Namen in smer razvojnega zakona sta po mojem mnenju sicer v splošnem dobri. Slovenija potrebuje manjšo obremenitev dela, privlačnejše pogoje za zahtevna delovna mesta in več spodbud za daljšo delovno aktivnost. Ključen problem zakona pa je časovno neskladje med takojšnjimi javnofinančnimi stroški in dolgoročnimi razvojnimi koristmi.
Fiskalni svet ocenjuje neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 na 1.195 milijonov evrov oziroma 1,48 % BDP. Največ prispevajo kapica za socialne prispevke (265 milijonov), polna pokojnina ob nadaljevanju dela (257 milijonov) ter znižanji DDV za energente (183 milijonov) in hrano (159 milijonov). Te štiri postavke pomenijo 72 % celotnega učinka. Ker zakon vsebuje tudi začasne ukrepe, 1,2 milijarde evrov ne gre za trajni letni strošek.
Toda višja gospodarska aktivnost bi kratkoročno nadomestila le približno četrtino neposrednega poslabšanja salda. Za leto 2027 bi tako ostalo okoli 896 milijonov evrov dodatnega primanjkljaja. Po desetih letih naj bi bila raven realnega BDP v povprečju višja za 0,9 %, javni dolg pa za dobrih 8 odstotnih točk BDP. Tudi dolgoročno bi se fiskalno breme zmanjšalo le za približno polovico, pri čemer del izboljšanja temelji na predpostavljenem znižanju javnih izdatkov. Če bi zato krčili investicije, raziskave in izobraževanje, bi sami spodkopali razvojne učinke zakona.
Zato bi bilo smiselno spremeniti sestavo ukrepov in časovnico njihovega uvajanja. Prvi nujen popravek je črtanje obeh znižanj DDV. S tem bi leta 2027 odpravili 342 milijonov evrov neposrednega bremena. Splošno znižanje DDV je draga in slabo ciljana razvojna politika. Koristi tudi tistim, ki pomoči ne potrebujejo, podjetjem s pravico do odbitka vstopnega DDV pa praviloma ne znižuje stroškov. Za gospodinjstva v stiski so primernejše ciljno usmerjene in časovno omejene pomoči.
Drugič, razvojno kapico bi omejil na prispevke delodajalcev. Ob nespremenjeni bruto plači bi znižala strošek zaposlitve zahtevnih kadrov. Kapica na prispevke zaposlenih predvsem zvišuje njihove neto prejemke, zato je njena povezava z investicijami in produktivnostjo manj neposredna. Delodajalsko kapico bi uvajal postopno: leta 2027 pri 7.500, leta 2028 pri 7.000, leta 2029 pri 6.500 in leta 2030 pri 6.000 evrih mesečne bruto plače, na primerljivi plačni osnovi leta 2027. Postopnost bi v štirih letih odložila okoli 251 milijonov evrov razbremenitev, vendar bi hkrati omogočila njeno večjo fiskalno vzdržnost.
Tretji popravek je postopen prehod na polno pokojnino ob nadaljevanju dela: 60 % pokojnine leta 2027, 75 % leta 2028, 90 % leta 2029 in 100 % od leta 2030. Začetni dodatni izdatek bi se po mojem izračunu znižal z 257 na približno 99 milijonov evrov. Spodbuda za daljše delo bi ostala, njen strošek za javne finance pa bi naraščal postopoma. Hkrati je treba ohraniti delovnopravno varstvo tistih, ki bi želeli nadaljevati delo. Torej da ni potrebno soglasje delodajalca.
Prispevke za dolgotrajno oskrbo bi ohranil, dokler ni zagotovljen trajni nadomestni vir. Vsaka naslednja faza razbremenitev bi morala imeti vnaprej določeno financiranje in ostati znotraj srednjeročnega fiskalnega okvira. FURS in ZPIZ bi morala pred njo objaviti dejanski izpad prihodkov ter učinke na zaposlovanje in podaljševanje aktivnosti. Ob odstopanjih bi zamaknili naslednji korak, že priznane pravice pa ohranili. Preostali primanjkljaj bi morali pokriti z dokazljivimi prihranki pri neučinkovitih izdatkih ali s trajnimi prihodki. Obljube o višji rasti in manj korupcije niso proračunski vir.
Po mojem scenarijskem izračunu bi tako popravljen in postopno uveden sveženj neposredno breme za javne finance leta 2027 znižal s 1.195 na približno 508 milijonov evrov. Ob predpostavljenem četrtinskem povračilu prek višje aktivnosti bi ostalo okoli 381 milijonov dodatnega primanjkljaja namesto 896 milijonov. To je zmanjšanje za 57 %. To pomeni tudi več kot prepolovitev dodatnega dolga, ki bi nastal zaradi izvajanja zakona do konca leta 2030 glede na izvirni sveženj ukrepov. Gre seveda za scenarijske ocene, odvisne od odziva gospodarstva. Vendar je ključno, da postopnost zmanjša začetni velik pritisk na javne finance in da omogoča, da se razvijejo razvojni učinki s povratnimi pozitivnimi učinki na javne finance.
Toda tudi tako popravljen zakon sam ne more odpraviti strukturnih razvojnih slabosti gospodarstva. Ključni razvojni deficit Slovenije je danes v pomanjkanju kadrov, prenizki ravni inovativnosti, prenizki rasti produktivnosti in prenizki stopnji investicij. Slovenija zato potrebuje širšo razvojno strategijo in novo razvojno paradigmo. Njen temeljni cilj mora biti dvig produktivnosti ob ohranjanju socialne stabilnosti. Takšna preobrazba zahteva usklajeno ekonomsko politiko, ki temelji na šestih medsebojno povezanih razvojnih stebrih: novi ustvarjalni in inovacijski kulturi, tehnološkem prestrukturiranju, bistveno višji investicijski intenzivnosti, konkurenčnih cenah energije, privlačnejšem poslovnem okolju ter bistveno močnejši kadrovski bazi za tehnološko zahtevnejše dejavnosti.
Slovenija potrebuje nov razvojni zagon. Razvojni zakon je prvi konkreten korak v to smer, slediti pa mu morajo še bolj pogumni koraki. Škoda bi bilo, če bi se ustavili že na prvi stopnici. Bolj postopna izvedba določil iz razvojnega zakona bi dala signal javnosti o fiskalni vzdržnosti izvedbe zakona, hkrati pa bi dala gospodarstvu čas, da se odzove, javnim financam pa omogočila, da podprejo tudi naslednje razvojne korake.
__________
* Izvorno objavljeno v Dnevniku
