Ali nizke obrestne mere povzročajo deflacijo?

Avgusta sem pisal o t.i. “neofisherizmu“ (Neofisherizem: Ali je monetarna politika zamešala predznake?) – bitki med ekonomisti za interpretacijo učinkov monetarne politike: ali centralna banka z znižanjem (nominalne) obrestne mere vpliva na povečanje inflacije (standardni makroekonomski pogled) ali pa velja obratno da nizke obrestne mere vodijo tudi k nizki inflaciji oziroma celo deflaciji (heretični pogled neofisherjancev). Ta dilema je v sedanjih časih seveda ključnega pomena: kajti če centralne banke s tiščanjem obrestnih mer na  ali pod ledišče ter masovnim bombardiranjem trgov z likvidnostjo dejansko povzročajo deflacijo, potem je ta politika centralnih bank napačna. Centralne banke bi s tem povsem zamešale predznake.

Nikomur se ne sanja, katera interpretacija je pravilna. No, večina ekonomistov ima svoja mnenja o tem, toda prepričljive teoretične razlage ne boste našli. Vsekakor ne tako dobre, da bi lahko prepričali centralne bankirje, da bodisi imajo prav bodisi delajo vse popolnoma narobe. In tudi najnovejši, pravkar objavljeni teoretični paper najbolj uglednega oziroma top monetarnega ekonomista (oziroma neokeynesianca) Michaela Woodforda (Are Low Interest Rates Deflationary?) ne prinaša prepričljivega odgovora na to dilemo. S soavtorico pravita, da je v standardnem NK modelu ob predpostavki “perfect foresight equilibria” mogoče pokazati, da velja neofisherjanska povezava med obrestnimi merami in inflacijo (nizke obrestne mere vodijo v deflacijo), medtem ko je ob predpostavki refleksivnega ravnotežja mogoče zgornjo rešitev dobiti zgolj v posebnih pogojih. Bolj verjetna je po njunem mnenju standardna rešitev, da nizke obrestne mere vodijo k višji rasti BDP in višji inflaciji.

Woodfordovo izvajanje ni prav prepričljivo, pokaže le, da je teoretsko mogoče pokazati karkoli – le “pravo” predpostavko moramo izbrati. In ta predpostavka je seveda ključno odvisna od našega apriornega prepričanja oziroma verjetja. In ker tudi najboljši teoretiki dejansko ne vedo, kaj se dogaja, bodo centralni bankirji seveda pragmatično nadaljevali s sedanjo politiko.

No, moja razlaga tega pojava je bistveno bolj enostavna in izhaja iz tradicionalne keynesianske teorije za obdobje gospodarske depresije. V času depresivnega agregatnega povpraševanja bodo tudi tendence k rasti cen zelo depresivne. Ali rečeno bolj preprosto, ker potrošniki, podjetja in država ne trošijo dovolj, ponudniki nimajo interesa, da bi zviševali cene, kvečjemu pa nasprotno. Nizka inflacija je produkt depresivnega agregatnega povpraševanja. Obrestne mere pa so tukaj bolj ali manj le za okras. Ker se gospodarstvo nahaja v likvidnostni pasti z obrestnimi merami blizu ničle, monetarna politika izgubi pomen. Obrestne mere v tej situaciji lahko variirajo gor ali dol, toda na inflacijo nimajo bistvenega vpliva. Gre bolj za spurios, navidezno povezavo. Obrestne mere bi imele vpliv na inflacijo le, če bi centralna banka lahko stimulirala finančne trge in podjetja k povečanju produktivnih investicij. Vendar jih ne more, tudi ob realno negativnih obrestnih merah. …dokler seveda fiskalna politika ne naredi svojega dela in dvigne agregatnega povpraševanja.

Zgornja razlaga velja seveda le za obdobje depresije, v “normalnih časih” je povezava med obrestnimi merami in inflacijo običajno povsem standardna.

%d bloggers like this: