Ni orlov v slovenskem gospodarstvu

Črt Kostevc

Slovenski orli dominirajo na mednarodnem nebu. Tako dekleta kot fantje pišejo zgodovino domačega in mednarodnega športa. Uspeh slovenskih skakalnih reprezentanc je plod večih dejavnikov. Nedvomno gre za zelo talentirano generacijo, ki pa je bila deležna strokovne vzgoje in razvoja med zanesenjaki na klubskem nivoju ter nadgradnje obojega na reprezentančnem nivoju. Pri tem ni zanemarljivo, da so imele, za razliko od sorodnih športov, nordijske reprezentance kontinuirano zdravo finančno podporo s strani sponzorjev in države. Uspeh skakalcev, navkljub določeni meri sreče pri talentu posameznikov, ni naključen, temveč bazira na učinkoviti selekciji perspektivnih športnikov in poznejšem sistematičnem negovanju prepoznanega talenta. Uspehi zadnjih let torej validirajo pristop slovenske stroke in investicije, ki so bile narejene v podporo razvoju skokov pri nas. 

Trenutni uspehi skakalcev bodo vodili v izboljšanje pogojev treningov za prihodnje rodove, tako kot so uspehi v osemdesetih in devetdesetih tlakovali pot današnji generacije. Učinek snežne kepe je pripeljal do koncentracije znanja in finančnih sredstev, ki nam ob pojavu izjemnega talenta vsakih nekaj let omogočata vzgojo prvaka. Zakaj čes podobnega nismo sposobno replicirati v gospodarstvu? Zakaj nimamo vzpostavljene infrastrukture, ki bi prepoznala perspektivna podjetja, jim nudila podporo in vzgajala »gospodarske orle«?

  
V industrijski politiki vlade že desetletja podpirajo nacionalne šampione, ker naj bi to bila podjetja, ki bodo branila gospodarsko suverenost, bila dovolj velika in konkurenčna na mednarodnih trgih in, kar je najpomembneje, končno tudi vložke vračala v domače gospodarstvo skozi svojo mrežo kupcev in dobaviteljev. Ideja je seveda v koncentraciji kapitala v podjetjih, ki so uspešna ali vsaj izkazujejo potencial za uspeh. Predpostavlja se, da privatna iniciativa ne bi bila sposobna zadostne daljnovidnosti ali akumulacije kapitala, da bi lahko pospešila razvoj strateških sektorjev ali podjetij, zato v interesu nacije pomaga država.  V praksi to pomeni, da dobijo velika podjetja davčne olajšave, subvencije in zaščito pred konkurenco na trgu, pri čemer finančno breme teh ukrepov nosijo majhna in srednja podjetja. Slednja naj bi svoje koristi pridobila posredno skozi učinke prelivanja (ang. trickle down) oziroma drobtinic, ki bi jih nacionalni šampioni pustili na trgih.  

Učinek prelivanja so, v nekoliko drugačnem kontekstu, popularizirali pristaši ekonomike ponudbe v času Reagana In Thatcherjeve. Ideja je bila, da bodo davčne olajšave bogatejšim stimulirale njihovo aktivnost, kar bo v končni fazi pripeljalo do novih delovnih mest tudi za manj premožne oziroma blaginjo za vse. Nedavno sta celo IMF in OECD dokončno ugotovila, da akumuliranje premoženja tistih z najvišjimi zaslužki dejansko povzroča padec bruto domačega proizvoda na srednji rok. Koncentracija dohodkov tako nima pozitivnih učinkov na blaginjo prebivalstva. Nasveti OECD in IMF gredo zdaj v nasprotno smer od mantre, ki je veljala v osemdesetih, in predlagajo krepitev gospodarske rasti skozi stimualcijo najnižjih slojev ter zmanjševanje dohodkovne neenakosti, ne pa več v smer davčnih olajšav za najbogatejše, kot je veljalo do nedavnega.

Podobno neuspešna je bila večina poskusov državnega podpiranja nacionalnih šampionov med podjetji. Francoski model »kapitalističnega planiranja« je učni primer prednosti in predvsem slabosti gospodarskega inženiringa. Svoj vrhunec je dosegel s kreacijo jeklarskega giganta Usinor-Sacilor, ki pa je pred desetimi leti, kljub ostremu nasprotovanju, prešel v indijske roke (kot Arcelor-Mittal). S Siemensom in Volkswagnom so nacionalna superpodjetja podpirale celo nemške vlade, dasiravno so Nemci danes deklarativno odločni nasprotniki tovrstne industrijske politike. Nekoliko več uspehov je politika nacionalnih prvakov prinesla Korejcem (Hyundai) in Brazilcem (Embraer).

Ekonomska stroka politike nacionalnih šampionov praviloma ne podpira. Empirični dokazi v prid sposobnosti države, da pravilno izbira bodoče šampione so, z redkimi izjemami, neobstoječi. Prav tako je zaščita šampionov pred konkurenco dolgoročno škodljiva tako  za podjetje samo, kot tudi za panogo, saj omejuje rast sektorske produktivnosti, do katere bi prišlo z realokacijo faktorjev na konkurenčnih trgih. Izolacija od pritiska konkurence pa na daljši rok vodi tudi v manj učinkovito upravljanje, nižjo inovacijsko aktivnost in počasnejšo rast produktivnosti podjetja. Po drugi strani, podporniki (Rodrik, 1995) poudarjajo, da imajo večja podjetja večjo motivacijo za inoviranje od manjših, pomagajo stabilizirati pričakovanja svoje mreže dobaviteljev in omogočajo tehnološke prelive v preostanek gospodarstva.

Slovensko gospodarstvo takšnih skrbi nima. Nacionalnih šampionov nimamo, razen sem ter tja kakšne banke. Tisti, ki smo jih gradili v socializmu so propadli, razpadli ali pa smo jih prodali sosedom. Neobstoj najboljših podjetij med najboljšimi pa v samostojni Sloveniji nikoli ni bil rezultat globokega premisleka snovalcev gospodarske politike, ki bi jih motil intervencionizem države, temveč posledica njihove nesposobnosti oblikovanja kakršne koli industrijske politike. Dandanes so možnosti države, da z industrijsko politiko diktira svojo gospodarsko prihodnost močno omejene. A možnosti vseeno obstajajo, če nam bo uspelo najti prave paradne konje prihodnosti in emulirati uspehe skakalcev.    

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: