Sprememba ključne predpostavke in makroekonomija nenadoma spet dobi smisel

Na tem blogu že nekaj let objavljam zapise, ki govorijo o tem, da sodobna makroekonomska teorija in modeli nimajo smisla. Skregani so z realnostjo in ne morejo napovedati ničesar niti eno četrtletje vnaprej, razen če je svet povsem negiben. Krivda zato v glavnem leži na Lucasovi predpostavki racionalnih pričakovanj in Friedmanovi hipotezi permanentnega dohodka (v Hallovi izpeljanki Eulerjeve enačbe potrošnje). Če so posamezniki absolutno racionalni in svoje odločitve sprejemajo (beri: optimizirajo svojo porabo) na podlagi pričakovanj za 30 let vnaprej in sedanje obrestne mere, makroekonomski modeli postanejo absolutno neuporabni za karkoli, razen za igračkanje.

Kaj se zgodi, če predpostavko racionalnih pričakovanj zamenjate s predpostavko omejene racionalnosti (v avtorstu psihologa in ekonomista Herberta Simona), da imajo ljudje omejene kognitivne sposobnosti in da so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo javni deficit in inflacija čez 30 let)? Točno to je naredil Xavier Gabaix, iz New York University v še vročem paperju “A Behavioral New Keynesian Model”. In nenadoma so (teoretični) rezultati standardnega makroekonomskega modela spet dobili smisel. Denimo, da nizke obrestne mere ne vodijo nujno k višji inflaciji, kot predvideva standardni novokeynesianski model. Začetni učinek znižanja obrestne mere je pozitiven, toda če nizka obrestna mera traja zelo dolgo, ima negativen vpliv na inflacijo. Ali pa da “blizu-ničelne” obrestne mere ne vodijo nujno v deflacijsko depresijo, pač v kohabitacijo nizkih obrestnih mer in nizke rasti.

Kakšen je Gabaixev odgovor na dolgotrajno recesijo oziroma nizko rast? Odgovor je: fiskalni stimulus. Torej povsem nasproten odgovor priporočilom standardnega novokeynesianskega modela, ki v skladu s Friedmanovo hipotezo permanentnega dohodka, pravi, da bi popolnoma racionalni posamezniki enkratno povečanje transferjev privarčevali namesto porabili, zaradi česar fiskalni stimulus ne bi imel bistvenega učinka na spodbuditev rasti. Toda če so posamezniki zgolj omejeno racionalni oziroma kratkoročno usmerjeni, kot predpostavlja Gabaix, bodo dodatne prihodke ali znižanja davkov, kot kažejo tudi empirične študije, v veliki meri potrošili in s tem pripomogli k povečanju agregatnega povpraševanja in gospodarskemu okrevanju.

Kot vidite, lahko zgolj ena predpostavka v modelu spremeni vse. Rezultate obrne na glavo. Resnično je zadnji čas, da se v makroekonomiji znebimo Lucasove predpostavke racionalnih pričakovanj in Friedmanove predpostavke permanentnega dohodka, namesto tega pa se naslonimo na empirično dokazane povezave in na izsledke behavioristične ekonomije. S tem pa makro modele spet približamo realnosti in jih naredimo uporabne.

 

%d bloggers like this: