Parad-oxi

Odkrito priznam, da nisem dovolj pameten ali dovolj vešč politične strategije, da bi v popolnosti lahko dojel smotrnost nedavnega grškega referenduma o sprejetju pogojev za njihovo nadaljne kreditiranje. Celotna epizoda me je v določeni meri spomnila na naš ne-referendum o odpiralnem času trgovin iz leta 2003. Nekakšna vaja v tehniki. Grki so se opredeljevali celo do nerelevantnega predloga posojilodajalcev, saj so ga ti pred referendumom že umaknili z mize. Vseeno je premier Cipras od svojega ljudstva dobil zaupnico in pooblastilo za nadaljevanje protivarčevalnega stališča pri pogajanjih s kreditodajalci. S popotnico povsem nedvoumnega “oxi” (ne) nadaljnemu stiskanju , se je odpravil na nova pogajanja v Bruselj in … pokleknil. Grška vlada je namreč po hitrem postopku pristala na še precej bolj ostre varčevalne ukrepe in privatizacijo v zameno za rešilno vrv finančne pomoči obubožani državi in bankam.

Da je referendum o varčevalnem vprašanju kolosalno zapravljanje časa in denarja, je bilo znano že dolgo pred odhodom na volišča. Če bi si Grčija lahko “privoščila” upoštevati na referendumu izraženo voljo ljudstva, bi od  varčevanja odstopila že mnogo prej. Tam od konca 2010, če ne še celo prej, je namreč kristalno jasno, da si prisilnega varčevanja volilci ne želijo. Paket višjih davkov, nižjih socialnih pravic, daljše delovne dobe in drugih grenkih zdravil bi bilo težko prodati tudi znatno bolj fiskalno konzervativnim volilcem kot so grški. Končno je tudi gibanje popularnosti Sirize učinkovit barometer odpora do politike varčevanja. In Siriza je bila do pred nekaj tedni zelo popularna. Po letih gospodarske kontrakcije, visoke brezposlenosti in rastoče socialne stiske je bilo videti, da so grški volilci za ustavitev varčevanja pripravljeni tvegati tudi izstop iz evro kluba.

Na koncu nekajtedenske drame med Komisijo in grško vlado smo sicer dobili pričakovano rešitev, ki pa v ničemer dokončno ne rešuje grškega vprašanja. Jeseni ali najkasneje konec leta si lahko znova pripravite pivo in čips ter iz svojega najljubšega naslonjača opazujete nova nadaljevanja sage na relaciji Bruselj-Atene. Tudi ob eksplicitnem nasprotovanju Mednarodnega denarnega sklada namreč Evropska komisija in ECB vztrajata na tem, da rešitev Grčije bazira na strogem varčevanju in nerealnih predpostavkah o bodočem gospodarskem razvoju države. To smo že videli. Albert Einstein je norost definiral kot to, da določeno stvar delamo vedno na enak način, a pričakujemo drugačne rezultate. Norosti je očitno dovolj na obeh straneh pogajalske mize, le nam se zdi, da ves čas gledamo ponovitev istega dela nadaljevanke.

Mnogi še danes rešitev grške krize vidijo v bankrotu in izstopu iz evrskega območja. Kot validacijo ideje “bankrota v lastni režiji”  služi ekvadorska izkušnja iz leta 2008, ko je predsednik Rafael Correa, ustavil poplačilo dveh tranš obstoječih državnih obveznic. To je storil po tem, ko je ekvadorska državna komisija ugotovila nepravilnosti v pogodbah za ta del dolga in obveznica razglasila za “nelegitimne”. Zanimivo je, da se je neplačilo zgodilo, čeprav je bil Ekvador popolnoma plačilno sposoben in bi tudi ta del dolga lahko odplačal. Veliki met se je Correi posrečil s tem, ko je država v kratkem po “bankrotu” veliko večino dolga uspela odkupiti po skoraj dvotretjinskem diskontu. Ekvador se je delno razdolžil, ob tem pa si ni popolnoma zaprl dostopa do finančnih trgov. No, slednje zgolj nominalno, saj so se lahko znova zadolžili šele lani, torej po šestih letih izgnanstva. In to po 8 odstotni zahtevani stopnji donosa.

Grčija ni Ekvador. Ne more si privoščiti šest letnega izgnanstva iz finančnih trgov. Trenutno brez svežih prilivov ne bi zdržala niti pet tednov. Za kredite plačujejo izjemno nizko obrestno mero na nivoju ene četrtine te, po kateri se zadolžujejo njihovi latinoameriški bratje v orožju. Najpomembnejše razlike med obema in hkrati ključne ovire za grški bankrot pa so, da Grčija nima nafte, da je Ekvador imel veliko srečo z nastopom finančne krize v času svojega bankrota in da, za razliko od Ekvadorja, Grčija nima svoje valute. Unilateralni bankrot Grčije je trenutno zgolj fantazija in še ta je znatno bližje argentinski verziji bankrota kot ekvadorski. Argentinski bankrot leta 2001 je z 80 milijardami dolarjev po velikosti dolga občutno bližje potencialnemu grškemu kot ekvadorski z dobrimi tremi milijardami. Tako Argentina kot Grčija sta pred bankrotom doživeli nekaj let globoke gospodarske krize. A Grčija ni niti Argentina. Pomembna prednost Argentine je v tem, da ima ta razmeroma močan industrijski izvozni sektor, ki bi imel največ koristi od devalvacije.  

Edina realna in dolgoročno vzdržna opcija za Grčijo je ponovni delni odpis dolgov. Torej neke vrste urejen bankrot ob privolitvi kreditodajalcev. Lepše se sicer sliši, da bodo reformni ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti ter masovna privatizacija ponovno zagnali komatozno gospodarstvo, a to, če se bo sploh kdaj zgodilo v obsegu, ki ga pričakujejo kreditodajalci, je oddaljeno še vsaj nekaj let. Poleg tega je trenutni grški dolg pri 180 odstotkih BDP (320 milijardah evrov) in ne kaže znakov, da se bo v kratkem zmanjšal. Napovedi celo kažejo, da naj bi po letu 2020 dosegel mejo 200% BDP. Še vedno veljaven posojilni pogoj troike, da naj bi Grčija že v nekaj letih dosegla in držala stabilen 4,5 odstotni presežek primarnega proračuna pa je, vsled do sedaj videnega, čista fikcija. Objektivno si je treba priznati, da Grki tolikšnega dolga verjetno ne bodo nikoli odplačali.

Izvorno objavljeno v Dnevniku

5 responses

  1. V primeru ekvadorske epizode je bolj kot nadzor nad količino denarja v obtoku (ki je hudo vprašljiv glede na to, da Ekvador ne more sam tiskati dolarjev, ustvarjanja posojil v bankah pa centralna banka prav tako verjetno ne more učinkovito nadzirati), po temle viru http://www.jwsr.org/wp-content/uploads/2013/02/Vernengo_Bradbury-vol17n2.pdf
    pomembno padanje tečaja dolarja v času uvedbe dolarizacije, rast cene nafte, zaslužki iz naslova izvoza nafte ter pošiljanje zaslužka emigrantov nazaj v domačo deželo.

      • Zelo dober paper. Jasno pokaže, kako pomemben je pravi nadzor nad finančnim sistemom (in usmerjanje njegovih kapacitet v produktivno gospodarstvo), jasna vizija in hitro ukrepanje. Od Ekvadorcev bi se lahko zelo veliko naučili tudi pri nas. Correova vlada je spremenila zakonske okvirje za finančni sektor vključno s centralno banko na večih ravneh, ki so med drugim zmanjšali politični vpliv finančnega sektorja, povečali davčne prilive iz tega naslova, zmanjšali obrestne mere, spodbudili kreditiranje malih podjetij, povečali zahteve za likvidnost in uvedli varnosti fond za banke ter omejili finančne tokove. Vlada je izpad prihodkov od prodaje nafte in zaslužka emigrantov nadomestila z obdavčenjem finančnega sektorja. Prav tako je uvedla velik stimulus. Poleg tega je našla pogodbene nepravilnosti pri tujem dolgu, zato je laže izpogajala delni odpis le-tega.

        Vendar iz teksta ni razvidno, da bi vlada kljub vsem tem reformam nadzorovala količino denarja v obtoku. Ali sama določa količino izdanih kreditov? Ne. Kar je storila je vzpostavila zakonske okvirje, ki so omejili moč finančnega sektorja, omogočili prerazporeditev prihodkov in usmerili kredite k podjetjem.

        Kljub temu, da morajo Grki upoštevati bruseljsko zakonodajo, bi vseeno lahko uvedli precej ukrepov, ki jih je izvedla Correova vlada, in na ta način zaščitili svoje gospodarstvo in najšibkejše sloje. Še posebej Syrizina vlada, ki je imela njihovo večinsko podporo.

%d bloggers like this: