Kako se je razsula Friedmanova hipoteza permanentnega dohodka (in s tem sodobni makro modeli)

Najbrž najbolj zasidrana ideja Miltona Friedmana v ekonomski teoriji je njegova hipoteza permanentnega dohodka (HPD) iz leta 1957. HPD pravi, da poraba gospodinjstev ni odvisna od tekočih dohodkov, pač pa od pričakovanega dohodka v njihovi življenjski dobi. Ljudje trošijo ne toliko, kolikor imajo dohodka v danem trenutku, pač pa kolikšen tok dohodkov pričakujejo v prihodnosti. Če se jim v nekem trenutku dohodki zmanjšajo, bo to zgolj prehodne narave in ne bo imelo vpliva na zmanjšanje porabe. Če slučajno zadenejo na lotu ali dobijo od države darilo v obliki transferja, tega ne bodo pretopili v višjo porabo, ker se zavedajo, da je to zgolj enkratne narave, pač pa bodo to privarčevali (na banki ali z naložbami v vrednostne papirje). Ljudje hočejo stabilnost porabe, zato vse nenadejane dodatne prihodke privarčujejo, ki jih nato trošijo, če se jim dohodki nenadoma zmanjšajo.

Friedmanova HPD je imela ogromen vpliv na makroekonomsko teorijo in modeliranje. HPD je (po zaslugi Roberta Halla, 1982) vgrajena v praktično vse sodobne makroekonomske modele v obliki potrošne Eulerjeve enačbe (tule imate en lep poljuden opis te funkcije in seveda, hm, kaj je z njo narobe). Njena lepa lastnost je, da po svoji definiciji (in skladno z racionalnimi pričakovanji) “poreže” kratkoročne fluktuacije in tako zagotavlja makroekonomsko stabilnost, saj ljudje z “glajenjem” lastne potrošne funkcije zagotavljajo tudi stabilno agregatno povpraševanje. Lepo, mar ne?

Njena druga značilnost, zaradi katere jo je Friedman sploh razvil, pa je, da (skoraj) povsem odvzame moč (keynesianski) fiskalni politiki glede stimuliranja porabe v času recesije. Če ljudje vse začasne dodatne dohodke privarčujejo, namesto da bi jih potrošili, tudi fiskalna politika v obliki socialnih transferjev v času krize ne more imeti nekih velikih učinkov. Torej tudi fiskalni multiplikatorji iz tega naslova ne morejo biti tako visoki, kot bi jih radi prikazali keynesianci. Še lepše, mar ne? Državi v recesiji potem sploh ni treba povečevati deficita, da bi stimulirala zasebno porabo.

No, edini problem s HPD in njeno verzijo v obliki Eulerjeve enačbe je, … da ne drži. Oziroma ne drži splošno. Zato je Martin Eichenbaum, ki je skupaj z Larryjem Christianom, eden izmed glavnih gurujev sodobnih makroekonomskih modelov, v katere je vključil Eulerjevo enačbo porabe, na konferenci leta 2013 izjavil, da je morda blizu čas, ko se bodo morda lahko znebili Eulerjeve enačbe. Zakaj bi se Eichenbaum tako rad znebil te čudovite enačbe, ki je ključna v vseh sodobnih makro (predvsem DSGE) modelih?

Tja, ker je pač napačna. Že sam Hall (1982) je ob njenem lansiranju imel težave s potrditvijo njene veljavnosti. Tudi Hansen & Singleton (1982) nekaj let po lansiranju te enačbe zanjo nista mogla najti empirične potrditve. Toda Canzoneri, Cumby & Diba (2006) so empirično dokazali, da ne samo, da za Eulerjevo enačbo ni empirične potrditve, pač pa, da podatki kažejo povsem nasprotno. Ključno v zgodbi Friedmanove HPD in Eulerjeve enačbe porabe je realna obrestna mera (in popolnoma učinkoviti trgi; o tem, kako neveljavnost te predpostavke poruši HPD, si lahko preberete tukaj). V najbolj preprosti verziji, Eulerjeva enačba postulira, da bodo v primeru visokih obrestnih mer ljudje več varčevali in odložili potrošnjo, ter obratno, da bodo največ trošili, ko bodo obrestne mere nizke. Toda Canzoneri, Cumby & Diba so pokazali, da se obrestna mera, ki jo na podlagi porabe napoveduje Eulerjeva enačba, ter dejanska obrestna mera na varne naložbe gibljeta v v povsem obratni smeri. Med njima je negativna korelacija. Ali drugače povedano, ljudje se ne obnašajo v skladu s Friedmanovo HPD in Eulerjevo enačbo, pač pa trošijo več v času visokih obrestnih mer in manj v času nizkih obrestnih mer (in to velja ne glede na predpostavljeno funkcijo koristnosti – negativna povezava nikakor noče izginiti kakorkoli se trudite eksperimentirati z različnimi funkcijami koristnosti).

Vendar pa s tem zgodbe še ni konec. Že Campbell & Mankiw sta leta 1990 pokazala, da se morda le polovica ljudi drži Friedmanove HPD, druga polovica pa je povsem “iracionalna”. Toda še bolj direktni testi oziroma naravni eksperimenti povsem zavračajo Friedmanovo HPD. V nedavni raziskavi o učinkih transferjev iz Alaska Permanent Fund je Kueng (2015) ugotovil, da so ljudje nenadejane in enkratne transferje iz tega sklada takoj potrošili, namesto da bi jih skladno s Friedmanovo HPD zaradi njihove enkratnosti privarčevali. Hori & Shimizutani (2012) sta podobno pokazala za bonuse javnih uslužbencev na Japonskem – poraba uslužbencev niha skladno z izplačili bonusov (predvsem pri trajnih dobrinah). In teh sodobnih empiričnih testov, ki vsi po vrsti bodisi zavračajo ali imajo probleme potrditi Friedmanovo HPD, je ogromno.

Toda ključno v vsej zgodbi je, kaj empirična zavrnitev Friedmanove hipoteze permanentnega dohodka dejansko pomeni in zakaj bi se makro guru Eichenbaum tako rad znebil Eulerjeve enačbe v makro modelih. Če namreč pade Friedmanova HPD, padejo tudi makro modeli, ki temeljijo na tem, da ljudje optimizirajo svojo porabo v skladu z gibanjem realne obrestne mere. To pomeni, da padejo DSGE modeli (ki jih uporabljajo centralne banke), v katerih je Eulerjeva enačba ključna enačba. Če se ljudje obnašajo drugače, kot je leta 1957 predpostavil Milton Friedman ali kot je v obliki Eulerjeve enačbe leta 1982 postuliral Robert Hall ali kot so v teoretske makro modele zacementirali Christiano & Eichenbaum, v DSGE modele pa Smets & Wouters in čemur sledi vsa sodobna makroekonomija, potem ti sodobni makro modeli po definiciji ne morejo biti ustrezno orodje za napovedovanje prihodnjih gospodarskih gibanj. Če se makroekonomisti motijo glede (potrošnega) obnašanja ljudi, so tudi njihovi modeli povsem neuporabni za kakršnokoli napovedovanje (ali simuliranje učinkov ekonomske politike).

Če sem lahko nekoliko dramatičen: če pade Friedmanova HPD in Hallova Eulerjeva enačba, je za ekonomijo podobno, kot če bi fiziki ovrgli Einsteinovo relativnostno teorijo.

________

Za konec pa še povsem banalno vprašanje, ki se vam je bržkone utrnilo, če ste zdržali do konca tega zapisa: zakaj ekonomisti sploh uporabljajo predpostavke, ki so (empirično dokazano) napačne? Zakaj na napačnih predpostavkah gradijo makro modele celotnega gospodarstva? Heh, če zanemarite ideološke razloge pri nekaterih, je razlog zelo, ampak res zelo banalen: ker pač uporaba Eulerjeve enačbe blazno poenostavi modeliranje in empirično ocenjevanje porabe, sicer se je treba “zajebavati” z reševanjem optimizacijskega problema potrošnika in s precej “grdimi” matematičnimi izpeljavami. In to ekonomisti počnejo navkljub temu, da je že leta 2001 Carroll dokazal, da je (ne samo iz empiričnega) tudi iz teoretskega vidika povsem napačno ocenjevati funkcije porabe z Eulerjevo enačbo.

%d bloggers like this: