Bine Kordež,

Pred dnevi je Jože na blogu objavil članek o strukturi relativno visoke rasti BDP v letošnjem prvem polletju z naslovom Kaj poganja slovensko rast: Posli oplemenitenja v farmaciji ali keynesianizem? V tekstu je posebej izpostavil dilemo glede vpliva mednarodne menjave pri izračunu rasti BDP po izdatkovni metodi, vseeno pa je v zaključkih upošteval uradni prikaz SURS-a. V njem je prispevek domače potrošnje zelo visok, saldo mednarodne menjave pa zaradi učinka višje rasti uvoza, negativen.

Gre za dileme glede prikaza strukture rasti BDP, ki ima v majhnih ekonomijah lahko zelo velik vpliv. V ZDA ali na Kitajskem, pa tudi v Nemčiji, kjer je njihova blagovna menjava s tujino glede na višino BDP precej nižja, je ta učinek bistveno manj pomemben. V čem je težava?

Prikaz posamezne vrste potrošnje v strukturi BDP namreč zajema tudi uvozno komponento, torej dodano vrednost domače proizvodnje ter uvoženo blago in storitve. Ta uvoz se potem na koncu izračuna odšteje v skupni številki in to praviloma od izvoza in tako dobimo saldo blagovne menjave. Za izračun dejanskih učinkov k rasti BDP bi morali uvozno  komponento (delež uvoženega blaga in storitev) odšteti pri vsaki posamezni potrošnji in s tem dobili njen dejanski prispevek. Ker tako opredeljeno višino uvoza lahko samo ocenimo, SURS tega v skladu z mednarodno metodologijo ne dela, temveč uvoz odšteje v eni postavki in tako prikaže praviloma višje prispevke domače potrošnje (če so pozitivni).

Nadaljujte z branjem→

Govor Ursule von der Leyen o stanju Unije je bil predvsem katalog novih groženj, institucij in regulacij, ne pa prepričljiv odgovor na razvojni zastoj Evrope. V 73 minutah je napovedala evropski varnostni svet, mehanizem za odzivanje na hibridne napade, pridruženo članstvo Kanade, ostrejšo politiko do Kitajske, omejevanje družbenih omrežij za otroke, nadzor razvoja umetne inteligence, načrt za vročinske valove, nadaljnjo elektrifikacijo in nov okvir za množične migracijske tokove. Toda za večino pobud ni navedla stroškov, virov financiranja, časovnice ali jasne pravne podlage. Namesto razvrstitve evropskih problemov po njihovi dejanski gospodarski in družbeni teži je ponudila nepregleden seznam političnih napovedi, s katerim želi Komisija ustvariti vtis aktivnosti, čeprav ostaja vprašanje izvedbe povsem odprto.

Najizrazitejši primer je predlog evropskega varnostnega sveta, ki bi poleg članic EU vključeval še Ukrajino, Združeno kraljestvo, Norveško in Kanado. Von der Leyen ni pojasnila njegove sestave, pristojnosti, načina odločanja ali razmerja do Evropskega sveta in zveze Nato. Prav tako govor ni vseboval resne presoje verjetnosti neposrednega ruskega napada na EU, temveč je posamezne domnevne sabotaže, kibernetske incidente in vdore brezpilotnih letal, ki nimajo zveze z Rusijo, povezal v splošno pripoved o naraščajoči ruski nevarnosti. Tudi del varnostnih strokovnjakov je opozoril, da bi lahko novi svet postal zgolj še en pogovorni forum, ki bi podvajal obstoječe strukture. Komisija tako iz nejasno opredeljenih hibridnih tveganj gradi politično podlago za novo varnostno arhitekturo, ne da bi dokazala, da takšna varnostna tveganja sploh obstajajo oziroma da so sploh releventna za EU.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji grafi kažejo na izrazit razkorak na svetovnih trgih državnih obveznic. Donosnosti so se v ZDA povzpele na ravni iz leta 2007, v Nemčiji in Franciji na ravni iz leta 2008, v V. Britaniji na najvišjo raven po letu 1998, na Japonskem pa na raven po letu 1996. Kitajska je skoraj popolno nasprotje: stroški državnega zadolževanja ostajajo blizu zgodovinskega dna. Medtem ko se zahodne države spopadajo z vztrajno inflacijo, velikimi proračunskimi primanjkljaji in naraščajočimi potrebami po refinanciranju dolga, 

Nizke kitajske donosnosti sicer med drugim odražajo tudi specifično institucionalno ureditev: kapitalske omejitve ter državne banke in druge domače institucije zagotavljajo stabilno povpraševanje po državnih obveznicah. Japonska je bila v podobni situaciji zaradi podobnega institucionalnega sistema skoraj 3 desetletja. Vendar se je s padcem industrijske konkurenčnosti ta situacija izpela.

Kljub temu je kontrast strateško pomemben. Kitajska država in podjetja se lahko zadolžujejo bistveno ceneje kot zahodni tekmeci, kar jim omogoča lažje financiranje infrastrukture, industrijskih naložb in tehnološkega razvoja. Zahod pa vse večji del fiskalnih prihodkov namenja servisiranju dolga, zato visoke obrestne mere postopoma zmanjšujejo njegov razvojni in geopolitični manevrski prostor.

Kot sem že večkrat pisal, se mnogi zahodni ekonomisti in komentatorji, znani po protikitajskih stališčih (kot so Brad Setser, Michael Pettis, Greg Ip, Sander Tordoir itd.), vzroke za kitajsko industrijsko in izvozno prevlado iščejo v kitajskih subvencijah domači industriji. V ta namen običajno prikličejo ugotovitve analize MAGIC, ki so jo na vzorcu podjetij pripravili v OECD. No, analiza raziskovalcev Zhu Heja in Guo Kaija iz China Finance 40 Foruma, objavljena junija letos, izpodbija osrednjo ugotovitev tega novega poročila OECD, po kateri naj bi bila hitra rast kitajskih novih industrij predvsem posledica državnih subvencij in poceni posojil državnih bank. OECD na podlagi podatkov za 525 velikih svetovnih industrijskih podjetij, med katerimi je 147 kitajskih, ocenjuje, da so kitajska podjetja med letoma 2005 in 2024 prejela od tri- do osemkrat več državne podpore kot podjetja v državah OECD ter da naj bi subvencije pojasnile skoraj 60 % njihovega povečanja svetovnega tržnega deleža. Avtorja CF40 analize menita, da tak sklep temelji na preozkem vzorcu in napačni interpretaciji kitajskega finančnega sistema.

Največji problem vidita pri ocenjevanju subvencioniranih posojil, ki predstavljajo približno dve tretjini vseh subvencij, pripisanih kitajskim podjetjem. OECD kot izhodišče uporablja kitajsko referenčno obrestno mero za bančna posojila oziroma Loan Prime Rate (LPR), nato pa posojila, odobrena po nižjih obrestnih merah, obravnava kot subvencionirano financiranje. Toda LPR po njunem mnenju ni najnižja privilegirana obrestna mera, temveč je bliže povprečni oziroma medianski komercialni obrestni meri. Marca 2026 je bilo denimo 48,8 % vseh posojil odobrenih pod LPR, 9,3 % po tej meri in 41,9 % nad njo. Posojilo pod LPR zato samo po sebi še ni dokaz državne subvencije.

Avtorja opozarjata, da bi dosledna uporaba metodologije OECD vodila do absurdnega sklepa, da kitajska država subvencionira tudi gospodinjstva, ker so hipotekarne obrestne mere po letu 2023 padle pod petletno LPR. V resnici je bil padec posledica šibkejšega povpraševanja po stanovanjskih posojilih in spremenjenih razmer na nepremičninskem trgu. Ključna metodološka napaka OECD naj bi bila torej v tem, da razliko med teoretično in dejansko obrestno mero avtomatično interpretira kot državno podporo, čeprav lahko ta izhaja iz običajnega tržnega oblikovanja cen posojil.

Nadaljujte z branjem→

V pogovoru za The New York Times Ezra Klein in Francis Fukuyama ponovno obravnavata znamenito tezo o »koncu zgodovine«, ki jo je Fukuyama prvič predstavil leta 1989 in nato razvil v knjigi The End of History and the Last Man. Fukuyama ni trdil, da se bodo vojne, krize in politični spopadi končali, temveč da po zlomu fašizma in komunizma ni ostala nobena celovita ideologija, ki bi bila prepričljivejša alternativa liberalni demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Tudi danes meni, da avtoritarni režimi ne ponujajo splošno privlačnega modela družbene ureditve, ki bi ljudem zagotavljal več svobode, blaginje in osebne izpolnitve.

Toda v Fukuyamovi prvotni teoriji je bilo tudi opozorilo, ki ga je večina kritikov spregledala. Liberalna demokracija človeka preveč pogosto obravnava predvsem kot racionalnega potrošnika, ki si želi materialnega udobja, premalo pa upošteva njegovo potrebo po priznanju, dostojanstvu in družbenem pomenu. Ljudje bogastva ne želijo zgolj zato, da bi lahko več trošili, temveč tudi zato, da bi jih drugi opazili in spoštovali. Če gospodarska rast ne prinaša občutka priznanja in enakovrednosti, lahko tudi objektivno premožni ljudje doživljajo svoj položaj kot ponižujoč ter začnejo zavračati politični sistem, ki jim sicer zagotavlja relativno visoko življenjsko raven.

Nadaljujte z branjem→

Preiskovalni portal Effort News ugotavlja, da je mogoče več nedavnih incidentov, v katerih so modeli OpenAI, Anthropic in Meta nepooblaščeno posegli v resnične informacijske sisteme, povezati z enim zunanjim izvajalcem – izraelskim podjetjem Irregular. To je za vse tri razvijalce pripravljalo testna okolja za preverjanje kibernetskih zmogljivosti njihovih naprednih modelov. Modeli naj bi delovali znotraj izoliranih simulacij, toda zaradi domnevno napačne konfiguracije Irregularjevih okolij so dobili dostop do odprtega interneta. Ne gre torej za tri med seboj nepovezane dogodke, temveč za podobne incidente pri različnih razvijalcih, ki jim je skupno isto podjetje, ista vrsta kibernetskega preizkušanja in ista temeljna pomanjkljivost – meja med simuliranim in resničnim internetnim okoljem ni delovala.

Irregular, ki se je prej imenoval Pattern Labs, se opredeljuje kot laboratorij za varnost najnaprednejših sistemov umetne inteligence. Za vodilne razvijalce UI, med katerimi naj bi bili OpenAI, Anthropic, Meta in Google, izvaja neodvisne predobjavne varnostne preizkuse oziroma tako imenovani red teaming. Meri kibernetske sposobnosti še neobjavljenih modelov, preverja, ali znajo samostojno odkrivati in izkoriščati ranljivosti, simulira večstopenjske kibernetske napade ter pomaga razvijati zaščitne mehanizme pred zlorabo naprednih agentov. Druga podjetja ga najemajo prav zato, da njihove modele postavi v neobičajne, mejne in potencialno nevarne okoliščine, v katerih se lahko pokažejo sposobnosti in vedenja, ki jih običajni laboratorijski testi ne zaznajo.

Pomenljivo je tudi ime podjetja. Po pojasnilu njegovega vodstva je bilo ime Irregular izbrano zato, ker živimo v »neregularnih časih, ki zahtevajo neregularna podjetja«. Ime tako zavestno poudarja odstopanje od običajnih pravil, postopkov in pričakovanih vzorcev delovanja, v varnostnem kontekstu pa neizogibno priklicuje tudi nekonvencionalne oziroma neregularne oblike spopadanja. Njegova dejavnost je zato že po svoji naravi usmerjena v raziskovanje robnih scenarijev: kako se bodo modeli vedli v nepredvidljivih okoliščinah, ali bodo prestopili določene meje in kako daleč bodo pripravljeni iti pri doseganju zastavljenega cilja.

Nadaljujte z branjem→

(in malo nostalgije iz časov Iskre Elektrooptike)

Marko Golob

V začetku septembra je izšla presenetljivo dobra analiza razvoja razvpite iransko-ruske družine dronov Geran (iranski Šahed), ki jo je pripravil ameriški Center for Strategic and International Studies. Presenetljivo dobra zato, ker ne ponavlja ustaljenih klišejev o ruski vojski in njenem vojaško-tehničnem kompleksu, temveč poskuša na podlagi resne in nevtralne analize oblikovati priporočila za ameriško vojsko.

Zame je še toliko zanimivejša, ker vlečem vzporednico z razvojem optoelektronskih izdelkov Iskre Elektrooptike (pozneje Fotone) za jugoslovansko armado in nato za slovensko vojsko, ki sem mu bil deloma priča.

V nasprotju s splošnim mnenjem na Zahodu prispevek avtoric Kateryne Bondar in Nicole Errera pokaže izjemno agilnost, hitrost in praktičnost ruskega razvoja. Nekdo, ki bere predvsem zahodni tisk, bi pričakoval okorelo, centralizirano birokracijo v sovjetskem slogu, avtorici pa prikazujeta decentraliziran razvoj v dveh konkurenčnih organizacijah, ki kljub temu hitro izmenjujeta izkušnje, ne le med seboj, temveč tudi z uporabniki na fronti. Tako imenovani »feedback loop« se meri v dnevih in tednih, posamezne rešitve se takoj preizkusijo na fronti, pri tem pa so dovoljene tudi improvizacije – v najbolj skrajnem primeru denimo pritrditev nove elektronske komponente na ogrodje s samolepilnim trakom. Avtorici v uvodu pojasnita:

»Odločilni izziv, ki ga predstavlja ruski program Geran, je hitrost, s katero se Rusija uči in prilagaja. Odkar je pridobila prvotno zasnovo Šaheda, Geran obravnava kot nenehno razvijajočo se platformo, ki hitro prilagaja navigacijo, komunikacije, bojni tovor, pogon in taktiko kot odgovor na spreminjajočo se ukrajinsko obrambo. Improvizirane modifikacije se preizkušajo v boju, uspešne rešitve se standardizirajo in industrializirajo, neuspešni eksperimenti pa se hitro opustijo. Tako nastaja ponavljajoč se cikel prilagoditev, v katerem odzivi z bojišča usmerjajo proizvodne odločitve v tempu, ki se meri v tednih namesto v letih. Geran torej ponazarja širši premik v razvoju sodobnih orožnih sistemov. Prednost je vse manj odvisna od izdelave najzmogljivejšega sistema že na začetku in vse bolj od ohranjanja organizacijskih in industrijskih zmogljivosti za njegovo izboljševanje po vključitvi v bojne operacije. Osrednje vprašanje je, ali so ZDA strukturno pripravljene tako, da lahko tekmujejo s tem modelom hitrega industrijskega prilagajanja v vojnem času.« – poudarki in prevod MG

Nadaljujte z branjem→