Zakaj nas evropske volitve puščajo hladne

Inteligentni bralci tega bloga so brez težav ugotovili, da sem bil v zapisu Kaj zamerim volilcem namerno zelo ciničen. Zdaj pa za spoznanje bolj resno. Včerajšnja volilna udeležba na “evropskih volitvah” je bila med slovenskimi volilci še nekoliko nižja od že sicer zelo nizke volilne udeležbe. To je zelo sporočilno že samo po sebi. Na drugi strani pa so mnoge neprijetno presenetili volilni rezultati, ki so pokazali premik v desno. Zakaj?

Volilna udeležba in volilni izidi včerajšnjih evropskih volitev so preprosta posledica dveh stvari. Prvič, nizka volilna udeležba kaže, da nam je Slovencem v bistvu vseeno glede tega, kdo in če kdo sploh predstavlja Slovenijo v Bruslju. Evropski parlament de facto nima nobene teže, namenjen je zgolj ustvarjanju privida, da je EU demokratična združba držav. Vsi ukrepi in vse odločitve se dejansko pripravljajo in sprejemajo zgolj na ravni šefov držav. Pri tem je Evropska komisija zgolj v funkciji kvalificirane tajnice. Natančneje, večina ukrepov in odločitev se sprejme na relaciji Berlin – Pariz, vse ostalo so zgolj okraski, ki občasno potrebujejo širšo formalno podporo bodisi Sveta EU bodisi evropskega parlamenta. Toda bistveno večjo težo od odločitev evropskega parlamenta imajo nacionalni parlamenti in nacionalna ustavna sodišča. Še najbolj pa nemški parlament in nemško ustavno sodišče. Kar ni pogodu nemškemu parlamentu ali kar ne pride čez sito nemškega ustavnega sodišča, ne more postati skupna politika EU. Lahko se nad tem zgražate ali ne verjamete, ampak tako je.

Slovenci se te brezpredmetnosti evropskega parlamenta dobro zavedamo in evropske volitve večinsko bojkotiramo. Raje gremo na piknik v naravo (ali pa se praskamo po riti, če že nimamo bolj prijetnih opravkov). In s tem smo bistveno bolj kvalitetno izkoristili naš čas. Zaradi tega (naše abstinence ali bojkota) namreč ni nobene škode, saj nič ne izgubimo ali pridobimo s tem, če imamo kakšnega predstavnika v evropskem parlamentu ali ne. Za slovenske interese se nihče zares ne bori, pač pa se porazgubijo v desni ali levi evropski politični struji. Še huje, naši izvoljeni evropski parlamentarci se morajo pridružiti eni izmed evropskih političnih struj, običajno največjima strujama – Evropski ljudski stranki ali Socialistom in demokratom, v manjši meri pa liberalcem (ALDE) ali Zelenim. Znotraj teh dveh velikih struj pa naši parlamentarci (dva ali trije na dvesto njih) nimajo veliko manevrskega prostora, pač pa glasujejo v skladu z direktivami strankarskih central. Zadeva izgleda precej podobno kot glasovalna mašinerija naše SDS v našem parlamentu.

Kje je tukaj zastopanje specifičnih interesov Slovenije?

Drugič, sami volilni izidi pa kažejo, da imajo tisti volilci, ki se jim je včeraj sploh ljubilo priti na volišča, poln kufer Lukšiča, Jankovića in Viranta, zato so desni volilci volili za svoji dve stranki, levi pa za edino novo kobajagi alternativo (Šoltesov Verjamem). To se bo najbrž odrazilo tudi na DZ volitvah čez dva meseca. Večinsko so volilci siti nesposobnih in prevarantskih politikov na levici. “Levi volilci” iščejo primerne stranke v ruševinah na levem polu in so v odsotnosti prave alternative prisiljeni v promiskuitetno obnašanje oziroma na “anything but Lukšič, Janković & Virant goes“, medtem ko so “desni volilci” bolj ideološko homogeni. Tudi, če desnico vodi pravnomočno obsojeni politik. Oziroma zaradi tega še bolj.

Seveda pa ta prisilna promiskuitetnost na levem polu volilnega telesa prinaša precejšnje nevarnosti. Po eni strani se lahko v takem vzdušju hitro povzpnejo novi politični projekti, kjer že brezbarvni Šoltes uspe prepričati desetino glasujočih. Na drugi strani pa v prostovoljno abstinenco umaknjena “normalna sredina” omogoči takšnim muham enodnevnicam meteorske vzpone (in vladanje). Ki jim sledijo enako meteorski padci. To pa pomeni potencialno precejšnjo politično nestabilnost v naslednjih letih oziroma precej turbulentne koalicije kratkega daha in kratkega političnega dometa. Še huje pa bo, ko se bo v zaporu znašel “prvi sin desnice”, takrat se bo podobna dezorientiranost med volilci kot rak razširila tudi po desnem političnem polu.

%d bloggers like this: