Najdaljša depresija pred nami

Ekonomska zgodovina je polna gospodarskih kriz – kratkih recesij in zelo dolgih depresij. Ena izmed zelo dolgih depresij je tista iz konca 19. stoleta, imenovana Dolga depresija (1873-1996), ki je sledila francoskemu napadu na Nemčijo in nemških povračilnih reparacijah. Ki pa so, paradoksalno, v depresijo potisnile Nemčijo in ostale evropske države. Te so se nato dve desetletji mučile, da bi izplavale iz recesije. Po Veliki depresiji iz 1930. let, ki je – če upoštevamo še drugo svetovno vojno – najbrž najbolj travmatična depresija, se je zdelo, da se je svet rešil globokih depresij. Izkušnje iz Velike depresije so politike širom sveta “naučile”, da lahko vlade s hitrim ukrepanjem in s pravo kombinacijo fiskalne in monetarne politike preprečijo globoke krize in gospodarstvo zelo hitro poženejo iz krize. Dolge depresije so bile “passe”, kratke recesije pa trivialno obvladljive.

Vse do japonske velike depresije oziroma “japonskega izgubljenega desetletja“. Ki se je nato prelevilo v dve in pol izgubljeni desetletji, ki še kar trajata. Problem japonske travmatične izkušnje je v tem, da je – z izjemo Richarda Koo-ja – ne japonski, ne ameriški in ne evropski ekonomisti, politiki pa sploh ne, niso nikoli razumeli. In da se posledično iz nje niso nič naučili. Če bi japonsko depresijo resnično pazljivo analizirali, bi ugotovili, da gre za tipično “bilančno krizo” gospodinjstev in podjetij. Torej za prezadolžena gospodinjstva in podjetja,  ki v začetku krize nenadoma ugotovijo, da se je vrednost njihovega premoženja zmanjšala in da je dramatično manjša od njihovih dolgov. Zato vse prihodke, razen najnujnejših izdatkov, privarčujejo, da lahko odplačujejo dolg in si naredijo še nekaj likvidnostne rezerve. Prezadolžena gospodinjstva zato ne trošijo, prezadolžena podjetja pa ne investirajo – ker jim bilance tega ne dopuščajo in/ali ker gospodinjstva  ne trošijo dovolj. Posledica je padec in stagnacija agregatnega povpraševanja, ki lahko državo zeloooo dooooolgo drži v depresiji, če ekonomska politika ne ukrepa hitro in pravilno.

Bilančna kriza zahteva zelo hitro in odločno ukrepanje s kombinacijo treh politik: hitro sanacijo bank, močno ekspanzivno fiskalno in močno ekspanzivno monetarno politiko. Država, ki zamudi te ukrepe, kot se je zgodilo Japonski in državam EU, se zgodi zdrs v stagnacijo in deflacijo oziroma deflacijsko depresijo. Iz nje se je zelo težko izvleči. Čim bolj je država zamudila in čim dlje časa kriza traja, tem težje je prekiniti negativno spiralo splošne negotovosti. Trajajoča depresija se “zavleče v kosti”. Vsi se bojijo trošiti in iščejo “varna pristanišča” za svoj denar. Gospodinjstva držijo denar v bančnih depozitih ali domačih “žimnicah”, podjetja pa v depozitih in varnih državnih obveznicah. In če nihče noče trošiti, BDP ne more zrasti. Po definiciji BDP ne more rasti, če nihče noče trošiti več.

Monetarna politika, pa naj bo še tako ekspanzivna, tega “negativnega ravnotežja” ne more prekiniti, saj se je gospodarstvo znašlo v keynesianski likvidnostni pasti. Ta past se imenuje likvidnostna zato, ker je subjektom preferenca po likvidnosti nenadoma bistveno pomembnejša od transakcijskega ali špekulativnega motiva. Tako deluje človeška psihologija. Iz takšne situacije, kot je pokazal J.M. Keynes (1936), je izhod le, če začne več trošiti država in nadomesti izpad zasebnega trošenja. Povečanje državnega dolga ni problem, kot kaže zgodovina po 2. svetovni vojni, saj dolg izničita visoka gospodarska rast in (ponekod inflacija).

Velika večina ekonomistov (99.9% ali več) se je ob začetku te krize zmotila. Pričakovali so kratko recesijo. Ker niso šli pogledat fundamentov. Dejansko se spomnim le treh ekonomistov, ki so od začetka sedanje velike reecesije napovedali, da gremo v dolgo depresijo, in to so: Richard Koo, Joseph Stiglitz in Paul Krugman.

No, Brad DeLong, ekonomski zgodovinar iz univerze v Berkeleyu (in ki je sicer na isti intelektualni valovni dolžini kot Larry Summers in Paul Krugman), se je ta teden pokesal in intelektualno opravičil Josephu Stiglitzu. V priznanju, da bodo bodoči ekonomisti sedanjo depresijo najbrž poimenovali kot “Najdaljšo depresijo”, je zapisal:

Back before 2008, I used to teach my students that during a disturbance in the business cycle, we’d be 40 percent of the way back to normal in a year. The long-run trend of economic growth, I would say, was barely affected by short-run business cycle disturbances. There would always be short-run bubbles and panics and inflations and recessions. They would press production and employment away from its long-run trend — perhaps by as much as 5 percent. But they would be transitory.

After the shock hit, the economy would rapidly head back to normal. The equilibrium-restoring logic and magic of supply and demand would push the economy to close two-fifths of the gap to normal each year. After four years, only a seventh of the peak disturbance would remain.

In the aftermath of 2008, Stiglitz was indeed one of those warning that I and economists like me were wrong. Without extraordinary, sustained and aggressive policies to rebalance the economy, he said, we would never get back to what before 2008 we had thought was normal.

Economist Joe Stiglitz warned back in 2010 that the world risked sliding into a “Great Malaise.” This week, he followed up on that grim prediction, saying, “We didn’t do what was needed, and we have ended up precisely where I feared we would.”

The problems we face now, Stiglitz points out, include “a deficiency of aggregate demand, brought on by a combination of growing inequality and a mindless wave of fiscal austerity.”

He says the only cure is an increase in aggregate demand, far-reaching redistribution of income and deep reform of our financial system. The obstacles to this cure, he writes, “are not rooted in economics, but in politics and ideology.”

I was wrong. He was right. …

2 responses

  1. “He says the only cure is an increase in aggregate demand, far-reaching redistribution of income and deep reform of our financial system. The obstacles to this cure, he writes, “are not rooted in economics, but in politics and ideology.”

    Točno tako, ampak to zahteva tudi politično in ideološko rešitev. Če poskusimo še z marksistično analizo, potem bi morali pogledati kako produkcijske sile vplivajo na produkcijske odnose. In tu je catch. Strahovito hiter razvoj robotizacije in informatizacije sveta postavlja na glavo kapitalistično ureditev sveta, ki temelji na industrijski revoluciji 19.stoletja in njeni socialni modifikaciji iz 20.stoletja. To kar doživljamo sedaj je bifurkacijska točka socialnega razvoja.

    Kar pomeni, da je ekonomski problem v temelju strukturen in ne cikličen. Oz. morda je tudi cikličen ampak predvsem je globoko strukturen in to na taki globini problema, ki je večinoma izven dosega analitičnega aparata odločevalcev ekonomske politike.

    Zgodovina in pa teorija kaosa nas učita, da nas čakajo turbuletni časi v tej razrešitvi silnic zgodovine. Pripnite se, roller coaster je že odpeljal iz postaje.

%d bloggers like this: