S tem komentarjem si ne bom ustvaril prijateljev. Nasprotno. Toda v času vulgarnega populizma mora kdo tudi pobrskati za zrncem razuma onstran všečnosti na prvo žogo. In ponovno aktualna diskusija o (ne)prostovoljnem članstvu v zbornicah spada med takšne teme. Na prvi pogled se zdi jasna kot beli dan. Vendar niti slučajno ni tako preprosta, kot se zdi. Preberite in presodite.

Če naredite anketo med ljudmi o tem, ali naj bo članstvo v raznoraznih zbornicah in združenjih prostovoljno ali ne, boste seveda v vsaj 80 odstotkih dobili odgovor, da je treba obvezno članstvo ukiniti. Toda še večji odstotek podpore boste dobili, če ljudi v anketi ali na referendumu vprašate, če so za ukinitev davkov. Pa vendar ne gre nihče ljudi tega spraševat. Tudi referendum o takšnem vprašanju bi bil iz ustavnega vidika nedopusten.

Zakaj moramo prisilno plačevati davke? Iz večih razlogov. Eden izmed razlogov je, da država prek zbranih davkov lahko izvaja določene družbeno zaželene socialne politike. Drugi razlog je, da nam prek plačila davščin, denimo na goriva, država zaračuna negativne vplive na okolje, ki jih povzročamo z vožnjo avtomobilov ali kurjenjem nafte ali plina za ogrevanje. Naslednji razlog so plačila taks za posamične storitve javne uprave. In tako naprej. Toda eden izmed ključnih razlogov za plačevanje davkov pa je, da z njimi plačujemo državi tudi njeno »proizvodnjo« t.i. javnih dobrin.

Med javne dobrine spadajo denimo čisti zrak, cestna razsvetljava, svetilniki na morju, znanje, sistemi varovanja pred potresi in poplavami, varnost in nacionalna varnost, pa konec koncev tudi javni ognjemeti itd. Javne dobrine imajo v teoriji dve lastnosti: neizključljivost in nerivalskost. To po domače povedano pomeni, da posameznikov ni mogoče izključiti od uporabe teh dobrin ter da uporaba te dobrine s strani posameznika ne zmanjša njene razpoložljivosti za ostale uporabnike. Se pa zato pri javnih dobrinah pojavlja tipični problem »free-riderstva«: nekateri posamezniki ne želijo plačevati za te dobrine, vendar pa jih (denimo splošno varnost, čisti zrak, javno razsvetljavo itd.) še naprej uporabljajo.

Pri javnih dobrinah gre za dobrine, ki so v splošnem javnem interesu, vendar jih zasebnik ne bi proizvajal, ker se komercialno ne bi splačale ali pa bi jih zaračunaval po zelo visoki ceni. Zato mora posredovati država in prisilno prek davkov zbrati denar, da lahko financira njihovo »proizvodnjo«.

Nikakor ne želim enačiti davkov in prispevka za članstvo v zbornicah. Toda podobnost je lahko kar precejšnja iz vidika narave dobrin, katere z davki ali članarino plačujemo. Storitve, ki jih »proizvajajo« posamezne zbornice, imajo precej elementov javnih oziroma skupnih dobrin. Denimo sodelovanje pri pripravi zakonodaje, lobiranje za spremembo ali nesprejem določenih predpisov, ki bi lahko škodovali članom. Tudi pri teh storitvah gre za to, da so njihovih koristi deležni vsi, tako tisti, ki jih plačujejo, kot tisti, ki jih ne, in da nikogar ni mogoče izključiti od uporabe teh dobrin. Od uporabe koristi od tega, da je bil zaradi delovanja zbornice sprejet določen predpis, da je prišlo do znižanja določenih davščin ali do povečanja olajšave za vlaganja ali pa bila dvignjena meja za pavšalno obdavčitev, ni mogoče nikogar izključiti. Prav tako se razpoložljivost teh koristi za ostale ne zmanjša, če jih uporablja nekaj posameznikov.

Prav tako je prisoten problem free-riderstva, ki je bistveno večji kot pri klasičnih javnih dobrinah, saj pri prostovoljnem članstvu ni nikakršne možnosti prisile zaračunavanja koristi od uporabe teh skupnih dobrin. Nasprotno, free-riderstvo se pri prostovoljnem članstvu v zbornicah zdi najbolj racionalna in optimalna izbira posameznikov. Le zakaj bi plačeval članarino, če pa lahko koristi članstva dobiš, brez da bi se včlanil in plačal članarino? Samo Hribar Milič je pred dnevi v opravičevanju »drugačne ureditve financiranja GZS« tukaj v Financah izpostavil prav ta element free-riderstva, in sicer: »Zato ta podjetja tudi vedno ostreje zahtevajo, da bi del sredstev za te naloge prispevali tudi nečlani, ki imajo povsem merljive koristi od delovanja GZS.«

Menim (in pri tem niti slučajno ne želim promovirati stališč Hribarja Miliča), da je neka vrsta obveznosti plačevanja dobljenih koristi od delovanja zbornic nujna. V to sta me ob elementih narave skupne dobrine, ki jih kot storitve tipično proizvajajo zbornice, prepričali dve stvari. Prva so lastne izkušnje iz obdobja po ukinitvi obveznega članstva v GZS, druga pa nevarnosti, ki izhajajo iz pretiranega komercialnega načina delovanja zbornic.

Najprej lastna izkušnja. Leta 2006 je Janševa vlada z novim zakonom ukinila obvezno članstvo v GZS. Idejna podlaga za to je prišla predvsem iz vsesplošne evforije liberalizacije vsega, ki jo je takrat v te kraje zanesel kolega Mićo Mrkaić. Logika je bila v tem, da so najrazličnejši cehi in karteli škodlljivi, predvsem denimo notarski ali dimnikarski. Takoj za tem pa članstvo v GZS, ki je bilo prisilno in naj bi podjetjem povzročalo nepotrebne dodatne stroške. Na prvo žogo se je zdela zelo razumna trditev, da naj bo članstvo prostovoljno in da naj storitve GZS plačujejo tisti, ki te storitve potrebujejo. Janševa vlada je te argumente hvaležno pograbila in jih dejansko zlorabila za uresničitev svoje lastne agende. Janševo vlado je po prihodu na oblast predvsem motila tedanja moč GZS, ki naj bi simbolizirala trdnjavo rdečih direktorjev, in z veseljem je z zgornjimi argumenti poskrbela za ukinitev obveznega članstva. Toda to je bil strel v koleno.

Jeseni 2005, po tistem, ko je vlada sprejela »Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji« in ko je potekala diskusija o zakonu o gospodarskih zbornicah, sem Janeza Janšo in tedanjega ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka poskušal prepričati, da ne ukinejo obveznosti članstva v GZS. Moj argument je bil, da je ob militantnem odzivu sindikatov na program vladnih reform in ob vsesplošnem medijskem nasprotovanju reformam GZS naš edini in naravni zaveznik. Samo GZS nas bo podpirala pri javnem argumentioranju potrebnosti vseh reform. Nisem bil uspešen. Ko so sindikati v protestu proti reformam na ulice privedli 75,000 članov in ko je javni pogrom proti reformam eskaliral, je bila vlada sama. GZS, naravnemu zavezniku reform in večje liberalizacije, je vlada, po domače rečeno, odrezala jajca, in si namesto podpornika po nepotrebnem nakopala še enega nasprotnika.

Drugi argument za to, da bi morali vsi gospodarski subjekti plačevati nek prispevek za delovanje posameznih zbornic, pa izhaja iz škodljivosti komercializacije njenih aktivnosti. Na to škodljivost me je opozorila akcija GZS glede zmanjšanja davčnih obremenitev v primerjavi z napovedanimi ob uveljavitvi vladne Uredbe o obnovljivih virih energije, ki je poleg električne energije dodatno s prispevkom obremenila tudi ostala fosilna goriva. Samo Hribar Milič in ostali se radi pohvalijo, da so z lobistično akcijo energetsko intenzivnim podjetjem ustvarili prihranke, ki so »deset krat večji kot je bila vsa vplačana članarina v letu 2014«.

Prav v slednjem je moj največji strah glede delovanja zbornic. Če se bo dejavnost zbornic zaradi nujnosti pridobivanja prihodkov za lastno delovanje skomercializirala, bo zadeva šla natanko v to smer lobističnih akcij. Zbornice bodo vedno bolj postajale zastopnice partikularnih interesov posameznih lobijev, enkrat proizvajalcev sladkih pijač, drugič onesnaževalcev zraka, tretjič energetsko potratnih podjetij, četrtič proizvajalcev hormonsko obdelane hrane in tako naprej. To je edini način, da zbornice svojim (preostalim) članom dokažejo svojo koristnost in izpulijo denar. Namesto zasledovanja splošnih koristi celotnega gospodarstva bodo zbornice postale zagovornice posamičnih finančno močnih lobijev. V interesu celotnega gospodarstva je, da zbornice niso lobistične izpostave interesov posamičnih lobijev, pač pa da so nevtralne in da imajo uravnoteženo politiko glede na različno panožno in interesno zastopanost. Čim večje in čim širše je članstvo, tem bolj interesno nevtralne bodo zbornice. Komercializacija zbornic je smrt za široko zastopanost interesov gospodarstva.

Financiranje skupnih dobrin, ki jih »proizvajajo« zbornice, je zato smiselno nekako urediti. Tudi meni se upira obveznost članstva, saj tudi sam nisem član nobene organizacije ali združbe. Ena izmed možnosti je, da se v noveli zakona o gospodarskih zbornicah denimo ohrani prostovoljnost članstva, uvede pa se dodaten prispevek gospodarstva, ki pa naj bo diferenciran glede na velikost podjetij. Kar se mene tiče, je lahko vezan na število zaposlenih ali obseg prihodkov podjetja. Prispevek po glavi ali na zaslužen evro je lahko nizek, pomembno pa je, da pokrije osnovne stroške »proizvodnje« zborničnih javnih dobrin in da ga plačujejo vsi, s čimer se izognemu problemu free-riderstva.

Mnogi, ki so zdržali do sem, bodo planili v zrak. Toda naslednjič, ko vas bo zmotilo dejstvo, da je vlada spet dvignila trošarine na karkoli ali da noče dvigniti praga za vstop v sistem DDV, pomislite na to, da vaši zavezniki niso v vladi ali medijih, pač pa v različnih zborničnih združenjih. Le oni resnično zastopajo vaše interese. Spomnite se na to, da prav zaradi delovanja zbornice plačujete nižje trošarine ali da kak neumen predpis ni bil sprejet in da imate zaradi tega neposredno korist. Spodobi se, da jim to storitev tudi plačate.

______

Pojasnilo:

Avtor komentarja nisem v poslovnem odnosu ali kako drugače v konfliktu interesov z v tem komentarju omenjenimi ali neomenjenimi organizacijami. Pred pisanjem tega komentarja se o tem nisem pogovarjal z nobenim izmed predstavnikov katerekoli izmed zbornic.

______

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend