V Sloveniji in tudi drugod po svetu obstaja folklora bolj ali manj javnega vrednotenja upravičenosti posameznih družbenih skupin do dohodkov, ki jih prejemajo. S tem ne mislim na ocene dela politikov in primernosti njihovih dohodkov, temveč na spopad populacijskih segmentov, ki jih definirajo poklic, starost, izobrazba ali panoga zaposlitve. V času gospodarske krize, ko je bilo razpoložljivega denarja manj, se je javna polemika o družbeni sprejemljivosti obstoječih plačnih lestvic zaostrila. Zdaj, ko je konjunktura ugodnejša, je okoli skupnega lonca manj prepirov, a zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega »razrednega boja«. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Slovenski orli dominirajo na mednarodnem nebu. Tako dekleta kot fantje pišejo zgodovino domačega in mednarodnega športa. Uspeh slovenskih skakalnih reprezentanc je plod večih dejavnikov. Nedvomno gre za zelo talentirano generacijo, ki pa je bila deležna strokovne vzgoje in razvoja med zanesenjaki na klubskem nivoju ter nadgradnje obojega na reprezentančnem nivoju. Pri tem ni zanemarljivo, da so imele, za razliko od sorodnih športov, nordijske reprezentance kontinuirano zdravo finančno podporo s strani sponzorjev in države. Uspeh skakalcev, navkljub določeni meri sreče pri talentu posameznikov, ni naključen, temveč bazira na učinkoviti selekciji perspektivnih športnikov in poznejšem sistematičnem negovanju prepoznanega talenta. Uspehi zadnjih let torej validirajo pristop slovenske stroke in investicije, ki so bile narejene v podporo razvoju skokov pri nas.  Nadaljujte z branjem→

Nekdanji vitezi nacionalnega interesa so v zaporih, pred sodišči ali na begu. Od njihovega nekdanjega blišča so ostali zgolj spomini, dražbe razkošnih avtomobilov in jeza njihovih nekdanjih zaposlenih. No in nekaj malega državnega dolga, s katerim smo krpali kraterje v državnih bankah. Še pred nekaj kratkimi leti je bilo povsem drugače. Politiki, ki danes skrbno pazijo, da se niti za trenutek ne pojavijo v istem kadru  s »kasto osramočenih«, so imeli svoje hišne tajkune, s katerimi so delili in vladali v gospodarstvu. Takrat so mnogi v slednjih videli zadnji branik pred navalom tujcev, ki bodo ropali in požgali vse, kar je vrednega pri nas. Z »zaščito« Slovenije pred zunanjo nevarnostjo bi se seveda izkazali kot svetilnik socialno odgovornega managerja. Nadaljujte z branjem→

Majhna podjetja so prisrčna. Javnost jih naravnost obožuje, še posebej, če se ukvarjajo s kakšno nišno dejavnostjo in dajejo upanje na propulzivno rast v bližnji ali ne tako bližnji prihodnosti. Medijske hiše jim letno podeljujejo nagrade, postavlja se jih za vzor podjetnosti, smelosti in drznosti. Njihove zgodbe polnijo časopisne strani in motivirajo nove generacije podjetnikov in inovatorjev. Ker to ni ušlo tudi snovalcem ekonomske politike, na majhnih in srednjih podjetjih slonijo celi svežnji ukrepov gospodarske in regionalne politike. Še več, pogosto lahko dobimo občutek, da je naša gospodarska prihodnost kritično odvisna od zagona, ki nam ga bodo dala ravno novo nastajajoča majhna in celo mikro podjetja. Kam izgine vsa ta ljubezen, ko majhna podjetja odrastejo? Nadaljujte z branjem→

Pogrom nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki smo mu priča v zadnjih tednih, predstavlja novo žalostno poglavje v sagi korporativnega upravljanja podjetij v Sloveniji. Pa tako dobro je kazalo. Proti pričakovanjem smo z vzpostavitvijo Slabe banke naleteli na način za omejitev apetitov domačih lobijev, ki so metastazirali na vsa podjetja v državni lasti, ki so še kazala znake življenja. Po neskončnih poskusih s politično kontaminiranimi upravami, smo za potencialno najpomembnejšo in nedvomno najkompleksnejšo nalogo v igro poslali, z našimi razmerami manj obremenjene, tuje strokovnjake. Da bi dokazali svojo transparentnost in prepričali nejeverneže, smo sanacijo bančnih terjatev zaupali celo Skandinavcem, ki redno osvajajo vrhove lestvic najmanj koruptivnih držav. In kljub vsemu doživeli ponovno blamažo.
Nadaljujte z branjem→

Duh časa na trgu dela zelo nazorno ponazarjajo nedavne tožbe, ki so jih vložili vozniki proti podjetju Uber, ki sicer preko spletne aplikacije ponuja poceni taxi prevoze. V tožbi na večih sodiščih v ZDA zahtevajo, da jih Uber prizna kot svoje zaposlene in ne zgolj kot neodvisne izvajalce storitev prevoza. S ciljem minimalnih obratovalnih stroškov in popolne prilagodljivosti na tržno povpraševanje je Uber praktično vse svoje zaposlene klasificiral kot zunanje izvajalce. Za ceno nekoliko manjšega formalnega nadzora nad zaposlenimi so se pri Uberju izognili obvezi plačevanja minimalne plače, potnih stroškov, davka na izplačane plače in socialnih prispevkov. Čeprav omenjene pravde morda na prvi pogled delujejo kot poskusi posameznikov, da bi si zagotovili socialno varnost pri izmuzljivem delodajalcu, pa gre pri njih dejansko za ključno redefinicijo pojma “zaposlenost”. Nadaljujte z branjem→

Tisti bolj razsvetljeni med nami seveda vedo, da denar ne more kupiti sreče. Materialne dobrine so davno prerastli. Zadovoljni so s tistim, kar imajo, ne tekmujejo s sosedi in nakupovalne terapije ne rabijo za svoje mentalno ravnovesje. Dosegli so stanje poduhovljenosti, ki jih dela nevidne za ekonomsko znanost. No, če smo povsem natančni, za mikroekonomske puriste niso nevidni, le njihov prosti čas jim prinese večjo korist kot potrošnja ostalih dobrin. Zanj so, prek manjšega delovnega vložka, enostavno pripravljeni plačati preveč, da si ga ne bi privoščili. Ne pehajo se za višjim dohodkom, potrošnjo so spregledali kot popolnoma prazno. Toda ali so tako ljudje srečnejši?

Nadaljujte z branjem→

Odvisno od vašega osebnega pogleda na zadevo, je koncept minimalne plače ali največji civilizacijski dosežek po uvedbi nadomestila za brezposlenost, ki je delavski razred končno povlekel iz dickensovske nočne more ali pa mlinski kamen okoli vratu podjetij in podjetnikov, ki nekatere med njimi lahko potegne pod vodo. Ob sicer razmeroma togi delovno-pravni zakonodaji pri nas, je namreč minimalna plača univerzalno predpisana vsem podjetjen in, čeprav večini njeno plačevanje ne bi smelo predstavljati težav, obstajajo tudi podjetja, ki bi ob nekoliko nižji plači zaposlovala več oziroma bi ta lahko pomenila razliko med obstojem in neobstojem podjetja. Jasno, drugim na misel padejo besede Roosevelta iz leta 1933, da si nobeno podjetje, ki za svoj obstoj plačuje plače pod nivojem preživetja, ne zasluži poslovati v tej državi.

Nadaljujte z branjem→

Odkrito priznam, da nisem dovolj pameten ali dovolj vešč politične strategije, da bi v popolnosti lahko dojel smotrnost nedavnega grškega referenduma o sprejetju pogojev za njihovo nadaljne kreditiranje. Celotna epizoda me je v določeni meri spomnila na naš ne-referendum o odpiralnem času trgovin iz leta 2003. Nekakšna vaja v tehniki. Grki so se opredeljevali celo do nerelevantnega predloga posojilodajalcev, saj so ga ti pred referendumom že umaknili z mize. Vseeno je premier Cipras od svojega ljudstva dobil zaupnico in pooblastilo za nadaljevanje protivarčevalnega stališča pri pogajanjih s kreditodajalci. S popotnico povsem nedvoumnega “oxi” (ne) nadaljnemu stiskanju , se je odpravil na nova pogajanja v Bruselj in … pokleknil. Grška vlada je namreč po hitrem postopku pristala na še precej bolj ostre varčevalne ukrepe in privatizacijo v zameno za rešilno vrv finančne pomoči obubožani državi in bankam. Nadaljujte z branjem→

Kdaj ste nazadnje maksimirali svojo funkcijo koristnosti? Minimizirali stroške svoje potrošnje?  Ste ob tem upoštevali vse alternative in bili seznanjeni z vsemi informacijami, potrebnimi za odločanje? Ste pri svoji potrošnji uspeli izenačiti mejno koristnost kupljenega blaga z njeno ceno? Ste dobro premislili oportunitetne stroške vaših izbir in konsistento ocenili verjetnosti prihodnjih dogodkov? V kolikor ste navedenemu prikimavali in se obenem čudili moji potrebi po vprašanju, ste primer nadvse redkega, skoraj mitskega bitja, ki ga je stroka poimenovala homo economicus oziroma ekonomski človek. Nadaljujte z branjem→