* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu
Eno izmed najbolj odmevnih sporočil Janševe vlade je – vsaj zame kot ekonomista – naslednje (smiselni povzetek): Slovenija še nikoli ni bila tako uspešna država, glede na prejšnjo vlado je ta vlada podvojila gospodarsko rast in zmanjšala inflacijo na polovico. Resnici na ljubo, sega ta izjava v sredino prejšnjega leta. Od takrat se je inflacija razbohotila, gospodarska rast pa se je ohladila. No, je pa vlada sredi lanskega leta opazila, da ji dobro kaže glede proračunskih prihodkov in da utegne – »prvič v samostojni Sloveniji« – pridelati celo proračunski presežek. Trditev sicer ni resnična, saj je prva Drnovškova vlada v letih 1993-1996 ves čas izkazovala proračunski presežek, toda Janševe vlade to ni motilo, da ne bi tega vidika svoje uspešnosti javno močno propagirala.
Zgoraj navedene vladne samohvale seveda izpostavljajo vprašanje verodostojnost teh ocen. Ekonomisti se ob tem seveda vedno vprašamo o objektivnosti teh ocen ter izbire in medčasovne primerljivosti konketno izbranih gospodarskih kazalcev. Vsaka vlada lahko izbere enega, dva ali več gospodarskih kazalcev, ki ji gredo v prid in jih seveda javno poudarja. Običajno vodilni politiki posameznih vlad izberejo podatke o gospodarski rasti, stopnji inflacije ali proračunskem primanjkljaju in podobno, lahko pa se denimo odločijo tudi poudarjati stopnjo rodnosti ali število ljudi s socialno podporo, če jim to bolj ustreza. Gredo lahko celo tako daleč, da eni politiki povečanje števila ljudi s socialno podporo interpretirajo kot uspeh vladne socialne politike, ki je več ljudem omogočila bolj dostojno življenje. Nasprotno pa lahko drugi politiki zmanjšanje števila ljudi s socialno podporo spet interpretirajo kot vladni uspeh, saj naj bi bil to pokazatelj, da je vladi uspelo zmanjšati revščino. Pač v odvisnosti od potreb vladne piar politike. Pri tem pa tako prva kot druga interpretacija predstavljata čisto navadno manipulacijo.
Toda ali obstaja kaj kak objektivni indeks gospodarske uspešnosti vlad? Nekaj, s čimer bi lahko objektivno izmerili in primerjali skozi čas ter relativno glede na druge države gospodarsko uspešnost posameznih vlad? Nekaj s čimer bi lahko preverili verodostojnost lastnih ocen in samohval posameznih vlad?
Robert J. Barro s Harvarda, vodilni ekonomist na svetu s področja gospodarske rasti ter na lestvici Repec glede odmevnosti objav drugi najvišje uvrščeni ekonomist (takoj za Stiglitzem; mimogrede, tam najdete tudi Top 20 razvrstitev slovenskih ekonomistov) je leta 2002 v knjigi Nothing is sacred objavil lestvico uspešnosti ameriških administracij od leta 1949 do 2000. Uporabil je podatke o gospodarski rasti, inflaciji, stopnji brezposelnosti ter dolgoročni obrestni meri in iz njih oblikoval t.i. indeks mizerije. Indeks se poveča, če se od začetka do konca mandata posamezne administracije poveča stopnja inflacije, brezposelnost in dolgoročna obrestna mera in če se zmanjša stopnja gospodarske rasti. Najbolj uspešna je po njegovi definiciji tista administracija, ki najbolj zmanjša ta indeks mizerije. Po njegovih podatkih je bila med 13 ameriškimi administracijami v obdobju 1949-2000 najbolj uspešna prva Reaganova administracija (1981-1984), sledita ji druga Clintonova (1997-2000) ter druga Reaganova administracija (1985-1988). Najmanj uspešni po tej opredelitvi sta Carterjeva (1977-1980) in Nixon-Fordova administracija (1973-1976), sledita pa ji obe Eisenhowerjevi administraciji v 1950. letih.
Resnici na ljubo ta Barrova metodologija ni najbolj objektivna, saj rezultatov posamezne administracije ne postavi v mednarodni kontekst. Za obdobje Nixon-Fordove ter Carterjeve administracije sta denimo značilni obe svetovni naftni krizi, ki sta povzročili porast cen nafte in inflacije ter recesijo v svetovnem merilu, zaradi česar seveda obe administraciji objektivno nista mogli pokazati bistveno boljših rezultatov. Nasprotno pa je lahko prva Reaganova administracija, ki je neposredno sledila Carterjevi, zaradi slabih kazalcev v začetku mandata –kot posledice recesije – do konca mandata »naredila« bistveno boljši rezultat. To je nekaj podobnega, kot če bi primerjali absolutne kazalmike gospodarske rasti Janševe vlade, dosežene v pogojih izjemne svetovne konjunkture, z rezultati Demosove vlade (1991-1992), doseženimi v pogojih gospodarskega kolapsa zaradi izgube jugoslovanskih trgov in transformacijske depresije v vseh nekdanjih socialističnih državah. Absolutne medčasovne primerjave seveda tako niso mogoče, potrebno jih je dati v mednarodni kontekst oziroma jih primerjati z rezultati drugih, primerljivih držav v istem obdobju. Le tako lahko dobimo objektivne in verodostojne primerjave dejanske uspešnosti posameznih vlad – koliko manj slabo se je odrezala posamezna vlada v neugodnem času za vse in koliko bolje se je izkazala v času prosperitete za vse.
Poglejmo torej, kako uspešne so bile posamezne slovenske vlade po osamosvojitvi. V analizi upoštevam samo vlade, ki so opravile celoten štiriletni mandat, zaradi česar seveda izpade mandat Demosove vlade. V obdobju od konca leta 1992 do letos smo tako imeli 4 vladne administracije, prvi dve je vodil Drnovšek, tretji mandat sta vsak po polovico naredila Drnovšek in Rop, četrti mandat pa Janša. V analizi upoštevam 6 ključnih makroekonomskih indikatorjev, ki se običajno uporabljajo v mednarodnih primerjavah glede uspešnosti makroekonomske politike, in sicer stopnjo gospodarske rasti (rast BDP), stopnjo brezposelnosti (po ILO metodologiji), stopnjo inflacije (CPI), proračunski saldo kot delež v BDP, tekoči račun plačilne bilance kot delež v BDP ter zunanji dolg kot delež v BDP. Zaradi primerljivosti sem gospodarske rezultate posamezne vlade primerjal z rezultati vseh 10 novih članic EU, nekdanjih tranzicijskih držav. Prav ta skupina namreč predstavlja relevantno skupino držav, s katerimi se – zaradi podobnih začetnih pogojev (tranzicije), skupnih priprav na vstop v EU ter večinoma istočasnega vstopa v EU – Slovenija lahko primerja. Primerjava denimo z drugimi članicami EU bi bila neustrezna zaradi neenakih začetnih pogojev ter danes naše hitrejše konvergence.
Vsi podatki so vzeti iz podatkovne baze Selected economic indicators Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki za 27 nekadnjih socialističnih držav po isti metodologiji zbira in obdeluje statistične podatke. Uspešnost posameznih držav pa merim s povprečnimi vrednostmi posameznih navedenih indikatorjev v obdobju 4-letnih mandatov naših vlad ter s stabilnostjo teh kazalcev znotraj teh obdobij (merjeno s standardnim odklonom od povprečja obdobja). Kot kronološki začetek mandata vlade jemljem prvo leto po volitvah.
Po tej metodologiji je po posameznem kazalniku najbolj uspešna tista slovenska vlada, ki ji je uspelo doseči najbolj ugodno povprečno vrednost kazalnika glede na povprečje vseh 10 novih članic EU (vključno s Slovenijo) v določenem mandatu in ki je imela največjo stabilnost tega kazalca znotraj mandata (spet glede na povprečje vseh 10 držav). Da bo primerjava uspešnosti posamezne vlade bolj nazorna, v tabeli 1 prikazujem za vse 4 dosedanje polne mandate za vsak gospodarski kazalnik povprečno vrednost (za 4 leta) za Slovenijo in povprečno vrednost za vseh 10 novih članic. Dodatno k temu pa prikazujem še indeks (razmerje) rezultata Slovenije glede na povprečje vseh 10 članic ter razvrstitev (rang) posamezne vlade glede na vse 4 dosedanje vlade. Najbolj uspešna pri posameznem kazalniku je seveda tista vlada, ki ji je uspelo v istem časovnem obdobju doseči najbolj ugoden rezultat glede na ostalih 10 držav.
Po merilu gospodarske rasti je bila dosedaj – v nasprotju s samohvalo aktualnega predsednika vlade Janeza Janše – dejansko najbolj uspešna prva vlada Janeza Drnovška (1993-1996), ki ji je uspelo po gospodarskem kolapsu vseh nekdanjih socialističnih držav zelo uspešno spodbuditi gospodarsko rast glede na druge tranzicijske države. Povprečna gospodarska rast v Sloveniji v obdobju 1993-1996 je bila denimo okrogle 4%, povprečje vseh 10 držav pa je bilo zgolj 1,3%. Indeks uspešnosti prve Drnovškove vlade je tako znašal 3,16. Druga najbolj uspešna po gospodarski rasti je bila druga Drnovškova vlada (1997-2000), ki je dosegla v povprečju 4,6-odstotno rast glede na 3,5-odstotno povprečje vseh 10 držav (indeks 1,31). Obe Drnovškovi vladi sta bili najbolj uspešni tudi po kriteriju stabilnosti rasti, saj je rast v njunih mandatih med leti najmanj nihala, v povprečju le za 0,9 oziroma 0,6 odstotne točke.
Tabela 1: Primerjava uspešnosti slovenskih vlad po različnih kazalcih v obdobju 1993-2008
Vir: EBRD, lastni preračuni.
Opombe: Povp. Pomeni povprečje kazalca v štiriletnem obdobju; s.d. je standardni odklon povprečja kazalca. Povp. EU-10 pomeni povprečje kazalca za 10 novih tranzicijskih članic EU. Indeks SLO/EU-10 je razmerje med Slovenijo in Povp. EU-10. Uvrstitev je rang posamezne vlade po velikosti indeksa glede na vse štiri vlade. Za leto 2008 so vzete napovedi EBRD na podlagi uradnih nacionalnih napovedi.
* Izračun ni smiseln zaradi nasprotnih predznakov števca in imenovalca.
Najmanj uspešna vlada po kazalniku gospodarske rasti je bila Drnovšek – Ropova vlada (2001-2004). Tej vladi je sicer uspelo Slovenijo pripeljati v EU in NATO ter pripraviti soliden makroekonomski okvir za prevzem evra, toda dosegla je le povprečno 3,5-odstotno rast, medtem ko je povprečje vseh 10 novih članic EU znašalo kar 5,3%. Zanimivo je, da je Janševa vlada (2005-2008), ki se sicer lahko pohvali z dosedaj najvišjo doseženo povprečno gospodarsko rastjo (5,1%), v primerjavi z ostalimi novimi članicami EU (povprečno 6,3%) relativno manj uspešna (indeks 0,80, torej le 80% povprečne stopnje rasti v 10 novih članicah). To Janševo vlado uvršča šele na tretje mesto po uspešnosti glede nas vse štiri dosedanje vlade. Pogled na gospodarsko rast posameznih novih članic EU jasno pokaže, da Slovenija v zadnjih štirih letih ni izkoristila potenciala rasti v enaki meri, kot so to naredile druge članice, ki so izvedle bolj pogumne reformne ukrepe. Za primerjavo povejmo, da se po povprečni gospodarski rasti v zadnjih štirih letih med 10 novimi članicami Slovenija uvršča šele na predzadnje mesto (za nami je samo Madžarska). Latvija je v tem obdobju rasla povprečno po 9,1% letno, Slovaška po 8,1%, Estonia po 8,0% in Litva po 7,7%. Treba je povedati, da so za leto 2008 uporabljene zadnje napovedi EBRD glede rasti, ki so precej nižje tako za Slovenijo kot za te visokorastoče države. Toda tudi če primerjamo samo dejansko dosežene stopnje rasti do leta 2007, je rezultat Slovenije še slabši glede na rast drugih novih članic EU. Te primerjave torej nazorno kažejo, da je aktualna Janševa vlada slabše izkoristila priložnosti, ki jih je ponudila visoka konjunktura v svetovnem gospodarstvu v zadnjih letih.
Po stopnji brezposelnosti je razvrstitev vlad nekoliko drugačna. Najbolj uspešni sta bili Drnovšek-Ropova ter druga Drnovškova vlada. Najmanj uspešna pa je bila prva Drnovškova vlada, ki je dosegla najslabše razmerje stopenj brezposelnosti glede na ostale nove članice. Sledi ji, presenetljivo, aktualna Janševa vlada na tretjem mestu, pod katero se je brezposelnost spustila na najnižjo raven do sedaj po osamosvojitvi. Toda ostale nove članice so stopnjo brezposelnosti v tem času še bolj znižale, zato se je prednost Slovenije na tem področju zmanjšala. Za primerjavo naj navedem, da je denimo Slovaška zaradi izjemno učinkovito izvedenih reform v obdobju 2003-2007 uspela stopnjo brezposelnosti skoraj prepoloviti, in sicer z 18,1% v letu 2004 na samo 10% v letu 2007. Estonija je v istem obdobju brezposelnost znižala z 9,6% na vsega 4,7%, Bolgarija z 12% na 6,1%, Poljska z 18,1% na 8,2% ipd.
Pri inflaciji je zgodba nekoliko drugačna. Dejstvo je, da sta se tako gospodarska rast kot tudi inflacija tej vladi preprosto zgodile. Nanju ni praktično skoraj nič vplivala. Gospodarska rast je bila višja zaradi izjemne konjunkture v svetu ter le v zelo majhni meri zaradi povečanega domačega povpraševanja iz naslova investicij v avtocestno infrastrukturo. Podobno je Slovenija uvozila večino inflacije prek višjih svetovnih cen nafte in nepredelane hrane. Greh Slovenije pri tem je le v tem, da obstoječa oligopolna struktura trgovcev in domačih dobaviteljev teh prehrambenih cenovnih šokov ni absorbirala z znižanji trgovskih marž, kot se je to zgodilo v drugih članicah EU. Zaradi tega se je v Sloveniji po uvedbi evra inflacija več kot podvojila. Ampak sedanji vladi kakšne krivde na tem področju ne moremo pripisati. Pohvalno je, da se je z monopolisti in oligopolisti končno začel ukvarjati Urad za varstvo konkurence, vendar pa bo koristi bolj aktivnega delovanja urada deležna šele naslednja vlada.
Če primerjamo rezutate posameznih vlad glede inflacije, je očitno, da je bila najmanj uspešna Drnovšek-Ropova vlada. Resnici na ljubo je ta vlada pripravila makroekonomsko in cenovno stabilizacijo, ki je omogočila postopno znižanje inflacije na raven Maastrichtskega kriterija in omogočila Sloveniji vstop v evro območje. Seveda pa je koristi od te znižane inflacije pobrala Janševa vlada, ki je uvedla evra, nato pa sta ji te koristi odnesli rast svetovnih cen nafte in hrane. Janševa vlada je tako šele na tretjem mestu po uspešnosti glede inflacije. Najbolj uspešna glede inflacije je bila v primerjavi z ostalimi novimi članicami Drnovškova druga vlada. Na drugem mestu pa je bila – presenetljivo – prva Drovškova vlada, ki ji je očitno glede na ostale tranzicijske države uspelo hitreje cenovno stabilizirati gospodarstvo v času tranzicije.
Kot sem že uvodoma omenil, se aktualna Janševa vlada rada pohvali s proračunskim presežkom. Toda resnici na ljubo njen rezultat ni nič kaj izjemen, saj je prva Drnovškova vlada skozi vsa štiri leta dosegala proračunski presežek. Prva Drnovškova vlada je bila tako daleč najbolj uspešna glede javnih financ, Janševa vlada pa je šele na tretjem mestu. Na drugem mestu glede javnofinančne vzdržnosti je druga Drnovškova vlada, ki pa je – to je treba jasno povedati – računovodsko goljufala glede tega, saj je proračunske prihodke zamaknila za en mesec in jih beležila – namesto do konca decembra koledarskega leta – kar do konca januarja naslednjega leta. Rezultat je bil fiktivni proračunski primanjkljaj, ki ga je uradno priznala šele Drnovšek-Ropova vlada in morala ta primanjkljaj počasi odpraviti. Drnovšek-Ropova je tako uradno sicer najmanj uspešna vlada do sedaj glede proračunske vzdržnosti, je pa dejstvo, da je imela najtežji mandat na tem področju in da je naredila solidno osnovo za naslednjo – Janševo – vlado. Hkrati je naredila tudi razvpito davčno reformo, ki je povečala obdavčitev dobičkov podjetij in kapitalskih dobičkov, koristi od tega pa je prek višjih proračunskih prihodkov kasneje požela Janševa vlada. Zanimivo pa je, da Janševa vlada kljub tako ugodni svetovni konjunkturi ter povečanim prilivom iz naslova obdavčitve podjetij in fizičnih oseb ter seveda predvsem iz enormno povečanih prilivov iz naslova DDV zaradi naraščajočih cen hrane in nafte, ni uspela ustvariti večjih proračunskih rezerv. Ob tako ugodni svetovni konjunkturi bi morala namesto neznatnega presežka dejansko ustvariti vsaj za 2 do 3% BDP proračunskega presežka. S tem bi pomagala naslednji vladi pri blaženju negativnih socialnih učinkov recesije, ki se počasi razrašča na svetovnih trgih. Dejstvo je, da je Bolgariji in Estoniji to uspelo, prva je v letu 2007 zabeležila za 3,5% BDP proračunskega presežka, druga pa za 2,8% BDP.
Slovenija je med nekdanjimi tranzicijskimi državami vedno veljala za vzor stabilnosti zaradi svoje izravnanosti tako proračuna kot tudi tekočega računa plačilne bilance. Glede proračuna to sicer še vedno precej velja, na področju zunanje trgovine pa se stvari precej poslabšujejo. Najboljše rezultate je imela prva Drnovškova vlada, ki je skozi vsa štiri leta dosegala stabilen presežek v tekočem računu. Bistveno manj uspešna je bila druga Drnovškova vlada (tretje mesto), ki v treh izmed štirih let beležila precejšen primanjkljaj na tekočem računu. Nekoliko boljša je bila spet Drnovšek-Ropova vlada (drugo mesto), ki je prvi dve leti beležila presežek, ki pa se je v naslednjih dveh letih sprevrgel v primanjklaj. Situacija pa se je zaostrila po vključitvi v EU, kar formalno spada pod mandat sedanje vlade, ko je primanjkljaj na tekočem računu lani eskaliral na preko 6% BDP, kar je daleč največ v zgodovini samostojne Slovenije. Seveda aktualno Janševo vlado težko obtožimo, da ima kaj v zvezi s tem, to bi se verjetno zgodilo pod katerokoli vlado. Situacija v drugih novih članicah je še bolj zaostrena, saj v nekaterih državah (Bolgarija, Latvija) ta primanjkljaj presega tudi 20% BDP. Toda primerjalno gledano se je v mandatu sedanje vlade položaj na tem področju bistveno bolj poslabšal kot pod katero drugo – pod Drnovšek-Ropovo vlado je bilo povprečno razmerje glede primanjkljaja na tekočem računu med Slovenijo in vso deseterico novih članic -0,7% proti -6,0%, pod Janševo vlado pa je -4,0% proti -9,5%.
Eno izmed bolj izpostavljenih gospodarskih področij na predvolilnih soočenjih predsednikov strank je velikansko povečanje zunanje zadolženosti v času sedanje vlade. Podatki kažejo, da se je mednarodna zadolženost Slovenije od leta 2004 do 2007 skorajda podvojila – od 57% BDP na 101% BDP. Razlog za to ni toliko, kot bi rada prikazala večina opozicijskih politikov, v pogoltnosti in zadolževanju države, pač pa več kot polovica tega dodatnega zadolževanja odpade na zasebni sektor. Izjemna konjunktura v svetu in rekordno nizke obrestne mere so namreč podjetjem omogočila ugodno zadolževanje za nakup investicijske opreme in repromateriala, lastnikom podjetij za menedžerske prevzeme, bankam pa za najetje velikih kreditov za servisiranje povečanega povpraševanja tako potrošnikov, podjetij kot tudi lastnikov podjetij.
Za ustrezno primerjavo je torej treba pogledati, kaj se je na tem področju dogajalo v drugih novih članicah EU, saj so bile vse v enakem položaju oziroma so imele enake možnosti glede zadolževanja. Resnici na ljubo ta primerjava za Slovenijo oziroma za sedanjo vlado ni najbolj ugodna. Drnovšek-Ropova vlada, ki je bila na tem področju najbolj uspešna, je denimo beležila povprečno 96% zadolženosti povprečja vseh novih članic EU. Pod Janševo vlado pa se je to razmerje povečalo kar na 120% – kar pomeni, da je Slovenija v mandatu sedanje vlade postala za 20% bolj zadolžena kot v povprečju ostale nove članice. Druge nove članice v zadnjih štirih letih torej niso šle v tako hudo ekspanzijo glede zunanjega zadolževanja kot Slovenija. Ne glede na različne vsebinske vzroke za tak razvoj dogodkov je dejstvo, da je do tega prišlo pod Janševo vlado, ki je zaradi tega seveda na tem področju bila najmanj uspešna od vseh dosedanjih štirih vlad.
Tabela 2: Skupna razvrstitev vlad po gospodarski uspešnosti
Opomba: V tabeli so povprečne vrednosti uvrstitev po šestih kazalnikih iz Tabele 1, na podlagi česar je izračunana tudi skupna uvrstitev posamezne vlade.
Katera vlada je bila torej v samostojni Sloveniji – po vseh šestih kazalcih v mednarodni in medsebojni primerjavi – do sedaj najbolj uspešna? Če izračunamo povprečje uvrstitev posamezne vlade po vseh šestih gospodarskih kazalcih (glej tabelo 1), dobimo precej jasen odgovor. Najboljše rezultate sta glede na mednarodno okolje in primerljive države dosegali prva in druga Drnovškova vlada (povprečna uvrstitev je 2), ki si delita prvo mesto. Prva Drnovškova vlada je imela za malenkost bolj stabilne rezultate kot druga njegova vlada. Očitno sta obe Drnovškovi vladi – spet primerjalno gledano glede na ostale tranzicijske države – kar uspešno izpeljali tranzicijo. Na tretje mesto se uvršča Drnovšek – Ropova vlada s povprečno urstitvijo 2,7. Za mnogo presenetljivo pa je gospodarsko najmanj uspešna aktualna Janševa vlada (povprečje uvrstitev znaša 3,3). Ta Janševa vlada se sicer lahko pohvali z ugodnimi, za slovenske razmere celo rekordnimi makroekonomskimi kazalniki (gospodarska rast, brezposelnost) do sedaj, toda druge nove članice EU so bile na teh in drugih področjih še bistveno bolj uspešne. Ali z drugimi besedami, druge nove članice so – z izjemo Madžarske – bistveno bolje izkoristile izjemno ugodno mednarodno konjunkturo, kot je to uspelo Sloveniji. Predvsem to velja za države, ki so najhitreje in najbolj dosledno izpeljale potrebne socialne in gospodarske reforme (baltiške države in Slovaška, pa tudi Bolgarija, Češka, Romunija in Poljska), s čimer so pripravile temelje za hitrejši in vzdržen gospodarski razvoj. Slovenija v zadnjih štirih letih preprosto ni dovolj dobro izkoristila potenciala, ki ga je imela na voljo. Sedaj pa prihajajo bolj sušna leta, kar bo še poseben izziv za prihodnjo vlado.
DAMIJAN blog 
g. Damijan. Morda vprašanje ni povsem na mestu, pa vendarle. Kako v luči svojih sedanjih ugotovitev ocenjujete izjemno kritičnost, ki ste jo pred koncem mandata prejšnje vlade naslavljali na t.i. Drnovškove vlade? Razumem, da ste si želeli boljših rezultatov (ali si jih ne mi vsi?) in v praksi preizkusiti lastne ekonomske teorije, kar vam je obljubljala, pa potem to obljubo požrla, sedanja vlada. Pa vendarle, se spomnim kar nekaj polemik v katerih ste trdili, da vlade dr. Drnovška v primerjavi s tranzicijskimi državami svojega dela niso opravile dobro. V pričujoči raziskavi ugotavljate ravno obratno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Povejmo še, da zagovorniki oziroma sodelavci Ropove vlade danes postavljajo napačno diagnozo stanja, tako glede razlogov za povišano inflacijo kot glede pregrevanja gospodarstva. Drugače povedano: če bi leta 2005 še naprej vladali ldsovci, bi bilo slabše, kot je.
Hkrati je to še ena zavrnitev ldsovske teze (ki jo je v intervjuju za Mladino ponovil tudi Golobič), da smo volivci leta 2004 odslovili LDS z oblasti zaradi eksperimentiranja ali ker smo si to lahko privoščili. Zgoraj je še kvantitativni dokaz, da je LDS leta 2004 dobila nezaupnico, ker je slabo delala.
Všeč mi jeVšeč mi je
Kakšna izpeljava ervinator. Sicer si ne želim ponovno izzvati nekontroliranega izbruha srda s tvoje strani, a to kar si napisal nima ne repa ne glave.
“Drugače povedano: če bi leta 2005 še naprej vladali ldsovci, bi bilo slabše, kot je.” Kako do tega prideš iz zgoraj zapisanega veš samo ti.
“Hkrati je to še ena zavrnitev ldsovske teze …” Jože P. Damijan nikjer v prispevku ne polemizira z nobeno “ldsovsko” tezo. Razen, če pod “ldsovsko” tezo razumeš izjave predsednika vlade, da “Slovenija še nikoli ni bila tako uspešna država, glede na prejšnjo vlado je ta vlada podvojila gospodarsko rast in zmanjšala inflacijo na polovico”. Ta teza je pa res problematična in jo ni tako težko zavrniti. Sicer pa dragi ervinator, ne se razburjat, ker to ni dobro za tvoje zdravje. Močno dvomim, da lahko kdorkoli od razpravljalcev poda izjavo, ki bi bila zate tako žaljiva, kot s svojimi prispevki o sebi poveš sam.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala rezonu, za vsaj eno argumentirano, razpravo, g.Damjana v poplavi dnevno populističnih, da ne rečem “domovinskih” nebuloz v tem, tako duhamornem predvolilnem casu. Kar pa se tice doticnega strica po imenu ervinator, se pa bojim, da vse skupaj ni toliko posledica lastnih sinaps, kot nareka…
Všeč mi jeVšeč mi je
ervinotor,
ti si pravi Golobičev promotor. Ti gre pa očitno vse slabše, če je to vse, kar imaš za pripomnit k intervjuju http://www.mladina.si/tednik/200835/gregor_golobic__predsednik_stranke_zares
v Mladini, saj si še to ponaredil…
Všeč mi jeVšeč mi je
Branje te analize je bila prava poslastica, ne estetska, se razume, ampak razumska!
Ta clanek si bom pa shranila, zasluzi si in vsem nam, ki smo prepricani, da je vlada JJ najvecja kazen za Slovence v mnogih pogledih, se kako dobrodosel tudi v ekonomski analizi.
Bravo in hvala zanj!
Všeč mi jeVšeč mi je
Super članek!
Všeč mi jeVšeč mi je
Super analiza. Škoda ker ni objavljena v vseh medijih, da bodo Slovenci lahko spoznali kaj je res in kaj ni!
Všeč mi jeVšeč mi je
Žal mi je, da so razgledi postali forum za soočanje navijačev, ljudi ki verjamejo ali pa so prepričani, da so eni fanje dobri, drugi pa zli.
Avtor se je res potrudil in pripravil kar v redu analizo, kolikor drži predpostavka, da so bivše komunistične države, nove članice EU primerljive s Slovenijo glede relativnih kazalnikov in njihovih gibanj. Sam menim, da to ni čisto točno, saj so vse države štartale iz povsem drugačnih izhodiščnih vrednosti, naše gospodarstvo je zgolj izgubilo del trgov, medtem ko je bilo gospodarstvo v nekaterih državah iz analize v popolnem razsulu. Če ena država zmanjša brezposelnost iz 20% na 10%, ta rezultat ni enakovreden temu, da ena država zmanjša brezposelnost iz 2% na 1%, čeprav je obema uspelo 50% zmanjšanje brezposelnosti. Če ena država per capita GDP poveča iz 2000$ na 2200$ to ni isto, kot če ena država naredi isto iz 10000$ na 11000$. Enako velja tudi za druge kazalnike.
Za točnejšo analizo bi morali v analizi zajeti še absolutne vrednosti. V resnici še danes nismo primerljivi s temi 10 članicami, saj npr. v 2008 nobena od njih še ni članica EMU.
Všeč mi jeVšeč mi je
Igorm, dokler se kontroliraš in ne pljuvaš na isti način kot sramota Neikka, bo tudi moj odgovor sorazmerno vljuden. Od bedakov, ki mi pripisujejo pripadnost SDS ali Janši, sem sicer že marsičesa navajen.
Ampak naj ti na hitro odgovorim, ker sprašuješ in se čudiš. Če bi leta 2005 še naprej vladali ldsovci, bi bilo slabše, kot je: zato ker še danes postavljajo napačno diagnozo (tako glede vzrokov inflacije kot glede “škodljivosti gospodarske rasti”); od istih (na primer od Dušana Mramorja ter kroga iz EIPF) prihajajo kritike, da so plače preveč rasle, da so tudi pokojnine preveč rasle in da je nasploh preveč socialnih dodatkov (pustimo ob strani, da hkrati posiljujejo z demagogijo o stopnji revščine).
Ne vem, zakaj te je tako zmotila “ldsovska teza”. Morda si dobil občutek, da nasprotujem Damijanovem članku. You couldn’t be more wrong. Naj bom tokrat jasnejši: prav Damijanov članek je kvantitativni dokaz, da je ldsovska teza zgrešena. To seveda trdim jaz.
Buba, o Golobičevih neumnostih v tistem intervjuju bi imel še marsikaj pripomniti, ampak ne bi bilo v kontekstu zgornjega zapisa. Na primer njegov porogljiv odnos do agencije Interstat (opomba: jaz ne vem, kdo in kaj so to), potem ko je ta agencija prejšnji mesec prva zaznala spremembo javnomnenjskega trenda, ostale agencije pa so ga takoj zatem potrdile. Golobič svojih obtožb seveda ne bo nazaj vzel, ampak jih bo začinil z novimi demagogijami (na primer s tisto, kakšni so bili včasih Odmevi, kar je bilo prav tako že zanikano). Njegova “ldsovska teza” pa je, da je bilo leta 2004 vseeno, ko zmaga, zato so mnogi volili SDS. Ldsovci (plus zaresovci) očitno še danes mislijo, da je Ropova vlada blazno dobro vladala.
Všeč mi jeVšeč mi je
V bistvu to ni nič drugega kot matematična akrobacija, ki je bila načrtno narejena tako, da bi izpadla Janševa vlada najslabše.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hudobno? in enostransko? – z moje strani!?
In “So You Want to Hire the Beautiful. Well, Why Not?” which appeared in the March 16, 1998, edition of BusinessWeek, Harvard economist Robert Barro argues that physical attractiveness is just as legitimate a criterion for hiring someone as education and experience are. If customers are more satisfied by attractive employees, then the business should be able to respond to this. If I want to hire employees who not only are women but also look like Britney Spears, Pamela Anderson, or Jennifer Lopez, then that is my business.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hudobnost? in enostranskost? – z moje strani? Drugič.
Ali bi bila Reagonova »vladavina« in vse nadaljnje še uspešnejše, če ne bi:
»My My…. Where have all the TRILLIONS GONE ? What could Congress and the U.S. Treasury do with that over $50 TRILLION STOLEN DURING THE REAGAN ADMINISTRATION AND AIDED BY ALL PRESIDENTS THROUGH TODAY AND HIDDEN TODAY FROM THE CONGRESS OF THE UNITED STATES AND U.S. TREASURY THUS DEPRIVING THE AMERICAN PEOPLE OF THE USE OF THEIR OWN MONEY?«
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi sam se strinjam s kritičnim pristopom, kot ga je uporabli g. beduin zgoraj. Pohvaliti je treba avtorja, da je dobro pripravil analizo, vendar pa so tovrstne analize v osnovi špekulativne. In so zato za odločanje na volitvah neprimerne oziroma nerelevantne. Vsaj zdi se mi, da je bil skriti namen te analize poudariti neverodostojnost Janševe administracije, ko govori o dosežkih te vlade na gospodarskem področju v luči skorajšnjih volitev.
Naj dodam, da se politični sistem lahko samo naključno ujema z gospodarskimi gibanji. Volitve so točno vsaka štiri leta ( tako kot Olimpijske Igre), gospodarski cikli pa se na to sploh ne ozirajo, zato jih ne moremo naprtiti ne tej in ne oni vladi. Še bolj pomembno pa je, da so vlade v svoji biti politično in ne gospodarsko telo in je bolj pomembno kaj vlada stori politično (če hočete družbeno odgovorno). Tako bi npr. lahko neka vlada sprejela zakon o pokojninah (npr. 1000 EUR po glavi), ki bi močno obremenil javne izdatke, vendar pa bi se s tem morala soočati naslednja vlada. Njeni “rezultati” bi bili vsekakor obremenjeni s tem, in lahko bi bili še s čim. To pa so politična/družbena vprašanja. In kako naj volivci zares vrednotimo posamezno vlado? Mislim, da je v resnici najbolj pomemben “splošni vtis”, ki ga ima večina. Seveda so pri oblikovanju takšnega vtisa zelo dobrodošle resne analize stanja in zamujenih priložnosti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Je to tisti jože p. damijan, ki je veselo igral fuzbal v obnovljenih prostorih vlade in prav kmalu tudi odnehal? Takrat ni bilo poguma, sedaj ga je pa dovolj za pisanje prirejenih analiz. Mogoče se nadeja kakšnega stolčka v vladi, če njegovim uspe zmagati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ah, TomTom ! Tipična plitvoumna politikantska rabota. Namesto ad argumentum raje ad hominem…Uh, sem skoraj pozabil ! Bojda se blizajo volitve in koristni idioti, so sedaj najbolj dejavni…
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za zanimivo analizo, JPD Top REPEC! Dobro znanstveno tehnologijo imate na EF pa je koautor g. Matija Repec #4.
Upam, da je v tekstu upostevana hitrejsa rast manjsih ekonomij? Posamezne devijacije so precejsnje vse do negativnih stevilk.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ah, buba ! Tipična plitvoumna politikantska rabota je tvoj donesek.
Še avtor sam pravi “Resnici na ljubo ta Barrova metodologija ni najbolj objektivna”, vendar “analizo” vseeno izvede.
In ti bi bil rad koristen idiot.
Všeč mi jeVšeč mi je
Naj vsem tistim, ki tako vehementno in brez argumentov kritizirajo analizo JpD-ja, naslednji aforizem:
Smrt, neznanje in bedaki ne potrebujejo argumentov.
( Niko Brumen)
Všeč mi jeVšeč mi je
Predvsem pa N & N ne potrebujeta argumentov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Damijanovega članka nisem še nič kritiziral, imam pa nekaj vprašanj.
1. Zakaj je izbral indikator skupne zadolženosti države in prebivalstva, same zadolženosti države pa ne?
2. Ali je poskusil dodajati še druge indikatorje, na primer stopnjo razslojenosti, stopnjo tveganja revščine, itd.?
3. Ali je s svojo metodologijo zadovoljen?
Všeč mi jeVšeč mi je
Dragi ervinator – pa ti sploh veš, kaj so argumenti:
Domovinska čustva do Jojjojčka: Nak, to niso niti argumenti in niti domovinska čustva.
Melji, ervine, melji – pa kaj zrnja vloži in ne le plev.
Kako ljubim bedake, ki so zaradi politike slepi za življenje in resnico.
:)))))))
Všeč mi jeVšeč mi je
Verjamem ti, da neizmerno ljubiš Neikko in sebe, dva stekla pljuvača.
Všeč mi jeVšeč mi je
TomTom: kaj če bi raje prvo prebral tisti odstavek in ga poskušal razumeti? Res ne vem, zakaj morate vsepovsod začeti s to politično vojno.
Všeč mi jeVšeč mi je
Si pa hiter, dragi jaševnator, odkar so te izgnali iz raja v Luksemburgu.
Kdo pljuva, bo videti iz napisanega, steklina je desnosučen pojav, ki mu ustrezaš v celoti, še kak nauk pa v resnici o spreminjanju sveta (moje opažanje):
Začni spreminjati svet pri sebi in nihče ne bo opazil, začni ga pri drugih in bedaki bodo množično zagnali vik in krik.
Če ga pa začneš spreminjati pri Jojjojčku in janševiki bi v hipu začeli metati jedrske bombe na drugačnost.
Ljubim te, cmok, ljubi moj janšev narator.
Všeč mi jeVšeč mi je
Niko, tvojo neizmerno narcistično ljubezen morda potrebuje tvoja duhovna dvojčica Neikka, jaz te pa odločno zavračam. Stran od mene, stekla gnusoba!
Všeč mi jeVšeč mi je
Bom kar geslo vpisal:
SONCE!
Všeč mi jeVšeč mi je
Če se od bedastih in pljuvaških aforizmov dvojčka N & N lahko vrnemo k vsebini, me še vedno zanimajo odgovori na naslednja vprašanja:
1. Zakaj je JPD izbral indikator skupne zadolženosti države in prebivalstva, same zadolženosti države pa ne (kolikor vem, ta dva indikatorja nista v močni korelaciji)?
2. Ali je JPD poskusil dodajati še druge indikatorje, na primer stopnjo socialne razslojenosti, stopnjo tveganja revščine, itd. (ali je torej izmeril občutljivost uporabljene metodologije na dodajanje drugih relevantnih indikatorjev)?
3. Ali je JPD s svojo metodologijo zadovoljen?
Morda pa odgovori zanimajo še koga od bralcev Dnevnika in Razgledov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Lepo – sonce tako rekoč.
Malo pozno te je začelo zanimati in ne verjamem, da boš vprašanje imel priložnost nasloviti na avtorja – medtem ko je meni dano, da lahko tebe (kot avtorja nekega vprašanja) vprašam, zakaj te zanima ravno to, kar te zanima?
Predvsem seveda pričakujem tvojo razlago o smiselnosti tvojih vprašanj glede na dejstva, da te podobni odgovori ne zanimajo, ko se g. Bajuk in g. Janša poslužujeta raznih salto mortalov v svojih razlagah statističnih kategorij in nepotrebnih pretvorb (po domače: spreminjanj hrušk v banane, s katerimi krmita neuk narod in radovedno opozicijo).
Hvala za argumentirane razlage.
Aja, glede aforizmov: česar ne razumeš, kar vprašaj, glede bedastih in pljuvaških aforizmov, pa te lepo prosim, za tvoje argumentacije najbolj bedastih in najbolj pljuvaških. Bodi srček in jih nekaj najdi. Boš??????????????
Všeč mi jeVšeč mi je
Saj moje vprašanje je naslovljeno na avtorja. Razlog je preprost: obstaja utemeljen sum, da je nabor indikatorjev sestavil namensko arbitrarno.
Všeč mi jeVšeč mi je
1. četudi nista v korelaciji, je zadolženost prebivalstva in države dobro gledati skupaj – obe namreč vplivata na prihodnjo kupno moč, saj je treba kredite odplačati, ali preko višjih davkov (država), ali preko bolj intenzivnega varčevanja. Država je lahko izredno šparovna, pa je lahko prebivalstvo vseeno v težavah, ker si je na vrat nakopalo preveč kreditov (npr. Estonija).
2. to zanima tudi mene.
3.ne dvomim.
Všeč mi jeVšeč mi je
ERVINATOR (te bom kopiral):
“Saj moje vprašanje je naslovljeno na avtorja. Razlog je preprost: obstaja utemeljen sum, da je nabor indikatorjev sestavil namensko arbitrarno.”
Saj ravno to je to, kar je bolj kot Damjanu treba očitati Janši in Bajuku – ki redno indikatorje izbirata pragmatično za svojo strankarsko in politično opcijo.
Njuno ravnanje je zaradi zlorabe položajev moralno vsekakor mnogo oporečno.
Se strinjaš, kajne?
IN ZDAJ ŠE NAJINO OSEBNO: Tiste moje menda bedaste in pljuvaške aforizme si še dolžan našteti v dokaz svojih trditev.
Če ti jaz kaj očitam, tudi dokazujem.
Všeč mi jeVšeč mi je
Dragi razpravljalci,
mislim, da zgornji tekst govori zase in da natanko pojasni metodologijo in izbor indikatorjev. Tekst tudi jasno predstavi Barrovo metodologijo in zakaj njegova metodologija po mojem mnenju ni objektivna. Nadalje tudi pojasnjujem, zakaj je metodologija, ki jo uporabljam, za razliko od Barrove bistveno bolj objektivna, ker vsako vlado postavi v ustrezen časovni kontekst in jo primerja glede na primerljive države.
Izbor indikatorjev je standarden v mednarodnih primerjavah uspešnosti ekonomske politike držav, saj jih v mednarodnih primerjavah oziroma v country profiles uporabljajo vsi od IMF, Svetovne banke, EBRD do Evropske komisije. Prosim, če pogledate link na podatke EBRD in na statistične kazalce, ki jih tam zbirajo in ki lahko kasneje služijo za verodostojno mednarodno primerjavo. Moj nabor indikatorjev (6) zajema 3 od 4 indikatorjev Barra (nisem zajel dolgoročne obrestne mere, ker je ta tudi po Barrovi argumentaciji korelirana s pričakovano inflacijo), sem pa vključil proračunski saldo, zunanji dolg in saldo tekočega računa, ker se nanje v zadnjih soočenjih tako vneto sklicujejo vsi – od opozicijskih do vladnih predstavnikov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vsekakor je spoštovani spraševalec Ervinator imel namen očitati JPD-ju nekorektnost (v najbolj mili obliki) in z odgovorom avtorja je konstrukt v bistvu p.(o ali a, je vprašanje)del.
Kot aforist si seveda mislim oboje: da je podel odgovor v obliki vprašanja padel.
:)))))))))))))
Všeč mi jeVšeč mi je
Članek je povsem korekten iz za določene razpravljalce moteče strokoven. Vendar se strinjam, da je so bile predhodnje vlade tudi po ekonomskih kriterijih uspešneješe. Konec koncev so bile vse te vlade opremljene z bistveno bolj strokovnimi kadri. Bilo je manj vojakov in več strokovnjakov. Slovenija si je privoščila “drugo” vlado, ki pa je bila drugačna tudi tam kjer Slovenci tega nismo hoteli, ne pričakovali. Pa tudi timing za eksperimetalno spremembo se je izkazal, da ni bil tako primeren kot se je zdelo 2004. Države so na trgu in vse si želijo biti uspešne. Je pa še nekaj pomembno, da smo spodobni ob kritiki biti tudi korektni, da so bile mnoge stvari za nazaj, zelo dobro rešene in bile dobro strateško vodene. Vendar je že tako, kot v življenju, kar je novo še ne pomeni avtomatsko boljše.
Všeč mi jeVšeč mi je
1. Na povezavi EBRD so podatki o državnem dolgu.
2. Oboji vneto govorijo tudi o revščini in socialnem razslojevanju.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi mi komentatorji zgolj govorimo in govorimo ( pisemo),
a le eni imajo moc tudi kaj napraviti in odgovornost, zakaj necesa niso napravili.
IN TO JE OBLAST, ki dobi mandat na volitvah, da kaj napravi!
Ta in le ta je najbolj odgovorna.
Všeč mi jeVšeč mi je
Glede na to, da JPD še vedno ne more pojasniti, zakaj je v indeks vključil indikator celotne zadolženosti države in prebivalstva namesto samo državnega točka (glej točko 1) in zakaj ne sliši političnih prerekanj o stopnji tveganja revščine in o socialnem razslojevanju (glej točko 2), poskusimo še z drugačnim vprašanjem:
Ali JPD res verjame, da bi vlada pod vodstvom Pahorja in s finančnikom Gasparijem dosegla boljše rezultate? Morda vlada pod vodstvom Golobiča in s finančnikom Mramorjem? No?
Všeč mi jeVšeč mi je
Sedaj lahko spet postavimo strokovnost pred strankarsko pripadnost in dvignemo to državo iz napačne usmeritve. Upam, da bo novi vladi to uspelo. Vesel sem, da so Slovenci odločili modro in demokratično odstranili ljudi dvomljivih sposobnosti. Tako, da upajmo, da bo bolje, če ne, pa bo 2012 kmalu tukaj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Najprej pohvale za izčrpen članek.
Imam pa par pomislekov glede članka:
-kdo pravi, da je ta metodologija najbolj pravilna za oceno vlad?
-končna razvrstitev uspešnosti vlad se ujema z letnicami vladanja, (od najstarejše do najmlajše) zato sem mnenja, da je tudi čas vladanja pomemben dejavnik, ki ni bil nikjer omenjen.
-če na vso politiko gledam objektivno, se ne morem zadržati, da nebi omenil, da je pomemben dejavnik tudi moč vlade! ..če upoštevamo samo ta dejavnik, lahko rečemo, da je bila janševa vlada najbolj uspešna, ker je vse zakone ki jih je uspela izglasovati, izglasovala z najmanjšo možno večino. Na primer 1. drnovškove vlade po vsej verjetnosti to sploh ni bil problem. Torej je bila ropova vlada najslabša v tem pogledu, ker je imela veliko večino, pa vendar so šele na 3. mestu.
-in glede na to, da so se položaji funcij v vladi do leta 2004 samo menjali in se je večina poslancev v državnem zboru z vsakim novim mandatom samo presedla (nekateri še to ne) so bile funkcije in položaji bivše in trenutne opozicije precej na preizkušnji in z nepoznanimi izzivi, kar po vsej verjetnosti to ni ravno prednost, če že govorimo o tekmovanju.
Vem, da je lahko izgovorov veliko in to ne pišem z razlogom, da bi hvalil janševo vlado, še zdaleč ne. Sem mnenja, da bi bila najbolj objektivna ocena skupek vseh analiz, s katerimi se analizira vlade, ker mi ta analiza, katere ste se posluževali daje občuek, da je bolj v korist drnovškovi vladi, oziroma na škodo janševi, pa naj nek tujec še tako zatrjuje, da je objektivna. Nihče ni popolnoma objektiven, zakaj bi bil torej Robert J. Barro izjema?
..nekaj pa je zagotovo! Z analizo ste se zelo potrudili, večina pa bi se vprašala ali bo to sploh kaj vpljivalo na kvalitetnejše življenje in ali bo odpravilo kakšno težavo, katerih v zadnem obdobju ne manjka.
Lp!
Všeč mi jeVšeč mi je