepotrebnih, a imaginarnih “tretjih sil”, ki jih ni in ni…

    Torej ostanimo na realnih tleh in podprimo vsaj tiste, ki so manjše zlo ! To pa Janša z vsemi že videnimi atributi vladanja prav gotovo ni.

  9. Pingback: Kriza & sinekure | DRUGI DOM

  10. @miloš
    malce defetistično razmišljanje (volimo manjše zlo). Je pa res, da je zaradi pomankanja alternative pravilno. Vendar bi jaz vseeno izhajal iz Marxa in najprej ugotovil, da v večrazredni družbi rešitev enega ne pomeni nujno tudi rešitev za drugega. Demokracija predpostavlja, da smo vsi enaki, da smo vsi enakopravni. Vendar imamo ekonomski sistem, kjer je večina teh “enakopravnih” dolgoročno trajno nezaposljivih. Hkrati sistem rešuje lastnino manjšine teh “enakopravnih”, na račun države, kjer spet največ prispevajo zaenkrat še zaposleni, dolgoročno pa trajno nezaposljivi.
    No, da pa ne bo vse tako črno, vemo tudi, kje je rešitev. Rešitev je, da kitajski in indijski sindikati izpogajajo plače na ravni evropskih. Oziroma, kar bi verjetno predlagal Damjan, da delavke Mure skozi enotedenski tečaj usposobimo, da postanejo podjetnice in v okviru podjetniškega inkubatorja nosilke nano tehnologije v Evropi. No, tu se malo šalim, to ni predlog Damjana, to je srednjeročni cilj Zavoda za zaposlovanje in Podjetniškega sklada.

  11. Pokomentirati moram še tole: “Šlo je za brutalno prevzemanje političnih in gospodarskih položajev ter državnega spodbujanja brezobzirnega tajkunstva” – no, vsaj glede tega se moramo strinjati, da Janševa vladavina ni bila nič posebnega. Menjave bodo zamenjani vedno dojemali kot brutalne, zamenjevalci pa kot normalno posledico delitve povolilnega plena. Če to križamo z dejstvom, da je večina gospodarske, medijske in politične moči skoncentrirane v urbanih centrih (predvsem v Ljubljani), kjer je “levica” tradicionalno močnejša, je jasno, zakaj je bil glede zamenjav pod Janšo tak kraval.

    Prvi pogoj iskanja politične alternative v Sloveniji je, da se vsaj za silo poenotimo glede zgodovine, sicer bomo vedno ujeti v bipolarnost “partizanci-domobranci”, saj bo vsako potencialno alternativo ne glede na vsebino takoj možno zabiti v enega od obeh polov (janševci/titoisti). V tem smislu je dober Žižkov komentar, katerega eden od poudarkov je v tem, da problem Tita in Partije niso (zgolj) povojni poboji, ampak predvsem propadli eksperiment socializma s človeškim obrazom, ki se je končal zelo klavrno.

    Tudi iz komentarjev na razgledih je razvidno, da je ljudi motil Janšev slog in tudi glavna ponudba “levice” na volitvah ni bila toliko vsebina kot “drugačnen slog vladanja”, “nova politika, ki se zna samoomejiti” itd. Za levico sicer tipična fascinacija nad formo se je zdaj končala dokaj klavrno. Celofan je raztrgan, vsebina pa je borna.

    Če bi že moral razmišljati o realni politični alternativi, bi jo koncentriral okrog Gregorja Viranta (Janševe vrednote brez Janševega sloga). Ampak seveda (ne), on je janšist.

  12. – delitev je tako globinska, da je ni mogoče preseči z nobeno politično idejo
    – v vsakem primeru je usoda enaka ali vlada desnica ali levica v obeh primerih nas čaka enaka usoda
    – star sem 22 let, zaključujem študij ekonomije Takšno obnašanje vlade in slovenskih managerjev v meni in mojih kolegih iste starosti vzbuja pohlep po denarju in vključevanje v politiko zgolj zaradi kadrovskih nastavitev.
    – novi politični obrazi, nova politična alternativa ? Odkod, kdo jo lahko sestavi in organizira ? Ali sedanja neorganizirana, neizražena in neprofilirana civilna družba ? Kje pa je in kakšna je, kdo jo vodi, kaj programira?

    Kaj ima teh nekaj izvlečkov iz komentarjev na gornji članek skupnega? Popolni defetizem.
    In podobno je, če pogledamo katerikoli spletni forum, na katerokoli temo, tudi najbolj aktualne okoli Golobiča. In prevladuje spoznanje, da smo državljani kot marionete. Lutke na vrvicah, ki jih vlečejo državljanu čedalje bolj nejasne in nerazumljive naveze politične, gospodarske in še kakšne elite.

    Alternativa gospod Damjan, spoštovani komentatorji razgledi.net? Stoji zapisana ta hip pred vami! V zadnjem stavku! Vsaka vrvica ima dva konca! Zakaj ne bi državljan povlekel za svoj konec vrvice! In tisti na drugem koncu vrvice bi zaplesali tako kot hoče državljan. In so načini in oblike in metode ugotavljanja kaj hoče državljan, kaj je skupnostna volja državljanov. So načini pletenja mreže civilne družbe! So! Čisto kvaliteten začetek pletenja take mreže je tudi tale spletni forum, je tudi teh enajst ali dvanajst komentarjev pred mojim. Čeprav so vsi po vrsti večinoma defetistični, a istočasno izražajo posebno željo po alternativi. Drugače se ne bi pojavili! Je morda na prvi pogled dolga, tudi mukotrpna pot. A je, in to je alternativa. Ni potrebno spreminjati nobenega zakona, za to pot je dovolj, če se prebere 3. Člen slovenske Ustave. Manjši problem tiči edino v tem, ker premalo državljanov vidi to alternativo, se gre pletenje mreže. Se jih premalo zaveda, da ima vsaka vrvica dva konca.

%d bloggers like this: