Smrt homo economicusa

Kdaj ste nazadnje maksimirali svojo funkcijo koristnosti? Minimizirali stroške svoje potrošnje?  Ste ob tem upoštevali vse alternative in bili seznanjeni z vsemi informacijami, potrebnimi za odločanje? Ste pri svoji potrošnji uspeli izenačiti mejno koristnost kupljenega blaga z njeno ceno? Ste dobro premislili oportunitetne stroške vaših izbir in konsistento ocenili verjetnosti prihodnjih dogodkov? V kolikor ste navedenemu prikimavali in se obenem čudili moji potrebi po vprašanju, ste primer nadvse redkega, skoraj mitskega bitja, ki ga je stroka poimenovala homo economicus oziroma ekonomski človek.

Čeprav o vas pišejo domala vsi učbeniki ekonomije že več kot pol stoletja, vas je v vašem naravnem okolju neizmerno težko, pravzaprav nemogoče, odkriti. Da, tako zelo redki ste, da v vaš obstoj dvomijo tudi najbolj ortodoksni zagovorniki racionalnih tržnih agentov. Ekonomski ekvivalent jetija torej. Homo economicus je ideal popolnoma racionalnega potrošnika, ki se kot epitom logičnega razmišljanja, trezne presoje in popolne informiranosti odloča o potrošnji, prodaji, investicijah in varčevanju. Učbeniški prototip tržnega agenta je kot Spock iz Zvezdnih stez, ki se ne prepušča emocijam, trženjskim trikom in črednemu nagonu, temveč ostaja zvest strogo matematičnim načelom optimizacije in evalvacije tržnih tveganj.

Izkustvena realnost je v zadnjih letih zadala več resnih udarcev percepciji o vseprisotni racionalnosti tržnih agentov. Študije na področju vedenjskih raziskav v ekonomiji (ang. behavioral economics) so dokončno dokazale, da se ljudje ne obnašajo izključno v skladu s ciljem maksimizacije lastnega blagostanja na dolgi rok ter da praviloma ne pretehtajo vseh stroškov in koristi pred sprejemanjem odločitev. V nasprotju z argumentom zagovornikov tržne racionalnosti, študije ugotavljajo tudi, da pogosto skupine tržnih agentov niti v povprečju ne delujejo racionalno. Slednje je ključno, kajti pomeni, da ni šibka zgolj mikro podstat ortodoksnih ekonomskih modelov, temveč da ti modeli pogosto ne delujejo dobro niti kot prikaz delovanja agregatnih kazalcev.

V obdobju zadnjih nekaj desetletij so raziskave vedenja potrošnikov in managerjev prikazale znatno drugačno sliko delovanja tržnih agentov kot jo je desetletja pred tem pridigala ekonomska teorija. Poleg tega, da pri izbiri ne upoštevamo vseh razpoložljivih alternativ, naša izbira bazira na pristranih prepričanjih ter upoštevaju načeloma irelevantnih faktorjev. V najboljšem primeru delujemo z omejeno racionalnostjo ali, kot je 1973 zapisal kasnejši Nobelovec Daniel Kahneman, ljudje pri odločitvah ne sledimo statističnim zakonom, temveč se zanašamo na omejen nabor hevristik. To sicer lahko dobro deluje, lahko pa vodi tudi v sistematične napake. 

Vse od znamenite analogije o delovanju homo economicusa, ki sta jo leta 1948 ponudila Milton Friedman in Leonard Savage, je veljalo, da so tržni subjekti načeloma racionalni, čeprav morda ne zavestno. Tedaj sta namreč delovanje racionalnih agentov enačila z igralci bilijarda, ki morda ne poznajo vseh fizikalnih detajlov prenosa energije in kotov potrebnih za uspeh pri igri, vendar jim igralski instinkt vseeno omogoča doseganje željenega rezultata. Ideja, da potrošniki kljub vsemu optimizirajo svoje odločitve vsaj podzavestno in vsaj v povprečju, je ostala nesporni temeljni gradnik praktično vse ekonomske znanosti do izbruha sedanje finančne krize, ki je negirala, da se trgi samouravnavajo.  

Čeprav dejstvo, da se kot potrošniki ne obnašamo vedno strogo racionalno, že dolgo izkoriščajo tržniki pri oblikovanju oglaševalskih strategij, pa v ekonomskih učbenikih homo sapiens še ni nadomestil homo economicusa. V nekaterih državah je, poleg tržnikov, potencial vedenjske ekonomike zaznala tudi politika. “Neracionalne” potrošnike lahko namreč tudi proti njihovim primarnim vzgibom prepričajo v dolgoročno koristne odločitve že samo s tem, da spremenijo formulacijo na obrazcih, navajajo izbrane statistike v podporo odločitev ali pa zgolj omenijo, da so njihovi sosedje določeno odločitev že sprejeli.

Primer strategije “dreganja” v pravo smer je povečevanje participacije v družbeno koristnih programih. Pomislite samo, koliko darovalcev organov bi imeli, če bi vsakogar uvrstili na seznam darovalcev in bi se, tisti, ki se s tem ne strinjajo, morali sami odjaviti? V principu ideja participacije ostaja enaka, zgolj breme “aktivnosti” je obrnjeno. Namesto, da je ta potrebna ob pristopu na seznam darovalcev, jo morajo izkazati tisti, ki pristopu izrecno nasprotujejo.

Zakaj naj bi nas skrbel obstoj, ali natančneje neobstoj, popolnoma racionalnega tržnega agenta? Kakršne realne posledice ima pojavnost homo economicusa izven ozkega sveta znanstvenih razprav in akademskih člankov? Težava je v tem, da je ideja racionalnosti pri odločanju tržnih agentov skozi desetletja pronicala v vse pore ekonomskega modeliranja zaradi razmeroma enostavne aplikacije, fleksibilnosti in seveda intuitivne privlačnosti. To pomeni, da praktično vse gospodarske projekcije temeljijo na postulatu ekonomske racionalnosti tržnih agentov in, kar je še pomembneje, na dejstvu, da se bodo trgi praktično vedno samouravnavali. Kaj če nevidna roka ni samo nevidna, ampak je sploh ni? V kolikor bi omejena racionalnost tržnih agentov vodila v sistematične odklone od koncepta popolnega trga, bi se odprla podlaga za aktivno vlogo države pri uravnavanju slednjega. To bi bilo posebej ključno za trge, kjer obstajajo močne pozitivne eksternalije, kot sta šolstvo ali zdravstvo.

Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Glede Friedmanove slavne metodologije »as if«, morda ni ključno, da igralec ravna intuitivno in s tem pripelje do optimizacije odločitev. Friedmanov argument je evolucijski, v tem da pojasnjevalno moč za obstanek in postopno prevlado maksimizacijskega vedenja podeli (naravni) selekciji na trgu, ki eliminira ne-homoeconomicuse. Verjetno bi Friedman na tvoj očitek odgovoril, da so trgi propadli prav zaradi tiste preostale regulacije, ki je pripeljala do nezmožnosti delovanja selekcije in tako ohranila iracionalne. Neovirane tržne sile naj bi torej peljale do prevlade racionalnosti, ceteris paribus (ali bolje ceteris absentibus, kot je poudaril Sober 1975 – ravno v tem »absentibus« se nahaja problem Friedmanovega argumenta, ampak to so že druge zadeve).

    Morda bolj verjetni način, kako lahko pride do prevlade homoeconomicusa, je preko ustvarjanja le tega. Racionalnost posameznika (mikrofundacija), kot pravilno ugotavljate, ne odraža niti povprečja vedenja in s tem predvidljivost agregata (makrofundacija). Tu je morda na mestu mestu razčlemba ekonomskih teoretičnih konceptov na posplošitev (generalisation), osamitev (isolation), abstrakcijo (abstraction) in idealizacijo (idealisation) (Morgan, 1996). Torej pri homoeconomicusu ne gre za »povprečje« vedenja, temveč po Knightu in Samuelsonu za nekakšno idealizacijo odločitev – in s tem ”guide to action”. Tako ta model vedenja – model ekonomskega človeka na trgu – realizira sebe izven modela/teorije v realnost (performs – performativity; glej J. Austin, M. Callon, MacKenzie, …).

    Tukaj se torej odpre ključen problem, ki je poleg že izpostavljenega – problem predpostavke racionalnosti v političnih odločitvah – prav tako izredno pomemben. Ekonomija izgubi status znanosti in pridobi na statusu nekakšne biblije, z nekaj ključnimi zapovedmi. Zapoved racionalnosti, ustvarjanje racionalnosti – človeka stroja. To pa pod pretvezo (ideološko?) znanstvenosti, odmikom od normativnosti in tako dalje, z popolnim zanemarjenjem nekih filozofskih, socioloških, antropoloških, psiholoških … razprav zgodovine. Performativity ekonomske teorije je po mojem tudi eden izmed temeljnih problemov ekonomske izobrazbe danes, ki uči (vzgaja) v tako omejenih okvirjih neoklasičnih modelov. Zato vse te študentske iniciative za prenovo, in seveda slovensko Gibanje za ekonomsko pluralnost (https://www.facebook.com/groups/373691126108813/).

    Za konec še lep opis prevečkrat pozabljenega ekonomista T. Veblen. Hedonistični človek (homoeconomicus) je »a lightning calculator of pleasures and pains, who oscillates like a homogenous globule of desire of happiness under the impulse of stimuli that shift him about the area, but leave him intact. He has neither antecedent nor consequence. He is an isolated, definitive human datum…. Self-imposed in elemental space, he spins symmetrically about his own spiritual axis….The hedonistic man is not a prime mover. He is not the seat of a process of living.”

    Tej Gonza

%d bloggers like this: