V torek sem na konferenci “Kultura, ki ustvarja gospodarstvo: Čas je za skupno AV-politiko” predstavil analizo o ekonomskih in družbenih učinkih spodbujanja AV (filmske) dejavnosti v Sloveniji, pri čemer je fokus analize usmerjen na učinke spodbujanja tujih filmskih produkcij v Sloveniji.

Nekdanja Jugoslavija in njene naslednice so bile filmske lokacije za mnoge znane tuje filmske produkcije:

Vendar pa je bila nekdanja Jugoslavija pri tem bistveno bolj uspešna. Največje domače produkcijske hiše (Jadran film, Avala film) so sodelovale z največjimi tujimi produkcijskimi hišami v koprodukcijah. Si predstavljate, da je izjemna filmska zvezda tistega časa Omar Shariff pri nas snemal v glavni vlogi v filmu Džingiskan? Ali da je vlogo Josipa Broza Tita v jugoslovanskem filmu Sutjeska (1973) igrala največja filmska zvezda tisstega časa – Richard Burton? Ali da so vrhunske zvezde tistega časa – Orson Welles, Franco Nero – igrali v jugoslovanskem filmu Bitka na Neretvi? Danes se zdi to nepredstavljivo.

Tuje filmske produkcije prinas imajo velike in večplastne učinke – od najemov lokacij, nastanitvenih in gostinskih učinkov, prek sodelovanja domačih produkcijskih ekip in osebja in tehničnih storitev, do promocijskih učinkov za državo in trajnega izkoriščanja promocijskih učinkov v turistične namene ter širših družbenih učinkov (če jih znamo izkoristiti).

Zato je smiselno podpirati tuje filmske produkcije za snemanja pri nas. Vse evropske države to počnejo s podporami med 25 in 30 % ter različnimi dodatki (za zelene projekte, za vključevanja določenih regij, za vključevanje domačih ekip itd.). Denimo, če bi slovensko ministrstvo za kulturo v ta namen namenilo 10 mio evrov, bi ob 30 % podpori to ustvarilo za 22.5 mio evrov naročil za filmsko produkcijo pri nas, bruto učinek na vse dejavnosti pa bi znašal blizu 45 mio evrov. 

To pa pomeni za 19.3 mio evrov novo ustvarjene dodane vrednosti, 236 plačanih zaposlitev in povračilo v proračun (v obliki različnih davkov) v višini 6 mio evrov. Torej neto strošek države za dosego teh učinkov bi bil 4 mio evrov.

Multiplikatorji pri AV dejavnosti so zelo visoki – 2.3 glede dodane vrednosti in 2.8 glede zaposlitev, stopnja povračila javnega denarja pa znaša 0.6 (torej za vsak evro podpore se v proračun vrne 60 centov).

Vendar pa samo s temi učinki ne bi smeli biti zadovoljni. Pomembno je to, kaj ostane po tem, ko tuje snemalne ekipe odidejo:

Naši cilji morajo biti višji: stremeti moramo k temu, kar je tako uspevalo nekdanji skupni državi – spodbujati tuje koprodukcije, ki bodo uspešne pri “izvažanju” naših vsebin (naše kulture in jezika) in storitev (produkcija in postprodukcija) in ki bodo uspešne pri dolgoročnem trženju teh dosežkov – v obliki prodaje avtorskih pravic in v obliki turističnega izkoriščanja teh filmskih lokacij. Denimo Plitviška jezera zaradi Vinetuja, Dubrovnik zaradi Vojne zvezd itd.

Pomemben se mi zdi predvsem izvoz naših vsebin. Če je odgovornim v nekdanji skupni državi uspelo prodati zgodbe o bitki na Sutjeski z Richardom Burtonom v vlogi Tita ali bitke na Neretvi z Orsonom Wellsom in Francom Nerojem, potem si moramo tudi mi prizadevati, da prodamo podobne zgodbe. Kot najbolj filmsko zanimivo si – denimo – predstavljam filmsko upodobitev romana Pod svobodnim soncem z Markom Wahlbergom v vlogi Iztoka.

Za kaj takšnega je seveda treba imeti vizijo in pogum ter seveda nameniti precej denarja v razvoj tega projekta – v razvoj scenarija, razvoj projekta, privabitev tujih partnerjev in zvenečih filmskih imen ter za postprodukcijo in promocijo filma. Morda se bo res kdo našel, ki bo imel to vizijo in ta pogum.

No, jaz bi bil za začetek srečen že s tem, če bi pri nas uspeli dolgotrajno izkoristiti že pretekle filmske projekte. Pa nismo. Denimo, letos poleti smo z otroci en teden taborili v dolini Soče. Z ženo sva jim želela pokazati prizorišče snemanja filma Narnia (Kaspijski princ), toda razen tabel tam ni bilo ničesar. Kajti izrecni pogoj za snemanje naših odgovornih je bil, da je treba  povrniti snemalno lokacijo nazaj v prvotno stanje. V neki drugi državi bi na prizorišču snemanja nastal Narnialand (kot v spodnji sliki), ki bi privabljal na stotisoče turistov, ki bi vsako leto potrošili nekaj deset milijonov evrov, da bi lahko denimo doživeli prizor iz snemanja na lastni koži, se pozabavali v tematskem parku in se nato še pogostili itd.

Vendar ne. Namesto tega vodimo otroke v Gardaland in v Disneypark. 

No, že kar vidim gnev okoljevarstvenikov, kulturnikov in drugih dušebrižnikov ob takšnih bogokletnih idejah. Toda dragi moji, kultura lahko ustvarja gospodarstvo (preko katerega lahko v določeni meri ustvarja več denarja za bodoče kulturne projekte) in lahko promovira našo kulturo – in konec koncev tudi trajno zagotavlja plače dušebrižnikom.