Zakaj izgubljamo milijone v bankah?

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko skoraj v vseh medijih prebrali novico, da NLB prodaja 800-milijonski portfelj slabih terjatev. Razen povzetka sporočila banke, kakih komentarjev praktično ni bilo, saj gre za precej »strokovno« zadevo. Odločitev NLB je pravzaprav logična. Med skupnim premoženjem ima še vedno skoraj četrtino slabih posojil in s prodajo teh terjatev (po oceni gre za okoli šestino vseh terjatev bančne skupine NLB do gospodarstva) bi se ta kazalec pomembno izboljšal. Dodatno pa je na te terjatve v skladu s stresnimi testi najbrž oblikovala raje večje kot manjše popravke in z ugodno prodajo bi lahko realizirali celo kak dobiček (če bi jih prodali nad njihovo neto vrednostjo po izvedenih popravkih). Kljub tem ugodnim vplivom na položaj banke, pa transakcija vseeno odpira kar nekaj dilem.

Skupna bilančna vsota (premoženje) Skupine NLB je ob koncu letošnjega polletja znašala 11,6 milijarde evrov in v skladu s sprejetimi usmeritvami oz. zahtevami Evropske Unije jo zadnja leta »uspešno« zmanjšuje (ne vem sicer za katero gospodarsko družbo bi podali oceno o uspešnosti, kadar zmanjšuje obseg poslovanja, a EU nam je postavila takšne kriterije). Od te vsote je imela banka (okvirno) dobro milijardo na računih, 2 milijardi v državnih obveznicah, 3 milijarde je posojala fizičnim osebam, posojil gospodarstvu pa je bilo vsega skupaj le še dobre 3 milijarde. Znesek tri milijarde evrov je neto postavka v bilancah po oblikovanih popravkih, medtem ko je skupna vrednost posojil (celotnih terjatev do gospodarskih družb pred oblikovanjem rezervacij) skoraj 5 milijard evrov. Ti podatki o finančnem položaju NLB so pomembni za oceno o pomenu prodaje teh terjatev.

Razloge NLB za prodajo omenjenih terjatev smo navedli, a za razumevanje celotne transakcije (če bo do nje prišlo) se posvetimo še vprašanju, zakaj te terjatve nekdo kupuje. Kupec je seveda lahko samo nekdo iz tujine, zato banki pri izvedbi pomagajo uveljavljene mednarodne institucije (konkretno PWC Management Consulting). Osnovni interes kupca pri nakupu takšnih terjatev je razumljivo zaslužek. Torej, da bo od dolžnikov uspel za te terjatve (za paket kot celoto) dobiti več, kot pa bo zanje plačal. Logično. Seveda pa se ob tem vprašamo, katere kvalitete, katere prednosti ima kupec terjatev v primerjavi s sposobnostjo NLB, da predvideva za te terjatve iztržiti več, kot bo zanje plačal oz. kot bi sicer dobila NLB v rednih postopkih izterjave (to je najbrž spodnji nivo še sprejemljive cene paketa terjatev za banko).

Eden od razlogov za prodajo je vsekakor pomanjkanje likvidnosti, torej, da se odločiš, da danes unovčiš neko premoženje, ki bi ga mogoče dobil šele čez nekaj let. Kupci denar vsekakor imajo in zanj bo to dolgoročni posel, kjer bodo zaslužek realizirali šele čez pet ali tudi več let. Ali NLB rabi to likvidnost? Glede na bilančno strukturo, iz katere se da razumeti, da ima banka presežke denarja, ki jih brezobrestno drži na računih (ali v državnih obveznicah), likvidnost vsekakor ne more biti razlog. Preprosto povedano, NLB likvidnih sredstev niti slučajno ne potrebuje, ker jih ima zadosti in ker danes ni možno popolnoma varno naložiti in ob tem pričakovati nek zanimiv donos (za posojila gospodarstvu ima sredstev vsekakor zadosti, ovira je le ocena tveganosti).

Drug razlog pa je v tem, da naj bi kupec znal te terjatve bolje unovčiti kot zaposleni v NLB in njegov zaslužek izhaja iz večje sposobnosti pri izterjavi. Pri tem seveda ni mišljen nek večji pritisk na dolžnike (to tako ni učinkovito, saj redko kdo ostaja dolžan kar tako, temveč praviloma zaradi nezmožnosti vračila). Kupci terjatev praviloma predvidevajo, da bodo s celovitejšim pristopom do dolžnikov, z iskanjem rešitev kako dolžniku omogočiti vračilo posojila, uspeli na koncu dobiti več, kot pa bodo za te terjatve plačali (v nasprotnem primeru vsekakor ne bodo šli v nakup).

Naj navedem en pozitiven primer, kako je s takšnimi slabimi krediti in njihovim reševanjem. Te dni sem namreč ravno analiziral neko slovensko podjetje, ki je imelo pred tremi leti petnajst milijonov evrov dolga, nič kapitala ter izgubo že vrsto let. Ob takih pogojih bi se lahko hitro odločili za stečaj, vendar sta dve banki upnici (s tujim lastništvom) ocenili, da ima družba perspektivo. Zato sta konvertirali 3 milijone posojil v kapital in postali večinski lastnici, zagotovili denar za tekoče poslovanje in postavile novo vodstvo s ciljem sanacije družbe. Po vsega treh letih, seveda tudi ob pomoči ugodnejšega poslovnega okolja, družba danes ustvarja 6 milijonov evrov denarnega toka na leto, zaradi česar poplačilo obveznosti sploh ni več problem, banki pa bosta z lastniškim deležem zaslužili celo več, kot sta imeli posojil.

Seveda imamo veliko podjetniških zgodb, ki se ne končajo tako pozitivno, a vseeno je veliko tudi takšnih, le da se o njih manj sliši. In v portfelju, ki ga danes NLB prodaja, je verjetno kar nekaj tudi takih primerov, posebno zaradi ugodnejših gospodarskih razmer zadnji dve leti. Slab kredit ne pomeni avtomatsko, da bo izgubljen, temveč pogosto samo situacijo, da ga podjetje ne more hitro odplačati, ima pa zadosti premoženja in sposobnost servisiranja kreditov. Zato je podjetju velikokrat le potrebno omogočiti, da lahko nemoteno posluje in ustvarja.

Ob navedenih logičnih razlogih za odločitev prodajalca, pa se vseeno lahko vprašamo, zakaj bo nek sklad ali svetovalna družba iz tujine znala pri dolžnikih NLB iztržiti več kot bi sama banka. Banka, ki je s temi partnerji sodelovala dolga leta, ki jih pozna do obisti (vsaj naj bi jih) in ki jih razume. Res ni možno, da bi ob teh predpostavkah našli zanje boljšo (ali vsaj enako) rešitev, kot pa nek anonimni sklad iz tujine, ki dolžnikov sploh ne pozna, ki ne zna jezika (to pri manjših podjetjih, za katera gre v večini, ni nepomembna zadeva)? Objektivno gledano bi morala biti NLB in njenih šest tisoč zaposlenih (verjetno imajo vmes tudi kar nekaj zelo sposobnih) sposobna tem dolžnikom ponuditi podobne rešitve, kot jih bodo sicer kupci terjatev in sama zaslužiti 50, 100 ali 200 milijonov (kar je edina kalkulacija kupca).

Vendar tega v NLB ne bodo naredili in če bodo dobili ponudbo vsaj v višini svojih neto terjatev (torej, zmanjšanih za oblikovane visoke popravke v bilancah), bo najbrž do posla prišlo. In s tem mogoče izgubili potencialne zaslužke. Ljubitelji zarot bodo v takšni odločitvi seveda takoj videli razne interese in lobije, ki zaradi svojih zaslužkov podpirajo takšne poteze. Sam menim, da gre za precej bolj pragmatične razloge. Gre pač za tipični pristop vodstev državnih družb, ki so previdni pri prevzemanju kakršnikoli odločitev, ki bi bile lahko razlog za takšne in drugačne obravnave in postopke. Denimo, da imaš dolžnika s 4 milijoni evrov problematičnega dolga, katerega bi morda lahko prodal za 3 milijone. Vendar se neposredne transakcije vsako vodstvo izogiba, ker bi bilo lahko hitro obtoženo za odobren milijon popusta. In vodstvu je lažje, da objavi mednarodni tender, angažira tuje svetovalce in izvede transparentno prodajo, kjer nihče ne bo mogel očitati kakih osebnih interesov. Morebitni potencialno izgubljeni milijoni pa nikoli ne bodo predmet obravnav. In zato je odločitev vodstva NLB popolnoma razumljiva in logična.

Politika (in mediji) pa se s tem tako ne bo ukvarjala, ker ne gre za odmevne zadeve (konkretne odločitve sicer tako ne morejo biti tema razprav, saj so v pristojnosti vodstva, razpravljali bi lahko o razlogih za takšno razmišljanje in odločanje). Vso energijo bomo raje vložili v debato ali ima direktor DUTB nekaj tisoč evrov previsoko plačo ali ne, kajti to je tema, ki jo do podrobnosti obvlada vsak poslanec. Vsekakor je prav in nujno, da se to regulira, a žalostno je, da to postane ključna zadeva v celi državi, ki nekaj dni zaposli vse medije in politike. Direktor NLB ima nedvomno plačo v skladu s sprejetimi sklepi, a milijoni se izgubljajo in služijo drugje.

One response

  1. Tudi, če zaradi komentarja dobim oznako “ljubitelj zarot”, sem prepričana, da je prav, da se pogovarjamo tudi o plačah v DUTB in bankah, medtem, ko so finančni lobiji povzročili izgubo v bankah, ki smo jo nazadnje plačali državljani in najbrž ne zadnjič. Menim, da imamo dovolj domačih strokovnjakov in da tujci ne morejo vedeti, kaj koristi Sloveniji, vedo pa kaj koristi njim in bankam.
    DUTB je slabe terjatve dobila iz bank skoraj zastonj, sedaj pa jih uspešno preprodaja zaradi doseganja svoje učinkovitosti in opravičila za svoj obstoj, kar bi v enakem primeru lahko storile banke same, če bi jim kdo dal tak odpustek kot smo ga dali DUTB. Namen prodaje terjatev ni potreba NLB ali kake druge banke, ampak gre za dogovorjeno strategijo “druge” privatizacije, ki bo še bolj uničujoča za domače gospodarstvo kot je bila že prva. Žal bodo tokrat dobički šli v zasebne tuje žepe namesto nazaj davkoplačevalcem, ki so te izgube plačali. Gre za preprodajanje in zaslužkarstvo s strani finančnih skladov (po načelu denar dela denar) ne le s terjatvami ampak predvsem s podjetji, katerih dolgovi so predmet terjatev. Tu ne gre le vprašanje vstopov v likvidno slaba in prezadolžena podjetja, ki ne zmorejo več odplačevati dolgov, ampak tudi za dobra podjetja, ki imajo trenutne težave zaradi krize in potrebujejo reprogramiranje dolgov. Če bi na tak način postopala domača banka bi bila “zamera” državljanov prevelika, tako pa se v to ne moremo vmešavati in jim gledati pod prste. Prekupčevanje s terjatvami je enako kot bi podjetja dali na prodaj na borzo in vprašanje je ali si to res zaslužijo.

%d bloggers like this: