Evrska inflacija in (etapni?) neuspeh politike kvantitativnega sproščanja

Inflacija avgusta je (na letni ravni) zdrknila iz julijskih 0.2% na le še 0.1%, lani avgusta je bila “še” 0.4%. To seveda pomeni najmanj etapni neuspeh politike kvantitativnega sproščanja (QE) ECB, ki mesečno prek odkupov obveznic na trg napumpa za 60 milijard evrov nove likvidnosti.

Euro Area Inflation Rate

Ta neuspeh QE je seveda pričakovan, če so vam osnove makroekonomije vsaj minimalno jasne in če niste ideološko blazni privrženec neomonetaristične/neoklasične šole, ki verjame v dogmo racionalnih pričakovanj. Kot sem zapisal včeraj (in še ničkolikokrat prej), odgovor, zakaj QE ne more biti uspešna, je v depresivnem povpraševanju. Politika QE in stotine milijard nove likvidnosti ne morejo prepričati podjetij, naj začnejo investirati – če ni gotovosti glede povpraševanja:

Podjetja nočejo ali pa ne morejo investirati. Nekatera ne morejo zato, ker so preveč zadolžena in ne pridejo do bančnih kreditov ali ugodnih plasmajev obveznic. Večinoma pa podjetja nočejo investirati zaradi depresivnega povpraševanja. Potrošniki so še vedno dokaj zadržani glede nakupa trajnih dobrin, zato ne domače ne tuje zasebno trošenje ne narašča dovolj, da bi upravičilo velike naložbe. Brez rastočega povpraševanja na eni (ki dviguje cene dobrin) in rastočih investicij in zaposlovanja podjetij (ki dviguje raven plač) se tudi inflacija ne more bistveno odlepiti z dna. Še vedno smo v standardni keynesianski IS-LM likvidnostni pasti z deflacijo in depresijo, v kateri je monetarna politika impotentna. V tej situaciji, kot sem že ničkolikokrat zapisal, lahko le ekspanzivna fiskalna politika z večjim javnim trošenjem nadomesti izpad zasebnega povpraševanja (potrošnikov in podjetij) in tako z javnimi investicijami spodbudi tudi zasebne investicije, gospodarsko rast in zaposlovanje – s tem pa seveda tako zaželjen porast cen na ciljno raven.

[…] odgovor leži takorekoč na konici nosu: ker vlade preveč stiskajo pas, namesto da bi povečale javne izdatke in po rekordno nizkih obrestnih merah izgradile vso potrebno infrastrukturo (in tako zaposlila zasebna podjetja, spodbudila njihove investicije in zaposlovanje itd.), izboljšale javno šolstvo in zdravstvo itd.

Ko bo prišlo do povečane koordinacije med monetarno in fiskalno politiko, predvsem v obliki “QE za ljudi” (kjer bo ECB odkupovala nove izdaje državnih obveznic, namenjenih za financiranje linearnega znižanja davkov / povečanje transferjev vsem davkoplačevalcem ter financiranje denimo velikih infrastrukturnih projektov), bo začelo stabilno rasti tudi agregatno povpraševanje, s tem pa se bo problem prenizke inflacije sam po sebi razrešil.

Ampak do tega spoznanja bo preteklo še nekaj vode. Ideologija je seveda bila vedno močnejša od ekonomske logike.

2 responses

  1. Podobno “razočaranje” kot ga g.Damijan izpričuje v gornjem tekstu je zame tudi nepripoznanje finančnega neprofesionalizma in finančne malomarnosti kot osnovnega neposrednega vzroka naše krize s strani naše stroke – še posebno tiste stroke, ki stoji za predpisanim Kodeksom poslovnofinančnih načel Slovenskega inštituta za revizijo.

    Seveda neuporabo Kodeksa ter bančnih standardov v nobenem primeru ne opravičuje opisano nakladanje uglednih ekonomistov: »Ugledni ekonomisti, kot je Ivan Ribnikar, so se leta 2007 v svetu Banke Slovenije pogovarjali, ali naj Kordežu odobrijo prevzem Merkurja ali ne. Takrat sta Ribnikar in tedanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari povedala, da če slovenske banke ne bodo financirale Kordeževega prevzema, ga bodo pa tuje, in tako bo nekdo drug zaslužil namesto domačih bank.«. Še manj pa to nakladanje opravičuje odsotnost poslovanja v skladu z bančnimi strokovnimi standardi in odsotnost nadzora le tega. Videti je, kot da je ta stavek EDINO »pojasnilo« takratnega ravnanja BS in bank s strani uglednih ekonomistov. Vsekakor pa je navedeno “pojasnilo” napredek glede na »veseljačenje«.

    Z vidika podjetij pa imamo sledečo razliko v ravnanju podjetij z Balkana in slovenskem ravnanju: »Razmerje med dolgom in denarnim tokom (EBITDA) je bilo večinoma manjše kot štiri, pri nas pa je bilo osem, deset ali celo dvanajst. Kazalec štiri pomeni, da lahko podjetje v štirih letih vrne dolg, kazalec osem pa pomeni, da je podjetje tako rekoč v bankrotu. Zaradi tega so bila podjetja na Balkanu v boljši finančni kondiciji.«. Ta ravnalna razlika se nepravilno pripiše samo razmeram: »Hrvaška in srbska podjetja, ki prevzemajo naša, se v času, ko se je napihoval balon, niso tako zadolževala, ker je bil denar zanje kot nečlanice EU dražji, zato so imela razmeroma čiste bilance.« Pojasnilo ustvari vtis, kot da za slovenska podjetja uzanci finančnega profesionalizma za varovanje »čistosti bilanc« niso obstajali. Obstajale so menda samo drugačne razmere, ki brezprizivno vodijo v finančno malomarnost. Nič ni dlje od resnice. Seveda pa je bila, ob vsem kršenju finančnega profesionalizma, slovenskemu ravnanju dodana še neumnost: »Neumnost slovenskega zadolževanja pa je bila v tem, da so se tako banke kot tudi podjetja zadolževali kratkoročno, praviloma so najemali trimesečne kredite.«

    Vestno se torej pozablja, da v razponu med »pogojenostjo« z razmerami in med ravnanjem slovenskih finančnikov ter uglednih ekonomistov v BS obstaja še zapovedana možnost ravnanja v skladu s finančnim profesionalizmom zaobseženim v sklopu KPFN + ZGD + ZFPPIPP. Ta napotila so namenjena temu, da uveljavijo profesionalna ravnanja, ko ugodne “razmere” in »nakladaške« razlage rinejo finančne avanturiste in hazarderje v nezdrave smeri. Posledica povozitve finančnega profesionalizma in ekonomske strokovnosti je naše, večinoma nezdravo, zadolževanje enormnega obsega: »Slovenske banke so med letoma 2004 in 2008 povečale bilančno vsoto za 24 milijard evrov, od tega pri tujih bankah za 12 milijard evrov.«

    Zadeva je jasna – ampak: »Ampak do tega spoznanja bo preteklo še nekaj vode. Ideologija je seveda bila vedno močnejša od ekonomske logike.«. Sam pa menim, da gre v zamolčevanju obstoja finančnega profesionalizma in njegovega kršenja še za nekaj več kot pa samo za ideologijo, gre še za prikrivanje odškodninsko iztožljivega flopa ekonomske strokovnosti.

    Lep pozdrav Igor
    PS
    Citati so iz intervjuja g.Damijana v Sobotni prilogi Dela ter iz komentiranega teksta.

  2. Običajno ne odgovarjam na komentarje. Tukaj bom naredil izjemo.
    Če prav razumem zgornji komentar, mi Igor očita, da nisem obsodil finančnega primitivizma. Sem in to večkrat – v komentarjih v različnih medijih v obdobju 2009-2012, pa tudi v recenziji izsledkov preiskovalne skupine Državnega zbora na temo bank (2011).
    V tem intervjuju finančnega primitivizma resda nisem omenjal, ker se podrazumeva, da velikega dela kasnejših slabih kreditov ne bi bilo, če bi se bančniki in kreditojemalci držali svojega kodeksa in finančnega profesionalizma. In enako seveda velja za vse ostale države – od ZDA do Grčije. Sem se pa velikokrat javno zavzel (tudi v tem intervjuju) za preiskavo teh bančnih poslov.
    Toda hkrati je res, da bi do precejšnjega dela slabih kreditov kljub profesionalizmu na obeh straneh vseeno prišlo: preprosto iz razloga, ker številnih poslovnih in kreditnih tveganj preprosto ni bilo mogoče predvideti. Krize preprosto ni bilo mogoče predvideti in s tem tudi ne padca prodaje in denarnega toka, s čimer se je tudi razmerje med dolgom in EBITDA drastično poslabšalo.

%d bloggers like this: