Blišč in beda koncepta minimalne plače

Odvisno od vašega osebnega pogleda na zadevo, je koncept minimalne plače ali največji civilizacijski dosežek po uvedbi nadomestila za brezposlenost, ki je delavski razred končno povlekel iz dickensovske nočne more ali pa mlinski kamen okoli vratu podjetij in podjetnikov, ki nekatere med njimi lahko potegne pod vodo. Ob sicer razmeroma togi delovno-pravni zakonodaji pri nas, je namreč minimalna plača univerzalno predpisana vsem podjetjen in, čeprav večini njeno plačevanje ne bi smelo predstavljati težav, obstajajo tudi podjetja, ki bi ob nekoliko nižji plači zaposlovala več oziroma bi ta lahko pomenila razliko med obstojem in neobstojem podjetja. Jasno, drugim na misel padejo besede Roosevelta iz leta 1933, da si nobeno podjetje, ki za svoj obstoj plačuje plače pod nivojem preživetja, ne zasluži poslovati v tej državi.

Klici po pravičnem vrednotenju razmer dejansko opravljenega dela, torej nočnega, nedeljskega in prazničnega dela, ki bi moralo veljati več, so moralno nesporno upravičeni, a predstavljajo konceptualno težavo. Ideja minimalne plače je namreč v tem, da bi naj to bila spodnja meja dohodka, ki bi še omogočala razmeroma dostojno preživetje za zaposleno osebo. Koncept minimalne plače tako ni vezan na delovno uspešnost zaposlenega, produktivnost ali celo končni uspeh podjetja, temveč na dohodek, ki naj zagotavlja določen minimalni družbeno sprejemljiv nivo potrošnje. Zakon o minimalni plači, ki slednjo določa vsako leto, tako pravi, da je le-ta odvisna od inflacije, gibanja ostalih plač, nivoja brezposlenosti in gospodarske rasti. Narodnogospodarski agregati torej, ki ničesar ne prepuščajo nečemo tako vsakdanjemu kot so razmere v podjetjih ali delovni čas zaposlenih.

Za poln, recimo 40 urni tedenski ali 170 urni mesečni delovnik, bi naj bili zaposleni upravičeni vsaj do minimalne plače. To, po drugi strani predpostavlja, da bodo podjetja, ki to “zmorejo”, plačevala več od minimuma, da bi ohranila izučeno in produktivno delovno silo. Takšna podjetja bi verjetno plačevala tudi delo izven rednega delovnega časa. Pravično bi bilo tudi, da tisti, ki so svojo mesečno obveznost oddelali s prazničnim in nočnim delom ali delom ob vikendih, dobijo več od tistih, ki so delali zgolj v rednem delovnem času. Tej spremembi v prid govori tudi praksa preostale Evrope, dasiravno nas to ni motilo pri ohranjanu plačanega odmora za malico. A za to spremembo ne bo potrebno zgolj izvzeti dodatkov za nočno, nedeljsko in praznično delo, temveč bo potrebno bolj korenito poseči v Zakon o minimalni plači.

Zakaj? Ker gre pri izvzetju omenjenih dodatkov za delo znotraj rednega obsega dela in ne za nadurno delo, ki je že sedaj plačano posebej, bi bilo potrebno namesto mesečne minimalne plače določiti minimalno urno postavko. To urno postavko bi pozneje lahko ustrezno korigirali v sistemu dodatkov na delo izven rednega delovnega časa. Na papirju se izločitev dodatkov za delo izven rednega delovnega časa sicer sliši trivialno enostavna, vendar pa vključuje pomembno redefinicijo koncepta minimalne plače. Namreč zakonsko določitev minimalne urne postavke ob zagotavljanju polnega delovnika. Podobno ureditev sistema minimalnih plač imajo v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in seveda ZDA.

Težava z zakonsko določeno mesečno minimalno plačo je namreč v tem, da ima praktično vsak mesec v letu drugačno število delovnih ur, ki predstavljajo ekvivalent polne zaposlenosti. Ob dejstvu, da je minimalna mesečna plača konstantna, bi to pomenilo, da se urne postavke iz meseca v mesec spreminjajo in da bi se posledično spreminjala tudi nadomestila za delo izven rednega delovnega časa. Lahko bi torej za dve zaporedni nočni izmeni dobili povsem drugačni nadomestili, če bi ti padli v različna meseca. Takšna rešitev problema plačila dodatkov za nočno, praznično in delo preko vikenda tudi ne bi bila “poštena” ali praktična.

Zanimivo je, da je uvedbo minimalne urne plače letos pomladi predlagala tudi Konfederacija slovenskih sindikatov (KSS). Z idejo samo se sicer strinjam, ne pa s predlagano višino plače. Pri KSS namreč predlagajo razmeroma visoko urno postavko, pet evrov, kar bi minimalno plačo v povprečju dvignilo za 10%. Ker pa je slovenska minimalna plača nastavljena relativno visoko, po razmerju med minimalno in povprečno plačo smo celo v samem vrhu EU, je nadaljni dvig minimalne plače lahko nevaren za gospodarstvo. Kljub ugodnemu gospodarskemu vetru, tako bistveno dvigovanje minimalne plače običajno nima ugodnih gospodarskih posledic. Težava, kot je pred časom pisal britanski the Economist, je v tem, da dvigi minimalnih plač, ki so blizu ali celo nad 50% povprečne plače, lahko vodijo v občutnejšega padca povpraševanja po delu. Slovenske minimalna plača je vse od 2010 nad omenjeno “magično mejo”.

Bodimo si na jasnem; pri predlogih za izločitev dodatkov iz minimalne plače gre za dvig minimalnih plač. Moralni upravičenosti predloga navkljub, bo ta v praksi pomenil, da bo prišlo do dviga minimalnih plač vsaj za določena podjetja ali panoge, ki so v večji meri odvisne od dela izven rednega delovnika. V kolikor posameznik na mesec dela izven rednega delovnega časa samo 8 ur in za to dobi 50% višjo urno postavko, bo to pomenilo na koncu meseca dobra dva odstotka višjo plačo. Učinkov predloga na gospodarstvo predlagatelji niso izmerili, če ne upoštevamo blagodejnega vpliva na naš kolektivni občutek za pravičnost. Gospodarstvo pa tudi še ni pozabilo zadnje travmatične izkušnje z dvigom minimalne plače iz časov Pahorjeve vlade.

Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Strinjam se, da je minimalna plača (čeprav glede na kupno moč nizka) “previsoka”, glede na ostale plače v gospodarstvu, a gre za manjšino zaposlenih, pravijo statistiki.
    Ne strinjam pa se, da posamezniki, ki delajo v neugodnem delovnem času zato niso enakopravni z drugimi zaposlenimi, posebej z javnim sektorjem, ki te pravice zagotovo imajo, medtem, ko se v gospodarstvu zaposlenim celo plače, kaj šele dodatki, pogosto ne izplačujejo, kar se v Avstriji ne more zgoditi, saj za to skrbi država.

    Menim, da bi delodajalci vse dodatke morali vnaprej upoštevati že v sistemizaciji, zahtevnosti delovnega mesta in s tem vrednotenju delovnega mesta, ne pa, da se o tem pogajamo oz. urejamo s kolektivnimi pogodbami. Zahtevnost delovnega mesta je tista, ki opredeli pogoje za delo in s tem nivo oz. višino plače, torej ob izobrazbi tudi to ali se zahteva delo na višini, ponoči, v izmenah ipd., kar torej zaposleni ve vnaprej, ko sklepa razmerje in se pogodi o plači z delodajalcem.
    Strošek bruto dela je za delodajalce previsok, a ni pošteno, da se zadeve rešujejo na plečih zaposlenih in da se le nekaterim zaposlenim pri minimalni plači ne upoštevajo dodatki, ki jim zakonito pripadajo!
    Rešitev je vsekakor v nižji obdavčitvi dela, ki je v sedanji situaciji države najbrž ni pričakovati. Lahko pa je rešitev tudi v minimalni urni postavki kot jo predlagate ali pa v ureditvi zakonodaje in sistemizaciji delovnih mest, zahtevnosti dela pri delodajalcih.
    V vsakem primeru je skrajni čas uveljaviti “pravno” državo, kar pomeni, da morajo imeti vsi državljani enake pravice in dolžnosti, zato ni sprejemljivo, da delavci z minimalno plačo do dodatkov niso upravičeni le zato, ker je bruto plača za delodajalce previsoka. Logično je, da je treba zmanjšati dajatve.

    Minimalna plača 600 eur neto je previsoka glede na povprečno neto plačo v Sloveniji, ki je okoli 1.000 eur neto, saj je večina plač v gospodarstvu v tej višini, prav zaradi visokih obremenitev dela, kar onemogoča stimuliranje zaposlenih po učinku, saj fiksni del osnovnih plač zajame prevelik del mase namenjene za plače.
    To je menim bolj pereče od tistih nekaj 10.000 zaposlenih z minimalno plačo ali tistih visoko strokovno izobraženih, tehnološko nujno potrebnih kadrov, zaradi katerih naj bi na drugi strani potrebovali socialno kapico. Menim, da gre tudi pri zahtevi po socialni kapici za iskanje možnosti, kako plačati manj davkov pri ekscesno visokih plačah nekaterih profesorjev, zdravnikov, bankirjev, managerjev, svetovalcev, finančnikov…in so žal tehnični kadri le izgovor nekaterih.

    Zmanjšanje obremenitev dela je za vse plače nujno, ne le v najvišji skupini, kamor pretežno sodijo menedžerji in ne visoko strokovni tehnični kader, ki je izgovor za uveljavljanje socialne kapice. Ti kadri v manjšini za delodajalce niso problem, če cenijo njihovo znanje in se zavedajo njihove vrednosti. Tudi njihove plače ne izstopajo, zato ne gre za maso zaposlenih, ki bi bistveno vplivala na stroške podjetij, posebej, če izpostavimo, da gre za tiste, ki ustvarjajo dodano vrednost teh podjetij.

    Na žalost pa je vedno manj razvojno naravnih podjetij, ker bi se vsi ukvarjali z lahkim zaslužkom, storitvami, trgovino in podobnim sistemu “denar dela denar”. Zato si taki strokovnjaki vedno težje najdejo zaposlitev v Sloveniji.
    Večji problem je to, da imamo zaradi visokih obremenitev dela pri povprečnih neto izplačilih plač uravnilovko med zaposlenimi in pravega nagrajevanja v bistvu sploh ni.
    Torej, če ima delavec brez kvalifikacije plačo 600 eur, diplomirana medicinska sestra, gradbeni inženir, elektro inženir ali ekonomistka pa blizu 1.000 eur neto, seveda vsi z dodatki, to ne more biti stimulativno.

    Problem minimalne plače je glede uravnilovke podoben problemu nižanja vseh pokojnin, ki vedno bolj težijo k minimalni pokojnini ne glede na čas prejemanja in plačevanja prispevkov, saj je blagajna za izplačila vedno manjša. Ker se prebivalstvo stara in je vedno manj prispevkov vanjo, se nove pokojnine ne glede na dosti daljše obdobje plačevanja, velikost prispevkov in krajši čas prejemanja znižujejo ( odstotek odmere, daljše obdobje za izračun) ter nagibajo k minimalni pokojnini. Povprečno odmerjena pokojnina namreč danes znaša okoli 560 eur, kar prav tako ni pravično.
    Vse to močno spominja na neke druge čase…

%d bloggers like this: