Koliko rasti nam je odnesla depresija?

Hsiang in Jina (2014) sta pred dvema mesecema v NBER objavila raziskavo, v kateri sta s pomočjo dolgih časovnih serij ocenila, koliko stanejo naravne (meteorološke) katastrofe v primerjavi z ekonomskimi.  Strošek katastrofe sta ocenila kot odmik rasti BDP na prebivalca po katastrofi od dolgoročnega trenda rasti pred katastrofo. Njune ocene kažejo, da dvig temperature za 1 stopinjo v obdobju 10 let “odnese” 1% rasti BDP na prebivalca, državljanska vojna v povprečju odnese 3% rasti, standarden ciklon (67. percentil po jakosti) odnese 3.6% rasti, močan ciklon (90. percentil) 7.4%, bančna kriza 7.5%, finančna kriza 9%, izjemno hud ciklon (99. percentil) pa odnese 15% rasti. Finančne in bančne krize so torej po svojem razdejanju podobne najhujšim vremenskim katastrofam in bistveno dražje od denimo državljanskih vojn.

Koliko je sedanja že 5 let trajajoča depresija odnesla slovenske rasti?

V ta namen lahko uporabimo podobno metodologijo kot Hsiang in Jina in obseg izgubljenega BDP ocenimo kot razliko med aktualno in potencialno dosegljivo trendno rastjo pred krizo. Pri tem sem iz trendne rasti pred krizo izločil obdobje balona v letih 2006-2008 in upošteval samo trendno rast v obdobju 1999-2005, ki je znašala 3.9% letno. To trendno rast sem nato podaljšal do leta 2013, pri tem pa sem konzervativno predpostavljal, da bi se ta trendna rast počasi umirjala in bi v letu 2006 bili deležni 95% trendne rasti do leta 2005, leta 2013 pa samo še 65% te trendne rasti. Drugače povedano, trendna rast do leta 2005 bi se iz 3.9% letno do leta 2013 umirila na le še 2.6% (brez te predpostavke bi dobili eksponentno rast).

Kot kaže spodnja slika, bi bil kljub tej konzervativni predpostavki konec leta 2013 slovenski BDP nižji od trendnega za skoraj 27%. Z drugimi besedami, sedanja 5-letna depresija nam je pobrala 27% rasti in potrebovali bi 6.5 let gospodarske aktivnosti, da bi nadoknadili zamujeno, če bi rasli po enaki stopnji (3.9%) kot pred krizo. Ker je ta visoka rast samo še pobožna želja, bomo potrebovali precej več časa, da nadoknadimo izgubljeno. Če bi povprečno letno rasli po 2.5%, bi potrebovali 10 let, pri skromni 1.5% letni rasti pa bi potrebovali 16 let.

Izgubljen BDP_Slo

Problem sedanje depresijske trajektorije rasti je, kot kaže slika, da ne samo da se aktualna rast ne vrača k trendni, pač pa da se še naprej odmika od trenda. To pomeni, da upadanja še ni konec. Pomeni pa tudi, da nekoč, ko bo aktualna trajektorija rasti spet postala vzporedna s trendno, bomo razliko med obema lahko vknjižili kot za vedno izgubljeno. Izgubo, ki je nismo nadoknadili (*glejte na dnu posta sliko, ki pojasnjuje, zakaj to pomeni trajno izgubo). Morda bo to 30% ali celo 40% trajno izgubljenega BDP. Ali če hočete drugače: 30% ali celo 40% trajno izgubljene blaginje. To so enormni stroški. Kot da bi Slovenijo zajela dva hurikana najhujše jakosti.

Poglejmo za primerjavo še, kako je kriza prizadela ZDA in države evro območja. Spodnja slika kaže, da so ZDA glede na trendno dosegljivo rast v krizi izgubili 12.3% BDP, evrske države kot celota pa 9.7% BDP. Ameriška izguba je večja, ker so ZDA pred letom 2005 rasle povprečno po 3.1% letno, evrsko območje pa le po 2%.

Izgubljen BDP_US-EUToda bodite pozorni na obe trajektoriji aktualne rasti – v ZDA je trajektorija aktualne rasti že skoraj vzporedna s trendno, medtem ko se v evro območju aktualna trajektorija rasti še vedno krepko odmika od trendne. V zadnjih štirih letih ZDA rasejo povprečno po 2.2% letno (kar je višje kot evrske države pred krizo), evrske države pa le po 0.6%. Z drugimi besedami, medtem ko so ZDA že 4 leta (od vključno 2010) spet skoraj utirjene v staro trendno trajektorijo rasti, pa se trajektorija rasti evrskih držav po drugi recesiji v petih letih sploh še ni obrnila navzgor. Upad evrskih držav se – podobno kot v Sloveniji – torej še naprej poglablja. Zato ta kriza postaja najgloblja oziroma najdražja v zgodovini.

Treba je razumeti tudi, zakaj so se ZDA spet obrnile proti trendni trajektoriji, evrske države pa ne. V ZDA je leta 2009 Obamova administracija pripravila velik stimulus paket (American Recovery and Reinvestment Act of 2009 (ARRA)) v višini 831 milijard dolarjev oziroma 12% BDP, ki je po uradni oceni Bele hiše pred izgubo rešil 1.6 mio delovnih mest letno v obdobju 2009-12,  hkrati pa je Fed vodil zelo ekspanzivno monetarno politiko, tudi s kvantitativnim sproščanjem (QE). Za razliko od ZDA pa evrske države niso imele ne enega ne drugega. Takoj po izbruhu krize je vsaka izmed članic sama nekaj malega “čarala” s stimulusi, najbolj Nemčija, leta 2011 pa je prišla direktiva iz Bruslja, da morajo članice začeti fiskalno varčevati. ECB pa ni smela in ne sme s QE kupovati državnih obveznic in tako monetizirati javnega dolga. V evro območje se je zato vrnila recesija in trajala leto in pol, kar je okrevanje in vrnitev na trendno trajektorijo rasti še dodatno močno odmaknilo.

Šlo je za tipično napako ekonomske politike. In te slike kažejo, kako katastrofalno drage so lahko takšne napake.

_____

* Klasifikacija štirih vrst okrevanja (vir: Hsiang in Jina (2014)): Recovery picture

 

%d bloggers like this: