Si zaslužite svojo plačo?

V Sloveniji in tudi drugod po svetu obstaja folklora bolj ali manj javnega vrednotenja upravičenosti posameznih družbenih skupin do dohodkov, ki jih prejemajo. S tem ne mislim na ocene dela politikov in primernosti njihovih dohodkov, temveč na spopad populacijskih segmentov, ki jih definirajo poklic, starost, izobrazba ali panoga zaposlitve. V času gospodarske krize, ko je bilo razpoložljivega denarja manj, se je javna polemika o družbeni sprejemljivosti obstoječih plačnih lestvic zaostrila. Zdaj, ko je konjunktura ugodnejša, je okoli skupnega lonca manj prepirov, a zgolj vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do vnovičnega »razrednega boja«.

Pri nas zlati standard moralne indignacije, poleg seveda managerskih plač in plač politikov, predstavljajo dohodki zaposlenih v javnem sektorju. Popularen gostilniški argument za nižanje plač zaposlenih v javnem sektorju je, da so v primerjavi s privatnim sektorjem zaposleni tam manj produktivni in prinašajo nižjo družbeno korist. Povedano drugače, upoštevaje denar, ki ga kot družba namenjamo za njihove plače, slednji povzročajo neto škodo. Poleg tega je znano, da je tveganje izgube delovnega mesta v javnem sektorju znatno nižje kot v privatnem sektorju. Večja varnost zaposlitve naj bi sicer implicirala nižje nadomestilo, vendar obstaja percepcija, da v primeru javnega sektorja temu ni tako.

Z malenkost drugačnimi argumenti bi podobno lahko »zahtevali« tudi korekcijo plač drugih družbenih ali poklicnih skupin, na primer managerjev, finančnih analitikov, odvetnikov, zdravnikov ali zavarovalnih agentov. Morda bi kazalo enkrat objektivno prevetriti celotno slovensko plačno piramido. Kdo si, po merilih prispevka k družbeni blaginji, sploh zasluži svojo plačo? Katere družbene skupine prispevajo k skupnemu dobru vsaj toliko kot poberejo s svojimi plačami in katere so si izsilile nemoralno subvencijo od vseh ostalih?

Nedavno so Lockwood, Nathanson in Weyl (2012) analizirali predvideni družbeni prispevek posameznih poklicnih skupin v sklopu analize obdavčenja in panožne porazdelitve talenta. V osnovi so njihove ocene temeljile na presoji družbenih eksternalij, pozitivnih ali celo negativnih, ki jih posamezni poklic ima poleg neposrednega prispevka h blaginji družbe. Objektivne mere družbenega prispevka posameznikov sicer ne obstajajo in tudi ne morejo obstajati, vendar avtorji podajo razpon ocen glede na postulate ekonomskih modelov, povzemanje širokega spektra literature ter popularnega mnenja.

V njihovi povprečni oceni, ki se uvrsti nekje med skrajno desnico (Tea Party – čajankarji) in levico (gibanje Okupirajmo Wall Street), so, z izjemo čajankarske različice, za družbeno najbolj podcenjeno poklicno skupino spoznali učitelje. Ti naj bi, po konzervativni oceni, ustvarili vsaj za tretjino več družbene koristi kot jim je priznane skozi plače. Po bolj liberalnih ocenah pa bi pozitivne eksternalije učiteljskega poklica lahko presegle njihove plače tudi do štirikrat. Med tistimi, katerih družbeni prispevek presega vrednost priznanega jim plačila, so tudi raziskovalci, tehnologi, zdravstveno osebje, zaposleni v javnem sektorju in podjetniki. Za družbeno manj koristne so bili proglašeni tržniki, oglaševalci, nepremičninski posredniki in pravniki. Poseben nivo »pekla« pa je rezerviran za finančne posrednike, katerih družbena korist naj bi dosegala zgolj dve tretjini njihove plače po različici kalibracije, ki jo avtorji v članku preferirajo.

Poleg politične usmeritve vprašanega ima odločilno vlogo pri presoji družbene vloge posamezme poklicne skupine tudi ocena prispevka slednje k dolgoročni gospodarski rasti oziroma napredku družbe. Tozadevno jo iskalci rent (ang. rent-seekers), kot so označene poklicne skupine, katerih zaslužki primarno izhajajo iz redistribucije dohodkov znotraj gospodarstva in ne od ustvarjanja lastnih dohodkov, slabo odnesejo. Pogosto je percepcija družbene vloge teh skupin tudi vezana na občutek, da si sami ustvarjajo svoj trg in hkrati določajo pravila igre na njem. Tako lahko zagotovijo vstopne ovire za potencialne nove kandidate in umetno vzdržujejo višje tarife.

V zelo odmevni študiji Murphy, Schleifer in Vishny (1991) pokažejo, da gospodarstva, ki imajo višji delež študentov naravoslovnih ved, dolgoročno rastejo občutno hitreje od držav, kjer je večja koncentracija študentov prava. Avtorji argumentirajo, da visoke nagrade »iskalcev rent«, privabljajo najsposobnejše študente med pravnike, tržnike, finančne posrednike in podobne poklice, zaradi česar je dolgoročno ogrožen potencial razvojnih panog. Privatne spodbude, ki vodijo poklicno izbiro posameznikov, so posledično slabo poravnane z družbenimi spodbudami. Druga, manj očitna težava trga dela, ki jo izpostavljajo Murphy in soavtorji, je, da je »napačna« izbira najbolj talentiranih posameznikov pogojena s tem, da je izjemna uspešnost bolje honorirana v poklicih z velikimi trgi. Povedano drugače, tudi trideseti najboljši odvetnik je bolje plačan od najboljšega učitelja.

Obvladanje izvedenih finančnih instrumentov in sposobnost izkoriščanja vrzeli v zakonodaji bodo gotovo blagodejni za vaš bančni račun, a družbenega napredka vaše znanje verjetno ne bo ustvarjalo. Če gre zaupati trgu dela, si tudi takšni posamezniki zaslužijo plačo, vsaj dokler obstajajo tisti, ki so jo pripravljeni plačevati. Dohodninska progresija tukaj ne bi pomagala vzpostaviti družbeno optimalne realokacije, saj ne sme in ne more diskriminirati med poklici, štipendijska politika pa v razmerah brezplačnega šolstva nima globljih posledic. Morda bi pomagal deregulacija nekaterih poklicev, kjer prihaja do rent-seekinga (odvetniki, računovodje,…) ali pa zelo agresivna štipendijska politika, ki bi poskrbela, da talent konča tam, kjer je najbolj koristen za državo. Jasno pa ostaja, da nikjer na svetu ta problem ni zadovoljivo rešen in tako bomo zanj tudi mi težko našli rešitev.

 

%d bloggers like this: