Max Griera v članku »AfD’s Alice Weidel to unveil plan to downsize the EU«, objavljenem včeraj v Politicu, predstavlja načrt radikalne preureditve evropskih institucij. AfD najprej predlaga spremembo evropskih pogodb in zmanjšanje pristojnosti EU, neposredni izstop Nemčije iz Unije in evrskega območja pa postavlja v ozadje. Jedro predloga je prenos odločanja o ključnih ekonomskih in političnih zadevah nazaj v nacionalne prestolnice. Neposredne volitve v Evropski parlament bi nadomestili delegati nacionalnih parlamentov, Evropsko komisijo bi omejili na administrativne naloge, Sodišče EU pa nadomestili z arbitražnim organom. Nadnacionalne institucije bi tako izgubile velik del sedanje politične in pravne avtonomije.
AfD želi tudi zmanjšati in omejiti evropski proračun, zamrzniti število zaposlenih ter ukinjati agencije. Nemški veto pri prihodnjem financiranju bi uporabila kot pritisk za reforme. Predlagana odprava prihodkov iz naslova DDV in plastike zadeva financiranje proračuna EU. Tukaj gre za prispevke na podlagi usklajene osnove DDV in nereciklirane plastične embalaže.
Na denarnem področju bi večja gospodarstva evrskega območja dobila večjo glasovalno težo v ECB, kar bi okrepilo predvsem nemški vpliv. AfD obenem zavrača digitalni evro. Načrt torej vključuje tudi prerazporeditev moči znotraj preostalih skupnih institucij.
Nemčija bi zahtevala izvzetje iz skupnih pravil o migracijah, davkih, socialni politiki, obrambi in skupnem zadolževanju. Če ne bi dosegli zahtevanih sprememb zelenih, industrijskih, kmetijskih in finančnih politik, bi si prizadevala za izjeme tudi tam. Takšen pristop bi članicam omogočal precej bolj selektivno sodelovanje pri evropskih politikah ter bistveno več prostora za nacionalne odločitve.
AfD kot politično prelomnico vidi leto 2029, ko pričakuje evropske in nemške parlamentarne volitve ter možnost desne večine v Evropskem parlamentu. Ob neuspehu reform napoveduje referendum o nemškem članstvu. Max Griera predlog umešča ob sorodne zahteve Marine Le Pen po zmanjšanju francoskih prispevkov in podreditvi Komisije državam članicam.
Kako (ne)razumne so ideje AfD?
Nikakor nisem pristaš AfD. Vendar pa se mi v zadnjih letih njihovi pogledi na geopolitične zadeve in delovanje EU večinoma zdijo bistveno bolj razumni od pogledov in ravnanja obstoječih političnih elit v članicah EU in Evropski komisiji. To je predvsem poraz slednjih. Zavzemam se za več nacionalne suverenosti znotraj EU, navzen pa za diplomacijo, pragmatično gospodarsko sodelovanje in samostojno presojo evropskih interesov v odnosih z ZDA, Kitajsko in Rusijo. Politična usmeritev, ki te cilje podreja blokovski lojalnosti ali vazalni podrejenosti Ameriki in trajni konfrontaciji, zame ni razumna. Tudi predlogov za preureditev EU zato ne moremo odpraviti zgolj z navedbo, kdo jih je izrekel. O njih se je treba pogovarjati vsebinsko.
Evropsko politiko bi morali presojati po tem, ali zagotavlja mir, razvoj gospodarstva in znotraj tega industrije, dostopno energijo, in izboljševanje življenjskega standarda. Slednjih treh EU v zadnjih dveh desetletjih po finančni krizi ne zagotavlja več. Gospodarska rast v EU se je v primerjavi z ostalimi konkurenčnimi gospodarstvi dramatično upočasnila. Razlike med članicami EU se po letu 1999 (po uvedbi evra) povečujejo, namesto da bi se zmanjševale, kot je bilo obljubljeno (t.i. sigma konvergenca se povečuje, namesto da bi se izboljševala). EU je z napačnimi skupnimi politikami na področju državnih pomoči, energije, razogljičenja, hiper regulacije, zunanje politike, industrije itd. zapadla v razvojno letargijo. In nikakor ni mogoče pričakovati, da bo še več tovrstnih napačnih politik ali njihovo poglabljanje rešilo problem, ki ga je samo ustvarilo. EU potrebuje korenite strukturne spremembe. Pri čemer so institucionalne spremembe ključne.
EU potrebuje temeljito prestrukturiranje in prenos večjega dela ključnih pristojnosti nazaj na nacionalne države, predvsem več prostora za samostojno gospodarsko, industrijsko, energetsko in fiskalno politiko. Odgovornost za razvoj mora biti povezana z možnostjo odločanja in z demokratičnim nadzorom volivcev. Skupna evropska raven naj ima jasno omejen mandat na področjih, kjer sodelovanje prinaša dokazljive koristi – pri skupnem trgu, infrastrukturi, raziskavah in dogovorjenih čezmejnih projektih. Takšna ureditev mora hkrati varovati manjše članice. Večja nemška moč v ECB temu merilu ne sledi. Merilo reforme mora biti več dejanske suverenosti članic pri odločanju in več odgovornosti članic za lasten razvoj.
Sedanja evropska elita pa bi se morala vprašati, zakaj je razpravo o takšni reformi prepustila skoraj izključno političnim silam, ki jih sama razglaša za največjo nevarnost Evropi. Jasno je, da te samorefleksije ni sposobna, zato jo bo doletel šok, ko bodo v največjih članicah na naslednjih parlamentarnih volitvah prevladali nacionalisti in populisti in se bo zgodila sprememba v smeri “evropske” vizije AfD.
Če bi bilo kaj razuma med sedanjo politično elito, bi tovrstne spremembe naredili, preden se zgodi politični cunami. Ampak kot rečeno, te samoreflekcije seanja politična elita ni sposobna. Zato jo bo očitno moral odnesti prihajajoči politični cunami.
