Oliver Dragojević – Moj Lipi Anđele

Saj vem, da se s tem ni za hvaliti, vendar se je na jadranju po Jadranu težko, ma nemogoče, izogniti Oliverju. Če že ni barki, pa te čaka v zasedi tam nekje v eni konobi vsake še tako majhne lučice. Ampak, kar je najhuje pri tem, je spoznanje, da ti, ko Oliver zapoje “…ako nas tužne jutrom probude, ja čuvam osmijeh za tebe…”, postane toplo okrog srca. In, ajde, morda se mu gremo tudi letos poklonit na grob, če bo veter pihal v tisto smer…

Najbrž so to leta.

%d bloggers like this: