Razlogi za umik davčne reforme in zakaj to ni problem

Bine Kordež

Glede na nekaj »dosežkov«, ki jih je v zadnjem obdobju izborila sindikalna stran (sprememba definicije minimalne plače, plače javnih uslužbencev), so morali nekaj doseči tudi delodajalci in odločno zavrnili napovedane spremembe davčne zakonodaje. In ko tako enotno nastopijo predstavniki najuglednejših podjetij ter opozorijo na negativne posledice zmanjšanja davčnih olajšav, si seveda tudi vlada ne upa več vztrajati. Predlog sprememb je umaknjen in minister se bo najbrž trudil najti kak kompromis do naslednjega konca leta (na žalost se takšni predlogi vedno pripravijo zadnji mesec, čeprav je na razpolago celo leto), a napovedal že tudi možnost, da ostane tako kot je (»če bomo našli sprejemljive rešitve, jih bomo, če ne, jih pa pač ne bo«). Odpor proti kakršnikoli ukinitvi dosedanjih ugodnosti je bil torej pričakovan, a poglejmo še nekaj konkretnih številk.

Pred dnevi sem bral tipičen komentar napovedanih davčnih sprememb, v katerem avtorica v uvodu izpostavi pričakovanje, da naj bi davčna reforma povečala konkurenčnost gospodarstva, odprla delovna mesta in da bi postali bolj zanimivi za tuje investitorje. Seveda je bila razočarana, ker tega spremembe ne prinašajo in se pritožuje, da gre samo za prerazporejanje »od tistih, ki ga ustvarjajo, k tistim, ki ga trošijo«. Na žalost se pozablja, da davki vedno pomenijo samo razporejanje od enih do drugih, s ciljem zagotavljanja večje solidarnosti med ljudmi, učinkovitosti družbe ter zbiranja sredstev za skupne potrebe.

Zato razvite države v povprečju zberejo in razporedijo preko davkov večji odstotek BDP kot manj razvite. Seveda pa so tudi med razvitimi razlike, bolj socialno in solidarno usmerjene (a zato ne manj učinkovite, npr. skandinavske), obračajo preko davkov tudi več kot polovico BDP, liberalnejše (ZDA, Japonska ipd.) pa precej manj. V takih državah ljudje sicer res plačajo manj davkov, vendar morajo zato plačati več »javnih storitev« iz svojega žepa, kar pa seveda pomeni večjo razslojenost družbe. V tej delitvi smo Slovenci nekje na povprečju članic OECD (na primer Švedska zbere davkov v višini 49 % BDP, Avstrija 42 %, OECD povprečje 36 %, Slovenija 35 %, ZDA 28 %).

Pri zbranih davkih imajo ljudje praviloma v mislih zbiranje sredstev za nepotrebne in neučinkovite birokrate in politike, a zavedati se je potrebno, da gre večino zbranih davkov za pokrivanje izdatkov za naše osebne potrebe, od šolstva, zdravstva do pokojnin, nadomestila za vrtce in otroške dodatke, za prehrano študentom in dijakom, za njihove prevoze, bolniške in nezaposlene… Vse to lahko znižamo in plačujemo nižje davke kot v liberalnejših državah, a socialna slika bi bila bistveno slabša. Seveda pa to vedno prinese nekaj izigravanja predpisov in vsak vam bo vedno znal našteti tri sosednje podjetnike z mercedesom, ki istočasno koristijo socialne ugodnosti – a ti primeri so zanemarljivi za celotno sliko in ne smejo biti razlog za generalne spremembe temveč samo za popravke in izboljšanje sistema spremljanja.

To seveda velja za celotno obdavčitev v državi, kar se tiče konkurenčnosti gospodarstva, pa praviloma spregledamo, da imamo trenutno v Sloveniji eno najnižjih davčnih stopenj na dobiček med državami OECD (spodnja slika). Medtem ko je splošna davčna stopnja pri nas 17 %, je povprečje držav OECD 25 % (po tehtanem povprečju 32,5 %), v ZDA celo 39 %. Ob skoraj najnižji stopnji davka na dohodek pravnih oseb, pa smo pred leti ponovno uvedli tudi dodatne olajšave za investicije in naložbe v razvoj, zaradi česar je znašala lani efektivna davčna stopnja v povprečju le 11 %, pri največjih 300 podjetjih, ki ustvarijo polovico dobička, celo manj kot 10 % povprečno. Za primerjavo navedimo, da je kljub iskanju raznih davčnih lukenj in oaz večina največjih ameriških korporacij v letu 2011 plačala davek po stopnji med 20 in 30 % od celotnega dobička.

Seveda ni nikakršnega dvoma, da ob nižjem davku na dobiček ostaja podjetjem več sredstev in se zato toliko lažje odločajo za razvoj, za nove naložbe, investicije in s tem odpirajo nova delovna mesta. Vseeno pa empirične raziskave kažejo, da obseg investicij ni odvisen od višine davčne stopnje na dobiček, temveč predvsem od tržnih priložnosti. Tudi ob ničelni stopnji davka na dobiček podjetnik ne bo investiral, če ne bo videl možnosti zaslužka – in obratno, za naložbo se bo odločil tudi ob nekaj višji obdavčitvi. Ob ponovnem zagonu ekonomije v ZDA po krizi v letu 2008 so podjetja pričela z obsežnimi naložbami v nove kapacitete ter odpirala nova delovna mesta kljub 39 % davčni stopnji. Seveda bi tudi tam gospodarstveniki raje 10-odstotni davek, a jih višje stopnje niso odvrnile od novih naložb. In najbrž zato tudi ne obtožujejo države, da je proti razvoju in novim delovnim mestom.

Olajšave in nižji davek so tako prej neke vrsta »nagrada« za investitorje, niso pa kriterij pri odločanju za nove naložbe. Predstavnik pomembnega podjetja iz tujine je lepo povedal, da so zaradi olajšav prihranili 3 milijone evrov, seveda pa ni rekel, da v nasprotnem primeru ne bi investirali. Pa še nečesa ne smemo pozabiti. Ob nižjem davku ostane več sredstev podjetju, vendar ne glede na način porabe teh sredstev (nove naložbe, odplačilo posojil ali izplačilo dobička), ta sredstva istočasno povečujejo tudi premoženje lastnika. To seveda ni nič narobe, drugače tako ne bi nihče investiral, a ni prav, da se potem to skriva za koristmi nekega anonimnega podjetja.

Zanimiva je tudi izkušnja Irske o čemer smo lahko brali na tem blogu. Irska je imela vsa leta zelo nizko davčno stopnjo (okoli 10 %), a to ni pretirano pospeševalo vlaganj. Šele ko so postali neke vrste »davčna oaza«, omogočali tujim družbam, da so se izognili plačila davkov v domačih državah, so se v Irsko zgrnile naložbe (ko so torej začeli izigravati splošna načela in nekako »krasti« drugim državam).

Drug poudarek davčnih sprememb je bil v uvedbi nižje obdavčitve na dodatna izplačila in nagrade zaposlenim v podjetju. Iskalo se je rešitev, kako razbremeniti dodatna izplačila ob tem pa ne poseči po obstoječi lestvici in vplačilih. Ministrstvo za finance seveda težko pristane na splošno znižanje obremenitve plač, saj bi to preveč poseglo v proračunske prihodke, vsaka parcialna rešitev (tudi predlagana) pa seveda na nek način ruši enotni sistem obdavčevanja ter uvaja veliko administriranja. Težko je namreč preprečiti podjetjem, da ne bi poskušali pod ugodnejši režim obdavčevanja potem spraviti tudi čim več tekočih izplačil in s tem nekaj privarčevati. Kakor je bila ta rešitev sicer zanimiva, se bojim, da bi izvedba v praksi prinesla veliko dilem, omenjenih izogibanj in na koncu tudi »borbe« z davčno upravo, ki bi si seveda zakon tolmačila precej bolj rigorozno kot pa uporabniki (tisti, ki imajo razne izkušnje z davčno upravo vedo, kaj imam v mislih in tovrstna izplačila bi bila vsekakor predmet različnih tolmačenj in zahtev za naknadni obračun davkov).

Načeloma torej dvomim, da so takšne rešitve izven enotnega sistema obdavčevanja smiselne in vzporedno bi mogoče vseeno raje premislili o korekcijah davčne lestvice, tudi za ceno manjših prilivov v proračun. Tudi tu gre za nek fiskalni multiplikator, da bi torej višji prejemki posameznikov imeli pozitivni vpliv na celotno potrošnjo in posledično večje prilive v proračun iz drugih naslovov (podobno kot velja za učinek izdatkov za investicije). Zanimive so pri tem izkušnje v Avstriji, kjer so dosegli dogovor in z januarjem uvajajo nekatere davčne spremembe. Davek na dobiček sicer ostaja nespremenjen, a je pomembno višji kot v Sloveniji (25 % brez kakih pomembnejših olajšav – izgleda, da tam vpliv gospodarstva ni tako močan in da tako visoke obdavčitve ne čutijo kot pritisk na zmanjšano konkurenčnosti njihovih podjetij).

Uvedli pa so precejšnji popravek dohodninske lestvice, ki naj bi državljane razbremenil skupaj kar za 4,5 milijarde evrov ali več kot 1 % njihovega BDP. Glede na lanskoletni proračunski primanjkljaj v višini 2,7 % BDP, bi ta izpad torej pomenil preseganje omejitev iz Pakta o stabilnosti in rasti. Vendar njihovo finančno ministrstvo najbrž ocenjuje, da bo to povečanje prejemkov prebivalstva preko dodatne potrošnje zagotovilo tudi dodatne proračunske vire. Vsekakor gre za precej pogumno odločitev avstrijskih oblasti, ki predpostavljajo, da bodo ti popravki pospešili gospodarski zagon in preko tega nadomestili izpadle prilive iz dohodnine.

V Sloveniji kakega podobnega poskusa ne upamo izvesti (zanimivo bo drugo leto videti izkušnje in rezultate v Avstriji), čeprav bi kak večji poseg v dohodnino prav tako najbrž spodbudil domačo potrošnjo. Vseeno pa je potrebno navesti, da tudi to zniževanje dohodnine v Avstriji ne pomeni kakih velikih sprememb v obdavčitvi dela. Verjetno sicer ni nikogar v državi, ki se ne bi strinjal s tezo, da so naše plače preveč obdavčene, a primerjava z Avstrijo pokaže, da kakih večjih odstopanj vseeno ni. Pri nas imajo pomemben vpliv na skupno obdavčitev namreč tudi prejemki, ki jih večina drugih držav nima (nadomestilo za prehrano, prevoz, regres) ali pa so ta izplačila enako obdavčena (npr. 13. in 14. plača sta v Avstriji obdavčeni kot redne plače), medtem ko pri nas pa praktično ne (razen regres z dohodnino). Če to dodamo k plači in pogledamo neto prejemek glede na skupne stroške dela za delodajalca, večjih razlik z Avstrijo sploh ni.

Na spodnjem grafikonu je prikazana razlika med tako opredeljenim neto prejemkom v Sloveniji in Avstriji ob istem skupnem strošku za podjetje (na spodnji osi). Pri tem je prikazana tudi razlika, ki izhaja iz znižanja dohodnine v Avstriji z naslednjim letom. Po obstoječi zakonodaji je bil tako prejemek zaposlenega v Sloveniji pri npr. 3.000 evrov skupnih mesečnih stroškov dela celo 80 evrov večji (rumeni stolpci), po uvedbi sprememb v Avstriji pa v obeh državah enak (rjavi stolpci). Iz grafikona je razvidno, da vse do 5.000 evrov mesečnega stroška za zaposlenega kakih večjih razlik v obdavčitvi med državama sploh ni in vsakokratne ocene kako je delo pri nas bistveno bolj obdavčeno, preprosto ne držijo. Je pa res, da se obdavčitev v Sloveniji močno poveča pri prejemkih nad 5.000 evrov, ker pač nimamo omejitve pri plačevanju socialnih prispevkov (socialne kapice) – a zaenkrat še nisem zasledil, da bi se pritoževali nad odlivom menedžerjev v tujino (preko 5.000 evrov mesečno namreč zasluži le redkokateri strokovnjak, za katere se tako zavzemajo zagovorniki uvedbe socialne kapice).

Mini davčna reforma ali napovedane spremembe davčne zakonodaje so torej padle in dvomim, da bodo do konca naslednjega leta našli kako sprejemljivo rešitev. Delodajalci (lastniki kapitala) se ne pač ne bodo želeli odreči svojim ugodnostim, čeprav so bistveno večje kot v večini drugih držav. Iskanje kakih preprostih rešitev nižjega obdavčevanja dodatnih prejemkov najbrž ne bo rodilo sadu. Da pa bi ministrstvo za finance zbralo pogum za kako večjo korekcijo dohodnine, računajoč na posledično povečanje drugih davčnih dohodkov, pa je še manj verjetno. A mogoče je tako še najbolje – stalno spreminjanje davčne zakonodaje je verjetno še najslabše pri vsem skupaj. Predvsem pa so pričakovanja učinkov, ki jih prinesejo davčne spremembe vedno previsoka, za nekaj odstotnih točk višji ali nižji davek namreč ni ključnih za razvoj gospodarstva in družbe kot celote.

%d bloggers like this: