Lepota akademske diskusije v realnem času

Pred dvema tednoma je Nicholas Kristof v New York Timesu napisal dramatični poziv “Professors, We Need You!” in v njem izrazil razočaranje, ker se znanost zapira v v svoj hermetični svet, ker ni sposobna svojih dognanj preliti v uporabne nasvete za realni svet. Apeliral je na znanstvenike naj začnejo več poljudno komunicirati z javnostjo. Pred dnevi mu je v kolumni za Bloomberg odgovoril Ezra Klein, nekdanji urednik Wonkbloga v Washington Postu, in povedal, da je pravi problem deintelektualizacije javne debate v tem, ker novinarji ne znajo pristopiti k znanstvenikom in razumeti tega, kar počnejo. Namesto tega so se nekateri znanstveniki, predvsem ekonomisti, samoorganizirali in začeli v blogosferi v realnem času diskutirati realne probleme. Klein pravi še, da je v bistvu sreča, da je tako malo znanstvenikov sposobnih svoje ugotovitve iz hermetičnega sveta preliti v poljudni jezik za množice … sicer novinarjev sploh ne bi potrebovali.

In glede ekonomske blogosfere ima Ezra Klein zelo prav. Resnično je postal užitek spremljati diskusijo med ekonomisti v realnem času.

Do razmaha interneta in do prvih weblogov je bila ekonomska debata precej okorna in počasna. V akademskem svetu traja nekaj let preden so rezultati neke raziskave objavljeni v znanstveni reviji (običajno med 2 in 4 leti, včasih tudi bistveno več). V vmesnem času akademik predstavlja raziskavo na raznih seminarjih in znanstvenih konferencah ter zbira komentarje in kritike, in na tej podlagi ustrezno modificira prvotni znanstveni članek. Nato ga pošlje v akademsko revijo in čaka pol leta do enega leta, da dobi odziv od dveh ali treh recenzentov. Če ima srečo, da so recenzenti naklonjeni metodologiji članka (kar je redko glede na to, da vrhunske akademske sprejmejo le okrog 10% vseh poslanih člankov), traja nato še kakšno leto preden članek resnično ugleda luč sveta. Šele ko je objavljen, se nato lahko pojavijo odzivi, ki pa spet čakajo na objavo. Dolgotrajne in zamudne procedure. Ki pa so nujne iz vidika akademskega preverjanja kvalitete novih metod in ugotovitev.

Diskusijo so nekoliko pohitrile objave prvotnih verzij člankov v obliki “delovnih zvezkov”, ki jih akademik predstavlja na konferencah in seminarjih, tako da se nanje lahko kolegi prej odzovejo bodisi s komentiranjem ali z novimi raziskavami. Toda to je še vedno precej zamudno. Hkrati pa neuporabno za širšo javnost. Hermetične diskusije o uporabnosti enega ali drugega metodološkega pristopa so za neakademsko javnost povsem neužitne.

Pojav weblogov (blogov), torej osebnih zapisov (refleksij) je v temelju spremenil hitrost ter tudi “užitnost” akademske diskusije za širšo javnost. Še posebej v ekonomiji, kjer se je blogosfera najbolj razmahnila. Karkoli si že mislite o Paulu Krugmanu, toda s svojimi kolumnami od leta 1993 v različnih revijah ter z rednimi kolumnami v New York Timesu in kasnejšim blogom v tem časopisu je dejansko stimuliral ostale kolege, da so se začeli bolj pogosto oglašati in predstavljati svoja stališča skozi ta novejši in manj konvencionalen kanal. Javnost lahko sproti spremlja, kaj si vrhunski ekonomisti mislijo glede ekonomske politike in katere ukrepe predlagajo, pa tudi o tem, katere metode ali pristopi so sporni. Vse to krepi tako intelektualno debato kot tudi predstavlja koristen prispevek javnosti, da lažje razume aktualne dileme ekonomske politike ter metodološke pristope, ki so bili uporabljeni.

Zelo dober način predstavljanja akademskih ugotovitev so kratke in poljudne predstavitve aktualnih akademskih člankov na portalu voxeu. Toda voxeu je bolj namenjen predstavitvam stališč in ugotovitev širši javnosti kot pa diskusiji. Prava diskusija v realnem času se odvija v blogosferi.

Danes je ekonomska blogosfera v polnem razcvetu in njena lepota je v diskusiji konkretnih problemov v realnem času. Naj navedem samo dva primera iz tega vikenda. Denimo v petek je Nick Rowe (Carleton University) na svojem blogu objavil, da J.M. Keynes v svoji epohalni Splošni teoriji ni imel ničesar za povedati o agregatni krivulji ponudbe, pač pa le o agregatni krivulji povpraševanja. Takoj v soboto se je oglasil njegov nekdanji sošolec Roger Farmer (Berkley) in v “Did Keynes have a Theory of Aggregate Supply?” zapisal, da se je Rowe zmotil v oceni Keynesa (in da mu je pripisal stvari, ki so jih dejansko razvili njegovi nasledniki šele po njegovi smrti) ter da je Keynesov prispevek k teoriji agregatne ponudbe velik, in sicer v zavrnitvi klasičnega postulata (o tem, da je realna plača enaka mejni substituciji med delom in outputom).

Drugi primer pa je debata, ki jo je v petek na svojem blogu v članku “Is Behavioral Economics the Past or the Future?” sprožil Chris House, rekoč, da so behavioristični ekonomsiti že zdavnaj izgubili zalet, da niso razvili ustreznih orodij in da če se kmalu ne bodo zmigali, jih čaka le še “goodbye kiss from Heidi Klum and it’s “Auf Wiedersehen.”” Še isti dan mu je odgovoril Noah Smith v postu “Behavioral economics vs. behavioral finance” z razčlenjeno debato o razlikah med behaviorističnimi ekonomisti in finančniki ter da behavioristični finančniki spoznanja integrirajo v mainstream finančno teorijo.

Mnoge izmed teh debat niso nujno tako zanimive za širšo javnost, kot je bila prejšnji vikend denimo debata, ki jo je s sobotno kolumno v New York Timesu sprožil Greg Mankiw (Harvard), ko je poskušal zaščititi dohodke zgornjega 1%, rekoč, da njihovi zaslužki niso nezasluženi, saj so plod talenta in vloženega napora. Takoj je dobil precej negativnih odzivov kolegov. Ko je lani podobna stališča, vendar zapakirana v akademski jezik, objavil v članku v prestižnem Journal of Economic Perspectives, je moral čakati tričetrt leta, da je dobil povratno (negativno) kritiko nobelovca Roberta Solowa v enaki akademski formi.

In kje smo z ekonomsko debato v realnem času v Sloveniji? Praktično nas ni. Debate v realnem času ni, ker ekonomska blogosfera ne obstaja. Kar je bilo aktualne debate, ki pa je bila v klasični obliki kolumen v časopisih, je praktično zamrla. Spomnite se začetka prejšnjega desetletja in vala mladoekonomistov ter predvsem ostrih kolumen Mića Mrkaića (se ga še spomnite?). Ekonomisti sicer še “debatiramo”, vendar tako, da vsak kdaj pa kdaj objavi svoje mnenje v kakšni kolumni. Toda ne diskutiramo. Ne soočamo različnih mnenj, saj se redkokateri ekonomist javno in kritično odzove na stališče kolega. Kot je pred dobrim desetletjem povedal kolega Marjan Senjur (se ga še spomnite?): “Ekonomisti ne diskutiramo. Mi smo užaljeni“. In to je še kako res. Preprosto se ne pogovarjamo, le grdo se gledamo, če se ne strinjamo. Ali pa odgovarjamo zelo po ovinkih.

Je še huje, ne samo, da ni blogosfere kot trga aktualnih idej v realnem času, pri nas sploh ni tistega klasičnega trga ekonomskih idej. Ni znanstvenih konferenc, kjer bi se, kot nekoč, ekonomisti dobivali in diskutirali. Ni dobrih akademskih revij. Trg je zanikrno majhen in nezanimiv. Vsak zase hodimo po tujini in tam predstavljamo svoje znanstvene članke. Ki pa so običajno vsebinsko povsem odmaknjeni od aktualnih realnih problemov. Naši javnosti se še sanja ne, kaj počnemo.

Kar je škoda. Javno soočanje mnenj in diskusija sta zelo koristni. Tako za selekcijo idej kot za oblikovanje optimalne ekonomske politike. Vsekakor pa je to način, da akademiki upravičimo svoje poslanstvo in prispevamo k razvoju družbe in okolja, v katerem živimo.

2 responses

  1. Že okoli 8 mesecev nazaj sem Franju Štiblarju po njegovi predstavitvi na sedežu Društva slovenskih pisateljev predlagal, naj s kolegi začno pisati blog (zakaj ne?). No, očitno se do sedaj ni nikamor nič premaknilo …

%d bloggers like this: