Umik KBC ne bi bil dober za NLB

Novica o začetku umika KBC iz NLB ne bi mogla priti ob bolj nerodnem času. Vladni poskus dokapitalizacije NLB, da bi izboljšali njeno kapitalsko ustreznost, očitno ne poteka povsem v skladu z načrti, hkrati pa začetek umika KBC daje zelo slabe signale kapitalskemu trgu ter slabo popotnico prihodnosti NLB.

Dokapitalizacija NLB je nujna. V skladu z letnimi poročili NLB, se kapitalska ustreznost NLB v zadnjih letih vztrajno poslabšuje (od 11.7% v 2005, 11.3% v 2006 na 10.9% v 2007), zmanjšuje se delež lastniškega kapitala v celotni bilančni vsoti (lani za 0.4 odstotne točke), poslabšalo se je pokritje izdanih kreditov z depoziti (od dobrih 100% v 2005 na zgolj še dobrih 80% v 2007). Lani je NLB za izboljšanje kapitalske ustreznosti že dobila finančno injekcijo od lastnikov v višini 100 milijonov evrov, hkrati pa je NLB najela podrejeni kredit v višini 190 milijonov evrov ter hibridne instrumente v višini 120 milijonov evrov (podrejeni dolg v višini 11 milijonov evrov je najela tudi njena LHB). Sama NLB je torej lani že popravljala svojo kapitalsko ustreznost z 320 milijoni evrov, vendar to – kljub predvideni letošnji dodatni dokapitalizaciji NLB za 300 milijonov evrov – ne bo dovolj. NLB je namreč lani kupila dve banki na Kosovu (BRK in Kasabank) ter dokapitalizirala svoji hčerinski banki v Črni gori in Makedoniji, hkrati pa je najela za 3.6 milijarde evrov kreditov in izdala za skoraj 1 milijardo evrov sindiciranih posojil in garancij za slovenska podjetja za financiranje investicijskih projektov, zagotovitev obratnega kapitala in sredstev za prevzemne aktivnosti. Po navedbah NLB je NLB sodelovala kot prevzemni agent v 10 primerih v skupni višini 256.9 milijonov evrov (kar je za 73 % več kot v letu 2006 in za 300 % več kot leta 2005). Likvidnost NLB se zaradi obrestnega in valutnega tveganja v sedanjih neugodnih mednarodnih finančnih razmerah še poslabša, kar pa bo v letošnjem letu bistveno težje premoščati z najemanjem dolgoročnih sindiciranih posojil (in zamenjavami manj ugodnih posojil), saj so se obrestne mere na mednarodnih trgih močno povečale. Kapitalska ustreznost NLB se ob koncu leta 2008 utegne še poslabšati.

Dokapitalizacija NLB je torej nujna. Prvi krog dokapitalizacije je bil namenjen obstoječim lastnikom. V prvem delu prvega kroga, ki naj bi NLB prinesel 106.3 od predvidenih 300 milijonov evrov dokapitalizacijskega kapitala, sta bili ob sami državi v dokapitalizacijo prisiljeni obe državni podjetji (Triglav in DSU). V drugem delu prvega kroga pa naj bi sodelovali še preostali obstoječi delničarji. V drugem krogu dokapitalizacije niso želeli sodelovati KBC (34%), EBRD (5%) in Poteza (3.4%). V skladu s povzetkom prospekta za prodajo delnic NLB pa naj bi sodelovala oba paradržavna sklada Kad (5.01%) in Sod (5.05%).

Po poročanju TV Slovenija v ponedeljek naj bi tako zaradi nezanimanja obstoječih lastnikov za drugi krog dokapitalizacije, pri katerem naj bi sodelovale fizične osebe, ostalo več kot 350,000 delnic (od skupaj izdanih 898,204), po današnjem poročanju Financ pa je ostalo  kar 426.508 delnic na voljo za javno prodajo. Kar je nekajkrat več od pričakovanega, saj so obstoječi delničarji NLB vplačali le dobrih 52% predvidenih dokapitalizacijskih delnic. Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU.

Prospekt za prodajo delnic NLB za drugi krog predvideva dve opciji, ožjo in širšo prodajo delnic NLB fizičnim osebam. Pri ožji prodaji bi fizičnim osebam omejili nakup delnic na 20 ali 40 (če bi bilo na voljo manj kot 50,000 delnic oziroma več kot 50,000 in manj kot 100,000 delnic). Pri širši prodaji pa bi fizičnim osebam omejili nakup na 250 delnic (če bi bilo na voljo več kot 100,000 delnic).

Glede na poročanje medijev bo očitno najprej prišlo do širše prodaje delnic, saj je ostalo več kot 426,500 delnic. Prav tukaj pa se za dokapitalizacijo NLB skriva največja past. Borzni posredniki, brez izjeme, fizičnim osebam odsvetujejo nakup dokapitalizacijskih delnic NLB, saj menijo, da je cena (334 evrov za delnico) absolutno previsoka (3.1-kratnik knjigovodske vrednosti) ter primerjajo to razmerje denimo s tistim za Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena.

V sedanji neugodni finančni situaciji na svetovnih trgih s tega vidika torej ni pričakovati velikega navala fizičnih oseb k dokapitalizaciji NLB. Tako za reševanje kapitalske ustreznosti NLB ostane še tretji krog, v katerem naj bi – z začetkom 10. junija 2008 – sodelovali dobro poučeni vlagatelji. Zanje pa po eni strani seveda velja podoben zadržek kot pri fizičnih osebah – prodajna cena dokapitalizacijskih delnic NLB je absolutno previsoka. Hkrati pa je likvidnost teh delnic zelo omejena, saj delnice NLB ne kotirajo na borzi in po zadnjih izjavah ministra Bajuka (da »delnica NLB ne bo kotirala, vse dokler ne bo lastniške sestave, ki bi omogočila večinsko slovensko – ne državno lastništvo NLB«) še kar nekaj časa ne bodo. Špekulativnih nakupov delnic NLB, kot smo jih bili deležni pri NKBM, tako ni pričakovati v obilju.

Toda tudi če bi fizične osebe in dobro poučeni vlagatelji sodelovali v dokapitalizaciji, bi to utegnilo ogroziti večinski državno kontrolirani delež države (RS + Triglav + DSU + Kad + Sod) ter s tem strategijo ministra Bajuka, da bi NLB ohranil v večinski slovenski lasti. Takoj ko bodo lastniki delnic postali fizične osebe in institucionalni lastniki, namreč ni več nobenega zagotovila, da svojih delnic ne bodo preprodali na sivem trgu naprej – tujcem! Je to v interesu sedanje vlade? Deklarativno vsekakor ne.

Vlada je pri dokapitalizaciji NLB tako ujeta med reševanjem kapitalske ustreznosti NLB in hkratnim ohranjanjem večinskega državnega nadzora. Glede na opisano zgoraj bo težko našla učinkovito rešitev za NLB. Glede na nezanimanje ostalih velikih lastnikov (KBC, EBRD, Poteza, ki imajo skupaj dobrih 42% lastništva NLB) ter ostalih fizičnih oseb in poučenih vlagateljev, vladi ne bo preostalo nič drugega kot da spet prisili podjetja v državni lasti (Triglav in DSU) ter paradržavna sklada Sod in Kad, da sami prispevajo preostalo skoraj polovico dokapitalizacijske vsote (okrog 142 od skupaj 300 milijonov evrov). Torej vladi dejansko ne preostane nič drugega kot da še poveča državno nadzorovani delež lastništva v NLB.

Ponovno bi se veljalo vprašati o smiselnosti državne dokapitalizacije NLB zaradi izboljšanja kapitalske ustreznosti ob tem, da NLB že ima tuje lastnike (KBC in EBRD), ki bi ji lahko zagotovila sveži kapital po bistveno ugodnejših pogojih, če bi vlada ustrezno prilagodila strategijo nadaljnje privatizacije. Resnično je težko videti smisel vztrajanja na večinskem državnem (državno kontroliranem) lastništvu nad NLB, saj je očitno, da vlada ne more slediti niti tekočim poslovnim niti strateškim razvojnim interesom NLB. Država kot lastnik se tako vedno znova pokaže kot velika cokla v razvoju NLB. Še bolj očitno postaja, da NLB potrebuje močnega strateškega lastnika, ki ji bo lahko zagotovil najprej dovolj svežega kapitala, da se izkoplje iz likvidnostnih težav, v katere je zašla in da ji sprotno zagotavlja poceni vire sredstev, cenejše od teh, ki jih NLB dobiva na mednarodnem trgu kot slovenska državna banka. V sedanji situaciji je NLB manj konkurenčna od bank s tujim lastništvom, saj so njeni viri dražji, po drugi strani pa je tveganje za slovenski finančni sistem z banko v državnem lastništvu večje.

Umik KBC iz NLB tako lahko pomeni zgolj okleščenje razvojnega potenciala in provincializacijo NLB. Težko bo najti tako benevolentnega lastnika za NLB kot je bil KBC, ki bi bil zadovoljen z dolgoročnim manjšinskim vplivom na upravljanje banke ob tako majhni možnosti za izstop. Še težje bo, če se bo delež KBC razdelil med več portfeljskih vlagateljev. Zato se povsem strinjam z mnenjem nekdanjega guvernerja BS Mitje Gasparija, da bi morala država z odločitvijo glede umika KBC počakati do obdobja po volitvah. Neodgovorno je delati takšne nedodelane in rokohitrske poteze, kot je sedanja slabo domišljena dokapitalizacija NLB, pač pa kot pravi Gaspari: »veliko bolj modro bi bilo, če bi se s KBC dogovorili za neko dolgoročno sodelovanje. Menim tudi, da KBC ne bi neskončno vztrajala pri večinskem deležu in da bi privolila v denimo tik pod 50-odstotni delež, ki je sprejemljiv.«

%d bloggers like this: