Razvojni premislek štev. 2: Univerzalni temeljni dohodek ali negativni davek?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

V Sloveniji je razmislek glede bodoče ureditve socialne države nujen, pa ne zaradi morebitnega zmanjševanja socialne države, pač pa zaradi poenostavitve in racionalizacije sistema socialnih transferjev ter njihove večje učinkovitosti glede doseganja ciljev socialne politike. Le-ta pa mora stremeti k zagotavljanju minimalnih pogojev za eksistenco in razvoj vsakega posameznika v tej družbi ne glede na njegov status ter k zagotavljanju socialne pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo.

Slovenija je lani za različne transfere posameznikom in gospodinjstvom namenila 961 milijonov evrov. Če odštejemo transfere nezaposlenim in transfere vojnim invalidom in žrtvam vojnega nasilja ter prištejemo državne pokojnine je za različne socialne transfere namenila 822 mio evrov. Največ denarja je bilo namenjeno za družinske prejemke in starševska nadomestila (489 mio evrov oz. 59.5%), sledijo transferi za zagotavljanje socialne varnosti (144 mio evrov oz. 17.5%), štipendije (96 mio evrov oz. 11.7%), drugi transferi (60 mio evrov oz. 7.3%) ter državne pokojnine (33 mio evrov oz. 4.1%). Povprečno na letni ravni to pomeni 411 evrov na prebivalca, na mesečni ravni pa 34 evrov na prebivalca.

K tem tekočim transferom iz proračuna pa je potrebno prišteti še implicitne transfere, torej prihodke, ki se jim je država potencialno odpovedala na račun zagotavljanja splošne blaginje in ciljev socialne politike (splošna olajšava in olajšava za vzdrževane družinske člane pri dohodnini), v skupni višini okrog 1 milijarde evrov (ne gre za dejanske zneske, ampak za seštevek potencialnih prihodkov, ki bi jih država z dohodnino lahko pobrala, če ne bi omogočala obeh olajšav in če bi vsi zavezanci te olajšave lahko v celoti izkoristili). Skupaj s tekočimi transferi iz proračuna je torej država v namene ciljev socialne politike neposredno ali posredno namenila približno 1.8 milijarde evra, kar pomeni približno 76 evrov povprečno na mesec na prebivalca.

V Sloveniji imamo dokaj kompleksen in nepregleden sistem socialnih transferjev, katerega osnovni problemi so predvsem kopičenje socialnih pravic, sistem povezanih pravic in pomanjkljive stimulacije za delo, ki pa hkrati ne zagotavljajo zmanjšanja pasti revščine ter brezposelnosti v zadovoljivi meri. Namen reforme socialnih transferjev v proslulem vladnem okviru ekonomskih in socialnih reform za povečanje blaginje je bila poenostavitev sistema ter odprava navedenih pomanjkljivosti. Kot vemo, je na strani politike kmalu zmanjkalo posluha za spremembe v tej smeri kljub izdelanim analizam in predlogom, ki bi bistveno poenostavili sistem, hkrati pa bi odpravili kopičenje transferjev, povezane pravice, izboljšali stimulacije za delo ter zmanjšali verjetnost revščine.

Nova vlada bo temu področju morala bolj prisluhniti, saj je modernizacija sistema socialnih transferjev in njegova večja učinkovitost v smislu preprečevanja kopičenja transferov na eni ter zmanjševanja socialne stiske na drugi strani nujna. Možni sta dve smeri reforme. Prva je lahko radikalna reforma v smeri uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), druga pa uvedba neke enotne lestvice (na ravni družine kot enote) za uveljavljanje različnih socialnih transferov.

Koncept UTD predvideva, da država vsakemu odraslemu posamezniku v rednih mesečnih zneskih izplačuje enak temeljni dohodek, ki naj bi pokrival osnovne življenjske stroške. Koncept UTD je podoben Friedmanovem konceptu negativnega davka, ki predvideva, da država od osnove za dohodnino posameznega gospodinjstva odšteje vsoto potrebnih temeljnih dohodkov njegovih članov. Če je razlika pozitivna, mora gospodinjstvo plačati dohodnino, kadar je pa negativna, pa je gospodinjstvo upravičeno do povračila (negativnega davka) od države. Načeloma imata lahko tako UTD kot negativni davek enake prerazdelitvene učinke na dohodek gospodinjstev, vendar je z administrativnega vidika izvedba negativnega davka nekoliko cenejša, ker odpadejo stroški s preračunavanjem in povračili. Zagovorniki UTD pa kljub temu navajajo tri osnovne prednosti UTD pred negativnim davkom. Prva prednost je, da so za zaščito pred revščino potrebna vnaprejšnja redna mesečna plačila, kar UTD omogoča, ne pa negativni davek. Druga prednost UTD je, da negativni davek temelji na konceptu gospodinjstva in predvideva, UTD pa na konceptu posameznika, kar naj bi omogočalo bolj pravično porazdelitev dohodka tudi znotraj gospodinjstev. Tretja prednost UTD pa se nanaša na večjo učinkovitost UTD glede boja proti pasti revščine. Stimulacija za posameznika, da si poišče formalno zaposlitev namreč ni odvisna samo od razlike v dohodku, ki ga lahko dobi ob zaposlitvi glede na kumulativo dohodkov (transferov in dela na črno), če ostane brezposeln, ampak tudi od negotovosti. V primeru, da se formalno zaposli, pride do prekinitve določenih transferov iz naslova nadomestil za brezposelnost ter drugih socialnih upravičenj. Tveganje administrativnih zaostankov ter omejeno vedenje o socialnih pravicah, ki mu v primeru zaposlitve še ostanejo na voljo, lahko posameznika odvrnejo od iskanja zaposlitve, saj je gotovost prejemkov iz skupka transferov nezaposlenim in ostalih družinskih prejemkov in transferov za zagotavljanje socialne varnosti bistveno večja. Rednost dohodkov v primeru UTD tako posameznikom zagotavlja večjo socialno varnost in hkrati bolje rešuje problem pasti revščine.

Kakorkoli koncept UTD utegne mnogim zveneti kot utopija, je treba reči, da so se z njegovo uvedbo teoretično ukvarjali mnogi Nobelovci s področja ekonomije, denimo Tobin in Friedman ter da je Tobinov koncept UTD leta 1972 v svoji predsedniški kampanji v ZDA predlagal McGovern. Še več, UTD je denimo leta 1999 uvedla Alaska (v višini 1,680 dolarjev na letni oziroma 140 dolarjev na mesečni ravni). O njem razmišljajo številne socialne evropske države, obstajajo specializirane znanstvene ekonomske revije s tega področja (denimo Basic Income Studies) in da obstaja veliko število globalnih gibanj za uvedbo UTD. Najbolj znano gibanje je denimo BIEN (Basic Income Earth Network), med najbolj znanimi protagonisti pa je belgijski sociolog Philippe Van Parijs.

Največji težavi za uvedbo UTD sta potrebno povečanje socialnih izdatkov države in potencialno zmanjšanje spodbud za iskanje zaposlitve v primeru zagotovljenih rednih, čeprav nizkih, dohodkov. Uveljavitev UTD je tako v veliki meri primerna predvsem za visoko razvite (bogate) družbe, ki imajo hkrati dobro razvito delovno etiko ter visoke družbene standarde glede osebne uresničitve posameznikov.

V Sloveniji so strokovnjaki s področja socialnih vprašanj nekoliko skeptični do uvedbe UTD. Njihovi argumenti so predvsem v tem, da neki zametki UTD v Sloveniji že obstajajo s tem ko imamo na eni strani omogočene splošno olajšavo in olajšavo za vzdrževane člane, po drugi pa sistem otroških dodatkov in socialnih pomoči (denarni dodatek in denarna pomoč). Po njihovem mnenju bi uvedba UTD preveč povečala socialne izdatke države, po drugi strani pa bi to lahko zmanjšalo motivacijo za iskanje zaposlitve. Zato se bolj nagibajo k uvedbi neke vrste negativnega davka. Skupina avtorjev je v ta namen za vlado pripravila analize in predloge glede poenostavitve sistema transferjev ter za uvedbo enotne lestvice in enotne vstopne točke za uveljavljanje vseh socialnih transferjev. S tem konceptom bi lahko zajeli najmanj naslednje transferje: državno pokojnino, otroški dodatek, republiško štipendijo, denarno socialno pomoč, subvencijo za znižano plačilo za programe vrtca, subvencijo prevozov za dijake in študente, subvencijo šolske prehrane učence in dijakov, subvencijo za pomoč in postrežbo ter subvencijo za najemnino. Prednost predloga enotne lestvice je v tem, da bi vse različne lestvice, na podlagi katerih se določa upravičenost do posameznega transferja, nadomestili z eno samo. Tako bi za posamezno gospodinjstvo sočasno preverjali upravičenost do vseh socialnih transferjev. Transferji bi tako pokrivali zgolj razliko med začetnim dohodkom gospodinjstva in administrativno določenimi stroški, ki so odvisni od posameznega socio-ekonomskega statusa. Gre torej za predlog, ki je dokaj podoben Friedmanovemu konceptu negativnega davka. Prednost tega predloga je v tem, da je »linearen« in da odpravlja pomanjkljivosti, ki jih povzročajo »diskretne« lestvice, ki so osnova za dodeljevanje obstoječih transferjev.

Ne glede na razlike v pogledih med strokovnjaki in med političnimi strankami, bo potreben trezen družbeni razmislek o poenostavitvi in racionalizaciji sistema socialnih transferjev nekje v razponu med UTD in predlagano slovensko varianto negativnega davka.

One response

  1. Se strinjam, da je neodvisna razprava o univerzalnem temeljnem dohodku zanimiva in potrebna. Vnet zagovornik je bil pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek in v Gibanju za pravičnost in razvoj je UTD ena od vodilnih tem. Več najdete na domači strani http://www.gibanje.org.

%d bloggers like this: