Zaslužite preveč, da bi bili srečni?

Tisti bolj razsvetljeni med nami seveda vedo, da denar ne more kupiti sreče. Materialne dobrine so davno prerastli. Zadovoljni so s tistim, kar imajo, ne tekmujejo s sosedi in nakupovalne terapije ne rabijo za svoje mentalno ravnovesje. Dosegli so stanje poduhovljenosti, ki jih dela nevidne za ekonomsko znanost. No, če smo povsem natančni, za mikroekonomske puriste niso nevidni, le njihov prosti čas jim prinese večjo korist kot potrošnja ostalih dobrin. Zanj so, prek manjšega delovnega vložka, enostavno pripravljeni plačati preveč, da si ga ne bi privoščili. Ne pehajo se za višjim dohodkom, potrošnjo so spregledali kot popolnoma prazno. Toda ali so tako ljudje srečnejši?


Če gre verjeti študiji Univerze Princeton iz leta 2010, v povprečju niti niso. Ali pa vsaj niso popolnoma iskreni pri svojem zavračanju pomena denarja. Analiza, ki so jo pod vodstvom psihologa Daniela Kahnemana, sicer Nobelovega nagrajenca za ekonomijo iz 2002, in enega vodilnih mikroekonomistov Angusa Deatona, na dobrih 450.000 Američanih opravili v leti 2008 in 2009, je pokazala, da percepcija sreče anketirancev narašča sorazmerno z dohodkom posameznika do 75.000 dolarjev na leto. Denar očitno lahko kupi srečo. Ključen aspekt analize je bil v zmožnosti ločevanja med dnevnim počutjem in trajnejšim zadovoljstvom z življenjem in življenskimi pričakovanji. Zanimivo je, da nad »zlatolaskino vrednostjo«, 75.000 dolarjev, obremenitev, ki jo vsakodnevno prinaša delo, prevlada nad globljim, dolgoročnim zadovoljstvom z življenjem in dodatni dohodek ne vodi več v višje zadovoljstvo.
Čeprav dohodki pod 75.000 ne pomenijo nujno, da so bili anketiranci nesrečni, pa so jih vsakdanji problemi bolj bremenili od ljudi z višjimi dohodki. Tako so na primer ločenci z manj kot 1.000 dolarji mesečnega dohodka v 51% primerov poročali, da so se v preteklem dnevu počutili nesrečno ali občutili stres, medtem ko je bil pri mesečnem dohodku nad 3000 dolarji ta delež le še 22 odstoten. Če denar že ne more kupiti vsega, pa so stvari z njim vsekakor lažje. Meja »sreče« torej predstavlja za vzorec vprašanih Američanov tisto vrednost, nad katero imajo ljudje dovolj razpoložljivega dohodka, da si lahko privoščijo početi stvari, ki jih veselijo in jih denar ne skrbi več.
Mogoče je problem zgornje študije, da gre pri analizi za Američane. Oni so vendarle izumili potrošniško družbo, mi pa smo, vsaj načeloma, manj obremenjeni z nakupovalno kulturo in materialnimi pritiklinami. Prav tako je letni dohodek 75.000 dolarjev ali 67.000 evrov,  dosegljiv zgolj redkim Slovencem. Če upoštevamo še razliko v ceni košarice dobrin med ZDA in Slovenijo, torej opravimo korekcijo s pomočjo paritet kupne moči, bi za slovenski ekvivalent »idealnega« dohodka ZDA znašal še vedno visokih 57.000 evrov. Ob povprečni slovenski letni bruto plači nekaj čez 30.000 evrov, nas je večina zelo daleč od tega zneska. Smo zato kaj manj srečni? Svetovno poročilo o sreči (World hapiness report, 2015) nas uvršča šele na 55. mesto med 158 državami ob bok Kazahstanu, Paragvaju in Moldaviji. Američani so 15., najsrečnejši pa so Švicarji. Po drugi strani pa so Kazahstanci, Paragvajci ali Moldavci dohodkovno še znatno dlje od ameriškega optimalnega dohodka in hkrati v povprečju srečnejši od nas.
Smo Slovenci tako (ne)srečni zaradi prenizkega ali celo previsokega dohodka ali pa dohodek nima nič s tem? Študija o dejavnikih sreče, ki smo jo naredili s kolegi na ljubljanski Ekonomski fakulteti (T. Redek in soavtorji, 2012), kaže, da tudi v Sloveniji denar do določenega dohodka kupi srečo.

 

Od tam dalje pa je, tako kot v ZDA, višji dohodek povezan z nižjo izmerjeno srečo. V primeru omenjene študije na reprezentativnem vzorcu 800 anketirancev, se je izkazalo, da so najbolj zadovoljni posamezniki, katerih gospodinjstva mesečno zaslužijo neto med 2.000 in 2.500 evrov. Nad to vrednostjo so se anketiranci v povprečju opredeljevali kot manj srečni. Pri tistih posameznikih, ki so prihajali iz gospodinjstev z nad 5.000 evri prihodka mesečno je bil upad občutenja sreče že zelo zaznavne pol ocene (na deset stopenjski lestvici) v primerjavi z najsrečnejšim dohodkovnim razredom.
Denar torej šteje, čeprav ga slovenski anketiranci uvrščajo šele na 26. mesto med dejavniki, ki vplivajo na njihovo srečo. Daleč za zdravjem, družino, prijateljstvom in celo za izleti v naravo. Res pa je, da, navkljub premisi anonimnosti anket, ljudje neradi neposredno priznavajo, da jih denar dela srečne ali da vsaj pomembno prispeva k njihovem občutenju sreče.
Če se še malo poigramo s številkami in privzamemo, da je celo pretirano visokih 5.000 evrov neto mesečnega dohodka na gospodinjstvo idealnih z vidika sreče za slovenske anketirance, je tudi iz tega izhajajočih 30.000 evrov letnih dohodkov na posameznika zgolj dobra polovica primerljive ameriške številke. Kaj to pomeni? Smo Slovenci kljub vsemu manj odvisni od trošenja in materialnih dobrin kot Američani? Morda pa gre zgolj za novo pojavnost Easterlinovega paradoksa, ko občutenje sreče z dohodkom sicer narašča, korelacija dohodka in sreče med državami pa ne velja več.
Po drugi strani pa je razlaga lahko bolj enostavna. Namreč, kaj lahko da je občutenje sreče tesneje povezano z aspiracijami in te z neposrednimi zgledi v okolici. Če ima torej sosed povprečno slovensko plačo,  je naša zadovoljstvo z življenjem popolno že, če smo vsaj tako bogati kot sosedje. Glede na strukturo oziroma porazdelitev dohodkov v Sloveniji tako ne preseneča, da je že povprečna plača svojevrsten mejnik za percepcijo sreče.

Izvorno objavljeno v Dnevniku

 

%d bloggers like this: