Pikettyjeva revolucija v analizi ekonomije

Ob rob predstavitve prevoda Pikettyjeve knjige Kapital v 21. stoletju v slovenščino: Kako je Piketty revolucioniral način analize v ekonomiji

DAMIJAN blog

Thomas Piketty je s svojim več kot desetletnim delom na zbiranju in analiziranju podrobnih podatkov o dohodkih in premoženju v razvitih državah za zadnjih dvesto leto izjemno prispeval k razumevanju zgodovinskih trendov glede porazdelitve dohodkov in premoženja. Toda še bolj kot to je Piketty revolucioniral način ekonomske analize. Bolje rečeno, ekonomsko analizo je popeljal dva koraka nazaj k temu, kar je ekonomska analiza nekoč bila, in dva koraka naprej k temu, kar bi ekonomska analiza morala biti. Piketty je pokazal, da je pri razumevanju ekonomskega dogajanja pomemben zgodovinski kontekst. Posameznih dogajanj ni mogoče razumeti s tehnično analizo sedanjega trenutka, izolirano od konkretnih zgodovinskih trenutkov. In posameznih ekonomskih zakonitosti ni mogoče razumeti z abstraktnimi modeli brez vpogleda v zgodovinsko analizo trendov.

View original post 711 more words

One response

  1. Spoštovani, ker je stran https://damijan.org/2015/09/16/evrska-inflacija-in-etapni-neuspeh-politike-kvantitativnega-sproscanja/#comment-5518 že zaprta za komentarje, si dovolim odgovor posredovati preko vašega prispevka o Pikettyu.

    Najprej se opravičujem se za zapozneli odgovor. V svojem prvem komentarju nisem imel v mislih očitke vam osebno (čeprav sem po naknadnem branju ugotovil, da je moč komentar razumeti tudi tako), ki si praktično edini iz stroke prizadevate za razčistitev situacije. Umanjkanje vidika »malomarnostnih« razlogov za krizo v vašem intervjuju je bila priložnost, da skozi citate zopet opozorim na pojav finančnega primitivizma.

    G. Kordež je zapisal, da je bila takšna splošna klima. Enako izrazoslovje o »drugačnih časih« uporabljajo tudi takratni pomembneži, ko sedaj zopet kandidirajo za pomembne položaje v finančnem sistemu. Na ta površen način pa se daje v nič ljudi, ki so se upirali finančnemu primitivizmu in malomarnosti (niso “razumeli” kreativnih financ) in plačali ceno vsaj z osamitvijo, velikokrat pa tudi z izgubo službe. Nasprotno pa bivši odgovorni »gledatelji vstran« in razni malomarneži še vedno, kakor sami pravite v intervjuju, zasedajo pomembne položaje. Širše ovrednotenje finančne malomarnosti in finančnega primitivizma bi dal profesionalno korektnim finančnikom vsaj malo profesionalnega zadoščenja, da ne govorim o koristih za stroko o tveganjih in koristih za funkcioniranje sistema.

    Res je, kar ste zapisali, da se krize tudi kar zgodijo in da slabi krediti so, ker kreditnih in poslovnih tveganj ni mogoče predvideti. Prepirati pa se je možno o meri. Šele odmejitev subjektivnih malomarnostnih razlogov (glede na zahteve, ne samo stroke ampak tudi zakonov) od objektivne nemoči, omogoča resno analiziranje tudi nesubjektivnih vzrokov za nastanek krize. Le tako se lahko omogoči resno teoretsko ter praktično delo na izboljševanju ocenjevanja tveganj.

    Vendar pa ne obstaja samo vidik tveganj ampak tudi vidik kvalitete funkcioniranja sistema. Stopnja površnosti delovanja sistema se ne sme kar skriti v nekakšen modelski parameter. S tem se prekrije dejstvo, da je tudi sprememba takšnega parametra in ne samo spremenljivk tipa – npr. državne investicije – resen sistemski ukrep. V našem primeru bi to bila odprava finančne malomarnosti, kar je ukrep, ki ima, za razliko od raznih etičnih pristopov, celo zelo jasno pravno podstat.

    Če se zatečem še v morda ne najboljšo potresno analogijo; si predstavljate, da bi bil edini odgovor odgovornih potem, ko potres poruši veliko večino ne dovolj trdno zgrajenih stavb, da je bila kljub zahtevanim protipotresnih standardom način nesolidne gradnje pač prevladujoči duh časa in bi se po potresu preganjalo zgolj tiste, ki so iz ruševin kradli. Dvomim tudi, da bi bil v primeru gradbene analogije v prejšnjem stavku, ki temelji na močnem subjektivnem dejavniku (kot naša kriza), kdo potolažen z mislijo, da potresi pač so in da se porušenim stavbam v precejšnjem delu ne bi bilo moč izogniti, ker številnih tveganj v zvezi s potresi pač preprosto ni mogoče predvideti. Misel drži za razmere v katerih prevladuje finančni profesionalizem kar pa v slovenskem primeru zagotovo ne drži.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: