Stanko Štrajn
Dokončno smo spoznali, da bo slovenska nogometna reprezentanca, ki jo vsi želimo videti na pomembnih mednarodnih prvenstvih, odpadla tudi iz prihajajočega evropskega prvenstva. Nogometni strokovnjaki so nam te dneve v svojih strokovnih komentarjih pojasnili, da ne more biti drugače, če ne delamo dovolj strokovno, dovolj premišljeno, dovolj načrtno. V mednarodni konkurenci lahko uspemo le, če smo boljši, odločnejši, bolje organizirani, če bolj želimo zmagati kot naši konkurenti. Če smo manj sposobni, torej nekako bolj neumni, če se ne znamo organizirati za dosego skupnih ciljev, potem so nam pač vrata evropskih in svetovnih prvenstev zaprta.
Tako se lahko tolažimo le s staro slavo in obujamo spomine na čase, ko smo s Petrom Lovšinom prepevali ponarodelo pesem Slovenija gre naprej. Ne, ne gre naprej, zaostaja in caplja na mestu. Slovenija nazaduje in ne gre naprej, žal to ni primer samo pri nogometu.
V današnjem Dnevniku z dne 15. 11.2019 je 2TDK napovedal, da se »Začenja boj za megaposel desetletja«, ker bo v naslednjih dneh objavil največje razpise za oddajo gradbenih del pri izgradnji drugega tira Divača – Koper v ocenjeni vrednosti 700 milijonov evrov. Gre za obseg del, ki bi bil zadosten, da bi slovensko gradbeništvo spet stopilo na pot nekdanjih uspehov in bi šlo naprej, tako kot je šlo naprej, ko je gradilo slovenske avtoceste. Uspeh bi bil, če bi drugi tir zgradili hitro, gospodarno in kvalitetno, po razumnih cenah, doseženih v odprti in pošteni konkurenci. Vse to se 2TDK po njegovih napovedih trudi doseči z nameravano in napovedano oddajo javnih naročil, ki jih bo oddal, če bo šlo vse po sreči, sredi prihodnjega leta.
Če bo v razpisnih postopkih prišlo do takšnih zadreg kot pri mostu čez Glinščico, se seveda lahko zgodi, da bo v revizijskih postopkih prišlo do zapletov, ki bodo samo oddajo del zavlekli lahko za leto ali več, kot je to primer pri predoru Karavanke, ki smo mu priča pri DARS-ovem razpisu za drugo cev, ki že zaostaja za avstrijsko dinamiko del za več kot leto dni.
Ne bom se ukvarjal s vprašanjem, ali je prav, da bodo nameravani razpisi objavljeni po omenjenem postopku in bodo do pogajanj o pridobitvi naročila prišli le ponudniki, ki jim bo naročnik priznal sposobnost, ali bi bilo primerneje uporabiti odprti postopek, kjer lahko odda uspešno ponudbo vsak ponudnik, ki dokaže, da je sposoben predmet naročila izvesti po najugodnejši ceni, ker ima za to dovolj znanja, kapacitet in organizacijske sposobnosti. Opozoriti nameravam le na dejstva, ki jih 2TDK sam razglaša in javnosti brez trohice sramu sporoča, kaj nas pri gradnji drugega tira čaka.
Za 2TDK bodo sprejemljivi le ponudniki, ki so med letom 2016 in 2018 ustvarili več kot 150 milijonov evrov lastnega prometa in v zadnjih desetih letih zgradili več kot 10 km predorskih cevi in hkrati vsaj en predor daljši kot 3 km. Vidimo, da 2TDK nadaljuje prakso iz razpisa za premostitev Glinščice, kjer ni pomembno, ali je najugodnejši ponudnik sposoben po ponujeni ceni zgraditi most čez Glinščico, temveč je pomembno vprašanje, ki ga sedaj rešuje Državna revizijska komisija, ki je dvema profesorjema mariborske gradbene fakultete naročila naj za honorar 15.000 evrov izmerita, ali je podporni zid v Pesnici globok oziroma visok več kot 8 metrov in ali je v tej višini širši kot 50m. Vsekakor bodo tudi v megaposlu desetletja izločeni vsi ponudniki, ki ne bodo imeli izkazanih v razpisih predvidenih referenc, ne glede nato, ali so sposobni predmet razpisa izvesti in ne glede na to, po kakšni ceni ponujajo izvedbo naročila.
Napovedane reference že na prvi pogled dokazujejo, da slovenska gradbena podjetja, vsako posebej ali vsa skupaj, ne morejo oddati za 2TDK sprejemljive ponudbe, saj nobeno delujoče gradbeno podjetje v Sloveniji v preteklih 10 letih ni zgradilo 10 km predorov in od tega tudi ne vsaj 3 km dolgega predora. Če je pri Glinščici razlog za izločitev lahko nekaj centimetrov manjkajoče višine podpornega zidu, kar pa morata izmeriti imenovana izvedenca profesorja gradbeništva, potem z gotovostjo lahko pričakujemo, da bo 2TDK radikalno zavrnil priznati sposobnost vsem ponudnikom, ki ne bodo imeli izkazanih zahtevanih kilometrov predorov.
Največja slovenska gradbena podjetja lahko izkažejo, da so v letih od 2016 do 2018 imela 150 milijonov prihodkov in bodo po tem kriteriju lahko sodelovala v megaposlu, seveda če bodo nastopala skupaj s tujim ponudnikom, ki bo imel reference za zgrajene kilometre predorov.
Sporočilo 2TDK je torej povsem jasno: Megaposel bo pridobil tuji ponudnik sam ali tuji ponudnik skupaj z enim od treh slovenskih gradbenih podjetij: to je Kolektor CPG, Pomgrad in CGP. Vsa ostala manjša slovenska gradbena podjetja bodo lahko sodelovala le kot podizvajalci ali kooperanti ali pač izpolnitveni pomočniki, ki bodo po nizk(otn)ih cenah v nemogočih rokih garali za provizije in dobičke velikih tujih ponudnikov in njihovih slovenskih kolaborantov pod dirigentskim vodstvom 2TDK in množice njegovih svetovalcev na čelu z DRI. Vse to 100% podpira ministrica za infrastrukturo s potuho predsednika vlade in političnih strank v Državnem zboru.
DARS je z javnimi naročili pred leti omogočil konkurenco in pridobivanje naročil vsem sposobnim gradbenim ponudnikom, tako domačim, kot tujim. Domača gradbena podjetja so v pošteni konkurenci pridobila in izvedla preko 80% vseh naročil pri gradnji slovenskih avtocest. Tuja konkurenca je pridobila od večjih naročil le predor Trojane(Impresa Grasetto) in odsek Arja vas- Vransko (Calisto Pontelo), ker sta bili ponudbi v teh primerih cenejši od ponudb slovenskih ponudnikov. Te cene so bile nizke in sta oba tuja ponudnika po koncu del končala v insolvenčnih postopkih, ker nista uspela izsiliti slovenskih gradbenikov, da bi kot podizvajalci tujih izvajalcev izvedli dela po še nižjih cenah od njunih pogodbenih cen. Na drugi strani pa je bil DARS dovolj sposoben, da je uspel preprečiti vse poskuse italijanskih izvajalcev doseči plačila opravljenih del preko dogovorjenih pogodbenih cen.
2TDK v megaposlu desetletja očitno ne sledi dobri stari praksi DARS-a izpred dvajsetih let, ker očitno ne razume, da njegovi omejeni razpisi pomenijo enormno izčrpavanje proračunskega denarja. Velika slovenska gradbena podjetja očitno nameravajo kolaborirati (sodelovati) s tujimi ponudniki, ki bodo mirno bogato zaračunali svoje reference in pobrali brez truda vsaj 10% ali več provizij. Če je megaposel vreden 700 milijonov, bodo torej tuji veliki gradbeniki zaračunali vsaj 70 milijonov evrov za svoje reference, na podlagi katerih bodo slovenski gradbeniki za 630 milijonov evrov ali celo manj, če bo provizija tujih ponudnikov višja od 10%.
Tu je na delu homeopatska doktrina: Manj je več. Manjša ko bo provizija, večji bo zaslužek slovenskega kolaboranta in obratno. Toda manjši ko bo zaslužek slovenskega kolaboranta, bolj bo le ta izsiljeval in izžemal svoje slovenske podizvajalce. Velika slovenska gradbena podjetja, ki so v resnici, zlasti po svoji poslovni poštenost,i pravzaprav skromna, seveda ne hrepenijo po tem, da bi za dobiček tujih ponudnikov garala. Obratno. Hrepenijo po tem, da bi garanje prepustila majhnim slovenskim gradbenikom, ki bodo na račun izžemanja gradbenih delavcev iz Bosne, Bolgarije, Kosova, če že ne iz Bangladeša ali Filipinov, gradila predore in progo, tako, kot je to nekoč pela znana brigadirska pesem:«Omladinskih snaga, udarna brigada; Mi gradimo moste, pruge, mi žanjemo žito žito, živijo naš heroj Tito!« Žal se takšno udarniško izvajanje del v praksi ne konča več srečno. Gradnja ni kaj prida, vleče se, sledijo aneksi in na koncu mora naročnik vse preplačati, da sploh pririne investicijo do konca.
Logika je preprosta. Če bi v odprti konkurenci 2TDK dopustil odprto konkurenco vsem slovenskim podjetjem, (ne glede na njihovo velikost), ki še vedno zaposlujejo natančno tiste inženirje, tehnike in strojnike, ki so pred leti zgradili preko 500 kilometrov avtocest, ki še vedno razpolagajo z zadostno strojno in tehnično opremo, zlasti če vse te razdrobljene kadrovske in tehnične kapacitete seštejemo v skupne ponudbe, bi megaposel znašal manj kot predvidenih 700 milijonov in bi bil drugi tir Divača Koper zgrajen ceneje, kot to predvideva investicijski program, ki je za ministrico za infrastrukturo nedotakljiv zakon.
To bi pomenilo, da bi kilometer predora, če bi bil zgrajen po približno takih cenah na enoto mere, kot jih je pred leti dosegel in realiziral DARS , stal pol manj, kot to načrtuje 2TDK. To pomeni, da bi 2TDK prihranil veliko proračunskega denarja in nekateri gradbinci(tuji nosilci referenc in največji, a še vedno majhni slovenski gradbinci) bi dobili veliko manj, kot to predvideva razkošni investicijski program. Toda ne smemo pozabiti. Na tem megaposlu bi bila udeležena sorazmerno po razumnih cenah večina slovenskega gradbeništva. Prihodek iz javnih naročil bi bil enakomerno porazdeljen, proračun bi veliko prihranil, mnoga manjša gradbena podjetja bi se okrepila in usposobila za mednarodno konkurenco.
Multiplikativni učinki investicije bi blagodejno vplivali na slovenski BDP in ne bi odtekli v tujino. Vse te posledice, ki so v javnem interesu pa očitno po pameti 2TDK ne odtehtajo dejstva, da bodo slovenski veliki gradbeniki, ki so v resnici majhni skupaj s tujimi ponudniki pobrali iz proračuna Slovenije, ki napaja 2TDK mnogo več, kot bi zaslužila v pošteni odprti konkurenci. Očitno je prevladal interes omogočiti nesorazmerno bogatenje ponudnikov, ki jih 2TDK – hote ali ker ni dovolj premislil zadeve -favorizira in pri tem uničiti majhna slovenska podjetja, onemogočiti njihov razvoj in tako odpreti prostor za pospešeno izčrpavanje proračunskega denarja.
Slovenske Vlade in zakonodajne oblasti očitno ne moti, da 2TDK favorizira nekaj večjih podjetij s dobrimi navezavami z izvršno in zakonodajno oblastjo za ceno uničevanja slovenskega gradbeništva in siromašenja vseh slovenskih državljanov. Očitno cena tega izčrpavanja s pomočjo tujega kapitala ni previsoka, sicer bi Vlada in Državni zbor morala ukrepati in po vzoru nogometnih strokovnjakov zahtevati strokovno, zavzeto in pošteno delo za slovenski uspeh, za zmago v mednarodni delitvi dela, za dostojno življenje slovenskih državljanov.
Ja, očitno je, da o tem, da bo šla Slovenija naprej lahko le prepevamo , kajti o tem, da bomo šli naprej si lahko pod vtisom lepih spominov vzbujamo nerealne iluzije. Tako lahko le kot naši nogometaši prirejamo slovesnosti v čast in slavo uspehov, ki jih pod sedanjimi trenerji gotovo ni mogoče zopet doseči. Tu lahko zavpijemo: «Tu je Rodos, tu skačite Slovenci, da boste šli naprej.« Če želimo naprej, potem moramo preskočiti nesposobnost in omejenost naše oblasti, ki jo simbolično manifestira 2TDK v vsej svoji zaslepljenosti ali zlonamernosti.
Tako lahko parafraziramo znameniti, a že pozabljeni pozdrav: »Za domovino z 2TDK naprej!«, čeprav gremo pravzaprav «Za domovino z 2TDK nazaj!«