Medtem ko države upnice, ECB in IMF novo grško vlado stiskajo v kotu mišnice, iz katere ni izhoda, pa se finančni minister Yanis Varoufakis še naprej trudi na mednarodnem podiju prepričevati o nujnosti drugačne rešitve za Grčijo. Varoufakis ima iz makroekonomskega vidika nedvomno prav, toda prepričuje napačne ljudi, medtem ko prave ciljne publike njegova izvajanja niti malo ne zanimajo. Schäuble, Draghi in Lagardova z vidnim odporom gledajo skozi njega … in po vsakem razgovoru še dodatno privijajo pipice oziroma ne popuščajo niti za milimeter. Čakajo, da grški vladi, potem ko bo izsrkala vse likvidnostne rezerve pokojninskih skladov, javnih ustanov in državnih podjetij, zmanjka denarja za kruh in pripravljena sprejeti vse pogoje začne beračiti za odmerek infuzije finančne pomoči. Pomoč pod takšnimi pogoji seveda ni rešitev za Grčijo, toda pogajalska taktika mednarodnih inštitucij deluje. In grški konec prihaja točno kot smrt. Nadaljujte z branjem→

CEED Institute je izdal zanimivo poročilo “How much state in the economy?”, v kateri nekaj uglednih osebnosti (med njimi Leszek Balcerowicz, András Inotai, Horst Köhler, Ivan Mikloš, …) ter moja malenkost) razpravlja o vlogi države v gospodarstvu.

Moj prispevek se nanaša na vlogo države v slovenskem gospodarstvu v dveh desetletjih po začetku tranzicije. Poanta teksta je, da je bila v Sloveniji država preveč aktivna na napačnih mestih (kot aktivna ali pasivna lastnica) in premalo aktivna tam, kjer bi morala biti (kot regulator trga). Spodaj je kratek izsek iz teksta, celoten tekst ter prispevki ostalih avtorjev pa so dostopni v CEED dokumentu.

While the ongoing economic crisis raised serious doubts about the self-regulatory nature of markets and showed that redefinition was needed of the role of the state in the economy, this does not necessarily apply to Slovenia. At least not to the same extent. In the last two decades in Slovenia one can hardly talk about the dominant role of the markets in determining social outcomes. It is rather a combination of the unfinished privatization, insufficient regulation and lack of supervision that caused much of the problem. While in most countries it was reckless lending by the insufficiently regulated private banks to private firms that set the stage for the crisis, in Slovenia it was mostly the politically motivated lending policies of the poorly regulated state-owned banks to state-controlled and insufficiently regulated firms. There was too much government in the wrong place and too little government where it was needed. Nadaljujte z branjem→

Heinekenov nakup Pivovarne Laško prejšnji teden nekako simbolizira smrt nacionalnega interesa. Prinaša konec nekega obdobja vsesplošne norosti, ki ga je odprla in zaprla Pivovarna Laško. Celoten proces, ki naj bi bil v režiji Turnška in Šrota namenjen združitvi slovenske pijačarske industrije in njeni ohranitvi v slovenskih rokah, se je končal v popolnem nasprotju tega. Na koncu tega procesa nobeno izmed tradicionalnih slovenskih pijačarskih podjetij s prepoznavno blagovno znamko, od Radenske, Fructala, Uniona do Laškega, ni več v slovenski lasti. Kot kolateralna škoda tega procesa pa sta v tujih rokah pristala tudi ostala neprostovoljna udeleženca te zgodbe – Droga Kolinska in Mercator. Istrabenz je pristal v de facto bankrotu, medtem ko sta se največji časopisni družbi Večer in Delo prodali ali se prodajata za bagatelo. Glavni akter te zgodbe, Boško Šrot, je pristal za rešetkami. Ob tem pa je, pod črto, izpuhtelo še za okrog 500 milijonov evrov. *
Nadaljujte z branjem→

K ponovnemu odpiranju teme, okoli katere se letargično motamo praktično od pridobitve samostojnosti, me je spodbudila nedavna reportaža Financial timesa o učinku, ki ga je na življenje študentov v Veliki Britaniji imel dvig šolnin v 2012. Bere se kot eksperiment socialnega inženiringa. Zelo konkreten dvig šolnil, ki so se v določenih primerih celo potrojile, je, skupaj s zaostritvijo razmer na trgu dela, pripeljal do redefinicije študija in študentskega življenja nasploh. Posledica vsega skupaj je 43% rast števila študentov, ki ne pijejo alkohola, 47% padec števila najstnikov, ki so poskusili mamila, po drugi strani pa univerze zaznavajo znatno povečano prisotnost na predavanjih, pri tem, pa je večje tudi število tistih, ki ob študiju delajo. Šolnine, kriza na trgu dela in generacijski premiki botrujejo metamorfozi študijskega obdobja iz hedonizma v vzor protestantske etike. *

Nadaljujte z branjem→

• Nonlinearity, Multiple Equilibria, and Too Much Fun – Paul Krugman
• No Evidence that the Economy is Self-Correcting – Roger Farmer
• Mainstream Economics is Flawed & That’s Fine – Pragmatic Capitalism
• Is modern macro to blame? – TheMoneyIllusion
• Europe’s Poisoned Chalice of Growth – Barry Eichengreen
• Why Americans Don’t Want to Soak the Rich – NYTimes.com
• Is Support for Income Redistribution Really Falling? – John Cassidy
• Price Stickiness and Macroeconomics – Uneasy Money
• John Cochrane is too grumpy about negative rates – Moneyness
• Macro Handbook 2 – John Cochrane
• Einstein: Travelling through Spacetime – Lindau Blog
• The rule of robots in Stiglitz and Marx – Branko Milanovic
• Note on Laffer curves – Stumbling and Mumbling
• Money Markets and Monetary Policy Normalization – Simon Potter
• Growth Effects, Level Effects, and Transitional Growth – Growth Economics
• Fighting the Bubble in Bubbles – Justin Fox
• Monetary policy in the future – Ben Bernanke

Tole sva o nacionalnem interesu pred dobrimi 13. leti zapisala z Boštjanom Jazbecem (v Mladini). Tudi danes se pod ta članek podpišem. Edini nacionalni interes je dolgoročna in stabilna rast blaginje prebivalcev ter omogočanje enakih možnosti vsem. To ne pomeni niti državne ali nacionalne lastnine niti popolne razprodaje premoženja, pač pa stremenje k tisti lastniški strukturi, ki omogoča uresničitev ciljev povečevanja blaginje in enakih možnosti za vse. Nadaljujte z branjem→

Ob izdaji novega World Economic Outlooka (april 2015) Olivier Blanchard piše o štirih glavnih dejavnikih, ki bodo vplivali na rast v letošnjem letu. Med njimi so še posebej pomembni trend zniževanja potencialne rasti (zaradi staranja prebivalstva, zniževanja rasti produktivnosti in zmanjševanja kapitalskih naložb), znižanje cen nafte in manipulacije z deviznimi tečaji. Slednje predvsem zaradi izdatnih politik QE na Japonskem in v evroobmočju. Priporočila ekonomskim politikam so specifična za vsako državo posebej, globalno pa bi največ koristi prineslo povečanje infrastrukturnih naložb (kar je IMF priporočil oktobra lani) ter delno tudi strukturne reforme, ki pa same po sebi ne morejo delati čudežev, če ni rasti povpraševanja. Nadaljujte z branjem→

Noah Smith ima dober komentar glede tega, ali so makroekonomski modeli popolnoma zgrešili krizo. Pustil bom originalen tekst in ne bom ničesar komentiral, da ne bom koga prizadel. Priporočam pa, da preberete spodaj komentar Steva Williamsona, ki je razkril, kako poteka debata med (makro)ekonomisti: tako, da je ni, in strašno užaljeni s(m)o, če si kdo od kolegov drzne testirati teorijo ali podvomiti v model, ki nam je (ideološko) blizu. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob vseh komentarjih v zvezi s prodajo Laškega se vsekakor postavi tudi vprašanje, kaj je z nakupi oz. z naložbami Slovencev ali Slovenije v tujini. V današnjem globaliziranem svetu so prisotni močni mednarodni finančni tokovi in zato so naložbe Hrvatov, Čehov, Nemcev ali Nizozemcev tudi v Sloveniji pričakovane. Vendar pa vzporedno le še redko zasledimo novico o kaki naložbi slovenskih investitorjev v drugih državah. V obdobju konjunkture so sicer veliki sistemi (Mercator, Petrol, Telekom, Merkur, Tuš…) intenzivno vlagali v države bivše Jugoslavije, danes pa še tu teče bolj obraten proces. Zato se razumljivo postavlja vprašanje zakaj ni obojestranskih tokov. Odgovor sega seveda nekoliko bolj nazaj, v sam proces slovenske privatizacije. Nadaljujte z branjem→

Še en odličen komentar Tima Harforda, tokrat o tem, da nas korelacija med različnimi pojavi (denimo med številom gnezd štorkelj na danskih hišah in številom otrok, rojenih v teh hišah) ne sme zavesti, da med pojavi obstaja tudi vzročna zveza. Toda hkrati ne smemo pretiravati v drugo smer: vzročnosti ne smemo kar odpisati, kadar med pojavoma (še) ne znamo pojasniti neposredne vzročne povezave.

Bodite pozorni na koncu na znano zgodbo o Ronaldu Fisherju, velikemu statistiku, biologu in genetiku, brez katerega ne bi bilo sodobne statistike, sodobne genetike in neo-darvinistične sinteze, ki pa se je v zgodbi o tem, ali kajenje povzroča raka postavil na stran, da za vzročnost med obema ni dokazov. Kasneje se je odkrilo, da je bil Fisher na plačilni listi tobačne industrije. Vem, na kaj ste nemudoma pomislili… Toda prav tukaj je twist, ki ga Harford bravurozno pokaže: je svetovalna dejavnost za tobačno industrijo spodbudila Fisherjev skepticizem? Ali pa so osebna prepričanja in navade (bil je strasten kadilec pipe) spodbudili svetovalne projekte? Ali drugače rečeno, bi bilo mnenje strokovnjakov kaj drugačno, če ne bi bilo plačano?
Nadaljujte z branjem→