Prekletstvo prekarstva

Duh časa na trgu dela zelo nazorno ponazarjajo nedavne tožbe, ki so jih vložili vozniki proti podjetju Uber, ki sicer preko spletne aplikacije ponuja poceni taxi prevoze. V tožbi na večih sodiščih v ZDA zahtevajo, da jih Uber prizna kot svoje zaposlene in ne zgolj kot neodvisne izvajalce storitev prevoza. S ciljem minimalnih obratovalnih stroškov in popolne prilagodljivosti na tržno povpraševanje je Uber praktično vse svoje zaposlene klasificiral kot zunanje izvajalce. Za ceno nekoliko manjšega formalnega nadzora nad zaposlenimi so se pri Uberju izognili obvezi plačevanja minimalne plače, potnih stroškov, davka na izplačane plače in socialnih prispevkov. Čeprav omenjene pravde morda na prvi pogled delujejo kot poskusi posameznikov, da bi si zagotovili socialno varnost pri izmuzljivem delodajalcu, pa gre pri njih dejansko za ključno redefinicijo pojma “zaposlenost”.  
Uber je morda atipičen primer delodajalca, glede na to, da gre za spletno platformo, ki ima malo stičnih točk s klasičnimi proizvodnimi podjetji, pa vendar prodor prekarnih oblik dela (od svobodnjaštva, dela za nepolni delovni čas, kratkotrajnih zaposlitev, dela na zahtevo,…) predstavlja sodobno epidemijo tudi na bolj tradicionalnih trgih dela. Letos poleti je tako podobno tožbo proti zaposlenim izgubil tudi logistični gigant FedEx, ki je moral svoje šoferje prekvalificirati iz zunanjih sodelavcev v običajne zaposlene in jim plačati dobrih 200 milijonov evrov odškodnin. Bližje domu so nam dobro znane težave honorarcev na RTV Slovenija, kakor tudi kalvarija sezonskih delavcev v gradbeništvu.

Razlogi za porast prekarnih oblik zaposlovanja in zunanjega izvajanja so primarno v informatizaciji družbe in globalizaciji trgov. Ob že omenjeni potrebi po hitrem prilagajanju podjetij na tržno povpraševanje in tehnološkim možnostim, ki dovoljujejo fragmentacijo faz proizvodnje, je razvoj informacijske tehnologije omogočil znižanje transakcijskih stroškov nadzora zunanjih izvajalcev. Nadzor nad delovno silo in kvaliteto proizvoda je namreč pri zunanjem izvajanju otežen v primerjavi s sledljivostjo dela redno zaposlenih znotraj podjetja. Informacijska tehnologija in dostopnost informacij, ki jo ta omogoča, pomenita, da je kontrola nad “podizvajalci” cenejša in enostavnejša kot je bila še desetletje nazaj. S tem pa se širi tudi krog poklicev, v katerih prihaja do prevlade prekernih oblik dela.

Čeprav njihov pomen v zadnjem obdobju raste, obstoj različnih oblik prekarnega dela ni nič novega. V gradbeništvu in logistiki so podizvajalci že desetletja popolnoma običajen pojav.  Kot je pred skoraj 80 leti ugotovil Ronald Coase, se podjetjem izplača najemati podizvajalce in jih plačevati po proizvodu, če je nadzor kvalitete le-tega enostaven. V kolikor pa je nadzor težaven ali celo nemogoč, pa je potrebno “zunanje izvajalce” nadomeščati z zaposlenimi, ki so plačani po svojih vložkih, torej delovnih urah, in ne po rezultatih svojega dela. V ekstremnem primeru, ko je nadzor nad kvaliteto dela ali popolnoma nepotreben ali pa so njegovi stroški neznatni, krovnega podjetja ne potrebujemo več ali pa to ostane le še v funkciji usklajevalca. V tem pa že skoraj prepoznamo Uber, mar ne?

Medtem ko se Uber in sorodna podjetja sprašujejo, zakaj bi kupili kravo, če je vse, kar hočejo, zgolj kozarec mleka, se na strani “zaposlenih” pojavi težava. Prekletsvo prekarizacije se namreč skriva v tem, da nalogodajalci zunanjim izvajalcem praviloma ne plačujejo pokojninskih prispevkov, prispevkov za primer brezposlenosti ali zdravstvenih prispevkov, prav tako pa jim ni treba zagotavljati minimalne mesečne plače. Nenazadnje jim praviloma ne pripadajo niti dodatki za malico, prevozni stroški ali pa nadomestilo v času dopusta. Tveganje negotove prihodnosti je tako v celoti prenešeno na zaposlenega in, v primeru njegovega neuspeha, seveda na državo oziroma davkoplačevalce.

Slovenci smo svojevrstni rekorderji v prekernem delu. V segmentu mladih zaposlenih (15-24 let) jih je bilo po podatkih Eurostata v 2. četrtletju letošnjega leta 76,5 odstotkov zaposlenih začasno. Evropsko povprečje je trideset odstotnih točk nižje. Da, trideset! Za deset odstotnih točk prehitevamo Evropo tudi pri deležu zaposlenih za nepolni delovni čas, vendar ponovno samo v segmentu mladih. Pri ostalih starostnih skupinah smo celo znatno pod povprečjem EU. Kombinacija visokih davčnih bremen, toge delovne zakonodaje za redno zaposlene, inštituta študentskega dela in specifičnih potreb v panogah, kjer se pretežno zaposlujejo mladi, zagotavljajo, da dve tretjini mladih ne moreta do redne polne zaposlitve. Nekaterim mladim sicer ideja svobodnjaštva ustreza, a se ta romanca praviloma konča, ko ugotovijo, da jim banke na prihodke zgolj iz avtorskih in sorodne pogodb ne dajo dolgoročnega kredita.

Če to hočemo ali ne, bodo prekarne oblike dela vse bolj pridobivale na pomenu. Ideja nagrajevanja po rezultatu dela namesto po delovnem vložku ter potencial hitrega prilagajanja delovne sile na tržne razmere sta za delodajalce enostavno preveč privlačna, da bi se jima samoiniciativno odpovedali. Koncept “dematerializiranega podjetja”, ki ga pooseblja Uber, kljub, kot kaže uspešnemu, uporu zaposlenih, ne bo kmalu izginil. Bolj verjetno je, da ga bosta napredek tehnologije in globalizacija poslovanja prenesla tudi v druge gospodarske panoge in se bo v prihodnosti le še širil in poglabljal. Zadnji branik pred udarnim valom prekariata ostaja zakonodajalec, ki pa bi moral zagotoviti odpravo elementov rigidnosti redne zaposlitve.  

Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Narava nadnacionalnih korporacij je v svojem principu asocialna, tudi brez dokazov, ki se sicer kar vrstijo: Facebook, Google, Uber, VW, GoldmanSachs… Nič novega, tudi v preteklosti ni bilo dosti bolje, zato so imena pravzaprav nepomembna. Naivno je pričakovati, da bodo korporacije same sebi postavljale socialne korektive in jih tudi spoštovale. To je naloga družbe. A “družba” je dandanes devalviran pojem, “družbeno dobro” pa ob vsesplošnem slavljenju individualizma postaja anatema. Posameznik je v odnosu do velike korporacije vedno v podrejenem, izgubljenem položaju – paradoksalno prav zaradi individualizma na oltarju osebne svobode.

%d bloggers like this: