(Ne)odgovornost in etika v upravljanju

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Sploh mi ni treba povedati, da je stanje korporacijskega upravljanja v podjetjih v delni ali večinski državni lasti v Sloveniji danes na meji katastrofalnega. To so namesto mene prejšnji teden že povedali ministra Lahovnik in Križanič ter premier Pahor, še prej pa minister Vlačič. Minister Lahovnik je za Večer izjavil »Če bi imeli učinkovit sistem korporacijskega upravljanja, ustrezne nadzornike in uprave, ki ne bi izgubile občutka za primernost, zakon ne bi bil potreben. V Sloveniji je prišlo do učinka, ki se mu pravi small happy family, mala srečna družina. Spletejo se pač vezi med nadzorniki in upravami. Te na eni strani oblikujejo visoke nagrade za nadzornike, ti nadzorniki pa seveda podpišejo bajne pogodbe z upravami«.

Lahovnik je imel v mislih (tudi) NLB, kjer je prejšnji nadzorni svet letos članom uprave ponudil v podpis nove individualne pogodbe, ki so gladko ignorirale vladna priporočila glede prilagoditve plač menežerjev in nadzornikov v podjetjih v državni lasti. Prejšnji nadzorni svet pod vodstvom Igorja Marinška ter pod budnim očesom članice Katje Božič iz ministrstva za finance je denimo članom uprave namesto od vlade priporočenega šestmesečnega odpovednega roka radodarno ponudil kar desetmesečnega, odpravnino pa namesto v bruto določil kar v neto znesku.

S slednjim je prejšnji nadzorni svet želel preprosto zaobiti t.i. Kramarjev zakon, s katerim je vlada z 49-odstotnim dodatnim davkom (skupaj z dohodnino pa 90-odstotno) obdavčila vse menedžerske prejemke in nagrade menedžerjev in nadzornikov v državnih podjetjih in podjetjih, ki so deležna državnih pomoči za blaženje posledic finančne krize. Kramarjev davek velja za plače, ki presegajo 12.500 evrov mesečno in za nagrade nad 25.000 evrov letno. Ta poteza prejšnjih nadzornikov NLB je dodatno sporna tudi zato, ker so ob zamenjavi zatrjevali, da so v NLB poskrbeli za prilagoditev menedžerskih prejemkov vladnim priporočilom.

S tega vidika postane – kljub izdatni populistični noti – povsem razumljiv gnev Lahovnika, ki se je odločil, da bo vladna priporočila raje nadomestil z zakonom, ki bo administrativno določil plače menedžerjev v državnih podjetjih in podjetjih, ki dobivajo državno pomoč, v razmerju do povprečne plače v podjetju. Osebno se mi zdi tovrstno administriranje povsem nepotrebno, načeloma bi zadostoval razvit etični čut pri menedžerjih in nadzornikih ter priporočila vlade ali Združenja Manager in Združenja članov nadzornih svetov. Takšno politiko nagrajevanja, ki pa ne temelji samo na nekem fiksiranem razmerju, ampak tudi v odvisnosti od uspešnosti podjetja, je denimo nedavno vpeljal nemški BMW. Pri nas seveda močno bode v oči, da obe stanovski združenji menedžerjev in nadzornikov v dveh letih po začetku krize nista bili sposobni niti kančka samorefleksije. V dveh letih nista bili sposobni niti verbalno obsoditi dosedanje dejansko nedostojne prakse nagrajevanja v slovenskih podjetjih niti spornih menedžerskih odkupov tudi v času krize, kaj šele da bi pripravili ustrezna priporočila svojim članom glede politike nagrajevanja v podjetjih, ki jih vodijo ali nadzirajo.

Toda še bolj kot kritiko pomanjkanja etičnega čuta pri menedžerjih in nadzornikih ter njihovih stanovskih združenjih je mogoče poteze in besede Lahovnika razumeti kot iskreni gnev nad tem, da sistem korporativnega upravljanja vsem na očem zlorabljajo prav v državnih podjetjih. Lahovnik je eksplicitno povedal, da pri nas tudi v državnih podjetjih nimamo učinkovitega korporativnega upravljanja. Ali z drugimi besedami, država kot lastnik ne zna imenovati dovolj kompetentnih in etično nekorumpiranih nadzornikov, ki bi nato uveljavili učinkovit sistem upravljanja v državnih podjetjih, od kadrovske politike pa vse do politike nagrajevanja. Država je vsaj enako ali še bolj nagnjena k temu, da v podjetja kot nadzornike imenuje moralno sporne osebnosti, ki nato ob ostalih goljufijah na goljufiv način zaobidejo tudi eksplicitna vladna priporočila.

Seveda pa se to iskreno priznanje ministra o neučinkovitosti države kot lastnika zelo hitro konča v populističnem vladnem plačnem administriranju, ki tudi iz vrhunskih menedžerjev dela de facto javne uslužbence. Z enotnim merilom primerja čistilke, tretje sekretarje na ministrstvih s sodniki, zdravniki, profesorji in top menedžerji. Ne zmore pa ta preblisk iskrenosti preskočiti v iskren premislek temeljnih postulatov korporativnega upravljanja.

In sicer, prvič, da pri nas korporativno upravljanje urejata ZGD in Kodeks upravljanja javnih delniških družb. ZGD jasno določa verigo odgovornosti in pristojnosti vseh deležnikov v tem procesu. Ta pa poteka tako, da lastnik na skupščini imenuje kompetentne nadzornike, ki nato izberejo upravo in jo nadzirajo. Sam lastnik pa se v poslovanje podjetja ne spušča, ampak vse svoje lastniške funkcije izvaja na skupščini. Kodeks pa dodatno eksplicitno pojasnjuje, da nadzorniki niso zavezani slediti navodilom lastnika, ampak morajo delovati zgolj v interesu podjetja. Pika.

Zato naj se naši ministri enkrat končno zavedo, oprostite grobemu izrazu, kdaj morajo »držati gobec«. Ministri nimajo nobene niti legalne niti moralne avtoritete, da javno komentirajo delo nadzornikov ali poteze uprav podjetij. Minister Vlačič si ne sme privoščiti, da javno pove, da »nadzorni svet Slovenskih železnic ne uživa mojega zaupanja«. Minister Lahovnik si ne sme privoščiti, da javno poziva, da je treba zamenjati denimo predsednika nadzornega sveta Gorenja. Minister Križanič in premier Pahor pa ne smeta javno pozivati nadzornikov v NLB k odstopu ali odgovornosti. To ni samo nedostojno obnašanje, ampak je še več – je v nasprotju z našo zakonodajo in kodeksom upravljanja delniških družb. Za božjo voljo, gospodje ministri, začnite že spoštovati pravni red in uzance te države!

In drugič, ministri in šefi raznih paradržavnih skladov se morajo končno zavesti svoje odgovornosti do državne lastnine. Prvi in izvirni greh glede neučinkovitega korporativnega upravljanja pri nas izhaja iz neustreznega razumevanja kadrovanja. Osebno kadrovanje ministrov po družinskih, prijateljskih in političnih linijah vodi k izboru nekompetentnih in že v osnovi kompromitiranih nadzornikov. Da o neposrednem »osebnem izboru« članov in predsednikov uprav s strani ministrov ne govorim. Slabi nadzorniki ne morejo izbrati dobrih menedžerjev in ne morejo kvalitetno nadzirati njihovega dela. Dokler se bo nadaljevalo tovrstno kadrovanje s stranih naših ministrov in šefov paradržavnih skladov, nima noben minister nikakršne moralne pravice javno kritizirati neučinkovitosti korporativnega upravljanja pri nas. Saj ga sami s svojim osebnim angažmajem kompromitirajo. Za naše ministre je preprosto bolje, da absolutno »držijo gobec«, če že niso pripravljeni dati rok stran od državnih podjetij.

S preoblikovanjem korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti v skladu s priporočili OECD, bo nujno zavezati vse deležnike v tem procesu (državo, nadzornike, menedžerje) k spoštovanju že obstoječega Kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Lahko sicer pripravimo tudi nov Kodeks upravljanja podjetij v državni lasti, ki naj preprosto prepiše obstoječi Kodeks za javne delniške družbe glede transparentnosti, zaščite pravic majhnih delničarjev in podobno. Toda k temu mora dodati še tri nova načela.

Prvo načelo naj se glasi: Država kot lastnik svoje lastniške funkcije v podjetjih v državni lasti izvršuje v skladu z ZGD prek skupščine podjetij in določanja strateških ciljev. Vlada RS enkrat letno na predlog pristojnega ministrstva javno določi strategijo razvoja in strateške cilje podjetij v državni lasti v t.i. sektorskih politikah. Poslovodstva in nadzorni sveti podjetij so pri izvrševanju teh ciljev in konkretnih poslovnih odločitvah neodvisni in niso vezani na navodila javnih funkcionarjev (vključno z ministri, državnimi sekretarji in šefi državnih in paradržavnih agencij).

Drugo načelo naj se glasi: nadzornike v podjetjih v državni lasti po predpisanem postopku izbira in imenuje Kadrovsko akreditacijski svet (KAS), ki je sestavljen iz vidnih neodvisnih strokovnjakov. Javni funkcionarji nimajo pravice vplivati na ali posegati v kadrovske izbore nadzornikov (in članov uprav).

Tretje načelo naj se glasi: javni funkcionarji v javnosti ne smejo javno komentirati nobenih kadrovskih in drugih zadev s področja poslovanja podjetij v državni lasti.

Menim, da bi tak kodeks skupaj z načrtovano centralno agencijo za upravljanje z lastniškimi deleži države prinesel bistveno večjo mero transparentnosti, higieničnosti in učinkovitosti v korporativno upravljanje podjetij, ki so v državni lasti. Seveda pa bi se prostor za uveljavljanje političnega vpliva in populizem s tem bistveno zožil. Samoomejevanje politike je bila glavna predvolilna parola Zaresa, pa tudi premiera Pahorja. So pripravljeni to samoomejevanje tudi formalizirati na predlagan način?

9 responses

  1. Zdi se mi, da poudarjanje smisla za etiko, prepoved komentiranja dela uprav in nadzornih svetov, nov kodeks, ipd… nikakor niso dovolj močna motivacija za ministre, nadzornike in upravo, da bi se pri upravljanju podjetij v državni lasti izognili zadovoljevanju vseh drugih, kot pa podjetniških, interesov. Izvorni problem je ta, da država kot lastnik ne obstaja. Koristi zasebnega lastnika so neposredno odvisne od uspešnosti podjetja (preko dividend oz. kapitralskih dobičkov). V državnih podjetjih pa obstajajo zgolj državni uradniki, ki naj bi zastopali državo kot lastnika, katerih koristi pa niso vezane na uspešnost podjetij. Tudi če Telekom posluje super duper uspešno in učinkovito, se to ne bo poznalo pri plači državnega uradnika. Torej sploh nima interesa poskrbeti za izbiro dobrega nadzornega sveta. Želi si nadzorni svet, ki bo izbral upravo, ki mu bo omogočila zadovoljevati druge cilje, ki neposredno vplivajo na njegove koristi (npr. naroči upravi, da ne odpusti delavce v času krize, da bi se podjetje prekonstruiralo, saj si želi socialnega miru, kar mu poveča možnost ponovne izvolitve). Ne vem zakaj se Damijan to dilemo gladko izpusti, kljub temu, da o njej ve 500X več kot npr. jaz.

    Mar na celem svetu ne obstaja delujoč mehanizem v javni upravi, ki bi interese državnih uradnikov vsaj deloma uskladil z interesi kakršne bi imeli lastniki, ki bi imeli neposredno korist od dobičkov podjetij?

  2. Dokler bo država večinski lastnik podjetij, lahko mi samo fantaziramo o zakonih in samoomejevanju politikov. ZK je tudi poznal samokritiko, lisici ne bomo dali čuvat kokoši, psu ne mastne klobase, … itd. Nima smisla spremeniti samo zakonodaje, niti ni dovolj, da kakšnega birokrata tožimo (me zanima, če imam jaz kot davkoplačevalec pravni interes in lahko recimo koga tožim?), spremeniti moramo tudi lastniško sestavo. To pomeni, da bomo še enkrat šli skozi rop (obdobje tranzicije), kajti grabizem ne pozna meja.

    Mogoče je alternativa tombola – in srečni dobitnik dobi Mercator …

  3. Ena možnost je (to možnost so ekonomisti imenili že neštetokrat), da se odproda podjetja (seveda ne monopolnih ipd.), kjer se le da, zadrži pa zgolj portfeljske deleže, preko katerih država ne bi imela prevladujočega vpliva na upravljanje.

    Druga možnost je oddaja premoženja 2v upravljanje zasebnim družbam za upravljanje, ter njihove upravljalce nagraditi glede na dolgoročno uspešnost podjetja.

  4. @sajt
    glede druge možnosti moram omeniti, da tak način že obstaja pri pokojninskih družbah. Sprejme se zakon, ki garantira prihodke, happy familiy kanalizira prihodke, postavi happy family upravo, sami postanejo nadzorniki, od 3% provizije dajo 1% provizije za upravljanje kakšni BPH. Ostane skrb za evidenco in kako bodo izplačevali nagrade za uspešnost sami sebi. Zaenkrat ni bilo problema z vprašanjem, kako si izplačati nagrade za uspešnost, če sploh nisi upravljal sredstev.
    Je pa res, da se reši vprašanje kvalitete upravljanja, saj namesto drago plačanih happy family, premoženje upravlja 25 letni mulc pri Potezi, plačan 1200 eur neto, po možnosti s študentsko napotnico in obljubami, da če bo priden, bo čez par let tudi on del happy family. Mulc pa prav: “ko jih jebe stare nesposobne, se bom rajš včlanu v YES, pa bom že dons mal pokradu (s svojo happy family junior)”.. hehe..
    Aja, če gre kaj narobe pa se napiše nov zakon, happy family pa poskrbi, da so spet samo oni del rešitve.
    jao jao..

  5. @stupid: Ja, pa res. Gugl pravi, da SOD daje kupnine v upravljanje 3 zunanjim upravljalcem. Pa so že bili kakšni očitki pri upravljanju tega premoženja? Sem malo brskal, pa nisem našel.

  6. Etika v upravljanju česarkoli kar ima pridevnik JAVNO? Ja, nekaj kar bi najbolj nujno potrebovali v Sloveniji! Vendar, a lahko n.pr. iz treh načel, ki jih predlaga p.damijan naredimo kakšen objektiven, recimo, inženirsko merljiv kriterij (čeprav se zavedam, da sem na spletnem forumu pretežno družboslovcev, upam, da ne rabim pojasnjevati kaj je inženirsko merljiv kriterij)? Naj omenim samo eno kontradikcijo med zapisanim v teh kriterijih, kot jo opazi moje inženirsko oko: V prvem načelu: -vlada mora JAVNO določiti razvoj, strateški cilj… in v tretjem načelu:- JAVNI funkcionarji v JAVNOSTI ne smejo JAVNO komentirati…
    VL v svojem komentarju (na prvi pogled cinično) predlaga tombolo. A se dejansko v tem predlogu, verjetno nehote, približa bolj etičnemu v Sloveniji: Ker v tej klientelistični, udbomafijski kloaki ni možno vpeljevati etičnih načel, kot jih n.pr. sedaj uveljavlja Obama (glej Whitehouse blog), in so mnogo bolj merljiva kot predlaga p.damijan, je karkoli bolj etičnega dosegljivo le po tehnično, inženirsko merljivih kriterijih, ko pa teh zmanjka, pa le še žreb, oz. tombola po VL-u…
    Če zmanjka inženirski, objektivno merljiv kriterij kakšne barve naj bo JAVNI prostor v Ljubljani, le še žreb med barvami. Če zmanjka inženirski, objektivno merljiv kriterij kdaj naj vlada JAVNO pojasni karkoli v zvezi z JAVNIM, državnim podjetjem, pa le žreb ali naj ali ne. In bo pristojni minister vsaj mirno spal. In zato drugi dan kaj prav naredil…

  7. VL je univ. dipl. ing. 🙂

    Sicer je Jože danes podal en način, kako zmanjšati vpliv politike, ampak VL v to več ne verjame – politiki bodo vedno našli pot, da bodo nekako zaobšli zakone – pa naj bodo levi, desni, črni, zeleni, rdeči … (o naših prijatlnih Amerih in njih politikih kdaj drugič) in bodo cekine kanalizirali v prave žepe. Grabizem je univerzalna lastnost politikov. Pravna država bo pri nas avtomagično začela delovati šele takrat, ko bo večina premoženja pokradena (sprivatizirana).

    Se bom malce navezal na eno drugo temo in še malo drugače opisal politike – če bi recimo predsednik vlade bil Janez, pri Hrvatih Zoran, opzicija Borut in Jadranka ste lahko vsi prepričani, da bi Jadranka in Borut pljuvala po sporazumu, Janez in Zoran bi ga pa hvalila.

%d bloggers like this: