Opravičilo in kesanje za narejene napake je običajno predpogoj za nov začetek. Ko bosta kaj takega zmogli generaciji, ki sta kakorkoli čustveno vpleteni v dogajanja okrog 2. svetovne vojne, bomo dobili narodno spravo, manj politične polarizacije in več fokusa na probleme razvoja, blaginje in solidarnosti. Ko bodo tega sposobni liderji sedanje opozicije, bodo pridobili zaupanje širše javnosti.
No, kaj se zgodi, kadar politiki takšnih načelnih potez ne zmorejo, opisuje Katrina Vanden Heuvel v The Nation na primeru Hillary Clinton:
“…Clinton made the mistake of running a top-down campaign in a rules-changing year, and acceding to a sexism within her campaign that advised her not to apologize for her disastrous vote supporting Bush’s war resolution. Yes, she was in charge. She could have rejected the guys’ advice. But Clinton appears to have bought into the idea that a Commander-in-Chief has to play by “men’s rules”–and be tougher than the toughest. If she’d been smart and right, not strong and wrong, how in her right mind would she not have said, I made a mistake when I accepted the word of a man who, it is now widely accepted (except in FoxLand), lied us into a war that has gravely undermined the US’s security? John Edwards managed to issue an apology–and he was dueling with a media that had pegged him as “the Breck Girl.” Could it be that macho boys like Mark Penn and Bill Clinton counseled Hillary that if she issued honest regret she wouldn’t be macho enough to be treated as a serious Commander-in-Chief?
If Clinton had listened to alternative voices –if there’d be some “woman- commen-sense” over in her campaign–they might have suggested that she reframe what a commander-in-chief for the 21st century means. That what’s needed to deal with the challenges of this world is not more militarism amd macho swagger, but a commitment to smart, principled use of non-military tools. After all, how does military might address genocidal conflicts? Or the worst pandemic in world history (AIDS)? Or staggering and destabilizing global ineqality? Or, for that matter, the spread of weapons of mass destruction?”
Če bi bi Hillary zmogla opravičilo zaradi podpore iraški vojni, bi bila v očeh javnosti bolj kredibilna kandidatka za bodočega predsednika. Tako pa se ameriška nacija očitno bolj nagiba k podpori bolj “čistemu” Barracku Obami. Etičnost in načelnost štejeta. Pa čeprav se zdi, da le takrat, ko se nekdo poteguje za nek položaj, ko ga zasede, pa počne marsikaj drugega.
DAMIJAN blog 
Strinjam se povsem s prvim odstavkom Jožetovega razmišljanja; malo pa dvomim, da je navedeni primer povsem ustrezen.
Kesanje ali obžalovanje storjenih dejanj posameznikov, sicer storjenih v izjemnih in ekstremnih okoliščinah, je prvi pogoj za zdravo življenje in bivanje naroda. Narod je sicer nek abstrakten pojem, katerega nastanek različni misleci razlagajo različno, a nastanek ostaja še vedno skrivnosten. Še najbližja razlaga je zame tista, ki pravi, da narod ne nastane – par hasard – slučajno, ampak da je za nastanek naroda potreben skupen in poseben ter enkraten logos – mera, ki se manifestira v govoru, govorici – jeziku, ki definira specifičen simbolen svet lasten samo temu narodu; če tega logosa ne bi bilo, ne bi bilo tega naroda. Zato je poleg kesanja potrebno spominjanje, spomin skozi in na izročilo, ki je še posebej zapisano v govorici. Zakaj tako pozabljamo, zakaj je prisotna splošna anamneza? Ker nekateri se ne smejo spominjati, nekateri pa se nočejo; zato naslednje generacije lebdijo v vakuumu oziroma prenašajo “grehe” svojih prednikov; posledica je splošna amnezija namesto anamneze in zato splošna brezbrižnost ali pa pretirano poveličevanje. Zavedati se moramo, da je narod utrpel dvojno izdajo: tako neposredno s takoimenovano kolaboracijo in posredno z zastavitvijo načrtovanega zlitja v proletarsko internacionalo ter s tako močno nslonitvijo na in celo s predvideno “integracijo” v Sovjetsko zvezo, saj je bila nekaj časa po vojni v zraku parola in apel: Slovenija, Sovjetska republika. Obe strani pa sta bili le nemočno orodje svetovnih zlih in iztirjenih sil in moči. Menim, da je poleg kesanja in obžalovanja potrebno še naslednje, zlasti za generacije otrok, vnukov in pravnukov: razumeti in odpustiti ter prisluhniti starim in se spominjati. Zmagovalci so zmagovalci: in hvala jim. Ali zmorejo izreči besede velikega vojskovodje Wellingtona, ki je po bitki pri Waterlooju dejal: “Še bolj žalostna od izgubljene bitke je dobljena bitka”, ko se je ozrl na polje pokošenih fantov in mož, padlih v bitki tako na eni kot na drugi strani. In Napoleonove sprva osvobajajoče nato pa imperialne sanje in pohodi so se razblinili v nič; za njim pa je ostala nepregledna množica mrtvih fantov in mož ter razdejanje, kar se je nadaljevalo skozi 1. in 2. svetovno vojno in ponekod še kar traja. Ali kdo ve, zakaj je nastal fenomen “Napoleon”?
Všeč mi jeVšeč mi je
imam občutek, da je vprašanje na koncu (fenomen Napoleon) zgolj retorično in, da bomo odgovora deležni.
iz izkušenj je dober začetek pogled naprej. to vsi sicer govorimo, pa ga nobeden ne zmore. da ne bo pomote, da smo to že poskusili – nismo. probajmo enkrat pogledati naprej in se mrtvim (vsem) enako poklonimo. vsem umrlim – brez ideoloških priponk, te pa bodo ostale v politiki in pri kolektivu večno (in orožje v rokah spretnih manipulatorjev množic)
Všeč mi jeVšeč mi je