Make trade not war!

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ta teden sem za tuje študente na naši fakulteti pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih družbenih in socialnih posledicah, med drugim tudi na mednarodne odnose. Vpliv globalizacije na mednarodno stabilnost je – kljub pomislekom o zmanjševanju suverenosti držav – pozitiven.

Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine v pacifikaciji meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z zgornjim naslovom z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt in sili države k sprejemanju medsebojnih koncesij in izogibanju oboroženim spopadom. Nastanek in razvoj EU ter nasploh razvoj svetovnega gospodarstva ob liberalizaciji svetovne trgovine po drugi svetovni vojni to zelo lepo ilustrirajo.

(V dopolnitev pa je potrebno povedati, da intenzivna medsebojna trgovina zmanjšuje verjetnost medsebojnih oboroženih konfliktov, kar pa še ne implicira zmanjšane verjetnosti konfliktov s tretjimi državami. Tak zelo izrazit primer so ZDA, ki se seveda ne bojujejo s svojimi najmočnejšimi trgovinskimi partnerji, hkrati pa jih nič ne ovira, da ne bi vojaško posegali v tretje države, kjer imajo svoje politične in gospodarske interese. Podoben primer je lahko denimo vstop Turčije v EU, ki naj bi znižal verjetnost konfliktov z ostalimi Članicami (z Grčijo in Ciprom), lahko pa poveča verjetnost konfliktov s tretjimi državami (denimo z Irakom)).

In natanko tej povezavi med intenzivnostjo trgovine in verjetnostjo medsebojnih konfliktov se nikakor ne morem izogniti, ko spremljam problem »hrvaških cvetličnih korit«, ki je spet okupiral slovensko javno mnenje v zadnjih tednih. Nekatere skupine pritiska in javnomnenjski voditelji so ponovno uspešno – očitno v predvolilni vnemi – okupirali medije v svoji vnemi po militantnem reševanju mejnega zapleta. Celo sicer trezno razmišljajoč Matjaž Gantar je v svojem komentarju v Financah v začetku tega tedna kot metodo pritiska na hrvaško politiko glede določitve spornega dela meje predlagal kar zaprtje spornega mejnega prehoda s Hrvaško ter »da bi na zemljišče, ki je v lasti sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije, mirno lahko parkirali svoje patrie«.

Razumevajoč mednarodne odnose, tovrstni militantni predlogi seveda rešitve zapleta sploh ne rešujejo, ampak ga samo še dodatno zapletajo. Trdim, da bi sedanje politične mejne konflikte s Hrvaško rešili bistveno hitreje, če bi se namesto z reševanjem mejnega vprašanja raje bolj intenzivno ukvarjali z odstranjevanjem ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje. Čim več bomo trgovali s Hrvati in čim več bomo hodili k njim letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj bo razlogov za konflikte. Bolj kot se med seboj potrebujemo, manj je interesov za eskalacijo konfliktov. Zadeva je brutalno preprosta: čim prej bomo odstranili ovire za izboljšanje medsebojnih gospodarskih stikov, tem prej bo postal konflikt glede spornega dela meje odvečen in nepomemben. Z drugimi besedami, čim prej bomo rešili probleme, ki že od »točke nič« naprej (leto 1991) zastrupljajo gospodarske odnose med državama in čim bolj bomo pomagali Hrvaški k čim hitrejšemu vstopu v EU (in Schengen), tem prej bo odpadel problem spornega dela meje.

Ker pač efektivne meje ne bo več. In Joško Joras bo hodil na svojo parcelo po kateri poti bo pač že hotel. Slovenski ribiči bodo ribarili tudi okoli Palagruže, če se jim bo to zahotelo. Čezoceankam za vplutje v koprsko pristanišče ne bo treba s satelitsko navigacijo iskati nekega »koridorja« ali »dimnika«. In nam pri plutju čez Piranski zaliv ne bo več treba paziti, da to počnemo v dnevnem času. Prav tako bodo odpadle naše težave pri nakupu nepremičnin na Hrvaškem.

Dejstvo je, da smo za sedanje konflikte s Hrvaško v veliki meri krivi sami Slovenci oziroma naši predstavniki, ki so že v začetku zastrupili medsebojne odnose. Za konflikte so odgovorni politiki in pravni strokovnjaki, ki pred desetletjem in pol niso želeli konstruktivno rešiti problema dolga nekdanje LB do hrvaških varčevalcev. Hrvaški varčevalci niso krivi, če je bivša jugoslovanska centralna banka devizne depozite odtujila stari LB. In bilo je skrajno nepošteno, da jim nekdanja LB njihovih deviznih prihrankov ni izplačala, tako kot je denimo izplačala slovenske varčevalce. Kakšne sentimente bi vi gojili do Hrvaške, če bi vam denimo njihova Privredna banka de facto »ukradla« vaše težko privarčevane prihranke?!

Za sedanje trajne konflikte so krivi tudi naši politiki, ki so pri načrtovanju tras in dinamike izgradnje avtocestnega omrežja namerno za dobro desetletje in pol hrvaškim državljanom oteževali njihovo pot v Evropo (seveda pa s tem tudi do naših trgovin in naših smučišč). Hrvaška je že zdavnaj izgradila štiripasovno avtocesto do mejnih prehodov Macelj, Bregana in Sečovlje. Slovenska stran pa je šele nedavno blagovolila izgraditi enakovredno povezavo do Bregane. Kako se počutite, ko z izvrstne štiripasovne avtoceste od Krapine proti Maclju po slovenski mejni točki zavijete na vijugasto magistralko proti Ptuju in naprej proti Mariboru do Šentilja? Kot da bi prišli v Romunijo? No, tako se počutijo hrvaški državljani, ki potujejo v Avstrijo – kot da jim priznavamo status »Romunov na njihovi poti v Evropo«.

Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati na legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čimprej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih – prijateljskih – državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za ostala podjetja in naš izvoz ter zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi lahko bil bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko bolj uspešno sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.

Toda koristi ne bi bile samo gospodarske, ampak tudi politične, saj bi ob konstruktivnem ravnanju Slovenije tudi Hrvaška bila bolj pripravljena na določene koncesije, tudi glede meje in bi manj trmasto vztrajala na svojih stališčih. Menim, da za konstruktivne rešitve še ni prepozno, le lastne napake je treba priznati in Hrvaški ponuditi dober predlog.

Parafraziran hipijevski slogan iz 1960. let – Make trade not war! je danes še posebej aktualen. In sedanji generaciji politikov, nekdanjim rokerjem in sedanjim velikim poslovnežem bi to moralo biti še posebej blizu.

8 responses

  1. Podpišem tudi jaz – razen kraje deviznih vlog. Če bi Hrvati LB dovolili, da izterja svoje kredite bi bila zadeva seveda drugačna.

  2. Po moje pa je ravno ta tako opevana trgovina vsega kriva: medtem ko so se Hrvati šli vojno, so se šli z njimi naši politiki trgovino. Pri tem pa od te trgovine tudi dobro zaslužili. Mislim, da so se naši politiki šli preveč trgovine in da ta trgovina – predvsem s stvarmi, ki sploh niso njihove – poteka še danes.

    In še nekaj je – trgovino se lahko greš samo z nekom, ki ima kaj prodati oziroma ima denar, da lahko kupuje. V tem sestavku se mi je zdelo, da smo (spet) predvsem mi Slovenci tisti, ki bi nekaj morali dajati Hrvatom, menda naj bi jim bili celo dolžni dati…

    In Romuni so že v EU – Hrvate pa lahko prehitijo tudi Turki.

  3. Zirosi, že vsa ta leta poslušam “namudrivanja”, kdo ima suficit. Slovenija trdi, da več izvaža v Hrvaško kot uvaža, Hrvati pa da skupaj s turističnimi uslugami imajo oni plus. Tako da se da od Hrvatov tudi kaj kupiti. (Ne samo prepočasnih gostilniških uslug pač pa še veliko drugega.)

    Glede “trgovine” pa se seveda strinjam s teboj. Le-ta zastuplja naše odnose že od osamosvojitve.

  4. Iz vročega pekla se sliši Marxov glas: zemljani, če želite preživeti, pošljite ekonomiste na gole otoke !

  5. Mislim, da ni problem v ekonomistih kot takih in ekonomiji kot taki. Mislim, da je problem v napačnem načinu, kako ekonomisti projecirajo svoje izkušnje v politiko.

    Poglej. Ko naredimo matematični model za ekonomski pojav, to več ni matematika, ampak je ekonomija. Takšen model ni nezmotljiv, ampak odvisen od zanesljivosti predpostavk (o preprostih linearnih zvezah med opazovanimi ekonomskimi pojavi itd…). Za matematike je, po mojem, veliko pomembneje kot to, da v ekonomijo projeciramo našo spretnost za računanje s številkami, to da projeciramo naš način razmišljanja (dokazovanje).

    Podobno ekonomist, ki se angažira pri reševanju konkretnih dnevnopolitičnih ali pa tudi strateških državnih odločitev, ni več makroekonomist pač pa politik. Namesto svojih modelov svobodnega neomejenega trga, ki bo našel ne vem kakšne rešitve za vse svetovne probleme od rasizma do onesnaženosti okolja, bi bilo bolje, da prenesejo par idej o zdravem gospodarjenju. Recimo makroekonomistom se zdi zelo pomembno, da imamo trgovinski suficit z čimveč državami. Zakaj torej ne bi imeli suficit tudi v medsebojnih odnosih? Zakaj mi ne bi Hrvate učili prijaznosti in kulturnega meddržavnega komuniciranja? A ne bi bilo lepo v hrvaških časopisih brati, da je njihov ideal, da stvari (na nekem področju) uredijo tako, kot so urejene v lepi deželici Sloveniji? Uslugo je vedno bolje imeti v dobrem kot biti uslugo dolžan. Le največji primitivci in fizični nasilneži tega ne vidijo.

  6. @Igor
    Uf, Igor. Malce preveč vnet si pri svojih aplikacijah matematike. Morda ti niso povedali, ampak ekonomija ni ravno strogo naravoslovna znanost.
    Nisem vedel, da je dokazovanje kot način razmišljanja izključno domena matematikov. Je pa lepo, da ga projecirate na nas neuko rajo.
    Matematika je pa sploh znana kot zelo aplikativna veda predvsem za družbene ali narodnogospodarske probleme. Mislim, da je bistvo bolj v tem, da se matematiki teh problemov sploh ne lotujejo kot pa, da bi svet učili svojega načina razmišljanja.
    Ekonomski modeli so nujno zlo, ker boljšega načina napovedovanja agregatnih gibanj in prihodnjih sprememb na žalost ni. Zaradi svojih slabosti so ti modeli v večini primerov zgolj opora pri odločanju in redko edini kriterij. V zadnjih 50 letih je tudi vse manj tebi znanih preprostih linearnih zvez v takšnih modelih.
    Mimogrede, suficit sploh ni nujen dokler se da deficit vzdržno financirati, mi je pa simpatična tvoja aplikacija na odnose s sosedi. Težko bi jo pa okarakteriziral za primer “zdravega gospodarjenja”.

  7. Igor

    Načeloma ne gre za “nadmudrivanja” trgovina je politično absolutno neodvisno dogajanje, ki ga ustvarjata ponudba in povpraševanje.

    Matematika pa je samo (kruta) znanost, ki je neodvisna celo od filozofije…

%d bloggers like this: