V kitajskem političnem vodstvu se, kot kaže tako dogajanje na sedanjem plenumu Komunistične partije kot v zadnjih nekaj letih pred njim, dogaja zanimivo vrenje, ki nakazuje na morebitno sistemsko krizo oziroma poskuse njenega razreševanja. Arnaud Bertrand v svojem članku na to temo izhaja iz zanimivega paradoksa: Kitajska je na vrhuncu svoje gospodarske in geopolitične moči, njeno vodstvo pa deluje, kot da je ogrožen sam obstoj političnega sistema. Množične odstranitve visokih vojaških in partijskih funkcionarjev spremljajo opozorila o notranjih nevarnostih, korupciji in razkroju discipline. Po Bertrandovih navedbah sta od 44 vojaških predstavnikov, ki so bili leta 2022 člani centralnega komiteja, ostala le dva. Obseg posegov po njegovem kaže, da oblast dogajanja ne obravnava kot zbirke posameznih prestopkov, temveč kot sistemsko grožnjo.
Razlaga, da Xi Jinping s čistkami zgolj odstranjuje politične tekmece, je po Bertrandovem mnenju nezadostna. Med odstranjenimi so tudi ljudje, ki jih je Xi sam izbral, jim zaupal in jih povzdignil na najvišje položaje. Njihov padec zato pomeni tudi priznanje njegovih kadrovskih napak ter slabi vodstvene zmogljivosti vojske pred pomembnimi modernizacijskimi cilji. Oblast torej sprejema neposredne politične in operativne stroške, ker očitno ocenjuje, da bi bilo ohranjanje obstoječih razmer dolgoročno še nevarnejše.
Osrednji pojem, s katerim Xi utemeljuje takšno ravnanje, je »samorevolucija«: sposobnost vladajoče organizacije, da se nenehno prenavlja, odpravlja lastne napake in odstranjuje notranje izvore razkroja. Njeno zgodovinsko ozadje je kitajski dinastični cikel, v katerem začetni vzpon in konsolidacijo oblasti postopoma nadomestijo samozadovoljstvo, korupcija, izguba legitimnosti in nazadnje zlom. Partija želi s sprotnimi notranjimi spremembami preprečiti, da bi jo nekoč zamenjala zunanja revolucionarna sila. V tej razlagi je samoprenavljanje pogoj političnega preživetja.
Samorevolucija v uradni doktrini obsega štiri razsežnosti: notranje očiščenje, institucionalno izpopolnjevanje, prenavljanje in krepitev sposobnosti. Protikorupcijski pregon je zato samo njen najbolj viden del. Enako pomembni naj bi bili zapiranje institucionalnih vrzeli, izboljševanje nadzora, opuščanje zastarelih idej in učenje iz prakse. Bertrand med zgodovinske primere takšne prilagodljivosti uvršča spremembo partijskega vodstva leta 1935, razvojni obrat leta 1978 in poznejšo uradno obsodbo kulturne revolucije, pri kateri je partija odgovornost pripisala tudi Mau.
Vprašanje, kako preprečiti propad uspešne oblasti, Bertrand poveže s pogovorom med Maom in izobražencem Huang Yanpeijem leta 1945. Huang je opozoril, da začetna ogroženost spodbuja prizadevnost in disciplino, uspeh pa ustvarja pogoje za njuno erozijo. S širjenjem oblasti se obenem povečujejo zahteve po sposobnih upravljavcih, ki jih sistem vse težje zagotavlja. Politični red tako ogrožata dva povezana procesa: moralni razkroj vladajočih elit in zmanjševanje njihove upravljavske sposobnosti. Mao je odgovor videl v ljudskem nadzoru nad oblastjo.
Istega leta je Karl Popper v delu Odprta družba in njeni sovražniki sorodno vprašanje zastavil drugače: kako institucije urediti tako, da slabi ali nesposobni oblastniki ne morejo povzročiti prevelike škode? Njegov odgovor je bila demokracija, ki omogoča mirno zamenjavo oblasti. Bertrand poudarja razliko med demokracijo kot nadzorom nad izvajanjem oblasti in demokracijo kot možnostjo zamenjave njenih nosilcev. Pri tem opozarja, da zgodovinskega pojma demokracije ni mogoče v celoti zreducirati na volitve, čeprav sam obstoj deklariranega ljudskega nadzora še ne dokazuje njegove učinkovitosti.
Maov odgovor je pokazal svoje omejitve med kulturno revolucijo, ko se je množična mobilizacija brez trdnih institucionalnih omejitev sprevrgla v destrukcijo. Deng Xiaoping je iz tega izpeljal sklep, da kakovost političnega sistema ni odvisna samo od značaja voditeljev, temveč predvsem od pravil, ki omejujejo samovoljo in omogočajo učinkovito delovanje. Xijeva samorevolucija naj bi bila drugi odgovor na Huangovo vprašanje: zunanji nadzor prebivalstva naj bi dopolnjevali notranji mehanizmi discipline, popravljanja napak in institucionalnega prenavljanja. Odprto pa ostaja, kdo učinkovito nadzoruje tiste, ki izvajajo nadzor.
Bertrand zato razpravo razširi z menjavanja oblastnikov na sposobnost prenove celotnega političnega reda. Komunistično partijo Kitajske razume kot nosilko državnega in ustavnega sistema, zato je po njegovem ni ustrezno primerjati zgolj s strankami, ki se na Zahodu izmenjujejo v vladi. Tudi volilna menjava namreč sama po sebi ne odpravi institucionalnih pomanjkljivosti, ki jih različne vlade reproducirajo. Temeljno vprašanje je širše in zadeva vse politične ureditve: kako odpraviti sistemske izvore slabega upravljanja, ne da bi bila za to potrebna revolucija, vojna ali razpad države?
Toda stalna notranja disciplina ima lahko škodljive stranske učinke. Uradnike lahko spodbudi k prikrivanju težav, demonstriranju lojalnosti in izogibanju odločitvam, pri katerih bi tvegali napako. Oblast po Bertrandovih navedbah to nevarnost prepoznava ter poskuša razlikovati med dobronamernimi napakami pri reformiranju in zlorabami zaradi osebnih koristi. Hkrati množično odstranjevanje funkcionarjev zmanjšuje zalogo izkušenih kadrov. Sistem, ki želi preprečiti korupcijski razkroj, lahko tako nehote oslabi lastno sposobnost upravljanja.
Še globlje protislovje obstaja med zahtevo po idejni enotnosti in potrebo po institucionalnem učenju. Prenova zahteva ljudi, ki lahko opozorijo, da so določene usmeritve napačne ali zastarele, medtem ko strogo varovanje avtoritete vodstva takšno kritiko otežuje. Bertrand zavrača predstavo, da na Kitajskem ni razprav in popravljanja napak: že obseg preobrazbe države po njegovem dokazuje obstoj številnih povratnih informacij in prilagoditev. Vendar ostaja ključno, kdo določa mejo med dopustnim nestrinjanjem in politično nelojalnostjo, zlasti kadar kritika zadeva odločitve najvišjega vodstva.
Odločilni preizkus samorevolucije zato ni, ali lahko odstrani visoke funkcionarje, temveč ali lahko pravočasno ustavi veliko napako samega vrha oblasti. Bertrand kot primere prilagajanja navaja opustitev politike ničelnega covida in spremembe odnosa do zasebnega gospodarstva. Toda popravljanje posameznih politik še ne dokazuje, da bi sistem lahko preprečil katastrofalno odločitev voditelja, ki ostaja na oblasti. Prav tu je meja dosedanjih dokazov: popravek po odhodu odgovornega voditelja ni enakovreden sposobnosti, da se njegovo ravnanje omeji, dokler še obvladuje sistem.
Bertrand sklene s primerjavo dveh odzivov na zgodovinski uspeh. Fukuyamovo tezo o »koncu zgodovine« Bertrand predstavi kot izraz zahodnega prepričanja, da je liberalna demokracija dosegla končno obliko političnega razvoja. Kitajsko vodstvo nasprotno poudarja, da dolgotrajna oblast in stabilnost povečujeta potrebo po budnosti pred notranjim razkrojem. Prednost samorevolucije bi lahko bila prav institucionalizirana zavest o lastni nepopolnosti. Toda njene uspešnosti ni mogoče dokončno potrditi. Če učinkovito preprečuje krize, ostajajo njeni najpomembnejši dosežki nevidni, če odpove, pa se pokažejo šele posledice.
Kitajske oblasti so v zadnjih štirih desetletjih in pol pokazale izjemno sposobnost strateškega upravljanja gospodarstva ter prilagajanja institucionalne in politične strukture razvojnim potrebam države. Takšno kombinacijo dolgoročne usmerjenosti, razvojne dinamike ter družbene in politične stabilnosti si je po zahodnih merilih skoraj nemogoče predstavljati. Njena posebnost je sposobnost, da je ob orjaških gospodarskih in družbenih spremembah ohranjala kontinuiteto države in hkrati spreminjala način njenega delovanja. Prav ta sposobnost usklajevanja strukturne preobrazbe in politične kontinuitete se odraža v izjemnih razvojnih dosežkih Kitajske. Razlagati jih zgolj s poceni delovno silo, izvozom ali avtoritarnostjo pomeni spregledati ključno razsežnost: kakovost razvojnega upravljanja in sposobnost institucionalnega prilagajanja.
Toda ali lahko kitajska oblast ubeži lastni zgodovini — dinastičnemu ciklu vzpona, konsolidacije, okostenitve elit in erozije državne zmogljivosti? Teh procesov ni treba razumeti kot neizogibne zgodovinske zakonitosti, temveč kot ponavljajoče se težnje dolgotrajno utrjenih političnih ureditev: zapiranje vladajočih elit, razraščanje rentništva, slabljenje povratnih informacij in podrejanje strokovne presoje politični lojalnosti. Največja dilema sodobne Kitajske je, ali lahko mehanizme samopopravljanja institucionalizira dovolj trdno, da bodo učinkoviti tudi takrat, ko bo izvor napak v samem vrhu oblasti, in dovolj trajno, da bodo preživeli menjave voditeljev. Od odgovora bo odločilno odvisen njen prihodnji globalni položaj: ali bo razvojno moč pretvorila v trajno svetovno vodilno vlogo ali pa bo zaradi notranje institucionalne stagnacije obstala v »srednji ligi« globalnega vpliva, pod ravnjo svojih gospodarskih in tehnoloških potencialov.
