Neenakost, etika in evropske plače

*Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu

Paul Krugman, ekonomist s Princetona in ugledni kolumnist New York Timesa, v svoji zadnji knjigi The Conscience of a Liberal (2007) opisuje, kako je ameriška konzervativna politika v zadnjih tridesetih letih počasi vendar vztrajno izpodjedala ameriški srednji razred in izjemno povečala neenakost. Krugman to pripisuje načrtni politiki desnega krila Republikanske stranke od sredine 1970. let naprej, ki je pod finančnim sponzorstvom korporacij načrtno erodirala socialne dosežke Roosveltovega New Deala, marginalizirala sindikalna gibanja ter zradirala politične, etične in socialne omejitve eliti pri bogatenju. Mnogi ekonomisti so sprva ta trend k povečanju neenakosti povezovali z globalizacijo in tehnološkim napredkom, ki sta zapirala nizkokvalificirana delovna mesta in povečevala povpraševanje po visoko izobraženi delovni sili. Toda, kot dokazuje Krugman, »velike razlike niso nastale med visokošolsko izobraženimi in tistimi brez visoke izobrazbe. Ja, višje izobraženim ljudem gre bolje. Ampak razlike se ustvarjajo med ljudmi z visoko stopnjo izobrazbe. Večina srednješolskih učiteljev ima za sabo podiplomski študij, enako velja za upravljavce hedge skladov. Vsi pa vemo, da je leta 2006 najbolje plačani menedžer hedge sklada zaslužil toliko, kot zasluži vseh 80,000 učiteljev v treh letih.« Do ponovne razslojitve ameriške družbe, podobne tisti pred letom 1929, je prišlo predvsem zaradi izjemnega povečanja menedžerskih nagrad, dobičkov lastnikov podjetij in kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov. Nasprotno pa je plača zaposlenih v industriji od 1970. let naprej stagnirala. Delež plač v BDP se je tako vztrajno zmanjševal na račun povečevanja deleža dobičkov podjetij in dohodkov lastnikov kapitala.

Podoben trend lahko opažamo tudi v Sloveniji po letu 2000. Umarjevo Poročilo o razvoju 2007 kaže, da se je delež bruto plač v BDP od leta 2000 do 2007 zmanjšal za 1.3 odstotne točke, medtem ko se je delež dobičkov podjetij in dohodkov od kapitala v BDP v istem obdobju povečal za 1.2 odstotne točke (glej tabelo 1). Če k temu dodamo še trend visokih kapitalskih dobičkov lastnikov kapitala in upravljavcev skladov, visoke nagrade menedžerjev ter val menedžerskih odkupov v zadnjih dveh letih, postane trend rastočih zahtev sindikalnih central – spodbujen z inflacijskimi trendi v zadnjem letu – k bolj pravični razdelitvi ustvarjenega proizvoda bolj razumljiv. Ob visokih ustvarjenih dobičkih podjetij in dohodkih lastnikov kapitala v lanskem letu je težko oporekati upravičenosti sindikalnih zahtev po višjih plačah. Kadar si lastniki podjetij delijo visoke dobičke, menedžerji pa najemajo visoke kredite za prevzem podjetij, ki jih bodo financirali iz bodočih dobičkov istih podjetij, je težko pogledati v oči sindikalnim voditeljem in zahtevati naj bodo zmerni pri plačnih zahtevah in naj plače še naprej realno zaostajajo za rastjo produktivnosti.

Ekonomska veda je sicer glede rasti plač zelo jasna – plače lahko naraščajo samo skladno z rastjo produktivnosti. Kot razlaga Greg Mankiw, profesor iz Harvarda, če bi plače naraščale hitreje od ustvarjenega proizvoda, bi hitro prišlo do pritiska na zmanjšanje zaposlenosti ter posledično tudi do znižanja plač. Po drugi strani pa hitrejše naraščanje produktivnosti od rasti plač stimulira dodatno zaposlovanje, kar ima za posledico spet znižanje rasti produktivnosti. Seveda je lahko gibanje obeh kratkoročno tudi nekoliko nesinhrono, kadar denimo dinamiko plač določa konsenz med sindikati in delodajalci ter državo, kadar se del prejemkov izplačuje v nedenarni obliki (vplačila v pokojninske sheme), kadar so zaposleni zelo heterogeni, ko imamo opravka z nadpovprečno visoko inflacijo ipd. Toda dolgoročno trend rasti plač vedno sledi trendu rasti produktivnosti.

Če spremljamo slovenske makroekonomske agregate (glej tabelo 2) je očitno, da so v obdobju 2000-2007 v povprečju plače vztrajno zaostajale za rastjo produktivnosti. V letih 2000-2001 za približno pol odstotne točke, po letu 2001 pa kar sistematično za 2 odstotni točki oziroma so naraščale le po polovični stopnji rasti produktivnosti. Pri tem pa so plače v gospodarstvu in zasebnem sektorju bistveno bolj tesno spremljale rast produktivnosti – zaostajale so »le« za dobro odstotno točko. Nasprotno pa so plače v javnem sektorju po letu 2001 v povprečju rasle le za en odstotek letno in tako za dve do tri odstotne točke zaostajale za rastjo produktivnosti.

Iz teh trendov je mogoče potegniti dva sklepa. Prvič, k izboljšanju relativnega položaja kapitala v razdelitvi BDP je pripomoglo predvsem programirano zaostajanje rasti plač za rastjo produktivnosti. In drugič, levji delež k temu in k stabilizaciji makroekonomskih razmer zaradi priprav na vključitev v evro območje je prispevala stagnacija oziroma minimalna rast plač v javnem sektorju. Je torej na podlagi tega mogoče reči, da smo bili zaposleni v zadnjih osmih letih sistematično izkoriščani na račun države in kapitala? Je prišel trenutek za dramatično popravo relativnega položaja zaposlenih (dela) v razdelitvi BDP, sicer se nam obeta ameriška zgodba o eroziji srednjega razreda? Je prišel trenutek za uresničitev sindikalnih parol »Hočemo evropske plače. Takoj!«?

Ne, seveda ne. Ker je to na kratki rok absolutno nemogoče. V Sloveniji bomo imeli plače na ravni najbolj razvitih evropskih držav. Toda ne še naslednje leto, pač v desetih do petnajstih letih. Odvisno od tega, koliko bolj uspešno bomo povečevali našo produktivnost glede na razvite članice EU. Plače lahko povečujemo le skladno z rastjo produktivnosti. Primerjava ravni produktivnosti in ravni plač v EU-27 v zadnjem desetletju kaže, da gre med njima za premosorazmerno gibanje. Elastičnost plač na rast produktivnosti je približno ena, kar pomeni, da povečanje produktivnosti za 3 odstotke v povprečju za seboj potegne tudi rast plač za 3 odstotke. Toda zadnji Eurostatov pregled industrije v članicah EU za leto 2005 kaže, da je Slovenija po kazalcu produktivnosti (dodana vrednost na zaposlenega) v višini 25 tisoč evrov med članicami šele na 18. mestu, kar je šestkrat manj kot na Irskem, trikrat manj kot v Belgiji, na Nizozemskem ali Finskem in dvakrat manj od povprečja EU.

Toda Irska, ki ima danes najbolj produktivni industrijski sektor, je denimo na evropsko raven plač čakala tri desetletja. Bila so potrebna tri desetletja vztrajno visoke gospodarske rasti, da je še leta 1973 ob vključitvi v EU daleč najbolj kmetijska in najmanj razvita članica najprej dosegla povprečno raven razvitosti in plač EU ter da ga danes že močno presega. Nobenih drugih bližnjic ali trikov do višje ravni plač ni kot hitra gospodarska rast. Če bi povečevali BDP denimo enako hitro kot Baltiške države ali Slovaška, bi povprečne evropske plače lahko dosegli že v petih letih. Ob vrnitvi na našo očitno »naravno stopnjo rasti« okrog 4 odstotkov pa bomo za ta cilj potrebovali pač dva- do trikrat dlje.

Slovenija, in z njo tudi cela Evropa ter ZDA, potrebujejo redefinirano družbeno pogodbo. Dogovor, ki bo tudi zaposlenim omogočil bolj pravično participacijo pri ustvarjanju dodane vrednosti. V Sloveniji to pomeni socialni sporazum, ki bo temeljil na striktni vezavi rasti plač na rast produktivnosti. Hkrati pa pomeni tudi nalogo države, da vodi prave regulatorne politike, ki bodo po eni strani bistveno omejile možnosti prekomernih menedžerskih nagrad in nemeritornega bogatenja elite prek spornih menedžerskih privatizacij in malverzacij, po drugi strani pa preprečevale zlorabe dominantnega položaja monopolnih podjetij, ki pomenijo za nas preproste potrošnike predvsem višje cene (in višjo inflacijo) ter manj kvalitetne proizvode in storitve. Predvsem pa bo elita sama, tako politična kot ekonomska, morala dejansko začeti spoštovati nek etični kodeks obnašanja, kot se ga držijo v Skandinavskih državah.

struktura-bdp.jpg

22 responses

  1. Fajn članek.
    Samo tabela me je pustila malce nepotešenega, ker bi bilo koristno videt kaj se je v opazovanem obdobju dogajalo z “bruto poslovnim presežkom”. Torej kakšen del profita je bil reinvestiran, za kakšne namene je bil reinvestiran, kakšen del se je izplačalo ter na kakšen način je bil izplačan. To bi namreč do konca potrdilo ali ovrglo zgodbo, na katero se namiguje.

  2. Nenavadno in izjemnoi: komaj kakšen odziv, kot da ne fani ne nemesisi ne pridejo do sape ob tem neverjetnem tekstu, v katerem se skuša “neoklasični” volk nekoliko preleviti v “skandinavsko” ovco tako, da predlaga navidezno “spemembo vsega, da se nič ne bi spremenilo”: nič manj kot “novo družbeno pogodbo”- in to enako za SLO, EU in ZDA?! Že to ga malce izda; a zares prebrisano pa je avtorjevo pričakovanje/implikacija, da bralci ne vemonič o nečem, kar je pri nas ustavna kategorija in že davno “družbena pogodba”, pa tudi v večini EU: socialno tržno gospodarstvo/ socialno partnerstvo/dialog, in posledično zaostajanje plač za produktivnostjo. Pomembno je seveda, da ta odprta vrata naskakuje v trenutku, ko se dosedanja družbena pogodba vse jasneje izkazuje za krivično -in jo lokalno in globalno vse bolj načenja neoliberalna globalizacija – kar delno
    “priznava” tudi sam JP “Morgan”, vendar ne zato, da bi predlagal popravo teh krivic ali spremembo globalnih pravil igre , ampak predlaga v bistvu ohranitev statusa quo!! seveda v korist kapitalu: nobene večje intervencije javnega interesa, države v obliki obdavčitev ekstra-dobičkov, “skandinavskih” davkov,in drugih posegov v krivično pridobljeno bogastvo- ne, le nekaj več protimonopolne zakonodaje, “predvsem pa”- in to ga dokončno izda – SAMOREGULACIJA ELITE kot ulatimativno zapoved neoliberalne ideologije svobodnega trga v korist bogatih in močnih. To je popolnoma bushevska, ne pa skandinavska logika oz.ideologija.
    A glej- nasede ji celo dobri stari Ali Ž.
    Toliko zaenkrat; za dodatno ilustracijo navideznosti “levitve” priporočam še branje Damjanovega teksta Bližnjic do blaginje ni- Razgledi.net 19.1.08.

    Pa še to: značilno zavajajoča je njegova povest o dobrih irskih ljudeh oz. o čistosti irskega plačnega napredka na podlagi zgolj in samo rasti produktivnosti: kot da ne bi vedel, da je v času svojega članstva v EU Irska prejela DESETINE miliard evrov neto iz strukturnih in kohezijskih skladov- za insfrastrukturo, šolstvo,znanost…; še v zadnjih letih,ko je Irska že zelo bogata, je dobila bistveno več kot Slovenija.Pričakujem, da bo sedaj JP Damjan dokazal, da ta denar ni nikakor in nič vplival na dvig irske produkctivnosti ali da ji je celo škodil.

  3. 1. Različnost v članku ni definirana. Gre za različnost proizvodnih potencialov (različne plače – običajno pri uporabi rahlo čudne besede “enakost” mislijo na “income inequality”)? Različnost v premoženju? V Sloveniji je stratifikacija strahotno slabo raziskana in slaba plača sploh ne pomeni, da nekdo slabo živi. Socialne politike so bile v preteklosti nepovezane, skupen učinek socialnih politik na strate pa netrivijalen. To se pač zgodi v državi, ki je pretirano socialna in preveč posnema modele, ki se jim Skandinavci odrekajo. V vsak zakon smo dodali socialne klavzule (razmišljali smo, da bi bile celo prometne kazni nižje za socialno ogrožene, kot da je delanje prometnih prekrškov tudi “socialna pravica”) in rezultat je, da je njihov skupni učinek nemogoče izračunati.

    2. Skandinavci reformirajo. Razen v evro-Kuvajtu (na Norveškem) so povsod z oblasti odstranili levico in je zavladala desnica.

    3. Kaj si mislil z ustavno kategorijo oziroma v kakšnem kontekstu jo omenjaš?

    4. Ekonomija ni igra z ničelno vsoto. Tekstilne delavke niso plačane slabo zato, ker so upravitelji hedge skladov plačani dobro. Jože se moti ko trdi, da razdeljevanje med učitelji in upravitelji hedge skladov ni meritorno. Formalna izobrazba je merilo sposobnosti na univerzi, nikoli pa to ni bila na prostem trgu.

    5. Če država vzame več upravitelju hedge sklada ABC zato tekstilna tovarna XYZ ne bo nič bolj uspešna in tekstilna delavka v tej tovarni ne bo dobila nič višje plače. Le proračun bo imel več denarja in ta bo anekdotično porabljen neučinkovito. Slovenija je 15 let od neodvisnosti višala davke – ali je rezultat več enakosti? Rezultat je 65% ljudi pod povprečno plačo, ker so jim politiki dali lažni občutek, da se jim ne bo treba spreminjati in da so tisti, ki trdijo drugače nekakšna “neoliberalna Al Kaida” (citat od Tomaž Mastnak, Direkt).

    6. Različnost proizvodnih potencialov ljudi je realna in proti realnosti se ne da boriti. Smiselno se je truditi za dosegljivost temeljnih dobrin – stanovanja, šolanja, osnovnega zdravstvenega varstva, hrane – ne pa prisilno izenačevati plače. Socializem ne deluje. Ne deluje ne glede na to, kako jezen je kdo zaradi tega. Lahko gremo še en krog in bodo tisti, ki upajo na to na koncu lačni; tisti, ki danes imajo pa bodo imeli še več.

    7. Naš problem niso nizke plače, ampak draginja oz. kupna moč. In draginje se ne loteva s prerazdeljevanjem, ampak z odpravljanjem vzrokov zanjo. Monopolov, ekonomske ksenofobije, pre-reguliranosti (stanovanjskega trga, trga varstva otrok), ne-zavijanjem tistih z nizko dodano vrednostjo v vato in laganjem, da bo vse še dobro in da ne potrebujemo nobenih sprememb.

    8. Praktično vse vojne v prejšnjem stoletju so povzročili socialisti oz. delavska gibanja. Kdor se iz te lekcije ni ničesar naučil jo bo ponavljal. In končni rezultat? V vojnah so najbolj nastradali delavci.

    9. Švicarji imajo ene največjih razlik na svetu in tam že tristo let vlada mir. Zato, ker so se odrekli socializmu, sprejeli liberalni kapitalizem in se trudijo doseči točko (7).

    10. Namesto vzpodbujanja socializma, opravičevanja razrednega bojevništva in vtikanja politike v gospodarstvo je treba v naši državi kritizirati zavist, promovirati meritorne razlike (naj se zelo splača imeti dosežke!) in vreči politiko ven iz gospodarstva ter znižati porabo. Kot so to storili v Švici, na Irskem, v UK, v ZDA. Pustimo truplo marksizma dokončno zgniti. Te zgodbe je dokončno konec. Ne pomaga, če potegnemo s Kruegmanom, Venezuelo, Iranom, Korejo; ne pomaga če reanimiramo neuvrščene; ne pomaga, če izoliramo najnaprednejši in najsvobodnejši del sveta in jih obravnavamo kot kriminalce. Vse to smo že preizkusili. Ni delovalo.

  4. @Igor Vidmar

    Morda pa se je “volk” ob izginjanju srednjega razreda le streznil.

    Tudi sam sem imel izkušnjo s srednjim razredom. Še pred desetimi leti sem sodil v višji srednji razred. Na mojo žalost sem opazil, da neoliberalizem to zaokrožuje navzdol in ne navzgor. Damjan je še vedno v višjem srednjem razredu…

  5. To je zelo zanimivo. Lahko definiraš ta dva pojma.

    Neoliberalizem in srednji razred.

    1. Od kdaj imamo v Sloveniji neoliberalizem (z datumi, če bi šlo), ki da te kar izriva iz srednjega sloja?

    2. Kakšna je definicija tega srednjega razreda iz katerega te izriva?

    T.

  6. Ah nič. Samo pravljice pripovedujem. Saj veš, nekoč v neki deželi so živeli žlahtna gosposka in garaški tlačani. Po božji volji so gosposka bili višji in tlačani pokoren nižji razred. No in tu sta bila še župnik in učitelj, ki sta bila srednji razred. Z izobrazbo sta se rešila tlake in živela relativno udobno življenje.

    A učitelj je bral neke prepovedane bukve, v katerih je pisalo, da bomo nekoč vsi srednji razred. Vsi bomo hodili v velike šole v belih mestih in delali z mogočnimi stroji ali pa v pisarnah. A to so zelo grdi nauki, saj nasprotujejo neoliberalizmu – naravnemu nravnemu nauku, ki pravi, da sta le dva razreda. Zgoraj si tisti, ki obvladajo in so zahvaljujoč svojemu poslanstvu še bogatejši od svojih očakov. Spodaj so tisti, ki ne obvladajo in iz njih brez tistih, ki obvladajo ne bi bilo ne gospodarstva, ne blaga, ne hrane. Srednji sloj pa so samo neki potuhnjenci, ki bi nekaj radi, a ne zmorejo, saj nimajo vzvodov, ki jih z vso previdnostjo upravljajo gosposka.

    In živeli so srečno do konca svojih dni, če niso pojedli preveč GSO-jev. 😉

  7. Mar Razgledom po mesecih strumnega prodora med najzanimivejše aktualnopolitično čtivo v Deželici pohaja sapa? Je konec blizu?

  8. Tako si to predstavljaš? Torej, privzemiva tvoje razmišljanje. V Sloveniji 60 let vlada neoliberalizem.

    Če neoliberalizem pomeni 50% (41%) mejne davčne stopnje, 22.10% prispevke, hiperregulacijo, egalitarizem pri vseh zavarovanjih; 98.3% državno izvajanje šolstva, javno televizijo, ki ima 10x več kadra kot prva zasebna televizija, subvencioniranje državne kulture, državno lastništvo nad ključnimi industrijami – bankami, zavarovalnicami, politični (levi) management, 14.000 nevladnih organizacij, državni pokojninski sistem (bankrotiran); kako potem izgleda tisto drugo, kar ni “neoliberalizem”? Res me zanima.

    Še vedno čakam na tvojo definicijo srednjega razreda.

  9. > 14.000 nevladnih organizacij,

    Kaj je narobe z 14.000 nevladnimi organizacijami? In kaj želiš dokazati s to številko? Ker ta številka najbrž zajema vse od gasilskih društev, Amnesty International, raznih “civilnih iniciativ” do Društvo matematikov, fizikov in astronomov, je res bolj majhna, a upam, da bo razvoj šel v pravo smer.

    > Še vedno čakam na tvojo definicijo srednjega razreda.

    Ne boš dočakal. Jaz sem naravoslovec in se samo za potrebe ene razprave ne bom trudil sam natančno zapisati definicije.

    > V Sloveniji 60 let vlada neoliberalizem.

    Tomaž, pred 65 in 70 leti smo tudi imeli ekonomski neoliberalizem.

    > 98.3% državno izvajanje šolstva

    Kaj je tu problem? V ZDA sem hodil v javno srednjo šolo in le enemu sošolcu (v generaciji – oni nimajo razredov) je bilo žal, da ni v privatni.

    > javno televizijo, ki ima 10x več kadra kot prva zasebna televizija

    Točno 10x ali morda 11x? Ja normalno da ima javna televizija več kadra kot zasebna, saj slednja mora z reklamami pokriti svoje stroški in vsebina mora biti zato privlačna skoraj vsem ciljnim skupinam hkrati. Medtem ko naj bi javna televizija pokrivala vsako ciljno skupino posebej. Ne znam lepo povedati. Poglej si samo BBC. BBC je zgodovinski zgled dobre javne televizije z veliko izobraževalnimi, kulturnimi in tudi političnimi (a ne politikanskimi pač pa globokimi) oddajami. Za to seveda rabiš veliko kadra. Dopisnika z Bližnjega Vzhoda npr. in ne moreš samo povzeti sočnih novic od drugih…

    > subvencioniranje državne kulture

    No pa ukinimo državno subvencioniranje kulture. Saj vsi znamo angleško, a ne? 😉

    > politični (levi) management

    Ja ves management je izrazito levi. Vsi samo čakajo, kako bi več dobička lahko razdelili med delavce.

    Ali si morda hotel poudariti, da Slovenijo še vedno vodi generacija, ki je zdaj stara okoli 50 let. In ta generacija se je uveljavila že v Jugoslaviji v osemdesetih letih. (Redki so v osemdesetih bili spotaknjeni in so se začutili svobodne šele v devetdesetih.) In, če je Zidar bil direktor že v Jugi, ali to pomeni, da je rdeči direktor?

    Sicer pa se, Tomaž, v tej razpravi ne bom zadržal toliko kot v prejšnji. Eko teme me bolj zanimajo od razčiščevanj.

  10. Igor, prosim pojasni kakšno stališče zagovarjaš.

    Na začetku si trdil, da je za tvoje izpadanje iz srednjega razreda kriv neoliberalizem. Zdaj implicitno priznavaš, da ga v Sloveniji ni.

    Torej je za tvoje izpadanje iz srednjega razreda krivo nekaj drugega?

  11. “Predvsem pa bo elita sama, tako politična kot ekonomska, morala dejansko začeti spoštovati nek etični kodeks obnašanja, kot se ga držijo v Skandinavskih državah.”

    Elita niti slučajno ne bo začela spoštovati etičnik kodeks – nikoli.

    Elita je prevzeta s pohlepom po denarju in egu in en etični kodeks jih prav nič ne briga.

    Smejijo se takšnim člankom in še naprej delajo na tem, kako bi imeli še več denarja in še več moči.

    Na državi in policiji je, da naredi kar lahko, da kontrolira nepravično delitev dobička.

    In pa na vsakem samem je, da postane popolnoma neodvisen od zaposlitve pri nekom (suženjstvu!). Na svetu je nešteto možnosti, kako postati finančno in osebno neodvisen.

    En od teh načinov (in po mojem najlažji) je internet…

  12. Pohlep po denarju pripisuješ eliti, hkrati pa želiš več enakosti (več denarja zate), “pravičnejšo” delitev dobičkov (več denarja zate) in ne želiš delati, ker da je to “suženjstvo” (medtem, ko pa da ni suženjstvo, da tisti z drugačnim odnosom do sebe in drugih delajo in se od njih prerazdeljuje … k tebi).

    Po vsem tem času me ne preseneča me več, koliko zanikanja so ljudje sposobni, da bi se brez dela preko drugačnih prigrebli višje.

  13. “Pohlep po denarju pripisuješ eliti, hkrati pa želiš več enakosti (več denarja zate)”.

    “Pravičnejšo” delitev dobičkov (več denarja zate).

    Ta zaključek je nastal v tvoji glavi. Jaz ne rabim več denarja zame, ga imam dovolj tudi brez pravične delitve. Me tudi ne zanima enakost z elito. Sem neodvisen. Želim le pomagati ljudem v stiski s svojim nasvetom.

    “ne želiš delati, ker da je to “suženjstvo” – ne želim delati za nikogar, delam pa zase z največjim veseljem.

    Ljudje delajo za druge ker so nesposobni (ali ne zaupajo v svoje sposbnosti) odpreti svoj posel. Če bi dal ljudem možnost, da ne delajo za drugega, jih 99,9999% ne bi delalo za druge.

    Na srečo je vedno več s.p. on d.o.o.-jev, ki so nastali kot posledica želje po svobodi in finančni neodvisnosti.

    Želja po svobodi je eden najmočnejših nagonov v človeku. (razmisli – Vietnam, Afganistan, Irak, …)

    In kot je razvidno tudi iz tvojih odgovorov Igorju in meni, so tvoji komentarji zgolj iskanje konflikta…

    Je to vzorec, ki se ponavlja tudi drugje v tvojem življenju?

    P.S. Ne bom več odgovarjal…

  14. Skušaš torej pomagati ljudem, ker, citiram: “Elita je prevzeta s pohlepom po denarju in egu in en etični kodeks jih prav nič ne briga. Smejijo se takšnim člankom in še naprej delajo na tem, kako bi imeli še več denarja in še več moči. Na državi in policiji je, da naredi kar lahko, da kontrolira nepravično delitev dobička.”

    Ali ti sploh razumeš, da govoriš o ljudeh? Ljudje so tisti, na katere ti pavšalno z nekimi neutemeljenimi obtožbami ščuvaš državo in policijo, ki naj kontrolirata “nepravično delitev dobička”.

    Skupino ljudi degradiraš na raven judov v Nemčiji v tridesetih le zato, ker so bolj ustvarjalni; in potem si predstavljaš, da so drugi tisti, ki iščejo konflikt?

  15. Tomaž Štih, Judi se piše z veliko začetnico, ker gre za ime naroda. Nadalje, Žide so v Nemčiji pobijali, ne pa obdavčili. Je mičkena razlikica, ne? 😉

  16. Hvala za popravek. Odkar sem ugotovil, da se vedno lahko zanesem na levičarje, da bodo popravili vsako slovnično napako, ki jo naredim – sem se zelo razvadil.

    Žide so v Nemčiji predvsem stigmatizirali. V zgornjem tekstu bom samo zamenjal besedo elita z Židi, preostali tekst bom pustil nespremenjen –

    “Židje niti slučajno ne bodo začeli spoštovati etičnih kodeksov – nikoli. Židje so prevzeti s pohlepom po denarju in egu in en etični kodeks jih prav nič ne briga. Smejijo se takšnim člankom in še naprej delajo na tem, kako bi imeli še več denarja in še več moči.”

    To je bil zelo pogost nacionalni socialistični propagandni konstrukt proti Židom. Židje so imeli v nacionalnem socializmu (kot delavskem gibanju) vlogo kapitalistov.

    V prvih letih so jih samo obdavčili . Sprejeli so denimo zakone o arijizaciji, s katerimi so v njihova podjetja na vodilna mesta nastavili svoje ljudi. Na Židovske stroške sevada. Na kristalno noč so jim razbili trgovine in jih potem selektivno kaznovali tako, da so jim nabili prispevek za obnovo.

    Calvinovi arhivi nacionalne socialistične propagande se v resnici berejo kot kakšen levi forum. Židje so obsojani predvsem plehkega materializma, egoizma, izkoriščanja nemškega delavca, kapitalističnega pedigreja, itn.

    Nacional socializem se je podobno kot vsak socializem po prevzemu oblasti pričel z levičarskimi ekonomskimi politikami za katere je potreboval financiranje. Židje so ga priskrbeli. Ko je financiranje presahnilo je bilo potrebno najti krivce, za nedelovanje sistema. In so jih našli.

    To je tipičen razvoj dogodkov levih režimov. Najprej regulirajo. S tem sesujejo ekonomijo. Ker ne želijo priznati ideoloških zablod nato iščejo krivce in zopet regulirajo. Na ta način ti režimi postajajo vedno bolj krvavi. Niso takšni od začetka.

    Seveda je plenjenje premoženja manjše zlo kot vzeti življenje. Vendar je od neke točke naprej to kršenje temeljnih človekovih pravic in za takšen zločin se ti lahko tvoje žrtve upravičeno uprejo. Tako nastajajo vojne.

  17. Igor, svetujem ti, da s Štihom takoj nehaš razpravljati. V Zaresu se na tako nizko raven ne bi smeli spravljati, saj s tem v razpravo vlečete nepotreben radikalizem. Tomaž Štih je tisti osebek, ki je po McCarthyjevo sestavljal liste levičarjev v medijih in jih zmerjal za fašiste. Previdno s toksičnimi odpadki “liberalizma”.

  18. > Nacional socializem se je podobno kot vsak socializem

    Neoliberalizem kot vsak izem pobija revne ljudi…

    (Oziroma, prosim, bodi malo bolj natančen, ko predalčkaš.)

    > Seveda je plenjenje premoženja manjše zlo

    Obdavčenje vseh etničnih skupin po istih kriterijih je plenjenje?

  19. Srednji razred je bil včasih pred kakšnimi petnajstimi leti, ponavadi v pisarnah in tam, kjer je veljalo bolj za gor ko dol.
    Borba dobesedno za preživetje je poseben sistem.
    Srednji razred ni trajni, je samo začasni za tiste, ki so ali padli nižje od gor (kar se redko zgodi, saj ti imajo dobro zaledje) in pa tisti iz nižjega, ki so se uspeli prigrebsti do tiste točke v sredi, ko bodo seveda rabili nujno velike veze, da jih nekdo potegne gor. Srednji razred v resnici ne obstaja, je kot bi stal v vicih in ali te bo kakšen elitnež sprejel in dal pogoje ali padeš nazaj. Ker elita že tako pazi na sebe, zdaj ko bo ratuje še huje pa sploh, nimamo denarja za ljudi, za pokrajine pa.
    Nimamo denarja za dostojno živet, medtem ko obljubljajo da moramo to in to zaradi Evrope. Pa Evropa sploh ve, kako je pri nas?
    Ve, koliko dobiva skoraj večinski nižji razred?
    Po moje se ti podatki skrivajo pred EU.
    Revščino prikrivajo in sebe kažejo v luči najboljših poglavarjev. Pa nimamo enega, da se v Evropi potegne za nižji sloj tudi (pa ni malo ljudi, glede stavk sploh). EU daje denar, nižji sloj pa komaj živi.
    Kam gre ta denar?
    Ne bi nekdo iz EU prišel k nam v Slovenijo in kontroliral za kaj se ta denar sploh uporablja?
    Od kdaj pa je na slepo verjet tistim, ki rišejo in krojijo politiko za osnovno preživetje?
    No, saj ni tako hudo, če ne bo šlo drugače bomo pa že dobili vse potrebne naslove iz EU in napisali in točno opisali, kako živi narod na obrobju. Da ne bodo več slepo verjeli!!!
    Če se sam ne pobrigaš za sebe in svoje se noben ne bo,
    ta sistem ki ga imamo mi zdaj pa niti slučajno ne,
    več vzame kot da…

%d bloggers like this: