Razvojni premislek štev. 1: Moralna prenova družbe

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Se še spomnite Janeza Janše kot opozicijskega poslanca, ko je leta 2004 v parlamentu mahal z WD 40 in podelitve posla tiskanja avtomobilskih nalepk nekemu novoustanovljenemu podjetju kot simboloma klientelizma Ropove vlade? Se še spomnite ponesrečenega nakupa nesrečnega vladnega Falcona kot simbola nezmernosti prejšnje vlade? Se spomnite imenovanja Marjana Kramarja na čelo NLB, Jožeta Leniča na čelo Triglava, Igorja Bavčarja na čelo Istrabenza, itd. kot simbolov političnih kadrovanj prejšnje vlade? Vse to in še mnogi drugi so bili znaki, da je prejšnja vlada izgubila moralni kompas, na čemer je sedanja največja vladna stranka SDS izgradila svoj sloves borca proti korupciji, klientelizmu in političnemu obvladovanju gospodarstva. Sedanja vladna koalicija je na premisah moralne prenove družbe dobila volitve.

Danes, štiri leta kasneje, situacija na teh področjih ne samo, da ni boljša, ampak se je celo nekajkratno poslabšala. Toliko političnih imenovanj strankarskih kadrov v tako kratkem obdobju vladanja Slovenija v novejši zgodovini še ni videla, dolžina tega komentarja je prekratka za naštevanje vseh imen. Celotna vladavina te vlade je zasnovana na prevzemanju političnih vzvodov v gospodarstvu in zamenjavi gospodarskih elit, navidezno umikanje iz gospodarstva pa na spornih političnih trgovanjih z deleži podjetij, provizijami in podkupninami. Vladna prodaja državnih deležev v podjetjih pa se je namesto v pregledno »umikanje iz gospodarstva« sprevrglo v sporne – tudi nedopustne vertikalne – povezave med podjetji (Pivovarna Laško – Istrabenz – Mercator), monopolne združbe (Petrol – Istrabenz) ali sporne menedžerske odkupe (Pivovarna Laško, Merkur, Istrabenz itd.). Politično obvladovanje medijev je dobilo do tedaj nepredstavljive dimenzije – politični prevzem nacionalne televizije in radia, politično obvladovanje najpomembnejših medijev (Delo, Večer, Primorske novice, Mag). Vladna nezmernost in odlepljenost od realnosti se je najbolj brutalno izkazala v neumnem in nepotrebnem nakupu oklepnikov Patria, v neumnem prekomernem zadolževanju Darsa za izgradnjo avtocest. Vladni klientelizem se razgalja v vseh »poslih«, v katere je kakorkoli vpletena mariborska družina Petek, Janševi najtesnejši prijatelji ali nekdanji desni »razumniki« in vladni simpatizerji. Vladni klientelizem se brutalno razkriva v tihi divji privatizacij visokega šolstva in zdravstva, v katere so zapleteni taisti Janševi prijatelji in »razumniki«.

Vladno »aktivnost« na omenjenih področjih ni mogoče enačiti z ničemer, kar smo videli v novejši slovenski zgodovini. Dimenzije preurejanja družbe in gospodarskih struktur so bile tako temeljite, kompleksne in brutalne, da je vzporednice mogoče potegniti le s komunističnim prevzemom oblasti leta 1945. Preden protestirate, se spomnite na metode Janševih »trojk«, ki so zamenjevale pomembne direktorje, nato si zamislite uredniške zamenjave, zamenjave direktorjev javnih agencij, ustanavljanje državno financiranih zasebnih fakultet in univerz, vse javne posle in koncesije, ki so jih dobivali politični prijatelji itd. ter nato potegnite vzporednice z letom 1945. Ne, vladajoča koalicija sploh ni izgubila moralnega kompasa, ker ga sploh nikoli ni imela. Njen edini fokus – in čemur je bila popolnoma podrejena večina vladnih aktivnosti v zadnjih štirih letih – je bil prevzem oblasti in popolna utrditev v vseh pomembnih inštitucijah. Tukaj ni bilo nobene morale ali etičnih premislekov, zgolj surove vojaške operacije z namenom prevzema in utrditve oblasti. Zadnje operacije, ki potekajo pred volitvami (stebričenje NLB in Triglava, javno prodajanje Pozavarovalnice Sava, ruski posel Interevrope, utrjevanje oblasti v Petrolu z enotirnim upravljanjem itd.) so namenjene zgolj poskusu ohranitve vpliva v gospodarstvu v primeru izgube oblasti.

In zapomnite si, če bo ta vladna koalicija izgubila volitve, bo njen umik z oblasti podoben ruskemu umiku iz Nemčije po drugi svetovni vojni ali umiku JLA iz Slovenije leta 1945. Rusi so odmontirali vse stroje iz tovarn in jih odpeljali s seboj, pripadniki JLA pa so s seboj pobrali celo pesek iz teniških igrišč in pasje utice. No, leta 1991 smo bili veseli, da se je JLA sploh umaknila iz Slovenije in smo se zgolj prizanesljivo nasmihali ob njenem malenkostnem vendar doslednem materialnem umiku iz države. Dvomim, da bomo tako veseli, ko bomo spremljali konture materialnega umika Janše in njegovih prisklednikov z oblasti pozno jeseni 2008.

Politične stranke, ki si želijo na oblasti zamenjati sedanjo vladno koalicijo, ne morejo in ne smejo zmagati zgolj s tem, ker »niso Janša«. Pač pa morajo ponuditi vizijo moralne prenove družbe, vizijo sodobne družbene ureditve ter vzpostavitev etičnih standardov, ki bo minimizirala možnosti političnega obvladovanja gospodarstva, medijev in javnih inštitucij. To je ključno za uspešen razvoj Slovenije.

Morda se vam bo zdelo nenavadno, da kot ekonomist kot prvi razvojni premislek ponujam predlog moralne prenove družbe. Toda delovanje gospodarstva in učinkovitost gospodarskega razvoja ni zgolj makroekonomska mehanika in poslovanje podjetij ni zgolj poslovna mikromehanika, pač pa je oboje ključno odvisno od institucionalnega okvirja, družbenih spodbud in etičnih norm. Uspešnega delovanja danskega modela fleksibilne varnosti na trgu dela denimo ni mogoče uveljaviti brez danske delovne etike, ki ljudi sili, da sami poiščejo delo. Delovne etike pa ni mogoče zapovedati, pač pa je odraz etičnih standardov in vrednot v družbi. Dokler vlada pod mizo daje posle političnim prijateljem, pod mizo prodaja državne deleže menedžerskim tajkunom, ki nesramno bogatijo medtem ko inflacija spodjeda plače večini zaposlenih ali dokler vlada nerazumno troši javni denar, ni mogoče pričakovati, da se bomo prebivalci te države obnašali etično. Prav tako ni mogoče pričakovati, da se bo razvilo pravo podjetništvo in zdrava konkurenca v družbi, če vlada omogoča nastanek in izkoriščanje monopolov.

Moralna prenova družbe je ključ za uspešen gospodarski razvoj in za pošteno družbeno prerazdelitev povečane blaginje, ki jo prinaša gospodarski razvoj. Ne pozabite, da je bil prvi ekonomist Adam Smith profesor moralne filozofije (!) na glasgowski univerzi in da je njegov koncept »nevidne roke trga« temeljil na državi kot nepristranskem »nočnem čuvaju«. Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih. Brez obojega tržno gospodarstvo zapade v klientelizem, neučinkovitost in družbeno polarizacijo. Zato danes mnogi ekonomisti tudi v ZDA, na čelu z uglednim Paulom Krugmanom, zahtevajo moralno prenovo in socialno nadgradnjo tržnega gospodarstva po ameriško.

Deset razvojnih premislekov

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Sedanje vlade zgodovina ne bo zaobšla. Malce zaradi stvari, ki jih je vehementno obljubljala, ne pa tudi izvedla, predvsem pa zaradi metod, ki jih je brezskrupulozno uporabljala. In rezultatov, ki jih lahko pokaže. Kljub načeloma štirim »debelim« letom se je vse skupaj izcimilo v štiri leta izgubljenih priložnosti za večino prebivalcev Slovenije in štiri leta nespodobno velikih koristi zgolj za peščico privilegiranih. In prav breskrupulozno uveljavljanje politik, ki so omogočile tako veliko diskrepanco med nemeritornim bogatenjem peščice ljubljencev režima in veliko večino ostalih je tisto, po čemer si bomo volivci zapomnili to vlado.

Ker sem sodeloval pri snovanju razvojnega programa te vlade, lahko presojam, kakšni so doseženi rezultati glede na zastavljene cilje. Lahko presojam, kam nas dejansko uporabljene vladne politike namesto načrtovanih dejansko vodijo. In lahko presojam, kateri ukrepi in politike bi bili z vidika razvojnih izkušenj drugih držav bolj primerni. V ta namen bom v naslednjih tednih ponudil javnosti v razmislek deset razvojnih premislekov. Morda se bodo nekateri premisleki zdeli dovolj tehtni, da bodo o njih razmišljali tudi v strankarskih programskih odborih, ko bodo snovali predvolilne programe. Morda tudi ne, morda bodo imeli drugačne razvojne ideje. Morda jih sploh ne bodo imeli, ampak jim bo dovolj za zmago na volitvah že to, da so formalna – ne pa nujno tudi vsebinska – alternativa sedanji vladni koaliciji. Kakorkoli, izgubljena naslednja štiri leta zaradi pomanjkanja razvojne vizije ali ponavljanja obstoječih politik in škodljivih vzorcev delovanja je najslabše, kar se nam lahko zgodi.

Make trade not war!

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ta teden sem za tuje študente na naši fakulteti pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih družbenih in socialnih posledicah, med drugim tudi na mednarodne odnose. Vpliv globalizacije na mednarodno stabilnost je – kljub pomislekom o zmanjševanju suverenosti držav – pozitiven.

Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine v pacifikaciji meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z zgornjim naslovom z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt in sili države k sprejemanju medsebojnih koncesij in izogibanju oboroženim spopadom. Nastanek in razvoj EU ter nasploh razvoj svetovnega gospodarstva ob liberalizaciji svetovne trgovine po drugi svetovni vojni to zelo lepo ilustrirajo.

(V dopolnitev pa je potrebno povedati, da intenzivna medsebojna trgovina zmanjšuje verjetnost medsebojnih oboroženih konfliktov, kar pa še ne implicira zmanjšane verjetnosti konfliktov s tretjimi državami. Tak zelo izrazit primer so ZDA, ki se seveda ne bojujejo s svojimi najmočnejšimi trgovinskimi partnerji, hkrati pa jih nič ne ovira, da ne bi vojaško posegali v tretje države, kjer imajo svoje politične in gospodarske interese. Podoben primer je lahko denimo vstop Turčije v EU, ki naj bi znižal verjetnost konfliktov z ostalimi Članicami (z Grčijo in Ciprom), lahko pa poveča verjetnost konfliktov s tretjimi državami (denimo z Irakom)).

In natanko tej povezavi med intenzivnostjo trgovine in verjetnostjo medsebojnih konfliktov se nikakor ne morem izogniti, ko spremljam problem »hrvaških cvetličnih korit«, ki je spet okupiral slovensko javno mnenje v zadnjih tednih. Nekatere skupine pritiska in javnomnenjski voditelji so ponovno uspešno – očitno v predvolilni vnemi – okupirali medije v svoji vnemi po militantnem reševanju mejnega zapleta. Celo sicer trezno razmišljajoč Matjaž Gantar je v svojem komentarju v Financah v začetku tega tedna kot metodo pritiska na hrvaško politiko glede določitve spornega dela meje predlagal kar zaprtje spornega mejnega prehoda s Hrvaško ter »da bi na zemljišče, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije, mirno lahko parkirali svoje patrie«.

Razumevajoč mednarodne odnose, tovrstni militantni predlogi seveda rešitve zapleta sploh ne rešujejo, ampak ga samo še dodatno zapletajo. Trdim, da bi sedanje politične mejne konflikte s Hrvaško rešili bistveno hitreje, če bi se namesto z reševanjem mejnega vprašanja raje bolj intenzivno ukvarjali z odstranjevanjem ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje. Čim več bomo trgovali s Hrvati in čim več bomo hodili k njim letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj bo razlogov za konflikte. Bolj kot se med seboj potrebujemo, manj je interesov za eskalacijo konfliktov. Zadeva je brutalno preprosta: čim prej bomo odstranili ovire za izboljšanje medsebojnih gospodarskih stikov, tem prej bo postal konflikt glede spornega dela meje odvečen in nepomemben. Z drugimi besedami, čim prej bomo rešili probleme, ki že od »točke nič« naprej (leto 1991) zastrupljajo gospodarske odnose med državama in čim bolj bomo pomagali Hrvaški k čim hitrejšemu vstopu v EU (in Schengen), tem prej bo odpadel problem spornega dela meje.

Ker pač efektivne meje ne bo več. In Joško Joras bo hodil na svojo parcelo po kateri poti bo pač že hotel. Slovenski ribiči bodo ribarili tudi okoli Palagruže, če se jim bo to zahotelo. Čezoceankam za vplutje v koprsko pristanišče ne bo treba s satelitsko navigacijo iskati nekega »koridorja« ali »dimnika«. In nam pri plutju čez Piranski zaliv ne bo več treba paziti, da to počnemo v dnevnem času. Prav tako bodo odpadle naše težave pri nakupu nepremičnin na Hrvaškem.

Dejstvo je, da smo za sedanje konflikte s Hrvaško v veliki meri krivi sami Slovenci oziroma naši predstavniki, ki so že v začetku zastrupili medsebojne odnose. Za konflikte so odgovorni politiki in pravni strokovnjaki, ki pred desetletjem in pol niso želeli konstruktivno rešiti problema dolga nekdanje LB do hrvaških varčevalcev. Hrvaški varčevalci niso krivi, če je bivša jugoslovanska centralna banka devizne depozite odtujila stari LB. In bilo je skrajno nepošteno, da jim nekdanja LB njihovih deviznih prihrankov ni izplačala, tako kot je denimo izplačala slovenske varčevalce. Kakšne sentimente bi vi gojili do Hrvaške, če bi vam denimo njihova Privredna banka de facto »ukradla« vaše težko privarčevane prihranke?!

Za sedanje trajne konflikte so krivi tudi naši politiki, ki so pri načrtovanju tras in dinamike izgradnje avtocestnega omrežja namerno za dobro desetletje in pol hrvaškim državljanom oteževali njihovo pot v Evropo (seveda pa s tem tudi do naših trgovin in naših smučišč). Hrvaška je že zdavnaj izgradila štiripasovno avtocesto do mejnih prehodov Macelj, Bregana in Sečovlje. Slovenska stran pa je šele nedavno blagovolila izgraditi enakovredno povezavo do Bregane. Kako se počutite, ko z izvrstne štiripasovne avtoceste od Krapine proti Maclju po slovenski mejni točki zavijete na vijugasto magistralko proti Ptuju in naprej proti Mariboru do Šentilja? Kot da bi prišli v Romunijo? No, tako se počutijo hrvaški državljani, ki potujejo v Avstrijo – kot da jim priznavamo status »Romunov na njihovi poti v Evropo«.

Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati na legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čimprej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih – prijateljskih – državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za ostala podjetja in naš izvoz ter zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi lahko bil bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko bolj uspešno sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.

Toda koristi ne bi bile samo gospodarske, ampak tudi politične, saj bi ob konstruktivnem ravnanju Slovenije tudi Hrvaška bila bolj pripravljena na določene koncesije, tudi glede meje in bi manj trmasto vztrajala na svojih stališčih. Menim, da za konstruktivne rešitve še ni prepozno, le lastne napake je treba priznati in Hrvaški ponuditi dober predlog.

Parafraziran hipijevski slogan iz 1960. let – Make trade not war! je danes še posebej aktualen. In sedanji generaciji politikov, nekdanjim rokerjem in sedanjim velikim poslovnežem bi to moralo biti še posebej blizu.

Umik KBC ne bi bil dober za NLB

Novica o začetku umika KBC iz NLB ne bi mogla priti ob bolj nerodnem času. Vladni poskus dokapitalizacije NLB, da bi izboljšali njeno kapitalsko ustreznost, očitno ne poteka povsem v skladu z načrti, hkrati pa začetek umika KBC daje zelo slabe signale kapitalskemu trgu ter slabo popotnico prihodnosti NLB.

Dokapitalizacija NLB je nujna. V skladu z letnimi poročili NLB, se kapitalska ustreznost NLB v zadnjih letih vztrajno poslabšuje (od 11.7% v 2005, 11.3% v 2006 na 10.9% v 2007), zmanjšuje se delež lastniškega kapitala v celotni bilančni vsoti (lani za 0.4 odstotne točke), poslabšalo se je pokritje izdanih kreditov z depoziti (od dobrih 100% v 2005 na zgolj še dobrih 80% v 2007). Lani je NLB za izboljšanje kapitalske ustreznosti že dobila finančno injekcijo od lastnikov v višini 100 milijonov evrov, hkrati pa je NLB najela podrejeni kredit v višini 190 milijonov evrov ter hibridne instrumente v višini 120 milijonov evrov (podrejeni dolg v višini 11 milijonov evrov je najela tudi njena LHB). Sama NLB je torej lani že popravljala svojo kapitalsko ustreznost z 320 milijoni evrov, vendar to – kljub predvideni letošnji dodatni dokapitalizaciji NLB za 300 milijonov evrov – ne bo dovolj. NLB je namreč lani kupila dve banki na Kosovu (BRK in Kasabank) ter dokapitalizirala svoji hčerinski banki v Črni gori in Makedoniji, hkrati pa je najela za 3.6 milijarde evrov kreditov in izdala za skoraj 1 milijardo evrov sindiciranih posojil in garancij za slovenska podjetja za financiranje investicijskih projektov, zagotovitev obratnega kapitala in sredstev za prevzemne aktivnosti. Po navedbah NLB je NLB sodelovala kot prevzemni agent v 10 primerih v skupni višini 256.9 milijonov evrov (kar je za 73 % več kot v letu 2006 in za 300 % več kot leta 2005). Likvidnost NLB se zaradi obrestnega in valutnega tveganja v sedanjih neugodnih mednarodnih finančnih razmerah še poslabša, kar pa bo v letošnjem letu bistveno težje premoščati z najemanjem dolgoročnih sindiciranih posojil (in zamenjavami manj ugodnih posojil), saj so se obrestne mere na mednarodnih trgih močno povečale. Kapitalska ustreznost NLB se ob koncu leta 2008 utegne še poslabšati.

Dokapitalizacija NLB je torej nujna. Prvi krog dokapitalizacije je bil namenjen obstoječim lastnikom. V prvem delu prvega kroga, ki naj bi NLB prinesel 106.3 od predvidenih 300 milijonov evrov dokapitalizacijskega kapitala, sta bili ob sami državi v dokapitalizacijo prisiljeni obe državni podjetji (Triglav in DSU). V drugem delu prvega kroga pa naj bi sodelovali še preostali obstoječi delničarji. V drugem krogu dokapitalizacije niso želeli sodelovati KBC (34%), EBRD (5%) in Poteza (3.4%). V skladu s povzetkom prospekta za prodajo delnic NLB pa naj bi sodelovala oba paradržavna sklada Kad (5.01%) in Sod (5.05%).

Po poročanju TV Slovenija v ponedeljek naj bi tako zaradi nezanimanja obstoječih lastnikov za drugi krog dokapitalizacije, pri katerem naj bi sodelovale fizične osebe, ostalo več kot 350,000 delnic (od skupaj izdanih 898,204), po današnjem poročanju Financ pa je ostalo  kar 426.508 delnic na voljo za javno prodajo. Kar je nekajkrat več od pričakovanega, saj so obstoječi delničarji NLB vplačali le dobrih 52% predvidenih dokapitalizacijskih delnic. Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU.

Prospekt za prodajo delnic NLB za drugi krog predvideva dve opciji, ožjo in širšo prodajo delnic NLB fizičnim osebam. Pri ožji prodaji bi fizičnim osebam omejili nakup delnic na 20 ali 40 (če bi bilo na voljo manj kot 50,000 delnic oziroma več kot 50,000 in manj kot 100,000 delnic). Pri širši prodaji pa bi fizičnim osebam omejili nakup na 250 delnic (če bi bilo na voljo več kot 100,000 delnic).

Glede na poročanje medijev bo očitno najprej prišlo do širše prodaje delnic, saj je ostalo več kot 426,500 delnic. Prav tukaj pa se za dokapitalizacijo NLB skriva največja past. Borzni posredniki, brez izjeme, fizičnim osebam odsvetujejo nakup dokapitalizacijskih delnic NLB, saj menijo, da je cena (334 evrov za delnico) absolutno previsoka (3.1-kratnik knjigovodske vrednosti) ter primerjajo to razmerje denimo s tistim za Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena.

V sedanji neugodni finančni situaciji na svetovnih trgih s tega vidika torej ni pričakovati velikega navala fizičnih oseb k dokapitalizaciji NLB. Tako za reševanje kapitalske ustreznosti NLB ostane še tretji krog, v katerem naj bi – z začetkom 10. junija 2008 – sodelovali dobro poučeni vlagatelji. Zanje pa po eni strani seveda velja podoben zadržek kot pri fizičnih osebah – prodajna cena dokapitalizacijskih delnic NLB je absolutno previsoka. Hkrati pa je likvidnost teh delnic zelo omejena, saj delnice NLB ne kotirajo na borzi in po zadnjih izjavah ministra Bajuka (da »delnica NLB ne bo kotirala, vse dokler ne bo lastniške sestave, ki bi omogočila večinsko slovensko – ne državno lastništvo NLB«) še kar nekaj časa ne bodo. Špekulativnih nakupov delnic NLB, kot smo jih bili deležni pri NKBM, tako ni pričakovati v obilju.

Toda tudi če bi fizične osebe in dobro poučeni vlagatelji sodelovali v dokapitalizaciji, bi to utegnilo ogroziti večinski državno kontrolirani delež države (RS + Triglav + DSU + Kad + Sod) ter s tem strategijo ministra Bajuka, da bi NLB ohranil v večinski slovenski lasti. Takoj ko bodo lastniki delnic postali fizične osebe in institucionalni lastniki, namreč ni več nobenega zagotovila, da svojih delnic ne bodo preprodali na sivem trgu naprej – tujcem! Je to v interesu sedanje vlade? Deklarativno vsekakor ne.

Vlada je pri dokapitalizaciji NLB tako ujeta med reševanjem kapitalske ustreznosti NLB in hkratnim ohranjanjem večinskega državnega nadzora. Glede na opisano zgoraj bo težko našla učinkovito rešitev za NLB. Glede na nezanimanje ostalih velikih lastnikov (KBC, EBRD, Poteza, ki imajo skupaj dobrih 42% lastništva NLB) ter ostalih fizičnih oseb in poučenih vlagateljev, vladi ne bo preostalo nič drugega kot da spet prisili podjetja v državni lasti (Triglav in DSU) ter paradržavna sklada Sod in Kad, da sami prispevajo preostalo skoraj polovico dokapitalizacijske vsote (okrog 142 od skupaj 300 milijonov evrov). Torej vladi dejansko ne preostane nič drugega kot da še poveča državno nadzorovani delež lastništva v NLB.

Ponovno bi se veljalo vprašati o smiselnosti državne dokapitalizacije NLB zaradi izboljšanja kapitalske ustreznosti ob tem, da NLB že ima tuje lastnike (KBC in EBRD), ki bi ji lahko zagotovila sveži kapital po bistveno ugodnejših pogojih, če bi vlada ustrezno prilagodila strategijo nadaljnje privatizacije. Resnično je težko videti smisel vztrajanja na večinskem državnem (državno kontroliranem) lastništvu nad NLB, saj je očitno, da vlada ne more slediti niti tekočim poslovnim niti strateškim razvojnim interesom NLB. Država kot lastnik se tako vedno znova pokaže kot velika cokla v razvoju NLB. Še bolj očitno postaja, da NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje.

Umik KBC iz NLB tako lahko pomeni zgolj okleščenje razvojnega potenciala in provincializacijo NLB. Težko bo najti tako benevolentnega lastnika za NLB kot je bil KBC, ki bi bil zadovoljen z dolgoročnim manjšinskim vplivom na upravljanje banke ob tako majhni možnosti za izstop. Še težje bo, če se bo delež KBC razdelil med več portfeljskih vlagateljev. Zato se povsem strinjam z mnenjem nekdanjega guvernerja BS Mitje Gasparija, da bi morala država z odločitvijo glede umika KBC počakati do obdobja po volitvah. Neodgovorno je delati takšne nedodelane in rokohitrske poteze, kot je sedanja slabo domišljena dokapitalizacija NLB, pač pa kot pravi Gaspari: »veliko bolj modro bi bilo, če bi se s KBC dogovorili za neko dolgoročno sodelovanje. Menim tudi, da KBC ne bi neskončno vztrajala pri večinskem deležu in da bi privolila v denimo tik pod 50-odstotni delež, ki je sprejemljiv.«

%d bloggers like this: