Bančna luknja in nacionalna sprava

Kot pripadnik mlajše (čeprav, na žalost, že zdavnaj ne več tako mlade) generacije, rojene močno po drugi svetovni vojni, sem bil desetletja dolgo naiven, misleč, da je ta zgodba okrog partizanov in domobrancev povsem brez zveze. Spomenke Hribar in »njene sprave« zelo dolgo nisem razumel oziroma je nisem hotel razumeti. Resnično, komu kaj mar, kaj se je zgodilo pred skoraj 70 leti? Toda, priznam, bil sem v zmoti. Očitno je pomembno. To, da nismo nikoli z neodvisno preiskavo raziskali medvojnih in povojnih zločinov na obeh straneh, obsodili krivcev ter dostojno in simbolno pokopali mrtvih, nas še danes, 70 let kasneje, močno razdvaja. Ne znamo biti normalna država, v kateri bi diskutirali o strateških interesih Slovenije ter se kregali o razvojnih konceptih. Pač pa se namesto tega se ob vsaki malce večji proslavi na smrt kregamo o preteklosti. Moj nauk iz te zgodbe je, da se narod brez razčiščene preteklosti ne more osredotočiti na prihodnost. *

No, in povsem podobna je zgodba glede bančne luknje. Luknje, katere sanacija nas bo neposredno stala najmanj 5 milijard evrov oziroma bo vsakega izmed nas v povprečju stala najmanj 2,500 evrov dodatnega davka. Toda posredno še bistveno več. Zaradi te bančne luknje smo namreč padli v globoko in dolgo recesijo, v kateri smo do sedaj glede na leto 2008 izgubili 11 % BDP (slabe 4 milijarde evrov), toda še dodatnih 5.2 milijarde evrov smo izgubili, ker smo v tem času zamudili priložnost za rast in nismo rasli vsaj tako hitro kot Nemčija. K temu pa prištejte še stroške reševanja krize. Sem spadajo javni izdatki, ki jih je država namenila za socialne stroške krize (za nadomestila za brezposelnost, za prekvalifikacijo delovne sile ter različne vrste socialnih pomoči in drugih transferjev), izdatki za stimuliranje gospodarstva (različne vrste subvencij gospodarstvu ter javnih investicij in transferjev) in stroški reševanja nasedlih bank. Vse te različne stroške reševanja krize lahko izvedemo na en skupni imenovalec: na povečanje javnega dolga v času krize. Gre torej za skupen znesek, za katerega se je država v času krize zadolžila, da bi odpravila posledice krize. Do konca lanskega leta smo povečali javni dolg za 49% BDP glede na leto 2008.

Če vse to seštejete (izgubljen BDP in strošek reševanja krize), skupen strošek krize ob koncu leta 2013 znaša dobrih 73% BDP (iz leta 2008), preračunano v evre pa 27 milijard. V petih letih smo zaradi finančne krize in posledične recesije stran vrgli najmanj 27 milijard evrov.

Ta cifra je šokantna sama po sebi. Toda problem je bistveno večji od tega. Problem je, ker odgovornosti za nastalo bančno luknjo in posledično gromozansko ekonomsko luknjo nismo razčistili. Problem je, ker se bomo o tem, kdo je kriv za bančno luknjo prepirali ob vsaki prikladni situaciji. Janševi bodo krivdo valili na »levico«, »levica« pa bo govorila, da je bila takrat na oblasti »desnica«. Oboje je nesmiselno. Nekoristno. Politično odgovornost za bančno luknjo je razmeroma lahko poiskati. Kot sem na tem mestu pisal že lani, je politična odgovornost na regulatorjih trga in vladi iz tistega obdobja. Glede prvega vemo, kdo sta bila guvernerja Banke Slovenije, kdo so bili viceguvernerji in kdo so bili člani sveta BS. Zadeva je zelo preprosta.

Tudi glede druge strani je zadeva preprosta: na oblasti je bila desna koalicija. In vlada je soodgovorna za to, kar se je zgodilo v bankah, iz dveh razlogov. Po eni strani je soregulator finančnega sistema in mora v sodelovanju z BS sprejeti sistemsko zakonodajo, ki zagotavlja stabilnost bančnega sistema. Je tedanja vlada to naredila? Ne, grdo je zamočila. Po drugi strani pa je vlada odgovorna, ker zastopa državo kot lastnika polovice bančnega sistema. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem. Tedanja vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam je denimo gledal strankarski kader Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB, in kam je gledal Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSI v nadzornih svetih NKBM in Abanke?

Toda glede politične odgovornosti jaz ne vidim tako hudih težav, čeprav so bile storjene politične napake ogromne. Iz preprostega razloga – ker se bodo o tem politiki v parlamentu z velikim veseljem prepirali. Dokler bodo vklopljene kamere. Do sedaj so ustanovili dve tovrstni parlamentarni preiskovalni komisiji, eno v prejšnji, drugo v sedanji sestavi parlamenta. V prvi je bila komisija bolj »levo usmerjena«, v tokratni pa je bolj »desno usmerjena«. Obe sta (bosta) objavile neka zaključna poročila. Toda ta poročila oziroma celoten postopek dela obeh parlamentarnih komisij je povsem nesmiseln. Nepotreben. Zato, ker sta obe komisiji namenjeni zgolj političnemu obračunavanju, ne pa resni preiskavi in resnemu raziskovanju krivcev za bančno luknjo. Zaradi teh preiskav ne bo nihče nikoli končal na sodišču. Morda bo kdo kakšno noč pred »zaslišanjem« v parlamentu slabše spal ali se malce potil tisto uro med zaslišanjem, ampak po tem je zgodbe konec. Pravih oziroma odgovornih ljudi za bančno krizo sploh ne pokličejo na zaslišanje.

Zato pozabite na to, da bodo politiki z uporabo parlamentarnih komisij prišli kam dlje od javnega političnega obračunavanja, seveda samo dokler kamere tečejo. Kar v tej državi potrebujemo, da razčistimo s krivci za bančno luknjo, je prava, zaresna preiskava. Dejansko potrebujemo preiskavo po dveh različnih kanalih. Prva je preiskava, ki bi jo lastniki bank morali sprožiti v okviru bank. Govorim o poglobljeni forenzični preiskavi vseh poslov banke v inkriminiranem obdobju. To so preiskave, ki jih izvajajo zunanje, najete usposobljene ekipe forenzikov, sestavljene iz računovodij, finančnikov in pravnikov in ki trajajo nekaj let. Takšna je denimo forenzična preiskava, ki jo je avstrijska država kot lastnica Hypo banke zahtevala od uprave banke, uprava pa nato najela skupino forenzičnih strokovnjakov, ki preiskuje vse bančne posle iz inkriminiranega obdobja vzdolž celotne verige poslovalnic banke po celem Balkanu. Tako ravna odgovorni lastnik. Ste slišali, da bi v zadnjih letih po NLB, NKBM ali Abanki šarile ekipe najetih forenzikov in preiskovale bančne posle izpred krize? Niste. Slišali ste le, da banke same nekaj brkljajo. Preiskujejo same sebe.

Druga vrsta preiskave, ki je nujna, pa je tista na ravni države. Govorim o kriminalistični preiskavi, ki jo uvede in usmerja tožilstvo. V večini držav, ki so doživele tak bančni kolaps, kot pri nas, so uvedli tovrstne preiskave. Tudi v ZDA, tudi na Irskem. Najdlje so šli na Islandiji. Saj veste, Islandija je v bumu sredi prejšnjega desetletja napihnila bančni sektor na desetkratnik BDP (pri nas je na vrhuncu pred krizo bilančna vsota bank znašala le 140% BDP). Islandske banke pa so s sprejemanjem depozitov v V. Britaniji in Skandinavskih državah opetnajstile naivne tujce in podeljevale kredite lastnim povezanim osebam, da so lahko veselo špekulirali na borzah. Ko je s propadom Lehman Brothers septembra 2008 medbančni kreditni trg zamrznil, je islandski bančni balon počil v trenutku, država pa je morala nacionalizirati tri največje banke. Strošek je bil gromozanski (čeprav država ni prevzela lukenj podružnic islandskih bank v tujini), država je bila zaradi nedostopa do finančnih trgov pred bankrotom. Prebivalci so bili besni, pod pritiskom demonstracij je vlada morala odstopiti.

In posledica? Posledica je bila, da je slabe tri mesece po izbruhu bančne krize (decembra 2008) islandski parlament sprejel zakon, s katerim je ustanovil urad posebnega javnega tožilca z mandatom, da s kriminalistično preiskavo razišče poslovanje bank s podjetji, posamezniki in drugimi pravnimi osebami, ki naj bi privedla tudi do kazenskih ovadb. Ta posebni javni tožilec je nato ustanovil 20-člansko »ekonomsko kriminalistično ekipo« (forenzično ekipo) ter kot specializirano svetovalko najel znano protikorupcijsko preiskovalko, francozinjo Evo Jolie. Gospa Jolie je zaslovela kot sodnica francoskega višjega sodišča s križarskim pohodom proti korupciji. Njene žrtve so bili znani poslovnež Bernard Tapie, afera banke Crédit Lyonnais ter do sedaj največja koruptivna afera v Evropi, povezana s podjetjem Elf Aquitaine. V povezavi z zadnjo je bilo obsojenih nekaj deset ljudi. Gospa Jolie je kasneje delala na triletnem programu vzpostavljanja sistema za preprečevanje korupcije in pranja denarja za norveško vlado itd. Ko je bila gospa Jolie konec leta 2008 imenovana za posebno svetovalko islandski forenzični preiskovalni komisiji, je imela torej za seboj bleščečo kariero na področju boja proti prevaram in korupciji. No, rezultat dela te posebne islandske preiskovalne komisije je do sedaj 10 obsojenih oseb, med njimi en politik, en poslovnež, sedem članov oziroma predsednikov uprav bank ter en delničar banke. Delo pa še ni končano.

Ta bančna luknja in posledična gospodarska kriza, ki sta nam do sedaj v petih letih pobrali že dobrih 27 milijard evrov, nas bosta še dolgo razdvajali. Politiki se bodo še dolgo ob vsaki priložnosti prerekali, kdo je kriv, da je neka banka dala kredit nekomu na lepe oči. Namesto, da bi se pogovarjali o razvojnih konceptih za prihodnost. Zato moramo kot država s tem presekati, raziskati vzroke, identificirati krivce in jim soditi. Samo to bo privedlo do pomiritve med prebivalstvom in na obeh straneh političnega cirkusa. Potrebujemo sistematično kriminalistično preiskavo vzrokov in krivcev za bančno luknjo, ki jo mora voditi bodisi specializiran tožilski oddelek bodisi NPU. Hkrati pa mora ta specializirana komisija imeti tudi tuje strokovnjake, kar ji bo prineslo dodatnih znanj, veščin in izkušenj ter dalo pečat neodvisnosti in kredibilnosti.

Predsednici vlade sem pred meseci predlagal ustanovitev takšne specializirane komisije ter da naj za svetovanje pri preiskavi povabi zgoraj omenjeno francosko strokovnjakinjo in borko proti korupciji Evo Jolie. Če smo plačali dobrih 21 milijonov evrov za tako šlampasto opravljen pregled kvalitete bančne aktive in stresne teste ter ugotovitev bančne luknje, nam res ne bi smelo biti odveč plačati še nekaj sto tisoč evrov, da pridemo do ugotovitev, kdo je za to bančno luknjo kriv. Da se spravimo s preteklostjo in da se lahko posvetimo prihodnosti.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

%d bloggers like this: