Civilna družba kot alternativa

Letos mineva 20 let od zadeve JBTZ. Zadeva JBTZ je pomenila kulminacijo vrenja v civilni družbi, ki je skozi osemdeseta leta vedno bolj vztrajno zahtevala demokratične spremembe. Tedanja nedemokratična oblast na kritične zapise o odklonih, napakah, zlorabah in malverzacijah oblastnikov ter zahtevah civilne družbe po demokratičnih spremembah sistema ni bila sposobna odgovoriti drugače kot represivno. Pa čeprav se je v določeni točki poskušala kvazi demokratično samo-disciplinirati in omejiti pred lastnimi represivnimi ekscesi zaradi t.i. verbalnih deliktov (beri: kritičnih prispevkov v medijih) s strategijo »S knjigo nad knjigo«.

Toda ni šlo. Oblast ni našla verodostojnih pojasnil glede svojih zlorab oblasti in protiargumentov, zakaj ne dopušča demokratičnega diskurza. In ko je partijskim ideologom pošlo sape in je oblast presenetil nov kritičen prispevek, je vedno znova v paniki odreagirala z zaplembo dotičnega časopisa. Represivno. Toda bilo je prepozno, oblast je že preveč sprostila nekdanjo vsesplošno represijo. In duh demokratizacije je že ušel iz steklenice, demokratično vrenje v civilni družbi je postalo premočno. S tovrstnimi represivnimi akcijami je oblast samo še bolj izgubljala svojo pozicijo avtoritete. Bolj ko je postajala represivna, manj avtoritete ji je javnost priznavala. Dokler ni delu nedemokratične oblasti – vojski – »počil film« in ni odreagirala z nesorazmerno močno represivno reakcijo – z aretacijo in vojaškim procesom proti JBTZ. In s tem naredila konec tako sebi kot svoji civilni oblasti. Kajti civilna družba je uspela v tem času z virusom odpora proti nedemokratičnim metodam oblasti okužiti širše množice. Proti uporu širokih množic pa nobena oblast ne more zmagati. Vseh ne more zapreti ali utišati. Ko pridejo na ulice razjarjene široke ljudske množice, je samo še vprašanje časa, kdaj se jim oblast ukloni.

Toda meni je mnogo bolj kot mitiziranje zgodovinske vloge zadeve JBTZ (in zgodovinskih zaslug njenih akterjev, ki so jih tako ali drugače do sedaj že uspešno unovčili) pomemben njen pedagoški pomen. Njen zgodovinski, izkustveni poduk za sedanji čas. Osemdeseta leta pomenijo na eni strani katastrofalen ekonomski in nedemokratičen politični sistem ter brezštevilne zasebne uzurpacije in privatizacije koristi tega sistema s strani politične elite. Na drugi strani pa pomenijo bedo večinskega dela prebivalstva, ki ji oblast ni mogla zagotoviti niti najnujnejših življenjskih dobrin (boni za bencin, redukcije elektrike, pomanjkanje pralnega praška, olja, galopirajoča inflacija itd.), kaj šele primerljivega življenjskega standarda s sosednjimi državami (švercanje kavbojk in kave iz Italije in Avstrije itd.). Na eni strani degenerirana nedemokratična oblast, na drugi vse bolj revne množice, ki ji oblast skozi obstoječi politično-ekonomski sistem ni sposobna zagotoviti niti ustreznega življenjskega standarda, kaj šele ustreznih razvojnih perspektiv. Na tretji strani, in to je ključno za nadaljnji razvoj dogodkov, pa je porajajoča kritična civilna alternativa. Ki jo je skozi šestdeseta in sedemdeseta leta bilo mogoče utišati – ekonomsko, z zapiranjem ali izgonom – vse dokler ni prerasla v širšo civilnodružbeno gibanje v osemdesetih letih. Civilna družba je s svojo kritiko sistema in zlorab oblastnikov ter predlogi sprememb prinesla novo razvojno alternativo. Ki je oblast niti znotraj sistema, niti s spremembami sistema (od Milke Planinc, Branka Mikulića do Anteja Markovića) ni bila sposobna dati.

Morda je pretenciozno, toda dvajset let kasneje je v Sloveniji – v načeloma demokratični družbi z načeloma tržnim gospodarstvom – mogoče najti mnoge paralele s politično-ekonomskim stanjem iz osemdesetih let. Na eni strani je oblast (prejšnje in sedanja) tako pohabila institucionalni sistem, da ne zna niti preventivno niti kurativno reagirati na anomalije tržnega gospodarstva (ki – kot nas uči njegova evolucija – lahko dobro deluje le ob hkratni dobri regulaciji) ali zlorabe samih oblastnikov. Problem je, da so bile mnoge institucije ustvarjene z mehanskim prevzemanjem pravnega reda EU, ne da bi točno vedeli, kaj z njimi početi. Bile so rojene »z defektom«, s »sistemsko napako«, in zaradi te prirojene pohabljenosti ne zmorejo niti preventivno niti kurativno učinkovito delovati. Zato uspevajo – znotraj oblasti ali povezani z njo ali pa v zavetju njenega pohabljenega institucionalnega sistema – posamezniki in skupine, ki z nečednimi in neetičnimi poslovnimi praksami (od javnih naročil, privatizacij javnih ustanov do lastniških koncentracij) počasi erodirajo politično-ekonomski ustroj in ga privatizirajo. Na drugi strani so množice, pa naj ne bom patetičen, ki samo nemočno gledajo, kako nekateri posamezniki z brezskrupuloznim kršenjem zakonov in zasmehovanjem institucionalnega okvira nelegitimno in nelegalno bogatijo preko vseh meja, medtem ko njim zaradi visoke inflacije in zategovanjem pasu – zaradi zagotavljanja makroekonomske stabilnosti! – vse bolj pada realni življenjski standard. In se sprašujejo, ali se vse to resnično dogaja, ali pa le gledajo slab film.

In problem širše javnosti z avtoritetami je podoben kot v osemdesetih. Avtoritet preprosto ni. Vse družbene avtoritete (voditelji strank, državni voditelji, novinarski ceh, leva in desna intelektualna elita ter Cerkev kot samozvana vrhovna etična inštitucija) so s svojo kohabitacijo in kolaboracijo bodisi s korumpiranimi pripadniki oblasti bodisi z inkriminiranimi poslovneži izgubile svojo moralno digniteto in avtoriteto.

Problem pomanjkanja avtoritet pa ni tako trivialen, kot se morda zdi na prvi pogled. Še najmanjši problem predstavlja možnost pasivizacije javnosti in njenega abstiniranja volitev. Bistveno hujši problem je, da erozija družbenih norm in etičnih standardov med politično, intelektualno in poslovno elito potegne s seboj širšo družbeno erozijo etičnih norm in standardov. Naj navedem primer podjetja, ki so ga breskrupulozno privatizirali menedžerji, in tej praksi sledijo tudi njegovi zaposleni – češ, če lahko direktor ukrade celo podjetje, lahko tudi jaz vzamem kak vijak. Bomo mar jutri vsi po malem kradli in lagali ter izigravali obstoječ sistem? Najhuje pa je, da je to šele začetek in da taka erozija družbenih norm in etičnih standardov običajno kulminira v vzponu populističnih voditeljev, ki znajo negativne sentimente prebivalstva do oblasti in družbenih inštitucij izkoristiti za izjemno nevarne družbene podvige. Samo spomnite se relativno nedolžne sesksualne afere Billa Clintona s svojo pripravnico v Beli hiši, ki je za seboj potegnila populistično kampanjo radikalnega krila republikanske stranke in vzpon Busha mlajšega (namesto mirne politične kontinuitete z umirjenim Alom Goreom) ter njegovi katastrofalni »sveti vojni« in astronomsko povišanje cen nafte.

Zato ostane samo še civilna družba, da vztrajno zahteva neke nove, višje etične norme in standarde, na podlagi katerih bo oblast morala ustrezno popraviti institucionalni sistem, da bo v bodoče po eni strani ex ante manj permisiven do tovrstnih anomalij tržnega gospodarstva in da bo po drugi strani ex post bolj učinkovito te anomalije sankcioniral.

Od demokracije in evropske integracije smo vsi nekako pričakovali samodejno spoštovanje demokratičnih načel, pravno državo in delujoč institucionalni okvir. Ob tem pa pozabili na lasten angažma, na moralno držo in kritično refleksijo. Samoupravljanje vendarle ni tako dolgo »delovalo« le zaradi represije, ampak zaradi spretno ustvarjene iluzije, da je »razrešilo« problem socialističnega etatizma in je zato lahko tudi opustilo najhujšo represijo. Angažma civilne družbe je to iluzijo, ki sta jo načela ekonomsko nazadovanje in recidivi represije, razbil na koščke. Toda danes smo spet v situaciji, ko inflacija in nemeritorno bogatenje peščice načenjata iluzijo demokracije in socialne kohezije, civilna družba pa mora, paradoksalno, zahtevati »red in mir«, se pravi pravno državo – naj država vendar opravlja vlogo »nočnega čuvaja«!

Če v civilni družbi ne bomo dovolj argumentirano pojasnili oblastnega klientelizma in neetičnosti sedanjih klientelističnih in privatizacijskih praks, če ne bomo dovolj glasno zahtevali ustreznih sankcij teh nečednih praks ter zahtevali ustreznih korekcij institucionalnega sistema, obojega tudi ne bomo doživeli. Samo dovolj močan družbeni pritisk lahko oblastnike prisili k doslednejšemu spoštovanju obstoječega pravnega reda in njegovim potrebnim korekcijam. In samo naše dosledno popisovanje oblastnega klientelizma in nečednih poslovnih praks, dosledno imenovanje kršiteljev z imenom in priimkom ter njihovih povezav in naše javno zgražanje nad njimi (kot »strategija mrščenja« Stetsona Kennedyja), lahko dosedanje kršitelje dovolj javno izobči, da bo nauk za vse potencialne kršitelje dovolj jasno preventiven. Le tako se bodo moralne norme in etični standardi dvignili.

Informacija je moč. Spomnite se, da je od vseh metod boja proti nestrpnosti, ki jih je Stetson Kennedy kdaj uporabil, bila najbolj učinkovita metoda razgaljanja notranjih informacij in povezav Klu Klux Klana. Kot sem napisal že decembra lani: »Proti na prvi pogled nepremagljivim nasprotnikom in zarotniškim tolpam se je mogoče najbolj učinkovito boriti z razgaljanjem njihovih početij. Njihova moč mitskih razsežnosti se generira iz pomanjkljivih informacij o njihovem notranjem ustroju in načinih delovanja. Razgalitev metod njihovega delovanja, mreže kapitalskih in političnih povezav, mreže »kaselc« podjetij, podkupljenih in kupljenih strokovnjakov in naročenih navijaških člankov in oddaj, osebnih značilnosti in zasebnih razmerij njihovo moč mitskih razsežnosti kot vsemogočne kapitalsko-politične združbe, ki vodi državo, postavlja in odstavlja menedžerje, urednike in novinarje, spet demitizira in demistificira. Zreducira jih natanko na to, za kar v resnici gre. Gre za povsem običajne, majhne, pritlehne spletke med peščico izjemno prebrisanih, hkrati brutalno brezobzirnih in vulgarno pohlepnih pripadnikov neke skupine. Skupine, ki želi nemeritorno, vulgarno in na hitro obogateti na račun družbe

Razgaljenje lastništva »kaselc« podjetij Boška Šrota v Dnevniku in Igorja Bavčarja v Financah je natanko tak korak v pravi smeri. Toda novinarskim razkritjem mora slediti tudi kritična in angažirana intelektualna srenja. Šele to naredi angažirano civilno družbo.

7 responses

  1. a se na koncu zraven podpišemo? A ja, edino tista majhna nevarnost samoizolacije razmišljajočih množic je mogoče malo podcenjena. Razumen in razmišljujoč individum se v konfliktu svojih načel (pa naj bodo glamurozno imenovana etična) z realnostjo kolektiva takoj (in brez oklevanja) zateče v lastni introvertirani svet z nekaj malega, običajno strokovne, svobode. In kot tak zmanjka tam, kjer se glas razuma mora slišati (v masi). To je lepo opisal Bernik (bivši prvi med akademiki) in tako je tudi sedaj, ko je svoboda izražanja forumskih delikatnih mnenj najbolj svobodna pod nadimkom, kot je James

  2. Zdaj sem nekje zasledil anketo, kjer je vprašanje: Ali bi spet šli demonstrirat v podporo Janezu Janši. Odgovor je težak. Takrat sem (smo) protestirali ne toliko za JJ (JBTZ) kot proti tednji oblasti.
    Danes se zgodba z istimi udeleženci ne more ponoviti, protestiram in podpiram pa vse tiste, ki jim država dela krivico. In za te ljudi je po moje odločno premalo demonstracij.

  3. Na prvi pogled bi se lahko odzval enako kot James-“ali naj se še podpišemo?” Seveda- civilna družba; zahtevati sankcije za kolosalne kraje itd., zahtevati popravke sistem itd.- vse štima.Načelno, teoretično. Ker pa najbrž tu ne gre za to, in ker pač PJ-ju -ali komerkoli-ne moremo kar verjeti, je morda na mestu majhen zgodovinsko- analitičen premislek: kateri so bili v 80-tih “strukturni” pogoji za izbruh civilne družbe l.88? Bilo je seveda splošno nezadovoljstvo s stanjem (h kateremu je,mimogrede , pomembno prispevala zgodnja oblika friedmanovske “šok doktrine” z “vašingtonskim konsenzom”: velik del pomanjkanje kave,praškov, kavbojk, bendicna, je -kakor že “ekonomsko upravičeno”- povzročil konec novih WB/IMF kreditov in nuja vračanja starih po smrti glavnega “kolateralca”); predvsem pa so bili – mediji! Kronološko: Radio Študent, Nova Revija, Mladina. Hudo dvomim, da lahko Finance in Dnevnik -ali katerikoli drug tiskani medij- danes odigrajo to vlogo; elektronski medij bi jo morda lahko , pa so namesto tega producenti “infozabave”.V 13 letih od začetka širjenja te kuge- posledice svobodnega medijskega trga, ne pozabimo- je imela njih publika- posebej mlajša – dosti več možnosti, da postane pasivna voyeurska potrošnica , tudi “informacij kot moči”, kot pa dejavna, zavzeta civilna družba. V tem “novem slovenstvu” imajo pomembno vlogo ustrezne svobodno-tržne vrednote-zasebniške, sebične/individualistične ipd. – namesto civičnih, solidarnostnih itd. In če se jim/nam odvzamejo- kot to dela JP, samo delno upravičeno- še vse avtoritete, potem je perspektiva vstajenja nove civilne družbe precej motna. Upam, da se motim- in JP-jevemu upanju se seveda pridružujem, kaj se ne bi- kljub nenavadnemu abstiniranju od sicer de rigeur ekonomizmov, cost-benefit analiz, in malone out-of-caracter idealizmu. Kaže, da so stvari res resne.
    ps: ali pa se želi morda spet vrniti v javno areno višjega ranga?

  4. Kaj pa če se je amayer šalil(a)? No, to ve samo amayer, ali pa še ta ne.
    Treba bi bilo, zato da se ne bi pogovarjali kot slepi o slonu, najprej definirati »pojav« in pojem civilne družbe, kakor ga vidita in vidijo razpravljalci.
    Medtem ko JPD naslavlja civilno družbo kot nek abstrakten a zaželjen pojav, poskuša IV definirati «civilno družbo« kot izbruh prav te v 80. letih (1988!) in navaja pogoje ter pripisuje velik pomen medijem in sicer: » … kronološko: predvsem pa so bili – mediji! Radio Študent, Nova Revija, Mladina.. ” in hudo dvomi, ” …da lahko Finance in Dnevnik – ali katerikoli drug tiskani medij – danes odigrajo to vlogo … » Ali se je res tedaj, tam in zato »zgodila« civilna družba? Vsi navedeni mediji in nevladne organizacije ter društva so bila pod skrbnim nadzorom SZDL, ki je dajal soglasje za imenovanje urednikov, uredniških odborov in predsednikov ter izvršnih (upravnih) odborov društev itd. Kakorkoli že, “dogodki” so bili dopuščeni! Ob pojavu panka je bila na primer partija v skrbeh in zmedena. Ker je bila ekonomska situacija zelo vprašljiva, kar je dobro opisal IV, je bila bolj prizanesljiva. Ko pa se je dala še poučiti, od nas dobrohotnežev, da pank ne predstavlja nobene družbene grožnje, ampak da je to popoldanska zabava adolescentnega proletariata iz predmestij velemest na zahodu, zlasti v Veliki Britaniji, ki nima prevratniških idej, ampak živi pri starših, po delu je ne zanima nič razen zabave in njen cilj je obogateti – kupiti si razkošen avto! Kar je dobro opisal angleški sociolog Dick Hebridge v svoji knjigi: Subculture: The meaning of the Style (1980), kar je partija prebrala! Kolikor pa je že bilo spontanega mladostniškega uporništva in iskanje stila in izražanja strinjanja ali nestrinjanja z družbo in sistemom kot takim, pa navajam: pomemben element Hebdigove analize je njegov pristop k medijem in njihovem odnosu do subkulture; on jih smatra za negativne elemente v razvoju subkulture in njihovi vlogi … v zvezi s tem, meni, da vsaka subkultura gre skozi krog odpora in sprejemanja in skladno s tem razvija razlikovanje prvega kroga samoozaveščenih inovatorjev, ki so torej nedotaknjeni z zlim dotikom medijev, in privržencev ter sledilcem, ki se pojavijo šele potem, ko subkultura prodre v javnost in katere stil je pravzaprav neavtentičen, ker je proizvod inkorporacije.
    In prav to se je zgodilo: bosidi, da so na Zahodu pank skomercializirali bodisi da ga je na Vzhodu, kljub na videz nenaklonjenosti in navideznemu »zatiranju« tega pojava partija sprejela kot en del »main stream« kulture!?? Na koncu je bil celo deležen državnega priznanja v obliki odkritja spominske plošče … itd. Glavni teoretiki, ideologi ali promotorji pa se danes ne bodi leni udinjajo in so »objeli« medtem nastale tajkune, ki so ja tako menedžersko spretni!, da nam bodo omogočili – URBANO KULTURO! Mimogrede, zanimivo je, kako so leta 1983! reagirali tedanji/današnji ideologi na slovenski film »Eva« – eden redkih urbanih(meščanskih) filmov pri nas – očitali so mu prav to in pretirano »razkošje« – bog se jih usmili. In vprašati se moramo, kaj je »civilna družba« ob izbruhu leta 1988 … 1991 pričakovala: en del je pričakoval, da se bo z obrnitvijo k Evropi in integracijo v ES zrušil dotedanji režim; en del, nomenklatura in njeni glasniki – »Evropa, takoj!« – pa so načrtovali naslednje: oblast že imamo, zdaj hočemo še privatno lastnino in razkošje, ki ga bomo lahko kazali javno. Načrt jim je uspel tudi s pomočjo močnih dejavnikov iz sveta! (Meni osebno je pank stil prišel prav, saj sem zaradi bolj ali manj težje ekonomske situacije lahko nosila suknjiče in “balonarje” – dežne plašče starega očeta izpred druge svetovne vojne: marteriali in kroji so bili fantastični!)
    Kaj je torej civilna družba danes v postkapitalistični in postsocialistični družbi?
    Zame je to, kar je že ves čas bila: civilno družbo sestavljajo posamezniki, državljani, ki niso vključeni v nobeno organizacijo in nobeno stranko v nobeno nevladno organizacijo. To je tista kritična masa, ki naj bi na vsakem koraku v vsakdanjem življenju uveljavljala etos, logos in patos. A bojim se, da jih ni. Tudi sama, čeprav si še tako prizadevam, nasedem in popustim na primer serviserjem in obrtnikom, ko od njih ne zahtevam računa za njihove storitve! Podpiram sivo ekonomijo in pomagam krasti državi in ostalim davkoplačevalcem! (Po ukinitvi davčnih olajšav je to še bolj priročno in razumljivo!) Sram me je. A izgovor je dlani: če drugi ne, zakaj pa bi bila jaz tako neumna. Svoj del odgovornosti nosijo tudi mediji, ki ustvarjajo klimo izrednega stanja – zlasti zadnja štiri leta, ko so na oblasti nomenklaturi nezaželeni in ustvarjajo vzdušje takoimenovanega kapitalizma, ki ga nekateri razumejo tako: »Čopi i beži«!
    Sicer pa je današnje predstavnike civilne družbe, maso in njene nevladarje najbolje literarno opisal Bela Hamvas:
    » … V posamezni skupini živi več sto, včasih tisoč bitij, toda brez vsakršnega reda in vodje. Med sabo ne trpijo bolj pametnega ne močnejšega. Nenehno se popolnoma brezumno prepirajo, suvajo, trgajo in pehajo ter brez razloga ujedajo drug drugega ali se iz zasede kljuvajo po glavi, z bokov ali beder si drug drugemu trgajo meso in ga goltajo. … Ime nove vrste je čirihau. Latinsko oziroma znanstveno ime je čirihau communis. Pojavlja se v različnih varietetah, so europeusi, africanusi, asiaticusi, americanusi in tudi ločijo več različnih podvrst. Čirihau očitno verjame, da je tisto, kar dela, edino trezno in umno življenje. Kar je možno, požreti, kar ni možno, skriti pred drugimi, in kar mu energije še ostane, pariti se in smrčati. Edina možnost bivanja je takoj vse pogoltniti in napasti samico, potem pra vreščati in se tepsti. O vodstvu ni govora. Nihče ne verjame drugemu niti besedice. Tako se uresniči popolna enakopravnost. Preživi samo tisti, ki je prav tako brez milosti, zloben, razbojniški, poniglav, lakomen, nasilen kot drugi. Nikoli se ne umivajo. …. Posebno priljubljena je navada, da drug drugega usekajo pri korenu krila. Ne more več leteti, zaostane za drugimi, ujame in raztrga ga tuje pleme. Z njim ostane včasih njegova samica, a le zato, da bi pobila in požrla samca. Potem spet poišče svoje. Čirihau je zelo zadovoljen z lastno treznostjo. Zdi se mu, da mu je uspelo življenje popolnoma poenostaviti do popolne realnosti. To je resničnost, drugo je samo ovinkarjenje. To je kvintesenca bivanja, brez vsega odvečnega sentimentalizma. To je tako imenovana bitka za obstoj, vsakdo misli le nase, se zavaruje, si pridobi toliko, kolikor zna, vseeno za kakšno ceno in po kakšni poti. To je pametno, trezno, modro praktično. Kdor govori kaj drugega, le rafinirano brani svoje interese in s kakšnim trikom želi isto. Čirihau to spregleda. Življenje je v temelju sebično. Red in vladavina bi bila dobra za to, da bi nekateri dobro živeli na račun drugih. To so odpravili. Pri njih ni mogoče lagati. Vsakdo tudi sicer ve o drugem, da hoče žreti, žreti in se pariti ter smrčati, vse drugo je popolnoam nezanimivo. »
    Bela Hamvas, Skrivni zapisnik, 4. februar 1962, prevod: Gabriela Gaal, Študentska založba, Ljubljana 2003.

    A upajmo in prizadevajmo si kot posamezniki, da se bo dejansko pojavila kritična masa, ki bo prerasla v »civilno družbo« in udejanjala etos, logos in patos ter po teoriji o učinku stote opice – 100th Monkey Effect – »okužila« še druge, tako da se bodo “nalezli etosa, logosa in patosa” tudi drugi »čirihaui«. Bodi.

%d bloggers like this: