O (ne)smiselnosti interventnega zakona za Pomurje

Komentar je v originalu objavljen v Financah

Berem, da je vlada sprejela interventni zakon za pomoč gospodarstvu Pomurja, ki naj bi zajemal ukrepe v skupni vrednosti 100 milijonov evrov in vključeval davčne olajšave, splošno investicijsko olajšavo za raziskave in razvoj in pomoč pri zaposlovanju. Program naj bi pomagal ustvariti tisoč novih delovnih mest. V Pomurju naj bi vlada odprla tudi projektno pisarno, ki bo nadzorovala izvajanje zakona ter imenovala guvernerja za Pomurje s statusom državnega sekretarja.

Poglejmo, kaj novega ta interventni zakon prinaša, kar prebivalcem in gospodarskim subjektom v Pomurju že do sedaj ni bilo na voljo? Začudili se boste – skorajda nič, če seveda odmislimo službo novemu gevernerju Pomurja in novo državno institucijo.

Prvič, spodbude za zaposlovanje ljudi, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, veljajo že precej let v obstoječi zakonodaji. 48.a člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1) namreč omogoča delodajalcem za obdobje enega leta povračilo plačanih prispevkov za zaposlitev brezposelnih oseb, ki so mlajše od 26 (ali 28) let ali starejše od 55 let. Nekateri podjetniki v Pomurju te spodbude uspešno izrabljajo in (zlo)rabljajo (primer Druškovič) že precej let.

Splošno investicijsko olajšavo za raziskave in razvoj pozna že obstoječi zakon o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) iz leta 2006. Ne boste verjeli – v zakonu je celo »regijska olajšava«. 1. odstavek 55. člena ZDDPO-2 pravi namreč natanko tole »zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove v višini 30% zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v skladu s tem odstavkom, če ima sedež in opravlja svojo dejavnost na področjih države, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja države do 15%, in v višini 40% zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj v skladu s tem odstavkom, če ima sedež in opravlja svojo dejavnost na področjih države, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca nižji od poprečja države za več kot 15%, vendar največ v višini davčne osnove«. Torej podjetja v pomurski regiji lahko že nekaj let 40% vlaganj v raziskave in razvoj odbijejo od svoje davčne osnove.

Novost je možnost znižanja davčne stopnje na davek od dohodka pravnih oseb. Toda za koga? Za obstoječa podjetja s sedežem v Pomurju ali za nova podjetja? Kaj če neko obstoječo podjetje gre v namerni stečaj in se ponovno registrira v Pomurju? Kaj če denimo Lek in Krka svoj sedež preneseta v svoje obstoječe obrate v Pomurju? Nevarnost moralnega hazarda je pri tem velika. Iz prakse drugih držav in tudi iz naše lastne (primer Druškovič), je jasno, da tovrstne olajšave nimajo dolgoročnih učinkov – takoj, ko olajšave prenehajo veljati, podjetja zaprejo dejavnost in se preselijo drugam.

Drugič, v Sloveniji že imamo razvit institucionalni okvir, ki načeloma omogoča učinkovito izvajanje ukrepov regionalne politike. Imamo zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, imamo Službo vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko. Sloveniji je v okviru finančne perspektive EU za obdobje 2007-2013 na voljo za 4 milijarde evrov kohezijskih in strukturnih sredstev. V Pomurju imamo delujočo regionalno razvojno agencijo RRA Mura. Ta ista agencija in njen programski odbor sta pripravila Regionalni razvojni program RRP 2007-2013, v katerem za navedeno obdobje predvidevata porabiti 2 milijardi evrov za naslednje razvojne prioritete: gospodarski razvoj in razvoj turizma (21 %), razvoj človeških virov (16 %), izgradnja infrastrukture (42 %), okolje in prostor (17 %), kmetijstvo in razvoj podeželja (4 %). Pri tem RRP predvideva, da naj bi EU in viri v Sloveniji prispevali 363 mio eur, od tega Evropski sklad za regionalni razvoj za celotno obdobje 70 mio eur oziroma 10 mio eur na leto, nacionalni OKO projekt skupaj 31 mio eur, INTERREG projekt skoraj 24 mio eur, iz sredstev strukturnih in kohezijskega sklada EU pa 180 mio eur. Občine naj bi prispevale 82 mio eur, gospodarstvo 83 mio eur, preostalih 1,478 mio eur pa je prepuščeno vbogajme.

In tretjič, vloga države v spodbujanju regionalnega razvoja, je da poskuša vplivati na izboljšanje pogojev za poslovanje in učinkovitosti proizvodnih dejavnikov v regiji. Denimo s financiranjem prometne infrastrukture, s financiranjem šolskih in visokošolskih programov in zdravstva. Torej vse to, kar je vlada za Pomurje že naredila oziroma kar nenehno počne in vse, kar je zajeto v pomurskem RRP med razvojnimi prioritetami v obdobju do leta 2013.

Zakaj torej potrebujemo nov zakon in novo institucijo, če pa isti ukrepi že sedaj veljajo, če imamo potrebne nacionalne in regionalne institucije, če že imamo regionalni razvojni program z ustreznimi razvojnimi prioritetami in če imamo evropska in nacionalna sredstva za njihovo uresničevanje? Ker dosedanja razvojna politika v Pomurju ni bila uspešna? Ključno je vprašanje, zakaj dosedanja razvojna politika v Pomurju do sedaj ni bila uspešna. Ker ni bila fokusirana na ustvarjanje delovnih mest. Res je, da je bilo denimo za leto 2004 v okviru pomurskega RRP predlaganih 16 projektov v skupni vrednosti takratnih 375 milijonov SIT, ki pa naj bi ustvarili le 10 (!) novih delovnih mest. Res je, da v oceni RRP Pomurja 2000+ piše samo to, da »število delovnih mest narašča«. Res je, da boste v RRP Pomurske regije 2007-2013 zaman iskali kakršnokoli oceno, koliko novih delovnih mest kanijo ustvariti za 2 milijardi eur porabljenih sredstev. Boste pa zvedeli veliko o izgradnji vodovodov, čistilnih naprav, krajinskih parkov, kolesarskih stez ter rekonstrukcij lokalnih cest. Toda dejstvo je, da ima Pomurje od oktobra letos za okrog 2,500 delovnih mest manj.

Vladni piar zatrjuje, da bo ta interventni zakon o Pomurju ustvaril najmanj tisoč delovnih mest. Natančnega programa, kje bo ta zakon ustvaril nova delovna mesta, ne ponuja. Ponuja pa povsem enake mehanizme (davčne olajšave in spodbude za zaposlovanje) kot smo jih poznali do sedaj ter enake institucije (če odmislimo novega guvernerja in njegovo regionalno pisarno) in sredstva, kot so bila na voljo že do sedaj v obliki olajšav in spodbud. Pa niso imela trajnih učinkov na zaposlovanje v Pomurju. No, del denarja bo zdaj prav gotovo izkoriščen. Upam si trditi, da bodo edina nova delovna mesta, ki naj bi jih  s tem zakonom trajno dodatno ustvarili, tista, ki bodo nastala v javnem sektorju – v regionalni projektni pisarni, ki naj bi nadzirala izvajanje tega zakona.

Če vlada res želi zapraviti 100 milijonov evrov našega denarja in pri tem ustvariti privid novih delovnih mest, ji predlagam zelo neposreden mehanizem. Naj ponudi vsem brezposelnim v Pomurju, da se samozaposlijo v svojem s.p.-ju (za katerokoli dejavnost) in jim v ta namen mesečno nameni redno spodbudo v višini 500 evrov bruto (6 tisoč eur na leto). Na ta način bi lahko vlada v roku enega leta s predvidenimi 100 milijoni evrov dejansko ustvarila in financirala natanko 16,667 novih delovnih mest. Če bi jih hotela ohraniti pri življenju do konca njenega mandata, pa bi lahko tri leta financirala natanko 5,555 delovnih mest. To je pa več delovnih mest, kot smo jih izgubili z Muro.

Dajmo šalo na stran in se z vso resnostjo vprašajmo, zakaj je vlada dejansko pripravila interventni zakon za Pomurje? Hja, odgovor je zelo preprost. Vlada želi s tem zakonom oprati svoj obraz pred odpuščenimi Murinimi delavkami in pred desettisočimi pomurskih volilcev (naslednje leto so lokalne volitve). In nek naš znanec želi uresničiti svoje življenjske sanje in se v velikem slogu vrniti v domači kraj kot guverner. Gre zgolj za zadovoljevanje političnega in zasebnega prestiža. Učinkov na gospodarstvo in nova delovna mesta pa ne bo nobenih.

15 responses

  1. Strinjal bi se glede primarnega motiva vlade in glede slabih izkušenj v preteklosti – ampak zaradi tega ovreči samo zamisel subvencioniranja novih delovnih mest v Pomurju? Nisem preveril, ampak verjetno bi Evropska zakonodaja dopuščala takšne subvencije v demografsko ogroženi regiji. Obstoječi pravni okvir ne daje zadostnega manevrskega prostora – davčne olajšave in subvencije za zaposlovanje, ki jih je Jože navedel, ne bodo privabile niti enega vlagatelja. Torej bi bilo vredno razmišljati v smer novih pravnih okvirjev. Predvsem, če upoštevamo včerajšnjo novico statističnega urada glede demografskega razvoja do leta 2059 – najkasneje takrat bo celotna Slovenija demografsko ogroženo področje.

    Ostaja vprašanje smiselnosti in izvedljivosti ukrepov.

    In tukaj se bo verjetno zapletlo. Po dosedanjih izkušnjah naši pisci zakonov in podzakonskih aktov ne izhajajo iz dejanskega stanja in dejanskih potreb in jih tudi ne zanimajo. Zakoni se pišejo tako, da so čim se da prijazni za uradnike in ne za stranke. Pišejo se tako, da nastane čim daljša »veriga« parazitskih institucij in bojim se, da bi ob nadaljevanju obstoječe prakse takšen zakon ustvaril nova delavna mesta – kakšnih 100 uradniških in nič več.

    V danem primeru bi to bilo potrebno ustvariti okolje, ki dolgoročno privabi vlagatelje in omogoča ustvarjanje novih delovnih mest. To v praksi pomeni, da je potrebno (i) ustvariti vlagateljem prijazno okolje, (ii) dati na razpolago ustrezno infrastrukturo in (ii) imeti ustrezno izobraženo delavno silo.

    Žal se po mojih izkušnjah v Sloveniji zaplete že na prvi točki – država, v kateri se mora n.pr. g. Akrapovič boriti več let za gradbeno dovoljenje in kjer zaradi davčnega bremena ni možno zaposliti kvalificirane delavne sile pač ni prijazna za vlagatelje, ne za tuje in tudi ne za domače.

    Dokler ne bo pripravljenosti za nujno potrebne sistemske spremembe po moji oceni še tako dobronameren intervencijski zakon ne bo imel nobenega učinka.

  2. Sam se z zapisom JPD strinjam – je zelo odprt in oster v kritiki, predvidevam pa, da temlji tudi na izkušnjah, brezdvoma pa na razumu.
    prejšnji komentar je ponovno bedarija o izumiranju naroda, ki jo na prenaseljenem planetu poslušamo, kot kakšno neskončno mantro budističnega meniha – gre za eno najbolj bolanih fantazem človeštva kar jih je skozi zgodovino doživel in eno najbolj zmanipuliranih norosti prenaseljene civilizacije, ki mora nujno pričeti kontrolirati populacijo. ta ob sedanji preveliki (koncept carying capacity v biologiji) številki še naprej ponorelo raste. tako, da o religiji in šloganju kaj bo leta 2059 (predvsem se že sedaj tare 2.5 milijona ljudi v Slvoeniji; 2.1 perštetih slovencev in še 0.4 mio ljudi, ki so trenutno tukaj) res ni možno z razumom zraven. in tudi dopovedati, da so številke tukaj in takšne kot so ne gre in ne gre v religiozne glave nikomur. kaj bo v v resnici ne ve živ bog.
    nazaj na vsebino – upam, da zaključek v prispevku ne bo resnično tak, kot ga je avtor spisal. In, da bo pomurje postalo high tech in en low tech regija. Sanje o golf turizmu in eko kmetijstvu so bedarija. Sanje a avtocesti so se pokazale točno takšne, kot smo predpostavljali (smrad in dokončno uničena pokrajina zaradi neumne trase, ki je morala priti do vsake večje vasi), sanje o železnici so ravnotaka blodnja, sanje o premali regionalizaciji gredo k zapisu o izumiranju (še ena bedasta mantra v popolnoma neumni ureditvi, kjer nas 2.1 mio nima centra in je ravno center tisto kar krvavo potrebujemo za večjo učinkovitost).. za pravi high tech je kakšen Bisol s svojo tehnologijo sončnih celic premalo, naj pridejo domačini(!) iz Evrope. Saj smo vendarle doma v Evropi (če že izven tega nočemo nikogar, ker je pokvarjeni lump, ki nas bo ugonobil bolj kot vsi sedanji balkanski delavci zidarji skupaj).
    pa, da ne bo še sanj o tem kako se bo fino betoniralo in zidalo,.. tudi to je videno, pa še podjetnost, da je to bila je izjavil prvak samooklicanih liberalcev na tem mestu, ob ugotovitvi, da je šlo za uničenje okolja z nikakršno dodano vrednostjo.
    Prekmurski guverner je svoja razmišljanja o tej temi že povedal. Dajmo torej času čas in naj ta pokaže, da sem se motil, ko sem pritegnil avtorju zelo odprtega in ostro kritičnega prispevka (na začudenje “kmetija resničnosti šov” javnosti, saj sta ekonomista vendarle skupaj, no, igrala namizni nogomet v delovnem času, pa malo jadrala v prostem..)

  3. Menim, da gre za trošenje preveč denarja za premalo družbene koristi. V aktualni regionalni politiki je Prekmurje stalno nerazvito, ne glede na prioriteto pri financiranju regionalnega razvoja; pri odločanju o programih so očitno zanemarili učinkovitost in vpliv na rast zaposlovanja – odpiranje novih delovnih mest.

  4. Ufff, JPD; ni dvoma, lepo napisan članek in v nekaj točkah ti dajem prav, vendar pa, Jože, saj se še spomniš kakšni silni izračuni so bili delani za reformne ukrepe… Zato te prosim za nekaj več akademske zadržanosti, modrosti ter manj pisateljske spontanosti… Nič ni lažjega kot nekaj razturavati, še preden se je sploh začelo kaj dogajati; razen, no, da je nekdo dobil službo…
    Tja, ti kot, da bi bil usklajen z najinim nekdanjim skupnim šefom, ki je prejšnji torek v Diani v MS povedal, da je predlagani zakon pač “iskanje službe za nekoga, ki želi ponovno biti državni sekretar”. Da on to tako tudi resnično misli sicer dvomim, vendar pa je pred svojo publiko to moral povedati, saj je te vrste politik. Da pa ti izjaviš kaj takega, kot resni profesor, katerega strokovnost in ekonomsko širino cenim, pa je res hudo; potem, ko dobro veš, kako je to, ko si “v sistemu” in kako lepo je biti “na svobodi”…

    Vsekakor pa je potrebno navesti nekaj pojasnil.
    Najprej; s tem, ko smo lahko vsi skupaj zadnja dva tedna “v živo” v medijih spremljali nastajanje zakona, ko je največja opozicijska stranka v Murski Soboti razturavala eno različico, ko so potem različni mediji komentirali kakšno drugo – in vedno je sledila živahna razprava; lahko – nekoliko ironično sicer, a vseeno – trdimo, da je šlo za enega najbolj transparentno pripravljanih interventnih zakonov. Razprava se je še posebej intenzivirala takrat, ko je bila lansirana oprostitev davka na dobiček.
    Naj povem, da tudi različica, ki jo komentiraš v svojem prispevku ni tista, ki je bila “na mizi” včeraj na seji vlade in tudi sicer se podrobnosti še vedno usklajujejo.
    Tja, Jože, v “dobrih starih” časih, ko sva midva skupaj služila slovenski oblasti, so bili državniki bolj lojalni in JJ je imel red, mar ne…?! (James; čestitke k zgodovinskemu spominu!)

    Ne razumem tudi tvojega gneva nad zakonom, ki da je “nesistemski”. Naj te ob tem spomnim, da si bil pred ca. 5 leti nosilni soavtor kolumne za Finance, ki je napovedovala veliko od usmeritve, ki jo sedaj tale predlog zakona nosi v sebi. Že takrat smo povedali, kaj se lahko zgodi z Muro in že takrat smo zelo provokativno napovedali, da “Pomurje potrebuje prisilno upravo”. Ja, seveda je šlo za provokacijo, vendar pa je le-ta nosila nekaj soli v sebi, vsekakor v tistem delu, ko smo govorili o nesposobnosti lokalno-regionalnih razvojnih inštitucij.

    Res je, da je iz tega stališča predlog zakona “nesistemski”, vendar pa mi ta argument zelo sliši na tiste čase, ko so nas prepričevali, da je sistem že ok, le ljudje se moramo spremeniti. Kaj torej? Ja, seveda, ta “nesistemskost”, naj postane sistem, če se izkaže, da je uspešna, če bo dala rezultate. Torej; če sistem ni v redu, je treba pogledati, zakaj je temu tako, potem ga pa spremeniti – upajmo, da na bolje, seveda. In sistem regionalne politike v Sloveniji, sistem, ki so ga v zadnjih 5ih letih odpeljali v smeri “občinskega” in nikakor ne “regionalnega” razvoja je treba spremeniti – in to radikalno! Baje smo v radikalnih časih in, če nismo sposobni na radikalne spremembe, potem se nam ne obeta nič dobrega oziroma, v najboljšem primeru, povprečnost – tako je temu tudi na področju regionalne politike.
    To je bilo tudi eno od glavnih sporočil letošnjih Slovenskih regionalnih dnevov na Otočcu, kjer so “regionalci” ugotavljali, da je “občinski pristop” nekdanjega župana Žagarja, širom po Goričkem zagotovil predvsem prečudovita asfaltirana parkirišča pred vaškimi pokopališči, medtem, ko pa širokopasovnih povezav še vedno nimamo.

    Naj povem, da s tem, ko je bil predlog zakona sprejet na vladi, postaja tudi “sistemski” in, jasno, nihčen z njim ni popolnoma zadovoljen, tudi jaz ne. Vendar pa se sedaj raje koncentrirajmo na njegovo izvajanje, spremljanje in vrednotenje ukrepov, preštevanju novih delovnih mest…

  5. predzadnji stavek perfekta prekmurske, ups, pomurske perfekture je korak nazaj proti pravi smeri. Da ne bo izpadlo, da smo sami lumpi kritizerji tukaj gor.
    držim pesti gospod perfekt. pa high tech regijo mi naredite – tako s sodobnimi okoljskimi tehnologijami; tako s srcem, razumom in soncem; tako s širokopasovno povezanimi majhnimi producenti energije, znanja in “karsiježeteh” dodanih vrednosti..

  6. Jože, mislim, da preveč kritiziraš sedanjo vlado. Lahko bi ti navedel konkretne primere, ko tudi prejšnja vlada ni uspela uresničiti svojih razvojnih ciljev in projektov.

    Tako kot sedanja, je bila tudi prejšnja vlada, v kateri si bil celo sam nekaj mesecev minister, ujetnica vplivnih kapitalskih lobijev, zbranih okoli podjetij v državni lasti, ki so preprečevali oziroma preprečujejo uresničevanje nekaterih razvojnih politik in projektov, če niso v njihovem interesu.

    Problem sta tudi klientelizem in korupcija pri dodeljevanju sredstev, ko nekateri razvojna sredstva dobijo, ne da bi v razvoj podeželja ali tehnologije tudi dejansko vlagali. Namesto tem prevarantom, ki sistem zlorabljajo načrtno in s podporo državnih uradnikov, pristojne službe z birokratskimi postopki in nadzorom težijo malim kmetom in podjetnikom.

    Ukrepi za razvoj (manj razvitih) regij, o katerih govoriš, da so vzpostavljeni, ne delujejo ali slabo delujejo. Vzpostavljati so se začeli že v mandatu 2000-2004 in se načelno okrepili v mandatu 2004-2008. Največji dosežek pa so, kot je zapisal Andrej, asfaltirana parkirišča pred pokopališči. Sedanja vlada se je znašla v situaciji, da teh mehanizmov ne more učinkovito uporabiti za reševanje prihajajoče socialne krize v Pomurju. Nima pa časa, da bi sistem spreminjala, saj so pogoji vladanja danes povsem drugačni kot v mandatu 2004-2008. Sprejetih zakonov in vzpostavljenih mehanizmov ter institucij, ki že vrsto let, tudi v obdobju debelih krav, ne dajejo rezultatov, ni preprosto spremeniti. Mnogo bolj preprosto in učinkoviteje je poiskati nove rešitve.

    Bo pa premier Pahor prej ali slej moral ugrizniti tudi v kislo jabolko nedelujočega sistema, ki porabi ogromno denarja, ne daje pa nobenih otipljivih razvojnih rezultatov. Doslej je premier ta problem podcenjeval in se ga ni želel lotiti. Najbrž so mu njegovi ministri probleme tudi prikrivali. Da se problemov vlada vendarle zaveda, kažejo napovedane menjave, še zlasti ministrice za lokalno samoupravo, ki osebnostno ni bila dovolj močna, da bi se lotila sistemskih sprememb, ki bi zagotovile uspešnejše črpanje evropskih sredstev in izvajanje razvojnih politik. Premier bo tako imel priložnost za aktivnejšo razvojno politiko z že napovedanimi menjavami v vladi. Morda bi moral zamenjati še katerega izmed ministrov.

    Poskus z drugačnim pristopom za Pomurje morda ni najbolj posrečen in kritike, ki sta jih zapisala z Vojkom, so v veliki meri upravičene. Vendar politika ni akademska dejavnost, ampak usklajevanje interesov in sprejemanje odločitev v danih situacijah. Kot rečeno, sistem razvojnih politik in institucij ne deluje že zadnjih šest let, zato bomo kmalu videli, kako resno z razvojno pomočjo Pomurju misli vlada in ali bo sposobna poseči v nedelujoči sistem za “zapravljanje” razvojnega denarja in časa.

  7. Glavna težava Slovenije in Pomurja je, da smo sredi devetdesetih let imeli strukturno prednost v razmerju cena/kakovost in smo zato lahko ustvarjali dobiček tudi kot poddobavitelji zahodnih podjetij in prodajali izdelke pod lastno blagovno znamko v državah bivše Jugoslavije. Sedaj pa smo to prednost izgubili (že pred petimi leti), večina podjetij pa se tej spremembi ni prilagodila, globalna konkurenca pa je postala ubijalska.

    Sedaj imamo konkurenčnih poslovnih modelov, produktov, sistema vodenja, R&R (vključno z univerzami in inštituti), grozdov, panog in države. Poleg vsaj desetletnega strukturnega zaostanka smo še finančno izčrpani, in brez močnih tehničnih centrov, tako da za tako opevani preboj ni prav veliko možnosti in naslednje tri leta bodo razmere zelo hude. Smo že preveč globoko v škarjah, ko so plače prenizke za preživetje in previsoke glede na ustvarjeno dodano vrednost.

    Imamo sicer nekaj geografskih prednosti, ki jih lahko izkoristimo v turizmu in logistiki (to so ključna podjetja Slovenske železnike, Luka Koper in Interevropa v zadnjih nekaj leti kar tekmovale katero se bo samo bolj uničilo), drugače pa ni nobenih zametkov razvojnega preboja. Seveda pa smo vedno imeli in bomo imeli uspešna posamezna podjetja in pozameznike, vendar je teh premalo, za bi se kaj premaknilo na nacionalnem nivoju.

    Morda bomo v naslednih dveh letih v taki krizi, da bo morda čas za tehnično vlado (malo verjetno) ali pa za resnično zadnji obupni poizkus z enotno davčno stopnjo (tudi malo verjetno, ker večina slovencev hoče socialno državo, tudi če ne ustvarimo toliko dodane vrednosti, da bi si socialno državo lahko privoščili).

    Skratka ne piše se nam dobro in na vsakem posamezniku je, da poskrbi za svojo konkurenčnost, tako da ima znanje ali sposobnosti, ki so konkurenčne tudi na globalnem trgu. To je največja socialna zaščite. Vse te subvencije v zadnjih letih, so iz slovencev naredile ljudi, ki so kot živali v ujetništvu, ki jih spustiš v naravo (ukineš subvencije, ker za njih ni več denarja) in ne znajo več samostojno preživeti.

    Nekdo bo moral našim državljanom povedati, da se je zelo nevarno zanašati na državo namesto na lastno znanje in konkurenčnost.

    lp
    Boštjan

  8. @Boštjan

    Korektno in resnično povedano. Sam bi dodal še to, da bo potreben še veliko večji in predvsem bolj obsežen reality check kot sta bila (in še vedno sta) Mura in Gorenje. Tako na povsem indivdualni ravni kot na nivoju skupne narodne zavesti se bo potrebno soočiti z dejstvom, da Slovenija te dni (in s tem mislim vsaj zadnjih pet let) v svetu ni nikakršen sinonim za presežek, dosežek ali zgodbo o uspehu. Razen seveda v Sloveniji in to še posebej ob času volitev. Takrat smo zmagovalci vsi Slovenci-tudi poraženci.

  9. @Boštjan, na predavanjih ob različnih priložnostih smo o razvojnem zaostajanju Slovenije s kolegi opozorjali politike in strokovno javnost že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja (npr. v državnem svetu). Predavanja in napotki so dokumentirani, vendar naših opozoril nihče ni poslušal, čeprav so se predavanj udeleževali odločevalci na državni ravni, direktorji vodilnih inštitutov, podjetij, dekani fakultet, poslanci, …

    Opozarjali smo na razvojno zaostajanje Slovenije s primerljivimi državami, nizko dodano vrednost, premala vlaganja v RRD, slabo znanstveno-raziskovalno politiko, neustrezno razvojno politiko, … Primerjave so bile že v devedesetih letih več kot zgovorne. Opozarjali smo tudi na težave v slovenskih podjetjih, kot je Mura. Poleg analize smo ponujali različne rešitve. Vendar se politika na naša opozorila ni nikoli odzvala, ker se ni bila sposobna odzvati. Obvladujejo jo takšni in drugačni interesni lobiji. Enako je v primeru stanja v pravosodju, zdravstvu, … Zato je zelo težko dosegati spremembe na sistemski ravni.

    Politka, ki jo obvladujejo lobiji, na vodilna mesta nastavlja ljudi, ki prihajajo iz lobijev, katerih cilj je ohraniti status quo in si zagotoviti rente – na vseh področjih. Zato v Sloveniji ni zametkov razvojnega preboja in ga ob uveljavljenem kadrovanju nikakor nismo sposobni narediti.

    Čeprav obstajajo študije škodljivih vplivov lobijev, ki zlorabljajo politiko za doseganje svojih parcialnih kratkoročnih ciljev na škodo dolgoročnega razvoja, naša politika tovrstne izsledke vztrajno zavrača in daje v nič. Škoda pa je iz dneva v dan večja. Seveda so lobiji dejstvo, vendar mora politika na sistemski ravni znati poiskati ravnotežje med interesi in prepoznati tiste ukrepe in kadre, ki bodo lahko prinesli spremembe. Eden od odgovorov je torej, da je potrebno spremeniti kadrovsko politiko. Sistem kadrovanja v državni upravi je čisto navadna farsa.

  10. @Vsi
    Moram reči, da zelo cenim napore glede tega, kako najti neko konstruktivno rešitev za hitrejši razvoj Pomurja, kot tudi glede tega, kako voditi o tem konstruktivni dialog. Da nam ni vseeno za Pomurje, je zelo razvidno tako med tistimi, ki od tam prihajamo, kot med ostalimi, ki ga malce bolj romantično ali prizadeto opazujejo od daleč. In da bo predlogov glede potencialnih rešitev za hitrejši razvoj Pomurja toliko kot nas je osebkov, ki o tem razmišljamo, je tudi jasno. Všeč mi je tudi ta zanos – “gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli”. Simpatično.
    No, kljub temu pa ne moremo iti mimo nekih jasnih standardov in kriterijev stroke, ki omogočajo bolj objektivizirano in objektivno presojo glede tega, kateri predlogi rešitev in ukrepov so sploh smiselni in potencialno učinkoviti. In ali se zanje splača zapraviti 100 mio evrov.
    Več pa jutri …

  11. Ob vsej ekonomistični strokovnosti gornjih političnih intervencij in čakajoč na JPD-ja bom -politolog- raje kar tiho; razen opazke, da je domnevno osrednji problem – odnos med stroko in politiko- popolnoma nerešljiv: politika ne posluša stroke, ker je talec lobijev; stroka noče v politiko iz istega razloga; stroka se noče/ne more organizirati kot lobi/skupina pritiska/stranka, ker je po definiciji različna, individualistična,”konkurenčna” itd. Impasse; cul de sac.Mrtva reka.Čakajoč na katastrofo/katarzo. Razen A.Horvata, ki le poskuša združiti oboje. Zato mi je najbliže, kljub vsemu.

    Boštjanov recept -skrajni individualizem oz. liberalizem, prignan do slehernega “posameznika”, vključno z enotno davčno stopnjo, pa se zdi -ob očitni in vse večji neenakosti individualnih “resursov”- recept za dokončen razpad (ilizije) družbe v Hobbesovo distopijo- ali za tehno /avtokracijo.Kitajska kot ideal.Tu pač nimam kaj iskat.

  12. Pomurje bi bilo lahko zanimiv eksperiment. Realne grožnje temu eksperimentu pa so:

    1) Politika še vedno s srcem ne razume, da temeljna težava države niso previsoki davki, ampak previsoka javna poraba,

    2) Ukrep ni sistemski in se zna spremeniti v zero sum game,

    3) Zaradi strahu, da bi se to zgodilo bodo peščico smiselnih ukrepov tako temeljito “uravnotežili”, da bo njihov učinek poleg iracionalnega zapravljanja davkoplačevalskega denaja zelo marginalen.

    V tem smislu razumem Damijanovo kritiko. Slovencev je za eno londonsko predmestje in zadeve bi se lahko lotili bolj sistemsko. Davčna oaza levice? To je z zmago (neo)liberalcev v Nemčiji izsiljen ukrep; ta zmaga je odprla določene politične niše v katere prej nihče ni imel poguma skočiti. Zanimivo bi bilo videti, kakšen je bil prvotni predlog in kaj je že samo na poti skozi LDS iz tega nastalo. Vsekakor se zdi, da resen namen ni reformirati in da so povrhu ti ukrepi skrajen ideološki domet sedanje oblastne strukture – dlje od tega ne morejo brez hudih notranjih strankarskih bojev.

    To pa pomeni, da smo v tem mandatu neizogibno obsojeni na s strani realnosti od politike izsiljeno gasenje požarov namesto razvojnih vizij ali bolj sistemskih pristopov, kakršen je bil tisti iz leta 2005 (ki, roko na srce, tako ali tako ni prišel iz politike; ampak iz naslednje generacije slovenskih ekonomistov; prve, ki ni bila izšolana v samoupravnem duhu).

  13. @igor vidmar

    “domnevno osrednji problem – odnos med stroko in politiko” ni niti osrednji in še manj nerešljiv. Enako velja za vpliv lobijev. Seveda ne rabiš študirati politologije, da dojameš, kako stvari delujejo. Na akademski ravni so procesi dobro znani in razumljeni, v praksi pa je malo drugače – ne z razumevanjem, ampak z realizacijo.

    Zato je najbrž velika razlika med akademiki, ki politične procese predavajo izza katedre, in tistimi, ki se z uveljavljanjem interesov ukvarjajo v vsakdanjem življenju – bodisi profesionalno bodisi interesno.

    Vpliv nekega (kapitalsko ali kako drugače močnega) lobija, ki obvladuje politiko, posamezne institucije ali področja, je mnogo večji od lobija malih podjetnikov ali strokovnjakov, kaj šele lobija “navadnih” državljanov. Gre za celo vrsto prednosti, za katere morajo “majhni” najprej doseči določeno “kritično maso”, se primerno organizirati in naučiti ustrezno delovati.

    Sicer pa sem danes ujel pri poročilih, da je tudi debata o potrebnosti oziroma nepotrebnosti posebnega zakona za pomoč Pomurju povezana z interesi posamičnih lobijev na obeh straneh – na strani zagovornikov in na strani nasprotnikov. Bil bi presenečen, če bi bilo drugače.

  14. Srčiko Problema zadeneta Igor in Dušan (celo na nek nenavaden in težko prepoznaven način nakažeta Pot za reševanje Problema – /lahko v tem primeru Pomurja ali pa kateregekoli drugega) in sicer:
    Igor zapiše: »-osrednji problem – odnos med stroko in politiko- popolnoma nerešljiv: politika ne posluša stroke, ker je talec lobijev; stroka noče v politiko iz istega razloga; stroka se noče/ne more organizirati kot lobi/skupina pritiska/stranka..«
    Dušan odgovarja Igorju: »-domnevno osrednji problem – odnos med stroko in politiko” ni niti osrednji in še manj nerešljiv…« in celo napove kako premagati močne lobije v navezi s politiko: »-morajo “majhni” najprej doseči določeno “kritično maso”, se primerno organizirati in naučiti ustrezno delovati…« ( Dušanovi »majhni« – je v tu Igorjeva individualizirana stroka, ki se noče/ne more organizirati kot lobi/skupina pritiska/stranka)
    Sam že približno sedmič v zadnjem letu na razgledi.net ponovim: »strokovna civilna družba – organizirati se kot lobi/skupina pritiska – prisiljevati odločevalce s težo/količino/demokracijo – demokraciji pa je danes, tukaj, in v celem svetu najvišji domet: izvajanje količinskega pritiska na vsakokratnega s strani holivudske dramaturgije (pardon: slovenskih PR genialcev) postavljenega Odločevalca.«
    In dodam kot vedno Immanuela Wallersteina: poskušati, poskušati… seveda pa je tudi za vsak poskus potrebno imeti jajca (očitno brez štrikov, drugače boli…)

  15. g. Igor Vidmar

    sam nikakor nimam Kitajske za ideal, hotel sem predvsem povedati da ob sedanji strukturi gospodarstva in dodani vrednosti, vse bolj direktno tekmujemo s Kitajsko in vse manj z Nemčijo, Avstrijo in Skandinavskimi državami. In tekma, ki temelji bolj na stroških kot na znanju, je zelo kruta in to mora nekdo povedati ljudem.
    Globalno gospodarstvo ima nekatere zakonitosti, ki jih moramo spoštovati, pa če so nam všeč ali ne. Utopično je pričakovati, da bomo mi nekakšna izolirana mirna podalpska oaza, za katero ne veljajo globalna pravila.

%d bloggers like this: