Zafurana vladna strategija glede NLB

Spomnimo se, pred dvema letoma je finančni minister Andrej Bajuk zavrl drugo fazo privatizacije NLB, ki je predvidevala, da strateški lastnik dobi do 49% lastništva, četrtino obdrži država, ostalih 26% pa prosto kotira na borzi. Prednost tega koncepta v povezavi s finančnim holdingom podružnic NLB v tujini, kjer bi strateški lastnik lahko imel tudi večinski lastniški delež, je v tem, da omogoča večjo konkurenčnost in fleksibilnost ter večjo stabilnost NLB v zaostrenih mednarodnih razmerah na eni strani ter večjo kapitalsko moč in hitrejše širjenje NLB v tujini.

Takrat je minister Bajuk na veliko modroval o oblikovanju domačega finančnega stebra med NLB in Triglavom, ki mu ga seveda še vedno ni uspelo sestaviti. Takrat sem o takšnem »finančnem stebru« napisal, da so bile združitve bank in zavarovalnic v večini primerov neuspešne. Združevanje bančništva in zavarovalništva je lahko uspešno le, kadar sledi logični notranji potrebi po diverzifikaciji osnovne dejavnosti, denimo nadgraditev bančništva s storitvami življenjskega zavarovanja, ki jih je mogoče prodajati na bančnih okencih. Praksa globalnega prevzemnega vala iz zadnje dekade tudi kaže, da so združitve podjetij običajno zelo dolgotrajne, sinergijski učinki pa zelo vprašljivi. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi združevanje NLB in Triglava – že brez združevanja na področju informacijske tehnologije – trajalo najmanj dve leti (NKBM in novogoriška banka sta denimo skupaj že več kot desetletje, pa še nista v celoti integrirani). Možnost uspeha pa je minimalna, saj se bo težko odgovoriti, katero izmed obeh podjetij bo imelo ključno vlogo, katera izmed obeh osnovnih dejavnosti bo vodilna in kateri direktor bo imel glavno besedo.

Zelo dobro bi bilo dobiti analizo sinergijskih učinkov združitve NLB in Triglava. Denimo, kaj združitev pomeni za racionalizacijo poslovanja? Ali sploh in za koliko lahko prodaja (katerih?) zavarovalnih polic prek bančnih okenc zniža stroške zavarovalnemu delu ter za koliko se s tem poveča racionalnost bančnega poslovanja? Koliko tisoč delovnih mest bo s to racionalizacijo postalo presežnih? Ter nenazadnje zelo preprosto vprašanje – je država kot pokrovitelj tega holdinga sposobna izvesti to racionalizacijo poslovanja, če tega ni bila sposobna kot večinski lastnik v vsakem posamičnem podjetju? Dokler takšnih analiz sinergijskih učinkov ni na mizi, je ta poskus finančnega stebričenja zgolj še eno v vrsti kabinetnih besedičenj politikov in socialistično – planerskih kupčkanj, ki smo jih v preteklem desetletju imeli kar nekaj.

Na izgradnji tega »finančnega stebra« se v teh dveh letih – razen besedičenja – ni zgodilo praktično nič, le da sta obe državni banki vztrajno izgubljali svoje tržne deleže. No, vlada je prodala en majhen košček NKBM in sicer na način, da se glede upravljanja in nadzora nad njim ne bi nič zgodilo, torej da bo država še naprej dopuščala (ali prisiljevala) menedžmentu pasivnost in neambicioznost. No, in Triglav – kot državno podjetje – je prejšnji teden vlada prisilila v prisilno dokapitalizacijo NLB (ter povečanje lastniškega dela za mišjo dlako), čeprav državni Triglav sam nujno potrebuje močno dokapitalizacijsko injekcijo za uresničitev lastnih naložbenih načrtov v tujini.

Zgodilo se je pa nekaj drugega. Virus ameriške finančne krize je počasi okužil ves svet, tako finančni kot realni. Mnoga slovenska podjetja oziroma – natančneje – njihove menedžerske ekipe so najele velike kredite za menedžerske prevzeme – po rekordno nizkih obrestnih merah, za kar so zastavile delnice kupljenih podjetij, ki so takrat kotirale po rekordno visokih cenah. Večino kreditov so seveda najele pri obeh domačih državnih bankah. Timing ne bi mogel biti slabši. In realne implikacije teh prevzemno – bančnih poslov ne bi mogle biti manj ugodne. Če se v naslednjih mesecih zalomi menedžerjem Mercatorja, Laškega, Istrabenza itd. in ne bodo več mogli servisirati povečanih anuitet za najete kredite iz izplačanih dividend, bodo pač banke prisiljene realizirati zastavno pravico na delnicah. Toda, ker je SBI od lanskega konca avgusta izgubil tretjino vrednosti in podobno tudi Istrabenz, Merkur in Pivovarna Laško, se bodo banke nenadoma znašle z nekaj milijardami evrov slabih kreditov. Skratka, če se zalomi menedžerskim prevzemnikom, bo to potegnilo za seboj tudi obe državni banki, NKBM in NLB.

Zakaj samo obema državnima bankama? Ker imajo ostale banke pač boljše lastnike, ki zmorejo v primeru slabih kreditov bankam v težavah odobriti dovolj svežega kapitala za izboljšanje likvidnosti in kapitalske ustreznosti. Da država tega ne zmore, najbolj očitno kaže ponesrečena akcija reševanja NLB prek državno – javne dokapitalizacije, v katero očitno verjame samo še finančni minister Bajuk. Bajuku je v dokapitalizacijo uspelo prisiliti samo državo ter državni Triglav in njegov sklad DSU, in to po astronomski ceni v višini 3.1-kratnika knjigovodske vrednosti NLB! Današnji poskus privabljanja obstoječih zasebnih in paradržavnih lastnikov v dokapitalizacijo po enaki ceni kaže na popolno odlepljenost od realnosti pri finančnem ministru. Večina nagovorjenih lastnikov NLB oziroma vsi, ki so javno povedali svoje mnenje, je povedala, da je ta cena dokapitalizacijskih delnic NLB občutno previsoka. Podobno so povedali v vseh borzno-posredniških hišah, namreč da odsvetujejo nakup teh delnic NLB. Daniel Medved, upravljavec premoženja v državni NKBM (!) denimo dobesedno pravi: “Cena je odločno previsoka. Če upoštevamo razmere na borzi, vidimo, da je delnica precenjena. Enako velja, če pogledamo kazalce bančnih podjetij v tujini, denimo Deutsche Bank, kjer je razmerje med knjigovodsko vrednostjo in ceno delnic ena proti ena. Ne, nakupa ne bi svetoval.

V tej situaciji, ko se svetovni finančni sistem seseda in ko sta ogroženi tudi obe domači državni banki, bi do izraza prišel močan tuj strateški partner. Ta bi – nasprotno od tez ministra Bajuka izpred dveh let – lahko bistveno pripomogel k lažjemu premoščanju likvidnostnih težav obeh državnih bank zaradi nakopičenih slabih naložb. Minister Bajuk je pred dvema letoma zagovarjal tezo, da bi večinski tuj lastnik v pogojih Basla II in evropske kapitalske direktive lahko zmanjšal stabilnost našega domačega finančnega sistema v primeru večjih nestabilnosti na mednarodnih finančnih trgih. V samo dveh letih se je pokazalo prav nasprotno – da največje tveganje za stabilnost domačega finančnega sistema predstavlja prav država kot večinski lastnik bank. Po eni strani ne omogoča oblikovanja optimalnih razvojnih in poslovnih politik bank, po drugi strani pa jim v primeru težav ne zna učinkovito priskočiti na pomoč.

Morda bi veljalo vprašati ministra Bajuka, ali bo svoje prihranke vložil v nakup dokapitalizacijskih delnic NLB. Oziroma morda bi veljalo ministra Bajuka povprašati po odgovornosti za situacijo, v katero drsita naši banki. Volitve so blizu, toda bojim se, da ne dovolj blizu, da bi se izognil politični odgovornosti.

7 responses

  1. “Zakaj samo obema državnima bankama? Ker imajo ostale banke pač boljše lastnike, ki zmorejo v primeru slabih kreditov bankam v težavah odobriti dovolj svežega kapitala za izboljšanje likvidnosti in kapitalske ustreznosti.”

    Tole je pa zelo pristransko napisano. Tovrstne težave ne bosta imeli samo omenjeni dve banki, ampak se z njim ubada celo ECB, ki je z našim denarjem pripravljena reševati pogoltne in neprevidne bankirje.
    Članek: http://razgledi.net/blog/2008/03/28/financna-kriza-ze-stiska-realno-gospodarstvo/

  2. “Minister Bajuk je pred dvema letoma zagovarjal tezo, da bi večinski tuj lastnik v pogojih Basla II in evropske kapitalske direktive lahko zmanjšal stabilnost našega domačega finančnega sistema v primeru večjih nestabilnosti na mednarodnih finančnih trgih.”

    Basel II je tipično prociklični instrument, kar se lahko zgodi, pa kaže tako oboževani Baltik. Če prodaš vse banke tujcem, potem bodo v času krize matice najprej zaštopale podružnice na tistih trgih, ki niso najbolj pomembni ali so percipirani kot bolj tvegani. Takšno ravnanje v bistvu nalaga Basel II, ki v času krize še zaostri zahteve po kapitalski ustreznosti.

    Če bi KBC kot lastnik NLB zašla v težave, potem bi najprej krčila kredite v Sloveniji, ki je nepomemben in relativno tvegan trg. Ravno zato je državno lastništvo bank v Sloveniji tako pomembno: država ima pred očmi državo, KBC pa svoje globalne operacije, kjer je NLB le kaplja v morju.

  3. NLB je že v brezupni likvidnostni situaciji in dokapitalizacija ni nič drugega kot državni bailout. Finančno stebričenje je dimna zavesa za preprečevanje zloma našega bančnega sistema, v celi državi držita glavo nad gladino le tuji Hypo in Bank Austria.

    Najbolj žalostno je, da bodo novinarji najbrž po temule, kar se nam je zgodilo pisali o manjših bankah brez zaledja (npr. Probanki) in še komu in izpostavljali državne banke kot zgled trdnosti in stabilnosti – v resnici pa so se sesule prve.

    p.s.
    Morda ni najbolje, da izpostavljena oseba kot si ti javno piše o dogajanju (težavah) v bankah. Če te povzameta dva novinarja v državi bomo imeli v dveh tednih Argentino.

  4. V Sloveniji se še ni nič sesulo, Damijan pa je o likvidnostnih težavah NLB približno tako dobro informiran kot ti, Štih. Torej nič kaj dobro.

    Sicer pa hvala bogu, da je lastnik NLB država. Če bi to bil kakšen tuj private-equity sklad, bi zdaj že likvidiral naložbe in potisnil finančni sistem v kaos. Bajuk vodi Politik der ruhigen Hand a la Schroeder. Rispekt!

  5. Ni ravno težko biti informiran o njihovem likvidnostnem stanju v času, ko panično prosijo okolišnje banke za kredite in so pripravljene na kakršnekoli obrestne mere. Če ne bi bilo Triglava kot proxyja, bi morali v prihodnjih tednih in mesecih vanjo pumpati proračunski denar. Tako pa bo celoten slovenski bančni bail out potekal nevidno in očem skrito; razen, če se zalomi pri kakšni manjši banki, ki nima te sreče, da je vpeta v možnost nevidnega proračunskega financiranja. Je pa prelepa demonstracija državnega lastništva bančništva to, da se je NLB izmed vseh bank sesula prva.

  6. Nene, najprej so se sesule zasebne banke v ZDA, ki jim je na pomoč prihitel bližnjevzhodni in ameriški državni denar. Šele potem se je začela kao tresti NLB. Zanimivo, ne?

  7. Tako nekako. Ko v Ameriki ni denarja padejo dol slovenske državne banke in to je kronski dokaz, da so slovenske državne banke zdrave. Krivi so nemci. Deutsche Bank nam ne podaljšuje kreditov in ne daje novih. Oboje pa je naša pravica.

    Naše terminske pogodbe in varovanje kreditov lokalnim gazda-jezd in varovanje teh z delnicami po principu “če so delnice manj vredne od kredita se ga ne splača več odplačevati, saj izgubo krijejo varčevalci banke” so zdrave.

    Krivi pa so Nemci in Američani. Ker – če bi nam oni še naprej dajali denar kot doslej; nam ga ne bi manjkalo. 🙂

%d bloggers like this: