Anne Krueger: ekonomistka, ki je predlagala, da države bankrotirajo enako kot podjetja

Ekonomistom Anne Krueger, najbolj angažirane ekonomistke v ekonomski politiki v zadnjih treh desetletjih, ni treba posebej predstavljati. Danes 81 let stara Anne Krueger je v svoji karieri bila profesorica na Duke, Stanfordu in John Hopkins university, toda vmes je bila tudi glavna ekonomistka Svetovne banke (1982-1986), predsednica Ameriške zveze ekonomistov (1996) in namestnica direktorja IMF (2001-2006) ter svetovalka različnim vladam. Njeno delo se nanaša predvsem na trgovinsko politiko, reformne politike držav v razvoju ter vlogo mednarodnih organizacij pri tem.

Kruegerjeva morda ni najbolj nedolžna glede preteklih politik Svetovne banke in IMF do držav v razvoju (v času “njenega službovanja” so namreč nastali univerzalni predlogi reformnih politik mednarodnih inštitucij državam v razvoju, ki jih je leta 1989 Williamson povzel v Washingtonskem konsenzu, in te politike niso bile uspešne glede spodbujanja razvoja. Nasprotno, uspevale so države, ki so se tem pravilom v velikem loku izognile). Toda Kruegerjeva je, leta 2001, ko je bankrotirala Argentina, uradno predlagala nekaj nezaslišanega: da države smejo bankrotirati enako kot podjetja in da se jim pri tem mora, enako kot podjetjem, odpisati dolg. Z odpisom bi države, enako kot podjetja, lahko začele znova s čistimi bilancami in se brez škodljive politike zategovanja pasu hitreje vrnile k rasti. Izognile bi se izgubljenim desetletjem, ko zaradi zmanjševanja javnih izdatkov z namenom odplačevanja obresti na previsok dolg niso sposobne zagnati rasti.

Tedaj nezaslišan predlog, ki ni imel nobene možnosti za uspeh. In danes?

The idea, she says, is simple. Governments should be able to declare bankruptcy, just as companies do. Instead of bailouts and lost decades of austerity they should be able to wipe the slate clean and start again.

“It’s not rocket science,” she says. “If you get to a stage where a country’s debt is so large that it cannot grow, then you need to rethink how you help that country.”

While it may not be rocket science, Krueger’s idea shocked global markets and remains highly contentious. Proponents of the free market in the US and elsewhere are horrified at the idea of interference. Their pressure contributed to the IMF’s decision not to back the proposal at the time and, say some ex-staffers, damaged her credibility.

“We thought we had a chance,” she says of the plan’s demise. “Was I surprised? No. Disappointed? Yes.”

Officially the idea was dead.

But behind closed doors it never went away.

Consensus is growing that something must be done and Krueger’s idea is touted by some as the answer. Backers have included the influential economist Nouriel Roubini and the FT’s Martin Wolf. Pope Francis recently said that he too supported the idea of a global bankruptcy process and after voting in its support, the United Nations is reviewing a proposal of the idea.

Even the private sector appears more enamoured.

“Anne Krueger was the one who put the idea on the map a long time ago and now it’s back,” says Leland Goss, head of the ICMA, which represents the world’s largest banks and investors. “And actually I don’t completely disagree with it in abstract, though there are practical problems.”

Krueger professes herself pleased but not surprised. As global leaders tussle over the idea, she is engaged with her work at the university and by the debt crisis in Puerto Rico, dubbed America’s Greece.

“I always thought the idea would come back,” she says coolly, “and I still think it will be put into practice. But it could take another serious crisis before it is finally in place. And there will be a next crisis, though where it comes from is likely going to take everyone by surprise.”

Vir: Financial Times

3 responses

  1. Zelo težko komentiram le na podlagi zapisanega. Upam, da je profesorica ta predlog bolj detajlno razdelala, kar pa iz tega članka žal ni videti. Ker to kar je zapisano je le v fazi razmišljanja in daleč od dejansko uresničljivega.
    Dodam pa vseeno opazko, ne nepomembno, na katero je potrebno opozoriti. Da ne bi o problemu zopet razpravljali le akademsko in pozabili na tiste male “svinjske” podrobnosti (ki jih običajno poznajo/mo le operativci), ki običajno nato zagrenijo življenje ali povzročijo, da predlog kot tak propade ali pa je vsaj svetlobna leta daleč od željenega in ciljanega.

    Ko gre podjetje v stečaj, se mu res (lahko) odpišejo dolgovi, a mora s prodajo sredstev v čim večji meri pred tem poplačati upnike, razen v zelo redkih primerih (tehnološka podjetja, kjer premoženja ni, saj je vse baziralo na pričakovanju prihodnjih donosov, ki pa jih ni 🙂 ). Zlasti tiste upnike, ki imajo v trenutku stečaja kolateral (jokerja v rokavu).
    Ker trenutno države ne jamčijo s svojim premoženjem (ozemljem, nepremičninami…), vsaj meni ni poznano, sem prepričan, da bo v primeru, da se ta predlog uveljavi, prišlo vsaj do enega od spodaj naštetega, še bolj verjetno do kombinacije obojega:
    – upniki bodo bolj previdni in bodo prej nehali posojati bolniku, kar ne bo imelo nujno le slabih rezultatov, bo pa boleče za tiste, ki bodo visoko zadolženi, ko se bo ta predlog udejanjil in
    – upniki bodo posojali, zlasti ko bo vrag vzel šalo, pa še ne bo prepozno, le v zameno za kolateral, kot je normalno tudi v poslovnem svetu (v krizah kolaterali rastejo, v konjukturi in ko se kriza pozabi pa se čez čas to (pre)močno opusti).

    Si pa seveda ne znam niti zamisliti kako bi potem izgledalo, ko bi Slovenija potrkala na vrata Grčije in od nje poskušala “spuliti” kolateral, recimo otok Ios (verjamem, da ga kar preknjižiti v svoje knjige, kot se to dogaja v Sloveniji, ko banke upnice brez sramu in brez kazni knjižijo kolaterale v svoje bilance in se zagovarjajo, da so to naredile po borznih cenah, tako že zaradi pravil rimskega prava ne bo mogla). Nekako si ne znam predstavljati kako bi to naredili po mirni poti, brez vojne. Zlasti kadar bi bil upnik manjša država od dolžnika.
    Ali pa se s takšnim “razkosanjem” dolžnika ne bi strinjala ena od velesil.

    Tako da mislim, da je ta predlog še precej daleč od uresničenja. Če in ko bo uresničen, pa pričakujem obilico zapletov ob prvih defaultih. To boi še smeha in solz.
    A upam, da takrat mene več ne bo na tem svetu.

    • Res je, sem v ihti pisanja spregledal, da je C11 neprimerno učinkovitejši in preprostejši (seveda ob delujočih sodiščih in zavedanju pravic vseh vpletenih) kot naša insolvečna zakonodaja.
      Še vedno pa ne rešuje vseh težav. Ali kot je rekel Leland Goss: “And actually I don’t completely disagree with it in abstract, though there are practical problems.”

      In globoko verjamem, da reorganizirati državo ni niti približno enako kot reorganizirati biznis (pa ne matematično ali tehnično). Zaradi populizma in vojaške moči.
      In to je tudi bila poanta mojega postanja. Ko je vse OK vsi vse obljubijo, ko nastopijo težave, se nihče noče držati dogovorjenega. In kdo bo v primeru držav arbiter, zlasti velikih držav?! In tudi če bo vse OK, kdo lahko recimo ZDA prisili da spoštuje zaveze.
      In na te praktične probleme sem žele opozoriti tudi sam.

%d bloggers like this: