^{* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Menedžerski poklic je z zadnjimi »tajkunskimi« aferami dobil v javnosti negativen prizvok. Menedžerji so dobili predznak sebičnežev, ki si bodisi izplačujejo (pre)visoke plače in nagrade bodisi so nagnjeni k temu, da »ukradejo« (privatizirajo) podjetje. S tega vidika se zastavlja zanimivo vprašanje ali so menedžerji res sebičneži in slabi državljani? Torej nekaj, kar nočete, da bi nekoč postal vaš otrok.

Ariel Rubinstein z univerze v Tel Avivu in New Yorku, sicer eden izmed vodilnih teoretikov s področja mikroekonomije in teorije iger, je leta 2006 objavil zanimivo razpravo – ali študij ekonomije iz študentov dela slabe državljane. Študij ekonomije lahko načeloma vpliva na način razmišljanja diplomantov in kasnejših menedžerjev, zmanjšuje njihovo sposobnost sodelovanja in jih dela bolj sebične. Če študij ekonomije res indoktrinira kasnejše ekonomiste in menedžerje v smeri večje sebičnosti, potem je verjetno nekaj narobe z načinom poučevanja ekonomije, sklepa Rubinstein. V ta namen je naredil eksperiment med petimi skupinami študentov telavivske univerze – študenti ekonomije, prava, matematike, filozofije ter MBA in skupino študentov ekonomije s hebrejske univerze. Rubinstein je študentom različnih smeri postavil enako problemsko nalogo: Predstavljajte si, da ste podpredsednik uprave nekega srednje velikega podjetja, ki ob administrativnem osebju zaposluje 196 nizko kvalificiranih delavcev. Podjetje je v preteklosti zelo uspešno poslovalo in izplačevalo nadpovprečne plače, vendar pa mu zaradi recesije trenutna situacija na trgu ni najbolj naklonjena, čeprav še vedno posluje z dobičkom. Na prihodnji seji uprave morate sprejeti odločitev glede potrebnih ukrepov. Finančni oddelek je pripravil analizo v obliki preglednice, ki kaže, kolikšna »prilagoditev« glede števila zaposlenih je potrebna, da bi podjetje spet lahko poslovalo z zajetnim dobičkom. Izračuni kažejo, da bi pri ohranitvi sedanjega števila poslovanje podjetja zašlo v rdeče številke. Z odpuščanjem različnega števila zaposlenih je mogoče spet dosegati dobiček, optimalno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih z vidika maksimizacije dobička je 96 (50 odstotkov). Kolikšno število zaposlenih bi vi odpustili?

Rubinstein je v ta namen študentom dal na voljo tabelo z izračuni glede višine dobička ob danem zmanjšanju števila zaposlenih. Pri tem so študenti prava in filozofije dobili na vpogled samo to tabelo, ostale štiri skupine študentov z boljšim predznanjem matematike pa so imeli na voljo bodisi tabelo bodisi matematično formulo, ki je z vstavljanjem različnega števila zaposlenih dala enake rezultate glede doseženega dobička kot tabela.

Odgovori študentov so – bolj kot ne – pričakovani. Med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo predložene preglednice, bi se skoraj polovica študentov ekonomije na obeh univerzah odločila za varianto, ki je najugodnejša z vidika maksimizacije dobička – za odpustitev polovice zaposlenih, med študenti programa MBA bi bilo takšnih 33 odstotkov, medtem ko bi se med študenti filozofije za to možnost odločilo le 13 odstotkov, med študenti matematike pa 16 odstotkov. Kar 36 odstotkov študentov filozofije bi se odločilo ignorirati problem dobička in bi se kljub izgubi odločilo, da ne bi odpustilo niti enega zaposlenega. Med ostalimi petimi skupinami študentov pa glede tega ni bilo večjih razlik in le majhen del bi se odločil za to možnost.

Na drugi strani pa je zanimivo, da med študenti, ki so odgovarjali s pomočjo matematične formule, praktično ni bilo razlik, saj bi se jih okrog tri četrtine v vseh skupinah odločila za varianto, ki maksimira dobiček (odpustitev polovice zaposlenih). Rubinstein je eksperiment ponovil še na vzorcu nekaj tisoč bralcev izraelske poslovne revije Globes in ugotovil, da bi bralci z ekonomsko izobrazbo odpustili okrog 20 odstotkov več zaposlenih kot bralci brez ekonomske izobrazbe. Ženske so se pokazale kot bolj sočutne od moških. Ponovitev eksperimenta na vzorcu elitnih doktorskih študentov ekonomije na Harvardu je dala podobne rezultate kot med izraelskimi študenti ekonomije – polovica študentov bi odpustila polovico zaposlenih, med tistimi z znanjem matematike pa bi se za to varianto odločilo tri četrtine študentov.

Kaj nam povedo ti rezultati? Intrepretacija rezultatov je precej odvisna od tega, kakšni so naši osebni pogledi na to, kaj naj bi menedžerji počeli. Če verjamemo, da so menedžerji moralno in pravno obvezani, da maksimirajo dobiček, potem smo seveda lahko zadovoljni s tem, kako uspešen je študij ekonomije. Kvečjemu nas lahko zmoti dejstvo, da tolikšen delež študentov ekonomije ignorira pravilo maksimizacije dobička. Na drugi strani pa lahko izhajamo iz prepričanja, da naloga menedžerja ni samo maksimiranje dobička, ampak da tudi skrbi za blaginjo svojih zaposlenih, še posebej v času recesije. Če se menedžer kljub težkim časom odloči za maksimizacijo dobička ne glede na usodo zaposlenih, se nam seveda njegovo dejanje v tem primeru lahko zdi etično problematično. Še posebej zanimivo je, da so študenti z znanjem matematike bistveno manj sočutni od študentov drugih smeri, tudi od študentov na MBA. Iz tega Rubinstein potegne sklep, da način študija MBA prek poslovnih primerov morda vodi do bolj uravnoteženih mnenj, medtem ko študij ekonomije prek matematičnih primerov morda preprečuje, da bi študentje lahko dobili bolj uravnotežen pogled v primeru konfiktnih situacij.

Problem Rubinsteinovega eksperimenta je v tem, da ne upošteva problema selekcije. Ker ne pozna osebnih značilnosti študentov preden so se odločili za študij, ne more iz dobljenih rezultatov verodostojno sklepati ali študij ekonomije indoktrinira študente v smeri manjše sočutnosti, ali pa se za študij ekonomije odločajo posamezniki, ki so že v osnovi manj sočutni. Za tovrstne sklepe je potrebno pogledati ostale raziskave. Medtem ko nekatere teoretične raziskave na podlagi zaporniške dileme (Frank in ostali, 1993, 1996) kažejo v smer manjšega socialnega čuta študentov ekonomije, pa druge raziskave na podlagi laboratorijskih eksperimentov med študenti (Carter in Iron, 1991, itd.) kažejo v smer samoselekcije – »ekonomisti se rodijo, ne naredijo«.

Najbolj celovit odgovor na to dilemo sta dala švicarska ekonomista Bruno Frey in Stephan Meier v dveh raziskavah (2003, 2004) na podlagi naravnega eksperimenta med 28,500 študenti züriške univerze, kjer sta primerjala obnašanje študentov ekonomije glede na ostale študijske smeri. Vsi študenti züriške univerze se ob začetku vsakega semestra ob plačilu obvezne šolnine lahko odločijo, da prostovoljno prispevajo po 7 oziroma 5 švicarskih frankov v dva socialna sklada – eden je namenjen za cenejše kredite manj premožnim študentom, drugi pa tujim študentom na univerzi. Ker je odločitev za prispevek v sklada prostovoljna, tako seveda odraža določen socialni čut študentov. Frey in Meier sta celotno populacijo študentov spremljala skozi pet semestrov, s čimer sta lahko spremljala tudi spremembe v njihovem obnašanju glede socialnega čuta. Po njuni prvi hipotezi, bi morali biti študenti ekonomije bolj sebični od ostalih študentov že ob vpisu v prvi semester študija. Če pa bi obveljala druga hipoteza, da jih je v smeri večje sebičnosti indoktriniral študij ekonomije v skladu z načeli ekonomske teorije, bi se moral delež študentov ekonomije, ki prispevajo v oba socialna sklada tekom njihovega študija zmanjšati bolj kot pri študentih na drugih smereh. Za bolj natančno razumevanje sta študente ekonomije razdelila na študente makro ekonomije in študente poslovnih ved. Njuni rezultati so zanimivi in za mnoge presenetljivi. Prvič, študenti ekonomije so že v osnovi (ob začetku študija) bolj sebični kot študenti ostalih smeri, pri čemer to ne velja za študente makro ekonomije, pač pa je to značilno izključno za študente poslovnih ved. Drugič, študenti ekonomije (vsi) so približno enako sebični kot študenti prava, vendar pa manj sebični kot študenti medicine in veterine. In tretjič, tekom študija ekonomisti (vsi) ne postanejo relativno bolj sebični glede na ostale študijske smeri. Torej študij ekonomije ne indoktrinira študentov k večji sebičnosti, pač pa je ta posledica samoselekcije že v osnovi bolj sebičnih posameznikov v študij poslovnih ved (ne pa makroekonomije).

Ali lahko na podlagi tega kaj povemo o socialnem čutu slovenskih menedžerjev? Če vzamemo kot referenco zadnja dva najbolj razvpita primera – Igorja Bavčarja in Boška Šrota – bi težko našli povezavo med njunim neetičnim načinom privatizacije njunih podjetij ter njunim izobrazbenim profilom. Ker noben izmed njiju ni ekonomist (Bavčar je politolog, Šrot pa pravnik), ju torej k njunim etično problematičnim dejanjem ni mogel spodbosti študij ekonomije. Pač pa gre za očitno samoselekcijo oziroma za njune značajske poteze. Če lahko nekdo kot notranji minister brez trohice obžalovanja »izbriše« 18,000 ljudi iz registra državljanov (in jim s tem poleg osnovnih državljanskih pravic vzame tudi materialne pogoje za eksistenco – pravico do dela in do socialnega varstva in zdravstvene oskrbe), potem ima kot menedžer verjetno precej manj etičnih pomislekov, če iz lastništva podjetja »iztisne« nekaj tisoč malih delničarjev. Če lahko nekdo z nedovoljenimi delniškimi parkirišči »nategne« Belgijce in našo pravno državo, potem ima kot menedžer verjetno tudi manj etičnih pomislekov, če kasneje »nategne« tudi vse zaposlene v svojem podjetju in tisoče malih delničarjev in jim s podobnimi neetičnimi poslovnimi praksami pred nosom divje privatizira celo podjetje.

Na drugi strani imamo primere, ko je bil vstop menedžerjev v lastništvo podjetja izveden bistveno bolj etično, denimo primer Gorenja ali Kolektorja. Imamo primere, ko nekateri vrhunski menedžerji odločno javno zavračajo tovrstne neetične prakse, denimo Bruno Korelič ali Jože Colarič iz Krke – njegov govor ob lanski podelitvi nagrade za menedžerja leta Binetu Kordežu je jasno pokazal, kaj si misli o Kordeževem menedžerskem prevzemu. Na podlagi povedanega bi težko splošno trdili, da so slovenski menedžerji slabi državljani ali da nimajo odgovornega odnosa do okolja. Pomembne so njihove osebnostne značilnosti. Hkrati pa je njihovo obnašanje odločilno odvisno tako od splošnih družbenih norm kot od stopnje permisivnosti regulatornih organov oziroma stopnje uveljavljanja pravne države. Toda treba je vedeti, da se prvo (družbene norme in poslovne prakse) oblikujejo na podlagi drugega (sankcijski mehanizem). Če bi Šrotu stopili na prste že ko je prvič uporabil nedovoljena delniška parkirišča proti belgijskemu Interbrewu, danes ne bi imeli njegovega monopola v industriji pijač, vertikalne integracije med industrijo pijač in trgovino ter dominantnega položaja na trgu dnevnih časopisov. Verjetno tudi ne njegovega prevzema Pivovarne Laško. In kar je bilo dovoljeno Šrotu, so si Bavčar in drugi kasneje sami vzeli.

Če pogledaš stran, ko tvoj otrok prvič ukrade liziko v trgovini, se nimaš pravice čuditi, če kot mladenič pristane med kriminalci in če te njegova banda kdaj okrade. Tako preprosto je to.