Ali potrebujemo neodvisne centralne banke?

Aleš Praprotnik

V zadnjih nekaj tednih se je na blogih v luči izvolitve novega vodje laburistov v Veliki Britaniji Jeremyja Corbyna in njegove ideje o ‘kvantitativnem sproščanju za ljudi’ – PQE (po katerem naj bi centralna banka od investicijske banke odkupovala njene obveznice, le-ta pa bi novo ustvarjeni denar porabila za javne investicije) razvila zanimiva debata o tem, kakšen vpliv naj bi takšno financiranje imelo na uzakonjeno neodvisnost centralne in ali sploh potrebujemo neodvisne centralne banke ali bi jih bilo bolje ukiniti.

Profesor Tony Yates je tako v Guardianu posvaril, da bi PQE ogrozil neodvisnost centralne banke, ki je (čeprav ji cilj in orodja monetarne politike določa vlada) v svojih vsakodnevnih odločitvah samostojna. Prav tako meni, da bi PQE odpravil fiskalno disciplino: politiki bi več trošili pred volitvami in si tako kupovali glasove. V najslabšem primeru, pravi Yates, naj bi prišlo do hiperinflacije, ki bi nabolj prizadela ljudi z nižjimi dohodki.

Finančni minister v senci John McDonnell je že pomiril strahove in zagotovil, da bi laburistična vlada ohranila neodvisnost centralne banke. V nasprotju s prepričanjem Yatesa in drugih, da bi bil PQE stalna praksa, je zatrdil, da bi bi PQE uporabi zgolj v primeru, ko bi se soočali z nizkim agregatnim povpraševanjem. Prav tako je predlagal, da bi centralni banki poleg naloge ohranjanja inflacije pod določenim odstotkom določili tudi druge primarne cilje, med drugim gospodarsko rast in večjo zaposlenost.

Slednje kot cilj vladne politike zagovarja tudi MMT, katere vidnejši predstavnik Bill Mitchell je na okrogli mizi Reframing the debate: Economics for progressive politics, dejal, da bi sam odpravil neodvisne centralne banke, saj naj ne bi prispevale ničesar koristnega, kar ne bi lahko prispeval poseben oddelek finančnega ministrstva:

» I would close all central banks. Merge them with the Treasury. The central bank does virtually nothing productive that a division of Treasury couldn’t do. The central bank just has to manage the liquidity in the economy each day and it has to provide prudential oversight to maintain financial stability, in other words: so that the private banks don’t go broke. You don’t need a central bank to do that. If you float your currency, you don’t need any official intervention. If you run a near zero interest rate forever you don’t need much liquidity management. One of the things I say when we have this myth of central bank independence: every single day of the working year the Treasury and the central bank communicate about the implications of federal net spending on the liquidity system, the state of liquidity in the economy each day. Everyday they are on the phone together because they have to work together otherwise the central bank wouldn’t be able to maintain its target monetary policy, in other words: manage the interest rate. Because if it loses control of daily liquidity in the banking system it can’t manage its interest rate targets.« (18:32 – 19:57)

Na to izjavo se je odzvala Frances Coppola, ki je na svojem blogu zapisala, da z inflacijskim ciljem centralna banka blaži oz. do neke mere preprečuje politikom, da bi uvedli nemogoče ozke fiskalne cilje. Vendar se strinja, da ne potrebujemo centralne banke za nadzorovanje inflacije ali za ustvarjanje denarja. Po njenem potrebujemo samo kredibilno vlado, ki ji zaupamo. Vendar se vlade menjajo. Zato ona v centralni banki vidi neke vrste avtomatični stabilizator, ki do določene mere blaži učinke nihanja zaradi sprememb fiskalne politike. Funkcijo avtomatičnega stabilizatorja pa ji po njenem omogoča fiksirani mandat (ni važno točno kateri).

Kljub temu konča z mislijo, da je vse to iluzija in da politiki določajo, kako neodvisna centralna banka v resnici je. In da jim ta neodvisnost v resnici koristi, saj lahko vedno krivijo njo za nizko rast in za visoko brezpoelnost, čeprav sami vztrajajo v zablodelih prepričanjih, da je država identična gospodinjstvu, da mora varčevati in uravnavati proračun:

»Of course, an independent central bank dampening swings in fiscal policy is smoke and mirrors. The central bank is a political institution. Its mandate is set by politicians and it is only as independent as politicians allow it to be.

There is a widespread view that inflation targeting by independent central bank prevents irresponsible management of the economy by politicians. But I would argue that the reverse is the case. The “twin peaks” model, in supposedly protecting the economy from the whims of politicians, enables politicians to be irresponsible while blaming  the central bank for the consequences of their irresponsibility. This is what is happening all over Europe. Politicians are irresponsibly driving economies into stagnation or depression through a misguided belief that debt is bad and government must “live within its means”. And central banks are being held responsible for the resulting lowflation, lack of growth and high unemployment.«

Mitchell je odgovoril na določene odzive in pojasnjuje, da seveda v nobenem primeru sam ne bi odpravil funkcij, ki jih sedaj opravljajo centralne banke (kar je bilo očitno že iz njegovega govora). Enega izmed problemov v centralnih bankah vidi v tem, da njihova neodvisnost podpira politično-ideološke konservativne mite (npr. širitev denarne mase je inflatorna, politično vmešavanje v delo centralne banke je inflatorno, finančni trgi bodo zapustili državo, če ne bo imela neodvisne centralne banke ipd.). Kot drugo, strinja se s Coppolo, da politiki zlorabljajo neodvisne centralne banke in z njimi opravičujejo svoje neodgovorno ravnanje. Pojasnjuje, da bi določene funkcije ohranil in konsolidiral, določene tudi odpravil. Vendar je vse to pogojeno z državo (npr. države v razvoju) in z morebitnim potrebnim uvajanjem dodatnih sprememb sistema (npr. omejevanjem bank na njihove primarne funkcije).

Na Mitchellovo izjavo se je odzval tudi Simon Wren-Lewis, ki zagovarja neodvisnost centralne banke, kot je uzakonjena v Veliki Britaniji. Kljub temu, da naj bi po njegovem vlada sprejemala strateško pomembne odločitve glede ciljev monetarne politike, pa ima v njegovih očeh trenutni okvir prednost iz dveh vidikov: izničil naj bi politične motive za določanje obrestnih mer in njihov timing ter silil vlade, da jasno opredelijo svoje cilje in prioritete.

Omenja tudi zapis Scotta Fulwillerja o načrtovanem PQE, v katerem le-ta podrobno pojasnjuje, da bi bilo tehnično gledano financiranje prek investicijske banke enako kot povečanje deficita. Vendar bi bilo prvo politično morda bolj sprejemljivo.

Kljub temu, da Wren-Lewis zaključuje, da nasprotovanje neodvisnosti centralnih bank morda izhaja iz zahtev nekaterih, da bi morale biti centralne banke še bolj neodvisne in da bi tako delale bolje (kar v primeru ECB ne drži), osebno mislim, da gre v primeru predlogov PQE in MMT enostavno za stvar tehnične stvarnosti, kako sistem trenutno funkcionira v praksi in kaj bi bilo morda bolj praktično in bolj odgovorno do volilcev.

V kontekstu finančnih operacij je vedno dobro pogledati izjave centralnih bankirjev. V primeru neodvisnosti centralne banke in zakonsko onemogočenega neposrednega financiranja vlade je zelo pomenljiva in nazorna izjava nekdanjega predsednika Federal Reserve Marrinerja Ecclesa, ki jo je dal marca leta 1947 v svojem pričanju pred Komitejem za bančnitvo in valuto. Na eno izmed vprašanj je odgovoril:

»Mr. SPENCE: I assume the reason the authority was repealed in 1935 was because of the existing conditions, then, when there was no reason for the authority: is that correct? 

Mr. ECCLES: Well, as I remember the discussion—and I have referred to it in this statement—there was a feeling that this left the door wide open to the Government to borrow directly from the Federal Reserve bank all that was necessary to finance the Government deficit, and that took off any restraint toward getting a balanced budget. Of course, in my opinion, that really had no relationship to budgetary deficits, for the reason that it is the Congress which decides on the deficits or the surpluses, and not the Treasury. If Congress appropriates more money than Congress levies taxes to pay, then, there is naturally a deficit, and the Treasury is obligated to borrow. The fact that they cannot go directly to the Federal Reserve bank to borrow does not mean that they cannot go indirectly to the Federal Reserve bank, for the very reason that there is no limit to the amount that the Federal Reserve System can buy in the market. That is the way the war was financed. Therefore, if the Treasury has to finance a heavy deficit, the Reserve System creates the condition in the money market to enable the borrowing to be done, so that, in effect, the Reserve System indirectly finances the Treasury through the money market, and that is how the interest rates were stabilized as they were during the war, and as they will have to continue to be in the future. So it is an illusion to think that to eliminate or to restrict the direct borrowing privilege reduces the amount of deficit financing. Or that the market controls the interest rate. Neither is true.” (stran 8)

Ne samo, da je politična neodvisnost centralne banke ‘smoke and mirrors’ kot nakazuje Frances Coppola, finančno ministrstvo se v sodelovanju s centralno banko lahko brez težav posredno financira na finančnih trgih v željenih količinah (to najverjetneje velja tudi za Veliko Britanijo). Operativno gledano sta zato finančno ministrstvo in centralna banka skupna vladna entiteta, deficiti v razvitih državah z lastnimi valutami pa ne predstavljajo problema.

Neodvisnost centralne banke je zato najverjetneje res prikladni izgovor in grešni kozel politikov, ki nas prepričujejo, da potrebujemo ideološko podkrepljeno fiskalno zategovanje pasu. Kar v resnici potrebujemo, je boljše razumevanje delovanja sedanjega denarnega sistema in razumevanje, da fiskalno krčenje vodi v recesije oz. jih ohranja.

Centralne banke so se v svoji 300-letni zgodovini razvijale in spreminjale, zato bi v luči dokazov, da ciljanje inflacije ne deluje, lahko poskusili z drugimi cilji, npr. polno zaposlenostjo, kot predlaga McDonnell. Po drugi strani pa bi evroobmočju morda koristilo, če bi določanje monetarne politike vrnili nazaj k nacionalnim centralnim bankam, kot predlaga Coppola.

Zato potrebujemo predvsem manj lažne ortodoksne panike glede neodvisnosti centralne banke, hiperinflacije in deficitov ter večjo odgovornost izvoljenih politikov, ki bi namesto zniževanja davkov premožnim in ukrivljanja svoje hrbtenice pred korporativno-bančnimi lobiji slednje (in deficite) usmerjali v skupno dobro.

One response

  1. Menim, da so neodvisne centralne banke temelj suverenosti vsake države. Podreditev bank skupni evropski banki in skupni monetarni politiki, po mojem mnenju pomeni podreditev države in izničenje njene suverenosti. Tipičen prikaz tega v EU je Grčija.

%d bloggers like this: