Civilna družba kot alternativa

Letos mineva 20 let od zadeve JBTZ. Zadeva JBTZ je pomenila kulminacijo vrenja v civilni družbi, ki je skozi osemdeseta leta vedno bolj vztrajno zahtevala demokratične spremembe. Tedanja nedemokratična oblast na kritične zapise o odklonih, napakah, zlorabah in malverzacijah oblastnikov ter zahtevah civilne družbe po demokratičnih spremembah sistema ni bila sposobna odgovoriti drugače kot represivno. Pa čeprav se je v določeni točki poskušala kvazi demokratično samo-disciplinirati in omejiti pred lastnimi represivnimi ekscesi zaradi t.i. verbalnih deliktov (beri: kritičnih prispevkov v medijih) s strategijo »S knjigo nad knjigo«.

Toda ni šlo. Oblast ni našla verodostojnih pojasnil glede svojih zlorab oblasti in protiargumentov, zakaj ne dopušča demokratičnega diskurza. In ko je partijskim ideologom pošlo sape in je oblast presenetil nov kritičen prispevek, je vedno znova v paniki odreagirala z zaplembo dotičnega časopisa. Represivno. Toda bilo je prepozno, oblast je že preveč sprostila nekdanjo vsesplošno represijo. In duh demokratizacije je že ušel iz steklenice, demokratično vrenje v civilni družbi je postalo premočno. S tovrstnimi represivnimi akcijami je oblast samo še bolj izgubljala svojo pozicijo avtoritete. Bolj ko je postajala represivna, manj avtoritete ji je javnost priznavala. Dokler ni delu nedemokratične oblasti – vojski – »počil film« in ni odreagirala z nesorazmerno močno represivno reakcijo – z aretacijo in vojaškim procesom proti JBTZ. In s tem naredila konec tako sebi kot svoji civilni oblasti. Kajti civilna družba je uspela v tem času z virusom odpora proti nedemokratičnim metodam oblasti okužiti širše množice. Proti uporu širokih množic pa nobena oblast ne more zmagati. Vseh ne more zapreti ali utišati. Ko pridejo na ulice razjarjene široke ljudske množice, je samo še vprašanje časa, kdaj se jim oblast ukloni.

Toda meni je mnogo bolj kot mitiziranje zgodovinske vloge zadeve JBTZ (in zgodovinskih zaslug njenih akterjev, ki so jih tako ali drugače do sedaj že uspešno unovčili) pomemben njen pedagoški pomen. Njen zgodovinski, izkustveni poduk za sedanji čas. Osemdeseta leta pomenijo na eni strani katastrofalen ekonomski in nedemokratičen politični sistem ter brezštevilne zasebne uzurpacije in privatizacije koristi tega sistema s strani politične elite. Na drugi strani pa pomenijo bedo večinskega dela prebivalstva, ki ji oblast ni mogla zagotoviti niti najnujnejših življenjskih dobrin (boni za bencin, redukcije elektrike, pomanjkanje pralnega praška, olja, galopirajoča inflacija itd.), kaj šele primerljivega življenjskega standarda s sosednjimi državami (švercanje kavbojk in kave iz Italije in Avstrije itd.). Na eni strani degenerirana nedemokratična oblast, na drugi vse bolj revne množice, ki ji oblast skozi obstoječi politično-ekonomski sistem ni sposobna zagotoviti niti ustreznega življenjskega standarda, kaj šele ustreznih razvojnih perspektiv. Na tretji strani, in to je ključno za nadaljnji razvoj dogodkov, pa je porajajoča kritična civilna alternativa. Ki jo je skozi šestdeseta in sedemdeseta leta bilo mogoče utišati – ekonomsko, z zapiranjem ali izgonom – vse dokler ni prerasla v širšo civilnodružbeno gibanje v osemdesetih letih. Civilna družba je s svojo kritiko sistema in zlorab oblastnikov ter predlogi sprememb prinesla novo razvojno alternativo. Ki je oblast niti znotraj sistema, niti s spremembami sistema (od Milke Planinc, Branka Mikulića do Anteja Markovića) ni bila sposobna dati.

Morda je pretenciozno, toda dvajset let kasneje je v Sloveniji – v načeloma demokratični družbi z načeloma tržnim gospodarstvom – mogoče najti mnoge paralele s politično-ekonomskim stanjem iz osemdesetih let. Na eni strani je oblast (prejšnje in sedanja) tako pohabila institucionalni sistem, da ne zna niti preventivno niti kurativno reagirati na anomalije tržnega gospodarstva (ki – kot nas uči njegova evolucija – lahko dobro deluje le ob hkratni dobri regulaciji) ali zlorabe samih oblastnikov. Problem je, da so bile mnoge institucije ustvarjene z mehanskim prevzemanjem pravnega reda EU, ne da bi točno vedeli, kaj z njimi početi. Bile so rojene »z defektom«, s »sistemsko napako«, in zaradi te prirojene pohabljenosti ne zmorejo niti preventivno niti kurativno učinkovito delovati. Zato uspevajo – znotraj oblasti ali povezani z njo ali pa v zavetju njenega pohabljenega institucionalnega sistema – posamezniki in skupine, ki z nečednimi in neetičnimi poslovnimi praksami (od javnih naročil, privatizacij javnih ustanov do lastniških koncentracij) počasi erodirajo politično-ekonomski ustroj in ga privatizirajo. Na drugi strani so množice, pa naj ne bom patetičen, ki samo nemočno gledajo, kako nekateri posamezniki z brezskrupuloznim kršenjem zakonov in zasmehovanjem institucionalnega okvira nelegitimno in nelegalno bogatijo preko vseh meja, medtem ko njim zaradi visoke inflacije in zategovanjem pasu – zaradi zagotavljanja makroekonomske stabilnosti! – vse bolj pada realni življenjski standard. In se sprašujejo, ali se vse to resnično dogaja, ali pa le gledajo slab film.

In problem širše javnosti z avtoritetami je podoben kot v osemdesetih. Avtoritet preprosto ni. Vse družbene avtoritete (voditelji strank, državni voditelji, novinarski ceh, leva in desna intelektualna elita ter Cerkev kot samozvana vrhovna etična inštitucija) so s svojo kohabitacijo in kolaboracijo bodisi s korumpiranimi pripadniki oblasti bodisi z inkriminiranimi poslovneži izgubile svojo moralno digniteto in avtoriteto.

Problem pomanjkanja avtoritet pa ni tako trivialen, kot se morda zdi na prvi pogled. Še najmanjši problem predstavlja možnost pasivizacije javnosti in njenega abstiniranja volitev. Bistveno hujši problem je, da erozija družbenih norm in etičnih standardov med politično, intelektualno in poslovno elito potegne s seboj širšo družbeno erozijo etičnih norm in standardov. Naj navedem primer podjetja, ki so ga breskrupulozno privatizirali menedžerji, in tej praksi sledijo tudi njegovi zaposleni – češ, če lahko direktor ukrade celo podjetje, lahko tudi jaz vzamem kak vijak. Bomo mar jutri vsi po malem kradli in lagali ter izigravali obstoječ sistem? Najhuje pa je, da je to šele začetek in da taka erozija družbenih norm in etičnih standardov običajno kulminira v vzponu populističnih voditeljev, ki znajo negativne sentimente prebivalstva do oblasti in družbenih inštitucij izkoristiti za izjemno nevarne družbene podvige. Samo spomnite se relativno nedolžne sesksualne afere Billa Clintona s svojo pripravnico v Beli hiši, ki je za seboj potegnila populistično kampanjo radikalnega krila republikanske stranke in vzpon Busha mlajšega (namesto mirne politične kontinuitete z umirjenim Alom Goreom) ter njegovi katastrofalni »sveti vojni« in astronomsko povišanje cen nafte.

Zato ostane samo še civilna družba, da vztrajno zahteva neke nove, višje etične norme in standarde, na podlagi katerih bo oblast morala ustrezno popraviti institucionalni sistem, da bo v bodoče po eni strani ex ante manj permisiven do tovrstnih anomalij tržnega gospodarstva in da bo po drugi strani ex post bolj učinkovito te anomalije sankcioniral.

Od demokracije in evropske integracije smo vsi nekako pričakovali samodejno spoštovanje demokratičnih načel, pravno državo in delujoč institucionalni okvir. Ob tem pa pozabili na lasten angažma, na moralno držo in kritično refleksijo. Samoupravljanje vendarle ni tako dolgo »delovalo« le zaradi represije, ampak zaradi spretno ustvarjene iluzije, da je »razrešilo« problem socialističnega etatizma in je zato lahko tudi opustilo najhujšo represijo. Angažma civilne družbe je to iluzijo, ki sta jo načela ekonomsko nazadovanje in recidivi represije, razbil na koščke. Toda danes smo spet v situaciji, ko inflacija in nemeritorno bogatenje peščice načenjata iluzijo demokracije in socialne kohezije, civilna družba pa mora, paradoksalno, zahtevati »red in mir«, se pravi pravno državo – naj država vendar opravlja vlogo »nočnega čuvaja«!

Če v civilni družbi ne bomo dovolj argumentirano pojasnili oblastnega klientelizma in neetičnosti sedanjih klientelističnih in privatizacijskih praks, če ne bomo dovolj glasno zahtevali ustreznih sankcij teh nečednih praks ter zahtevali ustreznih korekcij institucionalnega sistema, obojega tudi ne bomo doživeli. Samo dovolj močan družbeni pritisk lahko oblastnike prisili k doslednejšemu spoštovanju obstoječega pravnega reda in njegovim potrebnim korekcijam. In samo naše dosledno popisovanje oblastnega klientelizma in nečednih poslovnih praks, dosledno imenovanje kršiteljev z imenom in priimkom ter njihovih povezav in naše javno zgražanje nad njimi (kot »strategija mrščenja« Stetsona Kennedyja), lahko dosedanje kršitelje dovolj javno izobči, da bo nauk za vse potencialne kršitelje dovolj jasno preventiven. Le tako se bodo moralne norme in etični standardi dvignili.

Informacija je moč. Spomnite se, da je od vseh metod boja proti nestrpnosti, ki jih je Stetson Kennedy kdaj uporabil, bila najbolj učinkovita metoda razgaljanja notranjih informacij in povezav Klu Klux Klana. Kot sem napisal že decembra lani: »Proti na prvi pogled nepremagljivim nasprotnikom in zarotniškim tolpam se je mogoče najbolj učinkovito boriti z razgaljanjem njihovih početij. Njihova moč mitskih razsežnosti se generira iz pomanjkljivih informacij o njihovem notranjem ustroju in načinih delovanja. Razgalitev metod njihovega delovanja, mreže kapitalskih in političnih povezav, mreže »kaselc« podjetij, podkupljenih in kupljenih strokovnjakov in naročenih navijaških člankov in oddaj, osebnih značilnosti in zasebnih razmerij njihovo moč mitskih razsežnosti kot vsemogočne kapitalsko-politične združbe, ki vodi državo, postavlja in odstavlja menedžerje, urednike in novinarje, spet demitizira in demistificira. Zreducira jih natanko na to, za kar v resnici gre. Gre za povsem običajne, majhne, pritlehne spletke med peščico izjemno prebrisanih, hkrati brutalno brezobzirnih in vulgarno pohlepnih pripadnikov neke skupine. Skupine, ki želi nemeritorno, vulgarno in na hitro obogateti na račun družbe

Razgaljenje lastništva »kaselc« podjetij Boška Šrota v Dnevniku in Igorja Bavčarja v Financah je natanko tak korak v pravi smeri. Toda novinarskim razkritjem mora slediti tudi kritična in angažirana intelektualna srenja. Šele to naredi angažirano civilno družbo.

Razvojni premislek štev. 2: Univerzalni temeljni dohodek ali negativni davek?

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

V Sloveniji je razmislek glede bodoče ureditve socialne države nujen, pa ne zaradi morebitnega zmanjševanja socialne države, pač pa zaradi poenostavitve in racionalizacije sistema socialnih transferjev ter njihove večje učinkovitosti glede doseganja ciljev socialne politike. Le-ta pa mora stremeti k zagotavljanju minimalnih pogojev za eksistenco in razvoj vsakega posameznika v tej družbi ne glede na njegov status ter k zagotavljanju socialne pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo.

Slovenija je lani za različne transfere posameznikom in gospodinjstvom namenila 961 milijonov evrov. Če odštejemo transfere nezaposlenim in transfere vojnim invalidom in žrtvam vojnega nasilja ter prištejemo državne pokojnine je za različne socialne transfere namenila 822 mio evrov. Največ denarja je bilo namenjeno za družinske prejemke in starševska nadomestila (489 mio evrov oz. 59.5%), sledijo transferi za zagotavljanje socialne varnosti (144 mio evrov oz. 17.5%), štipendije (96 mio evrov oz. 11.7%), drugi transferi (60 mio evrov oz. 7.3%) ter državne pokojnine (33 mio evrov oz. 4.1%). Povprečno na letni ravni to pomeni 411 evrov na prebivalca, na mesečni ravni pa 34 evrov na prebivalca.

K tem tekočim transferom iz proračuna pa je potrebno prišteti še implicitne transfere, torej prihodke, ki se jim je država potencialno odpovedala na račun zagotavljanja splošne blaginje in ciljev socialne politike (splošna olajšava in olajšava za vzdrževane družinske člane pri dohodnini), v skupni višini okrog 1 milijarde evrov (ne gre za dejanske zneske, ampak za seštevek potencialnih prihodkov, ki bi jih država z dohodnino lahko pobrala, če ne bi omogočala obeh olajšav in če bi vsi zavezanci te olajšave lahko v celoti izkoristili). Skupaj s tekočimi transferi iz proračuna je torej država v namene ciljev socialne politike neposredno ali posredno namenila približno 1.8 milijarde evra, kar pomeni približno 76 evrov povprečno na mesec na prebivalca.

V Sloveniji imamo dokaj kompleksen in nepregleden sistem socialnih transferjev, katerega osnovni problemi so predvsem kopičenje socialnih pravic, sistem povezanih pravic in pomanjkljive stimulacije za delo, ki pa hkrati ne zagotavljajo zmanjšanja pasti revščine ter brezposelnosti v zadovoljivi meri. Namen reforme socialnih transferjev v proslulem vladnem okviru ekonomskih in socialnih reform za povečanje blaginje je bila poenostavitev sistema ter odprava navedenih pomanjkljivosti. Kot vemo, je na strani politike kmalu zmanjkalo posluha za spremembe v tej smeri kljub izdelanim analizam in predlogom, ki bi bistveno poenostavili sistem, hkrati pa bi odpravili kopičenje transferjev, povezane pravice, izboljšali stimulacije za delo ter zmanjšali verjetnost revščine.

Nova vlada bo temu področju morala bolj prisluhniti, saj je modernizacija sistema socialnih transferjev in njegova večja učinkovitost v smislu preprečevanja kopičenja transferov na eni ter zmanjševanja socialne stiske na drugi strani nujna. Možni sta dve smeri reforme. Prva je lahko radikalna reforma v smeri uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), druga pa uvedba neke enotne lestvice (na ravni družine kot enote) za uveljavljanje različnih socialnih transferov.

Koncept UTD predvideva, da država vsakemu odraslemu posamezniku v rednih mesečnih zneskih izplačuje enak temeljni dohodek, ki naj bi pokrival osnovne življenjske stroške. Koncept UTD je podoben Friedmanovem konceptu negativnega davka, ki predvideva, da država od osnove za dohodnino posameznega gospodinjstva odšteje vsoto potrebnih temeljnih dohodkov njegovih članov. Če je razlika pozitivna, mora gospodinjstvo plačati dohodnino, kadar je pa negativna, pa je gospodinjstvo upravičeno do povračila (negativnega davka) od države. Načeloma imata lahko tako UTD kot negativni davek enake prerazdelitvene učinke na dohodek gospodinjstev, vendar je z administrativnega vidika izvedba negativnega davka nekoliko cenejša, ker odpadejo stroški s preračunavanjem in povračili. Zagovorniki UTD pa kljub temu navajajo tri osnovne prednosti UTD pred negativnim davkom. Prva prednost je, da so za zaščito pred revščino potrebna vnaprejšnja redna mesečna plačila, kar UTD omogoča, ne pa negativni davek. Druga prednost UTD je, da negativni davek temelji na konceptu gospodinjstva in predvideva, UTD pa na konceptu posameznika, kar naj bi omogočalo bolj pravično porazdelitev dohodka tudi znotraj gospodinjstev. Tretja prednost UTD pa se nanaša na večjo učinkovitost UTD glede boja proti pasti revščine. Stimulacija za posameznika, da si poišče formalno zaposlitev namreč ni odvisna samo od razlike v dohodku, ki ga lahko dobi ob zaposlitvi glede na kumulativo dohodkov (transferov in dela na črno), če ostane brezposeln, ampak tudi od negotovosti. V primeru, da se formalno zaposli, pride do prekinitve določenih transferov iz naslova nadomestil za brezposelnost ter drugih socialnih upravičenj. Tveganje administrativnih zaostankov ter omejeno vedenje o socialnih pravicah, ki mu v primeru zaposlitve še ostanejo na voljo, lahko posameznika odvrnejo od iskanja zaposlitve, saj je gotovost prejemkov iz skupka transferov nezaposlenim in ostalih družinskih prejemkov in transferov za zagotavljanje socialne varnosti bistveno večja. Rednost dohodkov v primeru UTD tako posameznikom zagotavlja večjo socialno varnost in hkrati bolje rešuje problem pasti revščine.

Kakorkoli koncept UTD utegne mnogim zveneti kot utopija, je treba reči, da so se z njegovo uvedbo teoretično ukvarjali mnogi Nobelovci s področja ekonomije, denimo Tobin in Friedman ter da je Tobinov koncept UTD leta 1972 v svoji predsedniški kampanji v ZDA predlagal McGovern. Še več, UTD je denimo leta 1999 uvedla Alaska (v višini 1,680 dolarjev na letni oziroma 140 dolarjev na mesečni ravni). O njem razmišljajo številne socialne evropske države, obstajajo specializirane znanstvene ekonomske revije s tega področja (denimo Basic Income Studies) in da obstaja veliko število globalnih gibanj za uvedbo UTD. Najbolj znano gibanje je denimo BIEN (Basic Income Earth Network), med najbolj znanimi protagonisti pa je belgijski sociolog Philippe Van Parijs.

Največji težavi za uvedbo UTD sta potrebno povečanje socialnih izdatkov države in potencialno zmanjšanje spodbud za iskanje zaposlitve v primeru zagotovljenih rednih, čeprav nizkih, dohodkov. Uveljavitev UTD je tako v veliki meri primerna predvsem za visoko razvite (bogate) družbe, ki imajo hkrati dobro razvito delovno etiko ter visoke družbene standarde glede osebne uresničitve posameznikov.

V Sloveniji so strokovnjaki s področja socialnih vprašanj nekoliko skeptični do uvedbe UTD. Njihovi argumenti so predvsem v tem, da neki zametki UTD v Sloveniji že obstajajo s tem ko imamo na eni strani omogočene splošno olajšavo in olajšavo za vzdrževane člane, po drugi pa sistem otroških dodatkov in socialnih pomoči (denarni dodatek in denarna pomoč). Po njihovem mnenju bi uvedba UTD preveč povečala socialne izdatke države, po drugi strani pa bi to lahko zmanjšalo motivacijo za iskanje zaposlitve. Zato se bolj nagibajo k uvedbi neke vrste negativnega davka. Skupina avtorjev je v ta namen za vlado pripravila analize in predloge glede poenostavitve sistema transferjev ter za uvedbo enotne lestvice in enotne vstopne točke za uveljavljanje vseh socialnih transferjev. S tem konceptom bi lahko zajeli najmanj naslednje transferje: državno pokojnino, otroški dodatek, republiško štipendijo, denarno socialno pomoč, subvencijo za znižano plačilo za programe vrtca, subvencijo prevozov za dijake in študente, subvencijo šolske prehrane učence in dijakov, subvencijo za pomoč in postrežbo ter subvencijo za najemnino. Prednost predloga enotne lestvice je v tem, da bi vse različne lestvice, na podlagi katerih se določa upravičenost do posameznega transferja, nadomestili z eno samo. Tako bi za posamezno gospodinjstvo sočasno preverjali upravičenost do vseh socialnih transferjev. Transferji bi tako pokrivali zgolj razliko med začetnim dohodkom gospodinjstva in administrativno določenimi stroški, ki so odvisni od posameznega socio-ekonomskega statusa. Gre torej za predlog, ki je dokaj podoben Friedmanovemu konceptu negativnega davka. Prednost tega predloga je v tem, da je »linearen« in da odpravlja pomanjkljivosti, ki jih povzročajo »diskretne« lestvice, ki so osnova za dodeljevanje obstoječih transferjev.

Ne glede na razlike v pogledih med strokovnjaki in med političnimi strankami, bo potreben trezen družbeni razmislek o poenostavitvi in racionalizaciji sistema socialnih transferjev nekje v razponu med UTD in predlagano slovensko varianto negativnega davka.

Bavčar in Šrot kot izziv za Kučana in Cerkev

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Razkritja nečednih insiderskih menedžerskih prevzemov prek kaselc podjetij v tem tednu v Istrabenzu in Pivovarni Laško so za marsikoga šokantna in celo osebno boleča, toda ne glede na »presenečenje« dejansko postavljajo zgolj logično piko na i slovenske tranzicije. Marsikdo – ne samo med preprostimi ljudmi ampak celo med ustvarjalci sistema – je živel v veliki osebni utvari, ko je iskreno verjel, da bo Slovenija sposobna drugačne, manj »rusko-tajkunske« in »bolj pravične« preobrazbe.

Toda kljub svojstvenemu slovenskemu dobrih 15 let trajajočemu eksperimentu kontroliranega podržavljanja nekdanje družbene lastnine z delno notranjo privatizacijo, da bi bila preobrazba tako bolj postopna in bolj »pravična«, se je zgodba končala precej podobno kot v vseh ostalih državah. Končala se je s koncentracijo lastništva v rokah nekaj posameznikov ali družin. Toda ne glede na to ali so le-ti do tega materialnega bogastva prišli bodisi prek političnih zvez bodisi zaradi lastne iznajdljivosti, je obojim skupna predvsem popolna, »ruska« brezskrupuloznost pri izogibanju in kršenju zakonskih določil, zlorabi notranjih informacij ter absolutna odsotnost vseh moralnih zadržkov in etičnih norm.

Boško Šrot in Igor Bavčar nista edina, sta pa največja primera tovrstnih nečednih menedžerskih prevzemov. Boško Šrot ni prvi, je pa definitivno menedžer z najbolj perfektno dodelanim modelom menedžerskega prevzema brez lastnega kapitala. Boško Šrot je moral pri tem narediti dolgo pot, sestavljeno iz mnogih korakov. V prvem koraku se je moral prebiti od občinskega uradnika do finančnega direktorja Pivovarne Laško. V drugem koraku je v letih 2001-2003 moral najprej postaviti na noge strategijo nacionalnega interesa in jo s pomočjo novinarjev ter nekdanjega predsednika Milana Kučana (Forum 21) zakuhati do nacionalne histerije, v senci katere je lahko izpeljal prevzem Pivovarne Union ter skoraj popolno integracijo industrije pijač. V tretjem koraku je v letu 2002 v nekaj potezah najprej ob pomoči NLB in NKBM lastniško obvladal nekdanji KBM-ov Infond Holding ter nato prek slednjega s pomočjo Soda, Kada in NLB obvladal Pivovarno Laško. V četrtem koraku je Šrot od države dobil kontrolo nad časopisoma Delo in Večer, s katerima je le še utrjeval strategijo »nacionalnega interesa« in poliral podobo Laškega v javnosti. V petem koraku je v letu 2004 Šrot z razvpito navidezno prepustitvijo interesa nad Delom kabinetu predsednika vlade prišel do lastništva v Mercatorju, največjem prodajalcu njegovih pijač. V šestem koraku je v letih 2005-2008 pripravil mehanizem za tihi menedžerski prevzem Laškega prek družb Center naložbe in Kolonel. V sedmem koraku je v letu 2007 ocenil, da ne potrebuje več asistiranja kabineta predsednika vlade in mu je preprosto spet odtegnil Delo, hkrati pa dobil še Mag. Za vsak primer je inštaliral še svojega brata Bojana za predsednika vladne stranke SLS. V osmem koraku je v letu 2008 prek formalnega prevzemnega postopka podjetje Center naložbe prevzelo Infond Holding, nato pa pristalo v naročju kaselc podjetja Kolonel. V zadnjem koraku ta teden je lastništvo Kolonela »dobilo brke in brado«, saj se je pokazalo, da je že dve leti v lasti podjetja zakoncev Šrot Atka Prima d.o.o. Šrot je tako iz nič z oblikovanjem kompleksnega in dobro naoljenega mehanizma ustvaril nacionalnega monstruma, ki obvladuje industrijo pijač, trgovino, glavnino tiskanih medijev ter vladno politično stranko. Genialno, ni kaj.

Za razliko od Šrota je bila tajkunska pot Igorja Bavčarja bistveno lažja, saj je bil zaradi političnih povezav – po ruskem vzoru – že v začetku nastavljen na samo čelo Istrabenza, kasneje pa je v senci rabot Laškega samo tiho koncentriral lastništvo Istrabenza ter dobiček iz prodaj Banke Koper Italijanom ter polovice bencinskih črpalk podjetja Istrabenz-OMV Avstrijcem investiral v Kolinsko in nakup nekaj hotelov. S podobnimi izigravanji zakonov – delniškimi parkirišči, povezanimi osebami – je koncentriral lastništvo Istrabenza in ga spravil pod nadzor nizozemskega kaselc podjetja FB Investicije. Ki je ta teden prav tako dobilo »brke in brado« v obliki Bavčarjevega lastništva.

Sedanji šokantni trenutek resnice, ki kaže, kako so glavni protagonisti »nacionalnega interesa« brezobzirno izigravali in kršili zakone ter grobo manipulirali celotno slovensko javnost, zahteva ustrezen odziv. Tako institucionalni v okviru veljavne zakonodaje kot v obliki moralne refleksije vrhovnih avtoritet v družbi. Glede prvega je nujno strogo sankcioniranje kršiteljev ter nato izvesti ustrezne popravke v institucionalne sistemu, da bo onemogočal podobne kršitve v prihodnosti.

Glede drugega pa je nujna moralna refleksija, ki bo podobne primere nečednih poslov ustrezno moralno sankcionirala in tako postavila določene višja etične standarde. Toda v tem kontekstu se zastavlja vprašanje, katera izmed moralnih veličin v naši družbi je sposobna tolikšne (samo)refleksije in ali se je pripravljena javno izpostaviti za neke drugačne moralne norme in etične standarde, kot so se uveljavili v zadnjih letih tranzicije? In še pomembneje, ali sploh (še) premoremo takšne moralne avtoritete? Po smrti Janeza Drnovška, ki je se je v letih 2001-2002 močno distanciral od tedanje kampanje o »nacionalnem interesu« in se zavzel za Slovenijo kot kapitalsko odprto gospodarstvo in vrednostno liberalno družbo ter nato v letih 2002-2007 ponujal neko svojo vizijo odprtega in pravičnega gospodarskega razvoja, se zdi, da tovrstne moralne avtoritete trenutno ne premoremo. Stranke sedanje vladne koalicije so bile po eni strani močni protagonisti »nacionalnega interesa« (SLS, DESUS), po drugi strani pa so močno vpletene v pospešitev sedanjega razbohotenja nelegitimnih praks izmenjav kapitalskih deležev v od države nadzorovanih podjetjih (predvsem SDS). Nič drugače ni med opozicijskimi strankami, ki so vse po vrsti zagovarjale »nacionalni interes« in se tudi danes zanj zavzemajo. Poleg tega pa opozicijske stranke ne premorejo verodostojnih moralnih avtoritet. Kako naj predsednik Zares Gregor Golobič zavzame kritično stališče do sedanjega popolnega razkroja etičnih standardov in poslovnih praks, če je pa skoraj desetletje dolgo vodil »kadrovsko politiko« v slovenskem gospodarstvu, danes je pa odvisen od finančnih prispevkov za volilno kampanjo od teh menedžerjev, ki so se medtem kapitalsko osamosvojili?! Kako naj se po robu neetičnim praksam postavi predsednica LDS Katarina Kresal, ki po eni strani nosi vso zgodovinsko krivdo LDS za natanko takšen institucionalni okvir, ki omogoča takšne zlorabe, po drugi strani pa izhaja iz odvetniške pisarne, ki je Laškemu pomagala izgraditi njegov nacionalni imperij ter ima v gospodarskem odboru dva predstavnika, ki sta se v tem istem procesu tajkunizacije Slovenije etično oblatila?! Je predsednik SD Borut Pahor sploh sposoben kakšne druge refleksije kot samorefleksije glede svoje podobe v javnosti? Ima sploh oblikovane kakršnekoli moralne vrednote in etične standarde, ki pritičejo verjetnemu bodočemu predsedniku vlade? Kakšno je stališče aktualnega predsednika države? Lahko sploh kaj pove o potrebni moralni prenovi družbe po tem, ko se je sam že v začetku mandata začel zavzemati predvsem za lastne koristi (predsedniška rezidenca)?!

Kje je naša intelektualna elita, levi in desni »razumniki«? Tiho so. Ker intimno verjamejo v natanko takšen »nacionalni interes« in ker so se po drugi strani sami uspešno napajali s pomočjo neetičnih praks (privatizacija kulture in visokega šolstva). Kje je novinarski ceh? Mnogi novinarji so v tej histeriji »nacionalnega interesa« sodelovali kot jurišniki in verjamem, da jih tega asistiranja tudi danes kljub očitnim izrojenim »rezultatom« ni čisto sram. Verjamem, da se tako »razumnikom« kot novinarjem vse skupaj zdi zgolj velika pomota, napaka v sistemu, ne pa kot zelo prefinjen in dobro naoljen mehanizem od vsega začetka načrtovane tajkunizacije, v katerem so bili sami zgolj pešaki na šahovnici. Na drugi strani je menedžerski ceh, ki je namesto prevrednotenja poslovnih praks zavzel stališče, da »naj se morebitne nepravilnosti pri managerskih odkupih, predvsem glede Pivovarne Laško, ne razčiščujejo preko medijev, temveč da je pravo mesto za to sodišče

Kdo sploh še ostane? Ali sploh še imamo kakšno moralno avtoriteto v tej državi, ki se še ni diskreditirala, ki je sposobna tovrstne refleksije in ki se upa izpostaviti s kritiko tovrstnih neetičnih praks in poslovnih malverzacij ter se zavzeti za moralno prenovo? Trenutno mi padeta na misel samo nekdanji predsednik Milan Kučan in Katoliška Cerkev, ki bi morale biti tovrstne nacionalne moralne avtoritete že po svoji funkciji oziroma zaradi njunega velikega vpliva na javno mnenje. Toda oba imata težave z lastno kredibilnostjo na tem področju, zato bo zanju zavzemanje za moralno prenovo družbe še posebej hud zalogaj.

Problem Cerkve je, da je sama eden največjih tajkunov na Slovenskem (od denacionalizacijskih koristi do T2), ki se hkrati sama poslužuje mnogih spornih praks (denimo ponujanje pornografskih vsebin na njenem telekomunikacijskem omrežju T2). Očitno je, da se je Cerkev v notranji dilemi dobiček ali morala oziroma bogastvo na zemlji ali bogastvo v nebesih odločila za maksimiranje prve. Zato preprosto nima verodostojne moralne avtoritete, da bi lahko sledila denimo papeževim smernicam glede obsodbe nemeritornega bogatenja, kaj šele da bi obsodila sporne prevzemne prakse.

Milan Kučan po drugi strani kot edini nekdanji predsednik države še vedno uživa veliko javno podporo. Toda prav on je bil tisti, ki je ustanovil Forum 21 kot organiziran lobi najvplivnejših menedžerjev proti tedanji Drnovškovi gospodarski liberalizaciji. Kučan je Laškemu posredno omogočil rakasto razbohotenje čez celotno slovensko gospodarsko tkivo. Kako se lahko po tem vrednostno izpostavi proti nekaterim znancem in prijateljem iz menedžerskih krogov, ki so v teh procesih tajkunizacije aktivno sodelovali? Za Kučana to predstavlja izjemno velik izziv saj mora tehtati med lojalnostjo menedžerskim prijateljem in priznanju lastnih preteklih napak na eni strani ter potrebi po vodenju moralne prenove slovenske družbe na drugi strani. Ne bi si upal sprejeti stave, da se bo odločil za drugo, bistveno težjo pot. To zmorejo samo resnično velike osebnosti.

Razvojni premislek štev. 1: Moralna prenova družbe

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Se še spomnite Janeza Janše kot opozicijskega poslanca, ko je leta 2004 v parlamentu mahal z WD 40 in podelitve posla tiskanja avtomobilskih nalepk nekemu novoustanovljenemu podjetju kot simboloma klientelizma Ropove vlade? Se še spomnite ponesrečenega nakupa nesrečnega vladnega Falcona kot simbola nezmernosti prejšnje vlade? Se spomnite imenovanja Marjana Kramarja na čelo NLB, Jožeta Leniča na čelo Triglava, Igorja Bavčarja na čelo Istrabenza, itd. kot simbolov političnih kadrovanj prejšnje vlade? Vse to in še mnogi drugi so bili znaki, da je prejšnja vlada izgubila moralni kompas, na čemer je sedanja največja vladna stranka SDS izgradila svoj sloves borca proti korupciji, klientelizmu in političnemu obvladovanju gospodarstva. Sedanja vladna koalicija je na premisah moralne prenove družbe dobila volitve.

Danes, štiri leta kasneje, situacija na teh področjih ne samo, da ni boljša, ampak se je celo nekajkratno poslabšala. Toliko političnih imenovanj strankarskih kadrov v tako kratkem obdobju vladanja Slovenija v novejši zgodovini še ni videla, dolžina tega komentarja je prekratka za naštevanje vseh imen. Celotna vladavina te vlade je zasnovana na prevzemanju političnih vzvodov v gospodarstvu in zamenjavi gospodarskih elit, navidezno umikanje iz gospodarstva pa na spornih političnih trgovanjih z deleži podjetij, provizijami in podkupninami. Vladna prodaja državnih deležev v podjetjih pa se je namesto v pregledno »umikanje iz gospodarstva« sprevrglo v sporne – tudi nedopustne vertikalne – povezave med podjetji (Pivovarna Laško – Istrabenz – Mercator), monopolne združbe (Petrol – Istrabenz) ali sporne menedžerske odkupe (Pivovarna Laško, Merkur, Istrabenz itd.). Politično obvladovanje medijev je dobilo do tedaj nepredstavljive dimenzije – politični prevzem nacionalne televizije in radia, politično obvladovanje najpomembnejših medijev (Delo, Večer, Primorske novice, Mag). Vladna nezmernost in odlepljenost od realnosti se je najbolj brutalno izkazala v neumnem in nepotrebnem nakupu oklepnikov Patria, v neumnem prekomernem zadolževanju Darsa za izgradnjo avtocest. Vladni klientelizem se razgalja v vseh »poslih«, v katere je kakorkoli vpletena mariborska družina Petek, Janševi najtesnejši prijatelji ali nekdanji desni »razumniki« in vladni simpatizerji. Vladni klientelizem se brutalno razkriva v tihi divji privatizacij visokega šolstva in zdravstva, v katere so zapleteni taisti Janševi prijatelji in »razumniki«.

Vladno »aktivnost« na omenjenih področjih ni mogoče enačiti z ničemer, kar smo videli v novejši slovenski zgodovini. Dimenzije preurejanja družbe in gospodarskih struktur so bile tako temeljite, kompleksne in brutalne, da je vzporednice mogoče potegniti le s komunističnim prevzemom oblasti leta 1945. Preden protestirate, se spomnite na metode Janševih »trojk«, ki so zamenjevale pomembne direktorje, nato si zamislite uredniške zamenjave, zamenjave direktorjev javnih agencij, ustanavljanje državno financiranih zasebnih fakultet in univerz, vse javne posle in koncesije, ki so jih dobivali politični prijatelji itd. ter nato potegnite vzporednice z letom 1945. Ne, vladajoča koalicija sploh ni izgubila moralnega kompasa, ker ga sploh nikoli ni imela. Njen edini fokus – in čemur je bila popolnoma podrejena večina vladnih aktivnosti v zadnjih štirih letih – je bil prevzem oblasti in popolna utrditev v vseh pomembnih inštitucijah. Tukaj ni bilo nobene morale ali etičnih premislekov, zgolj surove vojaške operacije z namenom prevzema in utrditve oblasti. Zadnje operacije, ki potekajo pred volitvami (stebričenje NLB in Triglava, javno prodajanje Pozavarovalnice Sava, ruski posel Interevrope, utrjevanje oblasti v Petrolu z enotirnim upravljanjem itd.) so namenjene zgolj poskusu ohranitve vpliva v gospodarstvu v primeru izgube oblasti.

In zapomnite si, če bo ta vladna koalicija izgubila volitve, bo njen umik z oblasti podoben ruskemu umiku iz Nemčije po drugi svetovni vojni ali umiku JLA iz Slovenije leta 1945. Rusi so odmontirali vse stroje iz tovarn in jih odpeljali s seboj, pripadniki JLA pa so s seboj pobrali celo pesek iz teniških igrišč in pasje utice. No, leta 1991 smo bili veseli, da se je JLA sploh umaknila iz Slovenije in smo se zgolj prizanesljivo nasmihali ob njenem malenkostnem vendar doslednem materialnem umiku iz države. Dvomim, da bomo tako veseli, ko bomo spremljali konture materialnega umika Janše in njegovih prisklednikov z oblasti pozno jeseni 2008.

Politične stranke, ki si želijo na oblasti zamenjati sedanjo vladno koalicijo, ne morejo in ne smejo zmagati zgolj s tem, ker »niso Janša«. Pač pa morajo ponuditi vizijo moralne prenove družbe, vizijo sodobne družbene ureditve ter vzpostavitev etičnih standardov, ki bo minimizirala možnosti političnega obvladovanja gospodarstva, medijev in javnih inštitucij. To je ključno za uspešen razvoj Slovenije.

Morda se vam bo zdelo nenavadno, da kot ekonomist kot prvi razvojni premislek ponujam predlog moralne prenove družbe. Toda delovanje gospodarstva in učinkovitost gospodarskega razvoja ni zgolj makroekonomska mehanika in poslovanje podjetij ni zgolj poslovna mikromehanika, pač pa je oboje ključno odvisno od institucionalnega okvirja, družbenih spodbud in etičnih norm. Uspešnega delovanja danskega modela fleksibilne varnosti na trgu dela denimo ni mogoče uveljaviti brez danske delovne etike, ki ljudi sili, da sami poiščejo delo. Delovne etike pa ni mogoče zapovedati, pač pa je odraz etičnih standardov in vrednot v družbi. Dokler vlada pod mizo daje posle političnim prijateljem, pod mizo prodaja državne deleže menedžerskim tajkunom, ki nesramno bogatijo medtem ko inflacija spodjeda plače večini zaposlenih ali dokler vlada nerazumno troši javni denar, ni mogoče pričakovati, da se bomo prebivalci te države obnašali etično. Prav tako ni mogoče pričakovati, da se bo razvilo pravo podjetništvo in zdrava konkurenca v družbi, če vlada omogoča nastanek in izkoriščanje monopolov.

Moralna prenova družbe je ključ za uspešen gospodarski razvoj in za pošteno družbeno prerazdelitev povečane blaginje, ki jo prinaša gospodarski razvoj. Ne pozabite, da je bil prvi ekonomist Adam Smith profesor moralne filozofije (!) na glasgowski univerzi in da je njegov koncept »nevidne roke trga« temeljil na državi kot nepristranskem »nočnem čuvaju«. Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih. Brez obojega tržno gospodarstvo zapade v klientelizem, neučinkovitost in družbeno polarizacijo. Zato danes mnogi ekonomisti tudi v ZDA, na čelu z uglednim Paulom Krugmanom, zahtevajo moralno prenovo in socialno nadgradnjo tržnega gospodarstva po ameriško.

Deset razvojnih premislekov

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Sedanje vlade zgodovina ne bo zaobšla. Malce zaradi stvari, ki jih je vehementno obljubljala, ne pa tudi izvedla, predvsem pa zaradi metod, ki jih je brezskrupulozno uporabljala. In rezultatov, ki jih lahko pokaže. Kljub načeloma štirim »debelim« letom se je vse skupaj izcimilo v štiri leta izgubljenih priložnosti za večino prebivalcev Slovenije in štiri leta nespodobno velikih koristi zgolj za peščico privilegiranih. In prav breskrupulozno uveljavljanje politik, ki so omogočile tako veliko diskrepanco med nemeritornim bogatenjem peščice ljubljencev režima in veliko večino ostalih je tisto, po čemer si bomo volivci zapomnili to vlado.

Ker sem sodeloval pri snovanju razvojnega programa te vlade, lahko presojam, kakšni so doseženi rezultati glede na zastavljene cilje. Lahko presojam, kam nas dejansko uporabljene vladne politike namesto načrtovanih dejansko vodijo. In lahko presojam, kateri ukrepi in politike bi bili z vidika razvojnih izkušenj drugih držav bolj primerni. V ta namen bom v naslednjih tednih ponudil javnosti v razmislek deset razvojnih premislekov. Morda se bodo nekateri premisleki zdeli dovolj tehtni, da bodo o njih razmišljali tudi v strankarskih programskih odborih, ko bodo snovali predvolilne programe. Morda tudi ne, morda bodo imeli drugačne razvojne ideje. Morda jih sploh ne bodo imeli, ampak jim bo dovolj za zmago na volitvah že to, da so formalna – ne pa nujno tudi vsebinska – alternativa sedanji vladni koaliciji. Kakorkoli, izgubljena naslednja štiri leta zaradi pomanjkanja razvojne vizije ali ponavljanja obstoječih politik in škodljivih vzorcev delovanja je najslabše, kar se nam lahko zgodi.

Make trade not war!

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ta teden sem za tuje študente na naši fakulteti pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih družbenih in socialnih posledicah, med drugim tudi na mednarodne odnose. Vpliv globalizacije na mednarodno stabilnost je – kljub pomislekom o zmanjševanju suverenosti držav – pozitiven.

Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine v pacifikaciji meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z zgornjim naslovom z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt in sili države k sprejemanju medsebojnih koncesij in izogibanju oboroženim spopadom. Nastanek in razvoj EU ter nasploh razvoj svetovnega gospodarstva ob liberalizaciji svetovne trgovine po drugi svetovni vojni to zelo lepo ilustrirajo.

(V dopolnitev pa je potrebno povedati, da intenzivna medsebojna trgovina zmanjšuje verjetnost medsebojnih oboroženih konfliktov, kar pa še ne implicira zmanjšane verjetnosti konfliktov s tretjimi državami. Tak zelo izrazit primer so ZDA, ki se seveda ne bojujejo s svojimi najmočnejšimi trgovinskimi partnerji, hkrati pa jih nič ne ovira, da ne bi vojaško posegali v tretje države, kjer imajo svoje politične in gospodarske interese. Podoben primer je lahko denimo vstop Turčije v EU, ki naj bi znižal verjetnost konfliktov z ostalimi Članicami (z Grčijo in Ciprom), lahko pa poveča verjetnost konfliktov s tretjimi državami (denimo z Irakom)).

In natanko tej povezavi med intenzivnostjo trgovine in verjetnostjo medsebojnih konfliktov se nikakor ne morem izogniti, ko spremljam problem »hrvaških cvetličnih korit«, ki je spet okupiral slovensko javno mnenje v zadnjih tednih. Nekatere skupine pritiska in javnomnenjski voditelji so ponovno uspešno – očitno v predvolilni vnemi – okupirali medije v svoji vnemi po militantnem reševanju mejnega zapleta. Celo sicer trezno razmišljajoč Matjaž Gantar je v svojem komentarju v Financah v začetku tega tedna kot metodo pritiska na hrvaško politiko glede določitve spornega dela meje predlagal kar zaprtje spornega mejnega prehoda s Hrvaško ter »da bi na zemljišče, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije, mirno lahko parkirali svoje patrie«.

Razumevajoč mednarodne odnose, tovrstni militantni predlogi seveda rešitve zapleta sploh ne rešujejo, ampak ga samo še dodatno zapletajo. Trdim, da bi sedanje politične mejne konflikte s Hrvaško rešili bistveno hitreje, če bi se namesto z reševanjem mejnega vprašanja raje bolj intenzivno ukvarjali z odstranjevanjem ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje. Čim več bomo trgovali s Hrvati in čim več bomo hodili k njim letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj bo razlogov za konflikte. Bolj kot se med seboj potrebujemo, manj je interesov za eskalacijo konfliktov. Zadeva je brutalno preprosta: čim prej bomo odstranili ovire za izboljšanje medsebojnih gospodarskih stikov, tem prej bo postal konflikt glede spornega dela meje odvečen in nepomemben. Z drugimi besedami, čim prej bomo rešili probleme, ki že od »točke nič« naprej (leto 1991) zastrupljajo gospodarske odnose med državama in čim bolj bomo pomagali Hrvaški k čim hitrejšemu vstopu v EU (in Schengen), tem prej bo odpadel problem spornega dela meje.

Ker pač efektivne meje ne bo več. In Joško Joras bo hodil na svojo parcelo po kateri poti bo pač že hotel. Slovenski ribiči bodo ribarili tudi okoli Palagruže, če se jim bo to zahotelo. Čezoceankam za vplutje v koprsko pristanišče ne bo treba s satelitsko navigacijo iskati nekega »koridorja« ali »dimnika«. In nam pri plutju čez Piranski zaliv ne bo več treba paziti, da to počnemo v dnevnem času. Prav tako bodo odpadle naše težave pri nakupu nepremičnin na Hrvaškem.

Dejstvo je, da smo za sedanje konflikte s Hrvaško v veliki meri krivi sami Slovenci oziroma naši predstavniki, ki so že v začetku zastrupili medsebojne odnose. Za konflikte so odgovorni politiki in pravni strokovnjaki, ki pred desetletjem in pol niso želeli konstruktivno rešiti problema dolga nekdanje LB do hrvaških varčevalcev. Hrvaški varčevalci niso krivi, če je bivša jugoslovanska centralna banka devizne depozite odtujila stari LB. In bilo je skrajno nepošteno, da jim nekdanja LB njihovih deviznih prihrankov ni izplačala, tako kot je denimo izplačala slovenske varčevalce. Kakšne sentimente bi vi gojili do Hrvaške, če bi vam denimo njihova Privredna banka de facto »ukradla« vaše težko privarčevane prihranke?!

Za sedanje trajne konflikte so krivi tudi naši politiki, ki so pri načrtovanju tras in dinamike izgradnje avtocestnega omrežja namerno za dobro desetletje in pol hrvaškim državljanom oteževali njihovo pot v Evropo (seveda pa s tem tudi do naših trgovin in naših smučišč). Hrvaška je že zdavnaj izgradila štiripasovno avtocesto do mejnih prehodov Macelj, Bregana in Sečovlje. Slovenska stran pa je šele nedavno blagovolila izgraditi enakovredno povezavo do Bregane. Kako se počutite, ko z izvrstne štiripasovne avtoceste od Krapine proti Maclju po slovenski mejni točki zavijete na vijugasto magistralko proti Ptuju in naprej proti Mariboru do Šentilja? Kot da bi prišli v Romunijo? No, tako se počutijo hrvaški državljani, ki potujejo v Avstrijo – kot da jim priznavamo status »Romunov na njihovi poti v Evropo«.

Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati na legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čimprej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih – prijateljskih – državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za ostala podjetja in naš izvoz ter zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi lahko bil bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko bolj uspešno sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.

Toda koristi ne bi bile samo gospodarske, ampak tudi politične, saj bi ob konstruktivnem ravnanju Slovenije tudi Hrvaška bila bolj pripravljena na določene koncesije, tudi glede meje in bi manj trmasto vztrajala na svojih stališčih. Menim, da za konstruktivne rešitve še ni prepozno, le lastne napake je treba priznati in Hrvaški ponuditi dober predlog.

Parafraziran hipijevski slogan iz 1960. let – Make trade not war! je danes še posebej aktualen. In sedanji generaciji politikov, nekdanjim rokerjem in sedanjim velikim poslovnežem bi to moralo biti še posebej blizu.

Umik KBC ne bi bil dober za NLB

Novica o začetku umika KBC iz NLB ne bi mogla priti ob bolj nerodnem času. Vladni poskus dokapitalizacije NLB, da bi izboljšali njeno kapitalsko ustreznost, očitno ne poteka povsem v skladu z načrti, hkrati pa začetek umika KBC daje zelo slabe signale kapitalskemu trgu ter slabo popotnico prihodnosti NLB.

Dokapitalizacija NLB je nujna. V skladu z letnimi poročili NLB, se kapitalska ustreznost NLB v zadnjih letih vztrajno poslabšuje (od 11.7% v 2005, 11.3% v 2006 na 10.9% v 2007), zmanjšuje se delež lastniškega kapitala v celotni bilančni vsoti (lani za 0.4 odstotne točke), poslabšalo se je pokritje izdanih kreditov z depoziti (od dobrih 100% v 2005 na zgolj še dobrih 80% v 2007). Lani je NLB za izboljšanje kapitalske ustreznosti že dobila finančno injekcijo od lastnikov v višini 100 milijonov evrov, hkrati pa je NLB najela podrejeni kredit v višini 190 milijonov evrov ter hibridne instrumente v višini 120 milijonov evrov (podrejeni dolg v višini 11 milijonov evrov je najela tudi njena LHB). Sama NLB je torej lani že popravljala svojo kapitalsko ustreznost z 320 milijoni evrov, vendar to – kljub predvideni letošnji dodatni dokapitalizaciji NLB za 300 milijonov evrov – ne bo dovolj. NLB je namreč lani kupila dve banki na Kosovu (BRK in Kasabank) ter dokapitalizirala svoji hčerinski banki v Črni gori in Makedoniji, hkrati pa je najela za 3.6 milijarde evrov kreditov in izdala za skoraj 1 milijardo evrov sindiciranih posojil in garancij za slovenska podjetja za financiranje investicijskih projektov, zagotovitev obratnega kapitala in sredstev za prevzemne aktivnosti. Po navedbah NLB je NLB sodelovala kot prevzemni agent v 10 primerih v skupni višini 256.9 milijonov evrov (kar je za 73 % več kot v letu 2006 in za 300 % več kot leta 2005). Likvidnost NLB se zaradi obrestnega in valutnega tveganja v sedanjih neugodnih mednarodnih finančnih razmerah še poslabša, kar pa bo v letošnjem letu bistveno težje premoščati z najemanjem dolgoročnih sindiciranih posojil (in zamenjavami manj ugodnih posojil), saj so se obrestne mere na mednarodnih trgih močno povečale. Kapitalska ustreznost NLB se ob koncu leta 2008 utegne še poslabšati.

Dokapitalizacija NLB je torej nujna. Prvi krog dokapitalizacije je bil namenjen obstoječim lastnikom. V prvem delu prvega kroga, ki naj bi NLB prinesel 106.3 od predvidenih 300 milijonov evrov dokapitalizacijskega kapitala, sta bili ob sami državi v dokapitalizacijo prisiljeni obe državni podjetji (Triglav in DSU). V drugem delu prvega kroga pa naj bi sodelovali še preostali obstoječi delničarji. V drugem krogu dokapitalizacije niso želeli sodelovati KBC (34%), EBRD (5%) in Poteza (3.4%). V skladu s povzetkom prospekta za prodajo delnic NLB pa naj bi sodelovala oba paradržavna sklada Kad (5.01%) in Sod (5.05%).

Po poročanju TV Slovenija v ponedeljek naj bi tako zaradi nezanimanja obstoječih lastnikov za drugi krog dokapitalizacije, pri katerem naj bi sodelovale fizične osebe, ostalo več kot 350,000 delnic (od skupaj izdanih 898,204), po današnjem poročanju Financ pa je ostalo  kar 426.508 delnic na voljo za javno prodajo. Kar je nekajkrat več od pričakovanega, saj so obstoječi delničarji NLB vplačali le dobrih 52% predvidenih dokapitalizacijskih delnic. Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU.

Prospekt za prodajo delnic NLB za drugi krog predvideva dve opciji, ožjo in širšo prodajo delnic NLB fizičnim osebam. Pri ožji prodaji bi fizičnim osebam omejili nakup delnic na 20 ali 40 (če bi bilo na voljo manj kot 50,000 delnic oziroma več kot 50,000 in manj kot 100,000 delnic). Pri širši prodaji pa bi fizičnim osebam omejili nakup na 250 delnic (če bi bilo na voljo več kot 100,000 delnic).

Glede na poročanje medijev bo očitno najprej prišlo do širše prodaje delnic, saj je ostalo več kot 426,500 delnic. Prav tukaj pa se za dokapitalizacijo NLB skriva največja past. Borzni posredniki, brez izjeme, fizičnim osebam odsvetujejo nakup dokapitalizacijskih delnic NLB, saj menijo, da je cena (334 evrov za delnico) absolutno previsoka (3.1-kratnik knjigovodske vrednosti) ter primerjajo to razmerje denimo s tistim za Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena.

V sedanji neugodni finančni situaciji na svetovnih trgih s tega vidika torej ni pričakovati velikega navala fizičnih oseb k dokapitalizaciji NLB. Tako za reševanje kapitalske ustreznosti NLB ostane še tretji krog, v katerem naj bi – z začetkom 10. junija 2008 – sodelovali dobro poučeni vlagatelji. Zanje pa po eni strani seveda velja podoben zadržek kot pri fizičnih osebah – prodajna cena dokapitalizacijskih delnic NLB je absolutno previsoka. Hkrati pa je likvidnost teh delnic zelo omejena, saj delnice NLB ne kotirajo na borzi in po zadnjih izjavah ministra Bajuka (da »delnica NLB ne bo kotirala, vse dokler ne bo lastniške sestave, ki bi omogočila večinsko slovensko – ne državno lastništvo NLB«) še kar nekaj časa ne bodo. Špekulativnih nakupov delnic NLB, kot smo jih bili deležni pri NKBM, tako ni pričakovati v obilju.

Toda tudi če bi fizične osebe in dobro poučeni vlagatelji sodelovali v dokapitalizaciji, bi to utegnilo ogroziti večinski državno kontrolirani delež države (RS + Triglav + DSU + Kad + Sod) ter s tem strategijo ministra Bajuka, da bi NLB ohranil v večinski slovenski lasti. Takoj ko bodo lastniki delnic postali fizične osebe in institucionalni lastniki, namreč ni več nobenega zagotovila, da svojih delnic ne bodo preprodali na sivem trgu naprej – tujcem! Je to v interesu sedanje vlade? Deklarativno vsekakor ne.

Vlada je pri dokapitalizaciji NLB tako ujeta med reševanjem kapitalske ustreznosti NLB in hkratnim ohranjanjem večinskega državnega nadzora. Glede na opisano zgoraj bo težko našla učinkovito rešitev za NLB. Glede na nezanimanje ostalih velikih lastnikov (KBC, EBRD, Poteza, ki imajo skupaj dobrih 42% lastništva NLB) ter ostalih fizičnih oseb in poučenih vlagateljev, vladi ne bo preostalo nič drugega kot da spet prisili podjetja v državni lasti (Triglav in DSU) ter paradržavna sklada Sod in Kad, da sami prispevajo preostalo skoraj polovico dokapitalizacijske vsote (okrog 142 od skupaj 300 milijonov evrov). Torej vladi dejansko ne preostane nič drugega kot da še poveča državno nadzorovani delež lastništva v NLB.

Ponovno bi se veljalo vprašati o smiselnosti državne dokapitalizacije NLB zaradi izboljšanja kapitalske ustreznosti ob tem, da NLB že ima tuje lastnike (KBC in EBRD), ki bi ji lahko zagotovila sveži kapital po bistveno ugodnejših pogojih, če bi vlada ustrezno prilagodila strategijo nadaljnje privatizacije. Resnično je težko videti smisel vztrajanja na večinskem državnem (državno kontroliranem) lastništvu nad NLB, saj je očitno, da vlada ne more slediti niti tekočim poslovnim niti strateškim razvojnim interesom NLB. Država kot lastnik se tako vedno znova pokaže kot velika cokla v razvoju NLB. Še bolj očitno postaja, da NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje.

Umik KBC iz NLB tako lahko pomeni zgolj okleščenje razvojnega potenciala in provincializacijo NLB. Težko bo najti tako benevolentnega lastnika za NLB kot je bil KBC, ki bi bil zadovoljen z dolgoročnim manjšinskim vplivom na upravljanje banke ob tako majhni možnosti za izstop. Še težje bo, če se bo delež KBC razdelil med več portfeljskih vlagateljev. Zato se povsem strinjam z mnenjem nekdanjega guvernerja BS Mitje Gasparija, da bi morala država z odločitvijo glede umika KBC počakati do obdobja po volitvah. Neodgovorno je delati takšne nedodelane in rokohitrske poteze, kot je sedanja slabo domišljena dokapitalizacija NLB, pač pa kot pravi Gaspari: »veliko bolj modro bi bilo, če bi se s KBC dogovorili za neko dolgoročno sodelovanje. Menim tudi, da KBC ne bi neskončno vztrajala pri večinskem deležu in da bi privolila v denimo tik pod 50-odstotni delež, ki je sprejemljiv.«

%d bloggers like this: