Ni nam pomoči

Pogrom nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki smo mu priča v zadnjih tednih, predstavlja novo žalostno poglavje v sagi korporativnega upravljanja podjetij v Sloveniji. Pa tako dobro je kazalo. Proti pričakovanjem smo z vzpostavitvijo Slabe banke naleteli na način za omejitev apetitov domačih lobijev, ki so metastazirali na vsa podjetja v državni lasti, ki so še kazala znake življenja. Po neskončnih poskusih s politično kontaminiranimi upravami, smo za potencialno najpomembnejšo in nedvomno najkompleksnejšo nalogo v igro poslali, z našimi razmerami manj obremenjene, tuje strokovnjake. Da bi dokazali svojo transparentnost in prepričali nejeverneže, smo sanacijo bančnih terjatev zaupali celo Skandinavcem, ki redno osvajajo vrhove lestvic najmanj koruptivnih držav. In kljub vsemu doživeli ponovno blamažo.
Izgledalo je, da smo tokrat pripravljeni na “zmago”. Podobno, kot če bi Nogometna zveza Slovenije (NZS) za Evropsko prvenstvo najela nemški strokovni štab in jim dala popolnoma proste roke pri izbiri kadra, metodah dela in strategiji. Slovenski trenerski ceh bi seveda negodoval nad izbiro tujcev in protestiral ob ceni, ki bi jo za ekipo Joachima Löwa plačala NZS, a ta bi, vsaj sprva, odločno vztrajala pri svojem načrtu. Ravno, ko bi se igralci navadili na nov način dela, pa bi si pri naši Zvezi, ob izdatni podpori domače trenerske stroke, premislili in ugotovili, da način igre reprezentance ni več dovolj slovenski. Stožilo bi se jim po dobrih starih časih. Selektor pa bi, razumljivo, dobil odpoved zaradi previsoke plače.
Plače vodilnih na DUTB so skozi kratko zgodovino družbe predstavljale tisti del celotne operacije, ki je slovensko javnost najbolj razburil. Nikoli se nismo povsem sprijaznili z zneski, ki so za našo realnost astronomski. A težava v takšnem načinu razmišljanja je, da v DUTB nismo želeli vpeljati slovenske realnosti. Hoteli smo nekaj več kot sistematično izčrpavanje državne lastnine, ki smo mu bili priča v preteklosti. Z mednarodnim razpisom smo vabili najboljše in najbolj izkušene strokovnjake, pri čemer smo jih s “konkurenčnim” nadomestilom morali speljati od drugih priložnosti, ki so jih imeli na trgu dela.
To, da se nadomestila za delo managerjev DUTB ne skladajo z našimi predstavami o tem, kaj bi bila pravična plača, ne bi smelo igrati prav nobene vloge pri oceni delovanja Slabe banke. Vse, kar je potrebno vedeti, je, koliko so plačani konkurenčni managerji, ki opravljajo primerljive posle drugje po svetu. Podobno kot ne verjamete, da bi trenutni nemški nogometni selektor Löw za Katančevo plačo prihitel na delo v Slovenijo, vam mora biti jasno, da tudi mednarodno uspešni managerji lahko zahtevajo in pogosto tudi dobijo “tržno premijo”. Visoka plača seveda ne garantira uspešnega poslovanja, je pa nujna, da v Slabo banko pritegnemo koga z dokazanim znanjem in sposobnostjo. Na žalost so to javnomnenjsko bitko vodilni na DUTB izgubil, še preden so dobili priložnost pokazati rezultate. Povrhu pa so si Skandinavci z netransparentnimi aneksi in nagradami zabili še avtogol.
Druga težava upravljanja s slabimi terjatvami, je v tem, da je praktično nemogoče objektivno oceniti uspešnost dela. Načeloma so sicer cilji in poslanstvo Slabe banke določeni dovolj jasno, s tem, ko ta lajša proračunsko breme sanacije terjatev bank, hkrati pa spodbujanje razdolževanja in prestrukturiranja podjetij. Po drugi strani pa je uspešnost pri doseganju teh ciljev težko kvantificirati, ne da bi natančno poznali podrobnosti o posameznih podjetjih, ki stojijo za terjatvami. Kot smo nedavno spoznali, je mogoče tudi v navidez uspešnih sanacijah, kot je bila Cimosova, najti pomanjkljivosti. Še znatno težje je oceniti primere prodaje posameznih terjatev, kjer, z izjemo peščice posvečenih, nikomur ni docela jasna njihova realna vrednost.
Tretja težava, s katero se sooča DUTB, je v njihovi porazni medijski podobi. Vodilni v slabi banki se namreč od začetka njenenega delovanja otepajo slike, ki so jo v medijih ustvarili finančna kriza, bogate plače vodilnih v DUTB in, na drugi strani, odpuščeni delavci kot žrtve tako krize kot tudi pokriznega prestrukturiranja. Hkrati z nezaupanjem, ki ga je bila deležna aktivacija ekipe tujih “plačancev”, pa je javno podobo DUTB dodatno spodkopala nesposobnost njihovega medijskega aparata, da javnosti dostojno predstavi svoje uspehe. Ko ne morete, ne znate ali zaradi zaupnosti podatkov ne smete predstaviti svojega uspeha, hkrati pa vas redno preganjajo duhovi neuspešnih zgodb, bo ljudstvo težko na vaši strani.
Končno pa prestrukturiranje hromi tudi odnos politike do strateške lastnine države v gospodarstvu. Definicija slednje je namreč podvržena potrebam posamezne politične opcije. Običajno vlade kot strateške definirajo tiste panoge ali podjetja, kjer je dolgoročno državno lastništvo v interesu davkoplačevalcev. Ne posebej dobičkonosna področja, temveč primarno segmente, kjer bi lahko delovanje trga ogrozilo oskrbo potrošnikov z ukinjanjem nedobičkonosnih proizvodov in storitev, in kjer bi prišlo do degradacije okolja ali ob tržnih cenah nastale socialne težave. Arbitrarno uvrščanje podjetij med pomembna za državo, kot v primeru Sava Holdinga, razvrednoti ta institut in vzpostavlja pogoje za moralni hazard.
Ne glede na to, ali ste se v spopadu med Sava Holdingom in DUTB postavili na eno ali drugo stran, se morate zavedati, da smo izgubili vsi. Škandali in rošade v DUTB rušijo že tako krhko zaupanje v institucijo slabe banke, trajanje postopkov razdolževanja in cena njihovega reševanja pa bosta samo še rasla.

Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: