»Nova politika« upravljanja

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Kakšno je stanje upravljanja podjetij v Sloveniji, predvsem podjetij v delni ali večinski državni lasti danes? So se razmere kaj spremenile glede na leto 1996 ali glede na leto 2005 po razvpitem primeru Mercator? Je po enem letu vladavine nove vlade stanje korporacijskega upravljanja pri nas kaj bolje, kot je bilo pod prejšnjo vlado?

Poglejmo, kaj menijo o tem v OECD:

Odgovornost za lastništvo je široko razpršeno znotraj slovenske vlade, pri čemer primanjkuje predvsem osrednje koordinacije in splošne lastniške politike ali ciljev glede podjetij v državni lasti. Pri nekaterih podjetjih, ki kotirajo na borzi, je državno lastništvo razdeljeno med več enot, pomanjkljivo je zbiranje podatkov o obsegu državnega lastništva. Lastniška funkcija je alocirana ministrstvom, ki imajo pristojnosti nad sektorji, v katerih ta podjetja delujejo, kar povzroča potencialni konflikt med njihovo lastniško odgovornostjo in sektorsko pristojnostjo. V teh razmerah bi morala Slovenija stremeti k oblikovanju centralizirane ali koordinativne lastniške enote, ki bi izvajala dosledno lastniško funkcijo. Posebno skrb vzbujajo uprave podjetij v državni lasti, kjer dejstva kažejo, da so vladna imenovanja postala politizirana, raven neodvisnosti uprav pa kompromitirana. 

To je citat iz povzetka letošnjega poročila OECD o stanju upravljanja podjetij v Sloveniji (OECD, april 2009). Pri opisovanju slovenske realnosti na tem področju uporablja Poročilo OECD na več mestih precej nediplomatski jezik, netipičen za tovrstne mednarodne inštitucije. Ta slogovna posebnost Poročila OECD govori o obsežnosti čudenja in strokovnega nestrinjanja med strokovnjaki OECD nad domačijskim upravljanjem podjetij v večinski ali manjšinski lasti države v Sloveniji.

Stanje korporacijskega upravljanja v Sloveniji je v resnici naravnost katastrofalno, skregano ne samo z mednarodnimi standardi učinkovitega in transparentnega upravljanja, pač pa tudi z našo domačo zakonodajo. Naj zgolj v ilustracijo navedem nekaj najbolj izstopajočih vzorčnih primerov, ki so se zgodili v zadnjem letu.

Prvič, glavni akter »reševanja Mure« je bil letos SOD kot manjšinski lastnik Mure, ki je bil ustanovljen za pokrivanje obveznosti iz denacionalizacije. Od kje Sodu mandat, sredstva in kadri za take projekte? Drugič, »reševanje Elana« je potekalo prek hčerinske družbe Kada. Spet, od kod Kadu mandat, sredstva in kadri za tovrstne projekte, če je pa po zakonu obvezan, da izvaja pokojninska zavarovanja in dotira ZPIZ? Tretjič, leta 2007 je državni HSE prodal svoj delež v NLB in tako ogrozil večinski delež države v NLB zgolj zaradi nepoznavanja lastniške pozicije in strateškega interesa države v NLB. Četrtič, politično kadrovanje v podjetjih v državni lasti se je nazadnje popolnoma razgalilo denimo pri imenovanju Draška Veselinoviča, sicer izvoljenega poslanca na listi LDS za predsednika uprave NLB.

Znaki političnega nepotizma pa se denimo razgaljajo pri imenovanju zdaj že bivšega predsednika uprave SŽ Matica Tasiča, sicer sorodnika ministra za promet ali pri imenovanju člana uprave Intereurope, katerega izstopajoča kvalifikacija je, da je stric predsednika uprave državnega Kada. Petič,  nedopustno vmešavanje politike v samo upravljanje podjetij v državni lasti se je spet popolnoma razgalilo prejšnji teden, ko sta predsednik vlade in finančni minister javno izrazila nestrinjanje z dejanji nadzornega sveta pri imenovanju članov uprave NLB ter mimo jasnih zakonskih mehanizmov zahtevala odgovornost članov nadzornega sveta. Šestič, državna Kad in Sod sta v obdobju zadnjih 15 let skupaj postali največja kadrovska agencija v Sloveniji, ki kljub manjšinskim lastniškim deležem vodita kadrovsko politiko v glavnini največjih slovenskih podjetij. Razreševanja in imenovanja članov uprav in nadzornih svetov pa potekajo prek medijev, kjer Kad in Sod najprej »pripravita teren« prek medijske diskvalifikacije obstoječih in medijske promocije novih kadrov.

Naj strnem, korporacijsko upravljanje v Sloveniji je popolnoma izrojeno. V Sloveniji nimamo izdelanih ne lastniške strategije države, niti oblikovanih ciljev politike upravljanja z lastniškimi deleži države, niti oblikovanih ustreznih institucij za upravljanje s temi deleži. V tem namerno izpraznjenem formalnem okviru je korporacijsko upravljanje prepuščeno v roke bodisi posameznim ministrom bodisi političnim aparatčikom, ki prek političnega kadrovanja nestrokovno, nepregledno, politično pristransko in ekonomsko škodljivo vplivajo na poslovanje slovenskih podjetij, ki imajo to nesrečo, da v njih politika vidi »strateški politični interes«.

S tega stališča je Poročilo OECD ter priporočena Načela in Smernice OECD edina prava alternativa za izboljšanje kvalitete korporacijskega upravljanja v Sloveniji. Tem Načelom in Smernicam OECD sledi vladni predlog Politike upravljanja podjetij v državni lasti iz julija letos. Vladni predlog predvideva reorganizacijo sistema izvajanja lastniških funkcij države. Pomembno je predvsem dvoje. Prvič, z namenom preprečevanja navzkrižja interesov med sektorsko politiko in lastniškimi funkcijami države mora biti »vloga države kot lastnika podjetij ločena od vloge države kot regulatorja trga ali vloge države kot resornega skrbnika za razvoj posamezne dejavnosti. Resorna ministrstva oblikujejo sektorsko politiko s katero določijo smernice za razvoj posamezne panoge in cilje države glede naložb, oblikujejo sektorsko zakonodajo, oblikujejo merljive cilje za ugotavljanje uspešnosti poslovanja PDL in razvoja posameznih panog.« In drugič, za izvajanje te politike bo do marca 2010 po vzoru Finske in Švedske oblikovana posebna centralna agencija, na katero se bodo prenesle naložbe države v podjetjih. Na ta način bo prišlo do smiselne centralizacije funkcij državne lastnine, večje transparentnosti pri glasovanju na skupščinah podjetij in pri imenovanju članov v organe vodenja in nadzora in s tem do učinkovitosti upravljanja. Hkrati pa tudi do ločitve izvrševanja lastniške funkcije od regulatorne funkcije države ter nenazadnje tudi do zbirnega finančnega poročanja.

Seveda pa je za učinkovitost izvajanja te »nove politike« upravljanja podjetij v državni lasti potrebno najprej in predvsem zagotoviti formalno neodvisnost nove centralne agencije in vsebinsko pravilen prenos lastniških naložb države od sedanjih nosilcev na centralno agencijo. Glede statusa nove centralne agencije je ključnega pomena, da že takoj na začetku dobi podoben status neodvisnosti, kot ga ima Banka Slovenije. To pa je po formalni poti mogoče le tako, da direktorja agencije imenuje državni zbor na predlog predsednika države, da je mandat direktorja daljši od mandata vlade (5 ali 7 let) in da se v zakonu o agenciji in statutu agencije zagotovi, da odpoklic direktorja agencije ni možen mimo odločitve državnega zbora. S tem, ko bo upravljanje podjetij v državni lasti izmaknjeno iz rok politike, bo tudi manj pritiskov na vodilne pozicije v upravah in nadzornih svetih s strani politikov in posameznikov, ki so povezani s političnimi strankami. Centralne banke po letu 1980 so najboljši primer tega, kako je mogoče z zagotovitvijo politične neodvisnosti zagotavljati najbolj učinkovito politiko na monetarnem področju.

Z vsebinskega vidika pa potrebno predvsem zagotoviti prenos lastniških deležev države, ki so sedaj parkirani pri različnih subjektih (od države same do njenih agencij in drugih podjetij v lasti države). V prvi fazi je potrebna reorganizacija Kada in Soda. Kad je smiselno preoblikovati v zavarovalnico, dotacijsko družbo in investicijsko družbo, Sod pa zgolj v investicijsko družbo. Oba takoj preneseta vse svoje strateške naložbe na centralno agencijo, medtem ko sama upravljata s portfeljem tržnih naložb. Za prenos strateških naložb Kada in Soda na centralno agencijo ju država finančno kompenzira po tržni vrednosti, in sicer s premoženjem ustrezne kvalitete (na primer delnice v nestrateških naložbah države), z izročitvijo svojih  obveznic ali pa s prevzemom nase določenih obveznosti obeh institucij.

Pomembno je tudi, da centralna agencija zasleduje uradno politiko države glede posameznih podjetij in da to politiko letno določijo pristojna ministrstva, potrdi pa jih vlada. Gre predvsem za to, da vlada transparentno določi, kaj namerava s posameznimi naložbami (denimo glede obdržanja večinskega deleža, morebitne odprodaje državnega premoženja, prodaje deleža strateškemu partnerju ipd.) in da morebitne spremembe politike transparentno določi. Centralna agencija pa ima nalogo, da te cilje na strokoven način in transparentno izvaja brez vmešavanja politike v konkretne postopke. Agencija se mora pri svojem delovanju in pri upravljanju naložb ravnati v skladu s Kodeksom upravljanja javnih delniških družb.

Seveda je popolnoma jasno, da bo glede te napovedane »nove politike« v korporacijskem upravljanju prišlo do velikih nasprotovanj proti njeni uveljavitvi. Glavna žarišča odpora bodo seveda pri sedanjih centrih gospodarske moči, to je pri Kadu in Sodu. Jasno je, da bodo (in da to že sedaj zelo aktivno počnejo) njuni predstavniki v političnem zakulisju poskušali bistveno razvodeneti glavne konture te nove politike. Eden izmed argumentov, ki ga lansirajo prek medijev in v političnih krogih, je morebitna nevarnost, da bi bilo v novi ureditvi ob spremembi oblasti potrebno osvojiti zgolj eno centralno agencijo in tako osvojiti glavne vzvode gospodarske moči.

Ta argument seveda temelji na šibkih temeljih. Prvič, v sedanjih razmerah ne prejšnja Janševa in ne sedanja Pahorjeva vlada nista imeli prav nobenih težav pri osvojitvi Kada in Soda. Nasprotno, z lahkoto sta v prvih dveh mesecih po prihodu na oblast zamenjali vodstva obeh institucij in nato prek njiju nadaljevali s političnim lomastenjem po upravah in nadzornih svetih. In drugič, prav neodvisna centralna agencija, ki je odgovorna za svoje delovanje zgolj državnemu zboru, zagotavlja, da do takšnih političnih zamenjav v bodoče ne bo več prihajalo na tako lahek način. Politična neodvisnost agencije zagotavlja tudi njeno strokovno neodvisnost in večjo učinkovitost upravljanja z državnim premoženjem.

One response

  1. Akutni problem tudi v razvitih demokracijah je finansiranje politicnih strank. To je povsod zamegljeno in se potem spusca navzdol skozi para-drzavne institucije. Tezko je pricakovati od politikov, da se bodo sami odrekli ekonomske moci. Itak zapravljaju tuji denar.
    KAD & SOD forever 😦 Vsaj v YU smo uspesno izrabljali Fond za nerazvite. SMELT-a mi…

%d bloggers like this: